104. člen ZPP

Gre za relativno kršitev pravdnega postopka, ki ni vplivala na zakonitost sodbe, saj je sodišče prve stopnje ugotovitev, da je obstajala pogodba med pravdnima strankama in tudi višino tožbenega zahtevka ugotovilo na podlagi zaslišanja prič in elektronske komunikacije. Bistveno namreč je, da je sodišče prve stopnje argumente, na podlagi katerih je ugodilo zahtevku, utemeljilo na drugih izvedenih dokazih.

Ker tožnica vloge v danem roku ni prevedene vrnila sodišču, niti ni uveljavljala brezplačne pravne pomoč, je lahko sodišče vlogo kot nerazumljivo le zavrglo.

Kljub temu, da je sodišče pojasnilo, da je treba iz razloga, ker tožniki živijo v tujini, imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji in koga se lahko imenuje za pooblaščenca za sprejem pisanj, tožniki navedenega niso storili. Sodišču tudi niso predložili slovenskega prevoda tožbe. Prav tako tožniki niso navedli, zakaj tožijo ter kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost.

V skladu s 76. členom ZPP lahko v posameznih zakonsko določenih primerih kot stranka v postopku nastopajo tudi subjekti, ki sicer nimajo pravne sposobnosti. Tak primer je tudi določba drugega odstavka 5. člena ZDR-1, na podlagi katere se za delodajalca po tem zakonu šteje tudi diplomatsko in konzularno predstavništvo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Glede na to ni dvoma, da je podana stvarna in procesna legitimacija toženca, ki je tuje veleposlaništvo v Republiki Sloveniji. V skladu s 57. členom ZMZPP je v individualnih delovnih sporih sodišče Republike Slovenije pristojno tudi, kadar se je delo opravljalo na območju Republike Slovenije, tako kot to velja za ta spor. Civilnopravno razmerje, ki naj bi po navedbah tožnice vsebovalo vse elemente delovnega razmerja, je prenehalo s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 1. 10. 2019, kar pomeni, da je tega dne izvedela za zatrjevano kršitev, t. j. da ji toženec obstoja delovnega razmerja pred tem datumom ne priznava, zato bi morala v nadaljnjih 30 dneh (tretji odstavek 200. člena ZDR-1) vložiti tožbo glede obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 9. 2019 do 30. 9. 2019. Ker jo je vložila šele

Toženka je dne 8. 9. 2021 vložila vlogo z istega dne. Vloga ni v slovenskem jeziku. Sodišče prve stopnje je toženko pravilno s sklepom z dne 10. 9. 2021 pozvalo, da jo popravi tako, da bo v slovenskem jeziku, in jo sodišču predloži v dveh izvodih. Toženka se na sklep ni odzvala. Tako je sodišče utemeljeno izdalo izpodbijani sklep in vlogo z dne 8. 9. 2021 zavrglo.

Tožnik ne uveljavlja, da bi toženka pri imenovanju direktorja kršila katero izmed določb ZZ postopkovne narave (npr. glede organa, ki imenuje direktorja, glede izvedbe razpisa, ...), pač pa toženki očita predvsem, da v izbirnem postopku ni v zadostni meri oziroma na ustrezen način preverjala izpolnjevanja pogojev za imenovanje direktorja. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da ta kršitev ni podana, obenem pa je že samo nakazalo pomisleke, ali očitano sploh lahko predstavlja postopkovno kršitev v smislu 36. člena ZZ.

Pritožba je kljub več pozivom oziroma sklepom Upravnega sodišča sestavljena v tujem jeziku. Pritožnik je bil v izpodbijanem sklepu izrecno poučen o posledicah, če vložena pritožba ne bo vsebovala vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. Kljub navedenemu ni priložil prevoda v slovenskem jeziku. Ker je pritožba nepopolna, saj je sestavljena v jeziku, ki pri sodišču ni v uradni rabi, prav tako pa ni dovoljena, saj jo je vložila oseba, ki zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti te pravice nima, jo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrglo.

V postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Tožeča stranka mora tožbo tudi lastnoročno podpisati, če izjavi, da se bo v tem sporu zastopala sama, prav tako mora biti vložena v slovenskem jeziku.

V kolikor je tožena stranka trdila, da je bila napaka v materialu oziroma da so bile praske prisotne že pred galvansko obdelavo, bi morala ob skrbnem ravnanju navedeno opaziti in o tem obvestiti tožečo stranko.

Tožniki so za vsa pisanja, ki so bila vročena tožencu po zaprošenem organu v Republiki Hrvaški, zagotovili prevod v jezik, ki ga toženec razume. Dokler so mu bila pisanja vročana po pooblaščenki za sprejemanje pisanj v Sloveniji pa dolžnost zagotovitve prevodov skladno s 146. in 146.a členom ZPP ni obstajala.

Sodišče je dne 24. 2. 2020 prejelo vlogo tožeče stranke v slovenskem jeziku, v kateri tožeča stranka ni navedla razlogov za tožbo, torej, zakaj se ne strinja z izpodbijanim sklepom, s katerim je bila po podatkih spisa njena zahteva kot prepozna zavržena. V vlogi zgolj navaja svoje osebne podatke, številko devizne vloge ter podatke o svojem bančnem računu. Po presoji sodišča na podlagi takšnih navedb tožeče stranke ni mogoče niti po smislu razbrati razlogov, zakaj toži. Sodišče je tožeči stranki v pozivu na razumljiv način pojasnilo, naj navede razloge, zakaj se z izpodbijanim aktom ne strinja, vendar tega ni storila. Tožba tožeče stranke zato ostaja nepopolna in nejasna.

