116. člen OZ

Namen sodnih penalov je siljenje dolžnika k izpolnitvi nedenarne obveznosti iz izvršilnega naslova. Ker ne gre za institut, namenjen kaznovanju dolžnika, pridejo sodni penali v poštev le, če je zasledovani namen, to je izpolnitev nedenarne obveznosti na način, kot zahteva izvršilni naslov, še mogoče doseči. V nasprotnem primeru bi šlo zgolj za denarno okoriščenje upnika kot sankcijo za neizpolnitev obveznosti skladno z izvršilnim naslovom, kar pa ne more biti namen sodnih penalov. Upnica ne izpodbije ugotovitve izvedenca, da zaradi manjšanja višinske razlike med parcelami strank sodne poravnave sedaj ni več mogoče izvršiti tako, da bi bila izpolnjena tudi zahteva iz sodne poravnave, da nasutje nikjer ne bi preseglo 10 cm nad nivojem parcele upnice. Upnica torej ne ovrže, da sodne poravnave ni mogoče (več) izvršiti v celoti tako, kot se glasi. To pa posledično pomeni, da s predlogom za določitev sodnih penalov ne more uspeti. Zmotno je namreč upničino stališče, da je odločilno, kakšno je bilo stanje ob sklenitvi sodne poravnave, temveč je bistveno, da v času odločanja o upničinem predlogu s sodnimi penali ni mogoče doseči ureditve travnate brežine na točno takšen način, kot

V primeru odvzema pogodbenega predmeta ne pride v poštev uporaba 495. člena OZ, ki določa rok za uveljavljanje kupčeve pravice iz pravnih napak oziroma pravic do odstopa od pogodbe ali pravice do sorazmernega znižanja kupnine in pravice do povračila škode. Po prvem odstavku 490. člena OZ velja, če druga oseba kupcu stvar vzame, domneva, da je kupec z nastopom tega pravnega dejstva uresničil pravico odstopiti od pogodbe, ki jo OZ izrazi z besedami "je pogodba razdrta po samem zakonu".

Izjava o uveljavitvi odkupne pravice ne sme biti pogojna, prav tako enostransko tudi ni mogoče spreminjati vsebine glavne pogodbe (vsebovane v pogodbi o ustanovitvi odkupne pravice). Ker se za sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino že po zakonu zahteva pisna oblika (52. člen OZ), mora biti v taki obliki sklenjena tudi pogodba o ustanovitvi odkupne pravice (ki vsebuje ponudbo za sklenitev prodajne pogodbe), njene morebitne spremembe (smiselno drugi odstavek 51. člena OZ), pa tudi izjava o uveljavitvi odkupne pravice (ki pomeni sprejem ponudbe).

Po določbi drugega odstavka 731. člena OZ je pravna posledica dejstva, da je shranjevalec (prva toženka) samovoljno spremenil dogovorjeni kraj hrambe, namreč le v tem, da odgovarja tudi za naključno uničenje ali naključno poškodbo shranjene stvari. Prva toženka v pritožbi ne uveljavlja, da bi v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je bila neizpolnitev njenih pogodbenih obveznosti posledica naključnega uničenja ali poškodbe predmeta hrambe in da zato obveznosti ne more izpolniti (določbe 116. člena OZ in 329. člena OZ). Samo ob takšnih trditvah, ki bi jih prva toženka morala tudi dokazati, bi bila lahko za utemeljenost postavljenega zahtevka nadalje pomembna okoliščina, ali je prva toženka samovoljno spremenila kraj hrambe ali ne, kar pa bi morala dokazati tožnika.

Ni relevantno ali je pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe ali ne, saj toženka v nobenem trenutku od nje ni odstopila niti ne zatrjuje, da je bila razvezana na podlagi zakona. Tožnica ni dolžna navesti pravne podlage tožbenega zahtevka, če jo navede, pa sodišče nanjo ni vezano, temveč zgolj na trditveno podlago.

