59. člen OZ

Kasnejša uspešnost družbe, dosežena pod novo upravo, ne more biti podlaga za nagrajevanje tožnika, v čigar mandatu je družba poslovala z izgubo ter neustrezno likvidnostjo. Če bi bila nagrada izplačana šele v času, ko je uspeh poslovanja dosežen zaradi prisilne poravnave in uspeha nove uprave, bi to vodilo do nesorazmerja med prejemkom in dejansko uspešnostjo direktorja ter posledično podjetja. Takšno nesorazmerje pa bi bilo v nasprotju z zakonom (270. člen ZGD-1), ki zapoveduje, da so celotni prejemki člana uprave (direktorja) v ustreznem sorazmerju z njegovimi nalogami in finančnim stanjem družbe. Do nagrade je torej direktor (upoštevajoč vsebino sklepa nadzornega sveta v kontekstu zakonskega okvira) upravičen, če oziroma ko se njegove (opravljene) naloge odrazijo v stabilni in ustrezni finančni kondiciji družbe (čisti dobiček, ustrezna likvidnost).

Ničnost učinkuje ex tunc ter učinkuje zoper vse, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da nična terjatev (in z njo povezana ločitvena pravica) ne more biti predmet prenosa na novega upnika.

Tožena stranka v ničemer ni prerekala trditev tožeče stranke, da storitev ni nikoli grajala ali prejete račune zavrnila (še najmanj zaradi domnevno neopravljenih storitev ali nepravilnih količin). Ta dejstva so torej dokazana. Račun, ki mu tisti, na katerega je naslovljen, v kratkem roku ne ugovarja, je dokazna listina, upoštevna pri ugotavljanju dejanskega stanja, odločilnega za odločitev o tožbenem zahtevku. Navedeno sicer ne pomeni, da obstoja teh dejstev ni mogoče zanikati. Zatrjevanje in dokazovanje ustreznih dejstev pa je na dolžnikovi strani, v obravnavanem primeru torej na strani tožene stranke.

Terjatev pritožnice (banke) za povrnitev (regres) zneska unovčene garancije bo nastala šele, če (in ko) bo garancija unovčena, zato ni pravilno pritožbeno stališče, da je nastala že s trenutkom izdaje bančnih garancij za odpravo napak v garancijskem roku.

Pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku ni potrebno, da stranka posebej izkazuje pravni interes, ker pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku pogoji prejudicialnosti nadomeščajo procesno predpostavko pravnega interesa. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo materialnopravne določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v zvezi z nepravo stvarno služnostjo, ki je ustanovljena na podlagi pravnega posla - služnostne pogodbe (213. do 215., 226. in 234. člen SPZ). Do izpolnitve odložnega pogoja nikoli ni prišlo, prav tako pa je slednji postal nemogoč, saj Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS-1) sklenitev novega najemnega razmerja ne predvideva. Če se odložni pogoj ne izpolni, pogodba med strankama ne začne veljati in zato med njima ne nastanejo nobene pravice in obveznosti. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ (drugi odstavek 82. člena OZ). Namen izbrisne tožbe ni odprava formalnih pomanjkljivosti zemljiškoknjižne

Če je bilo uporabniku ponujeno, kot je bilo ugotovljeno, da je bilo pritožnici, da retransmisijo po izteku licenčne pogodbe vrši po isti ceni, in to na način "vzemi ali pusti", pa ponudba ni sprejeta in uporabnik še naprej retransmitira programe, je velikost oškodovanja - z uporabo merila dogovorjenega honorarja - materialnopravno utemeljeno, praktično pa preprosto odčitati iz te ponudbe. Konkludentnega soglasja ne potrjuje zanesljivo niti okoliščina, da je tožnica pritožnici v spornem obdobju "dostavljala signal". Na prvi stopnji ni bilo do konca raziskano, kaj to zares pomeni (signal je valovanje, ne stvar). Ugotovljeno pa je bilo bistveno, da je pritožnica lahko TV-programe A. kadarkoli prenehala retransmitirati svojim naročnikom. Zato za utemeljenost izpodbijane sodbe v tem delu zadostuje že pravilno splošno izhodišče, da ni dolžnost imetnika izključne pravice, da preprečuje njene kršitve, temveč tretjih, da je ne kršijo. Podjetje ima prevladujoč položaj, kadar lahko v znatni meri ravna neodvisno od konkurentov, strank ali potrošnikov. Česar pa o tožnici ni mogoče trditi, če ima ob sebi konkurenta, ki ponuja substitute, h katerim je bilo mogoče preiti, in nasprot