Rok za odpravo pomanjkljivosti tožbe se je iztekel dne 20. 4. 2018, tožeča stranka pa do tega dne niti kasneje do izdaje tega sklepa ni odpravila pomanjkljivosti tožbe v zvezi s slovenskim prevodom tožbe in obveznim podpisom tožbe, kot ji je naložilo sodišče v zgoraj navedenem sklepu. Sodišče je zato na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter tretjega odstavka 88. člena ZPP oziroma drugega in prvega odstavka 31. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je odgovor na tožbo druge tožene stranke zavrglo, saj ta stranka ni ravnala po nalogu sodišča.

Iz nosilnih razlogov prvostopenjskega sodišča izhaja, da bi zaradi zanikanja tožeče stranke o kakršnemkoli dogovoru plačila v zatrjevanem tristranem razmerju tožena stranka tak dogovor lahko dokazovala le z listinskimi dokazi, ne z zaslišanji priče in zastopnika tožene stranke. Tako stališče prvostopenjskega sodišča nima opore v določbah ZPP. ZPP namreč ne predpisuje vrednostne stopnje posameznih dokazov v zvezi z ugotavljanjem spornih dejstev (razen glede dokazne moči javne listine po prvem in drugem odstavku 224. člena). To pa pomeni, da je ob odsotnosti listine sporna dejstva mogoče dokazovati tudi z drugimi dokaznimi sredstvi (razen v primeru, če je sestava listine po materialnem pravu pogoj za veljavnost določenega pravnega posla). Iz navedenega zato izhaja, da je prvostopenjsko sodišče zaradi neizčrpanega dokaznega postopka nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Rok za odpravo pomanjkljivosti tožbe se je iztekel z dnem 26. 6. 2019, tožeča stranka pa do tega dne, niti kasneje, do izdaje tega sklepa, ni odpravila pomanjkljivosti tožbe, kot ji je to naložilo sodišče v zgoraj navedenem sklepu. Sodišče je zato na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP in drugega odstavka 31. člena ZUS- tožbo zavrglo, kot to izhaja iz izreka tega sklepa.

Pravica do uporabe svojega jezika velja le za ustna dejanja, ne pa tudi za pisne vloge, ki morajo biti sestavljene v slovenskem jeziku, tudi če stranka ne razume ali ne govori slovensko.

Pravica do uporabe svojega jezika je tudi s pomočjo sodnega tolmača v postopku v skladu z 2. odstavkom 6. člena ZPP in v skladu s 1. odstavkom 102. člena ZPP omejena zgolj na naroke in druga ustna procesna dejanja pred sodiščem, ne velja pa tudi za vloge v postopku, ki jih morajo v skladu s 1. odstavkom 104. člena ZPP stranke vlagati v slovenskem jeziku. Tudi za izjave, ki so podane v okviru poravnalnih pogajanj, velja prepoved uporabe iz 309a. člena ZPP. Kršitev tega določila ZPP predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa je podana le takrat, če je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožbeno sodišče je zato v okviru pritožbenih navedb ugotavljalo, na kakšen način je ta kršitev vplivala na izpodbijano sodbo. Ker gre za navedbo stranke in ne za dokaz, z upoštevanjem te izjave toženke ni prišlo do zatrjevane uporabe nedopustnega dokaza. Sodišče prve stopnje pa zaključka, da toženka ni izkazala, da je popolnoma brez sredstev oziroma virov za preživljanje, ni utemeljevalo zgolj in izključno na tej izjavi oz. navedbi toženke, podani v okviru poravnalnih pogajanj, temveč je s povzemanjem te njene navedbe zgolj

Šteje se, da je vloga stranki vročena, ko je vročena pooblaščencu za sprejem pisanj oziroma začasnemu zastopniku, upravičenemu za sprejem pisanj, od takrat pa tudi začnejo teči roki, ki so postavljeni v sodnem pisanju. Ker gre za vročitev, opravljeno v Republiki Sloveniji, je stvar notranjega razmerja med začasnim zastopnikom in stranko v tujini, kako prvi poskrbi za to, da se stranka seznani s pisanjem. Komunikacija med začasnim zastopnikom na eni strani ter stranko v tujini na drugi strani, pa ni akt vročanja in zato za presojo, kdaj je vročitev opravljena, niti ni bistveno, kdaj se je stranka sama seznanila s pisanjem.

Rok za odpravo pomanjkljivosti tožbe se je iztekel z dnem 3. 1. 2018, tožeča stranka pa se do tega dne, niti kasneje, do izdaje tega sklepa, ni odzvala na poziv sodišča in ni odpravila pomanjkljivosti tožbe, kot ji je to naložilo sodišče, saj ni imenovala pooblaščenca za sprejemanje pisanj v RS, prav tako pa ni sodišču predložila niti slovenskega prevoda tožbe niti upravnega akta, ki ga izpodbija. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 146. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter drugega odstavka 31. člena ZUS-1 oziroma četrtega odstavka 108. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.