Iz prvega odstavka 56. člena ZIZ najprej izhaja, da je prvi ugovor po roku v vsakem primeru omejen na razloge, ki so nastopili po trenutku izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi sodne poravnave. Navedeno pomeni, da se razlogi, ki jih je mogoče uveljavljati v prvem ugovoru po roku, lahko prekrivajo z razlogi, ki bi jih bilo glede na čas njihovega nastanka mogoče uveljavljati že v rednem ugovoru (objektivni vidik). Vendar to velja le ob dodatnem pogoju, da takih razlogov dolžnik brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v rednem ugovoru (subjektivni vidik). Če pa je razlog v zvezi s samo terjatvijo nastopil po poteku roka za vložitev rednega ugovora, ga dolžnik niti objektivno ni mogel uveljavljati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in je pogoj nekrivde izpolnjen že iz tega razloga. Le ob izpolnitvi vseh v 56. členu ZIZ predpisanih predpostavk je ugovor po roku dovoljen in ga sodišče lahko obravnava po vsebini, sicer pa ga mora zavreči. Ugovorno uveljavljanje nezmožnosti izpolnitve obveznosti vpisa delovne dobe v delovno knjižico zaradi ukinitve le-teh z dnem 1. 1. 2009 oziroma, kar dolžnik ponovno izpostavlja v pritožbi, pravna nezmožnost izpolnitve, ker naj bi po takr

Ker je v konkretnem primeru prišlo do obojestransko neizpolnjene pogodbe, je sodišče pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 116. člena OZ.

Ob upoštevanju konkretnih značilnosti pogodbenega razmerja je treba pogodbeno razmerje umestiti med bančne posle, pri katerih so bili vrednostni papirji dani zgolj v fiduciarno lastnino kot zavarovanje za vračilo kredita.

Že sodišče prve stopnje je v točki 33 obrazložitve pravilno pojasnilo, da niti izpolnitev obveznosti toženke (podaja specificiranega naročila v smislu 519. člena OZ) niti izpolnitev obveznosti tožnice (dobava opreme) v smislu zgoraj citiranih določb OZ ni postala nemogoča. Zaradi naročnikovega zavračanja opreme R.V. je odpadel zgolj interes toženke za nabavo opreme, saj se je, kot to izhaja iz njenih vlog, slednja zavedla, da v okviru Projekta P. opreme ne bo mogla vgraditi, to pa (še) ne pomeni, da je njena izpolnitev postala nemogoča. Sodišče prve stopnje je v okviru točke 23 obrazložitve povsem pravilno zaključilo, da zato ker niti rok za podajo naročila s strani kupca (toženke) niti rok za dobavo opreme s strani prodajalca (tožnice) v Podizvajalski pogodbi ni bil določen, je pa bila določitev roka (da poda ustrezno specifikacijo naročila v smislu prvega odstavka 519. člena OZ) prepuščena kupcu (prvi odstavek 3. člena pogodbe), rok iz tožničinega pisnega poziva z dne 16. 4. 2014 (priloga A6) ni dodatni rok iz drugega odstavka 105. člena OZ, ampak gre za rok za podajo specifikacije iz prvega odstavka 519. člena OZ. Nespoštovanje tega roka pa po pravilnem stališču sodišča p

Ker tožnik pogodbenih obveznosti ni opravljal, se je sorazmerno zmanjšala toženčeva obveznost plačati po pogodbi neopravljenih del.

Tožeča stranka je imela sklenjeno pogodbo s toženo stranko in je predhodno plačala za najem razstavnega prostora na sejmu za 5 dni. Sejem je bil zaradi odredbe Ministrstva za zdravje, povezane s preprečevanjem širjenja novega koronavirusa, skrajšan za en dan. Za ta dan je prišlo do delne naknadne nemožnosti izpolnitve pogodbe, za katero ni odgovorna nobena stranka. Tožena stranka, ki je že prejela plačilo, kot da bo sejem trajal 5 dni, mora zato tožeči stranki vrniti petino plačanega zneska, ker je bila v tem delu neupravičeno obogatena.

Da je izpolnitev tožene stranke postala nemogoča, na kar se tožeča stranka sklicuje, je namreč odgovorna tožeča stranka sama, saj je prav njeno ravnanje (zamenjava ponudnika storitve brez predhodne odpovedi pogodbe toženi stranki) povzročilo zatrjevano nemožnost izpolnitve. Na nemožnost izpolnitve se tedaj tožeča stranka ne more utemeljeno sklicevati.