Noben izmed obeh laboratorijev, na katerih rezultate se je sklicevala tožena stranka in tudi sodišče prve stopnje, ni bil postavljen v obravnavanem postopku, temveč gre za strokovni mnenji, pridobljeni pred pravdo. Tovrstna strokovna mnenja imajo po ustaljeni sodni praksi položaj strokovno argumentiranega dela strankinih navedb. To pomeni, da ima nasprotna stranka pravico izpodbijati ugotovitve predpravdnega izvida s pomočjo v postopku postavljenega izvedenca; nasprotno, zavrnitev takega dokaznega predloga z argumentom, da se je sodišče o nasprotnem dejstvu že prepričalo na podlagi predpravdnih strokovnih mnenj, pomeni kršitev strankine pravice do izvajanja dokazov v svojo korist.

Pri najemni pogodbi, sklenjeni za določen čas, mora biti trajanje opredeljeno in s tem omejeno, saj sicer ne gre za ta tip najemnega razmerja. Zaključek najemnega razmerja tega tipa se lahko navezuje na nastop določenega dejstva. Vendar mora iti za dejstvo, katerega nastop je za (obe) pogodbeni stranki gotov, nedvomen; zanju je negotovo le, kdaj bo to dejstvo nastopilo. Kadar pogodbeni stranki ne izhajata iz gotovosti, da bo po njuni volji določeno dejstvo nastopilo, in torej zanju ni negotovo le, kdaj bo to dejstvo nastopilo, temveč je negotovo tudi, ali bo sploh nastopilo, gre za najemno pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas. Če je ostal nedokazan dogovor o končnem roku, je treba predpostaviti, da je bila sklenjena najemna pogodba za nedoločen čas.

Kljub načeloma jasni delitvi dela se kdaj primeri, da sodišče izvedencu poleg dejanskih naloži razčiščevati pravna vprašanja ali da izvedenec sam zaide s prvega na drugo področje, sodišče pa se tudi na te njegove zaključke opre. Gre za napako sojenja. Ta sicer lahko izzveni brez nadaljnjih posledic, če so izvedenčeva materialnopravna stališča jasna in pravilna. Vendar pa v tej zadevi ni bilo tako. Sodišče je vzelo za svojo izvedenkino tezo, da je delno plačilo v obdobju veljavnosti superrabata toženko upravičevalo do velikosti tega plačila sorazmernega superrabata (glede neplačanega preostanka pa tožnico do nekakšnega pribitka). Toda ta teza nima opore v Dogovoru. V njem je bil s stališča obligacijskega prava določen sistem pogojev: če naroči dovolj opreme in naročeno v celoti plača dovolj hitro, toženki pripada dodaten popust, sicer pa ne. V Dogovoru po presoji pritožbenega sodišča tudi ni nikakršne pravne praznine glede tega, kakšne posledice naj ima (in ali naj sploh ima kakšne) za upravičenost do popustov delno plačilo, tj. plačilo, ki ni zadostno, da bi glede na čas izvedbe pokrilo celotno ceno s popustom. Ali v okoliščinah te zadeve pogodbena klavzula FIFO ("first-in

Predlog se zavrne.

Nepremičnine pravne osebe, ki se je lastninila po ZLPP, so se olastninile po ZLNDL. Šele po ZLNDL je lahko preoblikovana pravna oseba postala lastnica nepremičnin, na katerih je imela pred tem pravico uporabe. Odložni pogoj, pod katerim je bila sklenjena sporna pogodba, se je izpolnil z dnem lastninskega preoblikovanja toženke in je pogodba tedaj začela učinkovati od trenutka sklenitve dalje. Po drugem odstavku 44. člena ZLPP je predhodno soglasje potrebno, vse dokler se podjetje lastninsko ne preoblikuje. Z lastninskim preoblikovanjem je pogoj soglasja odpadel. Prenehala je vezanost začetka učinkovanja pogodbe na izdajo soglasja agencije. Pri presoji konkretnega posestnega stanja je treba upoštevati tudi pravni status pravdnih strank. Ni sporno, da je bila pravna prednica oziroma toženka organizirana v obliki podjetja, pravni prednik tožnice pa je bil občinski organ oziroma je tožnica kot njena pravna naslednica, občina. Posest nepremičnine, ki je v lasti občine kot osebe javnega prava, ki deluje v javnem interesu in jo po njeni volji lahko uporablja vsakdo, navzven ni enako vidna in izključujoča, kot posest pravne ali fizične osebe, ki jo v naravi uporablja zaključ

Predlog se zavrne.