Pritožnica ima sicer prav, da se določba 116. člena OZ o nemožnosti izpolnitve, za katero ne odgovarja nobena stranka, nanaša na nek objektiven, od pravdnih strank neodvisen razlog, ki pa ga tožeča stranka ni zatrjevala. Ne glede na navedeno pa pritožnica s temi navedbami ne more uspeti. Iz neprerekanih odločilnih dejstev je namreč razvidno, da sta bili pravdni stranki sporazumni, da tožena stranka tožeči stranki vrne prejeti znesek, ker do dogovorjene dobave vozil ni prišlo. Pravna podlaga je odpadla, ostala pa je obveznost vrnitve prejetega zneska tožene stranke tožeči stranki (tretji odstavek 190. člena OZ). S tem se pokaže, da so zmotna pritožbena izvajanja, da je tožba nesklepčna, ker nima trditev o tem, da bi tožnica toženko pozivala na izpolnitev, da bi ji odobrila dodaten primerni rok ipd. v smislu 105. člena OZ.

Ko podjemnik sprejme stvar v popravilo, je sestavni del podjemne pogodbe tudi hramba stvari. Ta nima svoje samostojne kavze ne pravne podlage, zato jo je treba presojati kot sestavni del podjema. Pri tem pa je podjemniku dopustno pripisati posledice le tistih shranjevalnih rizikov, ki jih je s konkretnim podjemom v resnici (sam) prevzel, ne pa vsega naključnega, kar je kljub obstoju podjema ostalo pri sopogodbeniku zunaj njegove oblastvene sfere. Vsaka obveznost temelji na pravnem naslovu, ki izvira iz kavze, pri tej pa gre za vprašanje, zakaj je bila pogodba sklenjena. Če se stranki sporazumeta o odplačni podjemni pogodbi, sodišče take pogodbe ne more preoblikovati v neko drugo (npr. shranjevalno) pogodbo samo zato, ker so prisotne nekatere od zanjo tipičnih značilnosti izpolnitvenega ravnanja. Ni narobe, če je sodišče druge stopnje v svoji sestavljanki (z)mešalo določbe dveh različnih tipskih pogodb, ker je v obeh našlo elemente, ki ustrezajo izpolnitvenemu stadiju konkretnega razmerja. Zašlo pa je v tistem trenutku, ko tako premešanih določb, drugače kot sodišče prve stopnje, ni več razlagalo v smislu (kavzalne) pogodbene avtonomije, ki je bila ena sama in enotna. Če st

Tožena stranka je glede na priporočila v zvezi s tožnikom in njegove takratne uspehe lahko realno pričakovala, da bo uspela s predlogom za njegovo registracijo pri KZS in bo tožnik za njo (uspešno) zaigral, zato je pričela s pogovori za njegov prestop. V teh pogovorih je takrat še mladoletnega tožnika zastopal kot zakoniti zastopnik njegov oče, pa tudi agent, ki je profesionalni zastopnik košarkarjev. Zato se tožnik neuspešno sklicuje na svojo neizkušenost in kršitev temeljnih načel obligacijskega prava. Določila 91. člena OZ pa v tem primeru ne pridejo v poštev, ker ni šlo za nično pogodbo zaradi nemogočega predmeta pogodbe (35. člen OZ). Predmet pogodbe namreč ni bil nemogoč, saj bi košarkarski igralec, ki bi bil registriran pri KZS, pogodbena določila lahko izpolnjeval. Da tožena stranka v kasnejših letih ni več podala vloge za registracijo tožnika, za razsojo ni relevantno, ker je pogodba prenehala po samem zakonu že, ko je KZS zavrgla vlogo tožene stranke za registracijo tožnika. Ker tožnik ni bil registriran pri KZS, ni mogel tekmovati za toženo stranko, kar pomeni, da ni mogel izpolniti svoje bistvene pogodbene zaveze. Poimenovanje v pogodbi dogovorjenega plačila kot štip

Pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje kljub pozivu tožene stranke v pripravljalni vlogi ni po uradni dolžnosti izvedlo dokaznega postopka ugotovitve ničnosti Gradbene pogodbe. Določba 92. člena OZ, ki sodišču nalaga, da pazi na ničnost po uradni dolžnosti, namreč ni izjema od razpravnega načela. Pomeni le, da mora sodišče ničnost upoštevati, četudi se prizadeta stranka nanjo izrecno ne sklicuje, nikakor pa ne spreminja vsebine razpravnega načela, ki v konkretnem primeru toženki nalaga dolžnost, da navede vsa dejstva, ki morajo obstajati, da bi sodišče lahko sklepalo o ničnosti Gradbene pogodbe. Tožena stranka je v vlogi z dne 19. 11. 2017 izrecno navedla, da bi upravičenost izplačila zadržanih sredstev lahko uveljavljala v drugem pravdnem postopku, kakor tudi plačilo OVD in delo koordinatorja za VD ter predvsem opravljena dodatna dela, da pa zaradi racionalnosti predlaga sodišču, da vse zadeve združi. Tožena stranka je torej postavila nasprotni tožbeni zahtevek, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo obravnavati kot nasprotno tožbo in ne kot pobotni ugovor.

Četudi je morda v svetu košarke običajno, da se igralec v primeru, ko prekine pogodbo in dobi izpisnico, ne vrne več v stari klub ter dobi odškodnino zaradi predčasne prekinitve pogodbe, ki se v primeru njenega nepravočasnega plačila zviša (kar trdi tožnik), je odločilno, kaj sta se stranki v konkretnem primeru dogovorili, saj ni nujno, da sta sledili ustaljeni praksi urejanja razmerji. V konkretnem primeru sicer zapisan dogovor pravdnih strank ni jasen, vendar pa ker s strani tožnika zatrjevani skupni namen zelo odstopa od jezikovne razlage Sporazuma, bi moral biti tak namen nedvomno izražen drugi pogodbeni stranki pred sklenitvijo pogodbe. Posebna narava garantirane pogodbe je zlasti v tem, da jo lahko klub odpove le iz krivdnega razloga. V konkretnem primeru do neutemeljene odpovedi Pogodbe s strani kluba ni prišlo, pa čeprav je on dal pobudo za prekinitev Pogodbe, temveč je prišlo do sporazumne prekinitve Pogodbe. S Sporazumom pa sta pravdni stranki uredili tudi pravne posledice prekinitve. Sankcije (odškodninske narave), ki veljajo v primeru neutemeljenega odstopa od garantirane pogodbe, zato v tem primeru ne pridejo v poštev.

Dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. S tem, ko je iz razloga, za katerega ne odgovarja nobena od strank, postala nemogoča izpolnitev tožene stranke za montažo kovinskega podesta, je na podlagi določbe prvega odstavka 116. člena OZ prenehala tudi obveznost tožeče stranke za to, da ji omogoči dostop na objekt (česar še ni izpolnila) in tudi obveznost plačila te storitve. Hkrati pa je tožeča stranka pridobila pravico terjati nazaj že plačani avans za montažo kovinskega podesta po pravilu iz 190. člena OZ.

Vprašanje, ali je tožeča stranka izpolnila svoje obveznosti po Pogodbi, na obveznost tožene stranke plačati najemnino v dogovorjeni višini ne vpliva. Najemnik namreč zgolj zato, ker najemodajalec ne izpolnjuje svojih obveznosti po Pogodbi, ni odvezan dolžnosti plačevati najemnino. Dokler Pogodba velja, jo mora izpolnjevati tako, kot se glasi. Če pogodba za najem poslovnega prostora ni sklenjena v pisni obliki, ni veljavna. Predpisana oblika velja tudi za vse njene kasnejše spremembe oziroma dopolnitve. Zatrjevani ustni dogovor o reinvestiranju 80 % plačane najemnine v energetsko obnovo objekta z namenom, da se doseže zmanjšanje stroškov obratovanja in s tem omogoči rentabilno poslovanje toženi stranki tudi v zimski sezoni, se nanaša na bistvene sestavine najemne pogodbe (predmet najemna in višina najemnine), saj se z njim pravzaprav zmanjšuje obveznost tožene stranke, hkrati pa povečuje obveznost tožeče stranke, ki za oddajo prejme bistveno manjšo odmeno. Glede na to, da ne gre za stranske točke pogodbe, ni mogoče uporabiti tretjega in četrtega odstavka 51. člena ter drugega in tretjega odstavka 56. člena OZ. Namen določbe 110. člena OZ je preprečitev prenehanja pogo