Toženkino izjavo z dne 29.6.2010 je sodišče prve stopnje v skladu z dogovorom strank pravilno razumelo tako, da bo toženka posojilo vrnila, ko bo razpolagala s sredstvi, ki jih bo prejela od prodane nepremičnine.

Ker tožnica tožbe ni razširila na nove tožene stranke, tožba ni bila spremenjena. Glede na v najemni pogodbi vsebovan odložni pogoj stečajnemu sodišču ni bilo treba izrecno za nazaj odobriti oddaje sporne nepremičnine. Zaradi v pogodbi vsebovanega odložnega pogoja je imelo isti učinek soglasje. V kakšnem stanju je toženec dolžan stanovanje izročiti, se pravdni stranki nista posebej dogovorili, zato velja zakonska ureditev, po kateri je toženec dolžan stanovanje izročiti v stanju, v kakršnem ga je prevzel, ter praznega oseb in stvari.

S pritožbenim stališčem, da je bila pogodba sklenjena za določen čas zato, ker je bila sklenjena do prodaje stroja, ni mogoče soglašati. Skladno z določilom 62. člena OZ je pogodba sklenjena za določen čas takrat, kadar je rok določen v tednih, dnevih, mesecih ali letih. Vezava prenehanja pogodbe na nek dogodek, za katerega niti ni stoodstotno, da se bo sploh kdaj zgodil, pomeni sklenitev pogodbe pod razveznim pogojem, kot pravilno omenja sodišče prve stopnje.

Pritožnik je bil seznanjen z dejansko in pravno podlago predkupne pravice (solastnina - tretji odstavek 66. člena SPZ) in s tem, da je bila pogodba z njim sklenjena pod razveznim pogojem, ki se uresniči, če predkupna upravičenka uveljavi predkupno pravico.

Pravdni stranki sta se dogovorili, da toženi stranki pripadajo ugodnosti v obliki nižjega nadomestila pod razveznim pogojem (če bo tožeči stranki pravočasno posredovala popolne podatke v dogovorjeni obliki). Če se razvezni pogoj uresniči, je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati še dodatne štiri odstotke nadomestila. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi tožeča stranka morala dokazati, da tožena stranka svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnila. Tožena stranka lahko pride v zamudo s plačilom dodatnih 4 odstotkov nadomestil zaradi izpolnitve razveznega pogoja le, če tožeča stranka od nje zahteva plačilo teh dodatnih 4 odstotkov nadomestil, ker šteje, da se je izpolnil razvezni pogoj. Da bi tožeča stranka kadarkoli pred vložitvijo razširitve tožbe od tožene zahtevala plačilo dodatnih 4 odstotkov nadomestil za leti 2018 in 2019 pa iz trditev pravdnih strank in predloženih dokazil ne izhaja.

Upnik lahko predlaga le zavarovanje tiste (nedenarne) terjatve, ki jo bo zoper dolžnika uveljavljal v pravdnem postopku. To pomeni, da ne more zahtevati zavarovanje nečesa, česar ne bo zahteval v tožbi zoper dolžnika. Že sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da predlagana začasna odredba v 3. točki predloga ne varuje nobenega zahtevka iz tožbe, saj je usmerjena proti zakonitemu zastopniku druge toženke, zoper katerega tožnika ne uveljavljata nobenega zahtevka. Sodna praksa je v zvezi z verjetnim izkazom terjatve zavzela stališče, da vložitev tožbe sama po sebi ne izkazuje verjetnosti obstoja terjatve, pač pa sodišče obstoj terjatve presoja na podlagi navedb in dokazov tožeče stranke. V zvezi z nevarnostjo, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena ni dovolj zatrjevanje možnosti nastanka hipotetične nevarnosti, ki se lahko zgodi. Čeprav zadošča že verjeten izkaz nastanka same posledice (nevarnosti za bodočo izterjavo), pa morajo biti te okoliščine dejanske in konkretne, tožeča stranka pa jih mora zatrjevati in s stopnjo verjetnosti dokazati.