73. člen OZ

Obstaja verjetnost, da ni bil izpolnjen že formalni pogoj, ki se zahteva za sklenitev kolektivne pogodbe po prvem odstavku 2. člena ZKolP, saj v. d. generalnega direktorja ni imel veljavnega pooblastila oziroma je svoja pooblastila prekoračil (72. in 73. člen OZ), kar pomeni, da gre za neobstoječ pravni posel, saj predlagatelj pravnega posla ni odobril. Možnost preprečitve sprejetja katerega koli splošnega akta pomeni prevzemanje nalog vodenja in upravljanja predlagatelja, za katere je pooblaščena uprava, ter globok poseg v avtonomijo predlagatelja kot delodajalca. Ker je verjetno, da bo v prihodnje prišlo do take blokade sprejemanja splošnih aktov pri predlagatelju zaradi določbe točke 2 Kolektivne sporazuma, škode zaradi negotovosti, ali bodo predlagani splošni akti sprejeti, oziroma zamika njihovega sprejetja daleč v prihodnosti pa ne bo mogoče odpraviti z učinkom za nazaj, je predlagatelj s stopnjo verjetnosti izkazal pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Pri ugotavljanju verjetnega nastanka bodoče težko nadomestljive škode ni treba izkazati, da ta že nastaja, zadostuje verjetnost, da

Sodišče o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe odloči na predlog upravitelja. Le-ta mora predlog za soglasje k prodajni pogodbi sodišču predložiti v treh delovnih dneh in mu priložiti besedilo pogodbe ter pojasnila glede načina prodaje in zapisnik dražbe, če je bila stvar prodana na javi dražbi. Kot že navedeno, se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in priložene listine prilegajo zakonsko določenemu položaju.

Določba pogodbe o zaposlitvi za poslovodenje družbe, ki tožniku podeljuje pravico do nadaljevanja delovnega razmerja v družbi tudi v primeru prenehanja pogodbe o poslovodenju iz krivdnih razlogov (pri čemer se ti krivdni razlogi nanašajo izključno na obveznosti iz naslova poslovodenja), ni nična. Zakon nadaljevanja delovnega razmerja z nekdanjo poslovodno osebo ne prepoveduje, sodna praksa pa ga dopušča.

Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da so bili pogoji za odstop od Pogodb jasno določeni (13. člen Pogodb ter osmi odstavek 5. točke Tehničnih specifikacij), direktor področja vzdrževanja pa na podlagi tretjega odstavka 17. člena Pogodb ni imel pooblastila, da bi te spreminjal. To pomeni, da gre za neupravičeno zastopanje (73. člen OZ) in ne za prekoračitev pooblastila (72. člen OZ). Direktor področja vzdrževanja je v elektronskem sporočilu v toženkinem imenu sprejel odločitev, za katero ni imel njenega pooblastila. S tem, da je obvestil tožnico, da se izrečeni ukrepi ne bodo vštevali k ukrepom za odstop od Pogodb, je ravnal v nasprotju z upravičenjem iz 17. člena Pogodb. Na podlagi tega določila je bil pristojen za izrek sankcij, torej za odločitev, ali tožničino ravnanje predstavlja kršitev pogodbenih obveznosti. Ni pa bil pristojen za odločanje, ali bo tožnica zaradi izrečenih ukrepov odstopila od Pogodb.

Zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju pooblastila s strani investitorja ne temelji zgolj na dokazni oceni izpovedbe zakonitega zastopnika investitorja, temveč je podprt z dokazno oceno presoje vseh ostalih dokazov, ki dajejo podlago za zaključek, da je bil posel sklenjen v imenu in za račun tožene stranke.

Družbenik, ki družbo v celoti obvladuje (ima v lasti njen 100% delež), v pravnem prometu s tretjimi nastopa z legitimnostjo (če ne že legalno) odločevalca o zadevah družbe, in torej tretjim daje vtis verodostojnega predstavnika družbe, ki se lahko dogovarja za račun družbe in ki lahko doseže, da bodo odločitve družbe skladne z njegovimi odločitvami.

Aneks ni bil sklenjen v skladu s 3. členom pogodbe niti ni bil sklenjen s konkludentnimi dejanji, saj predračuna ni potrdila pooblaščena in odgovorna oseba po pogodbi za izvajanje pogodbe, ki je bila tožeči stranki znana, saj je tožeča stranka pogodbo podpisala. Oblika pogodbe (in tudi aneksa) o javnem naročanju predpisana le v dokazne namene (torej ad probationem) in sama pisna oblika kot taka ni pogoj za veljavnost pogodbe oziroma aneksa o javnem naročilu. Tega niti ne določa 3. člen pogodbe o dobavi blaga (A2). Zato je prvostopno sodišče povsem pravilno presojalo ali je aneks k pogodbi (A2) bil sklenjen s konkludentnimi dejanji in ugotovilo, da tudi na ta način aneks k pogodbi glede spremembe pogodbeno določenih cen za artikle po pogodbi ni bil sklenjen, saj ga ni potrdila v pogodbi pooblaščena odgovorna oseba naročnika za izvajanje pogodbe (12. člen pogodbe), ki je bila tožeči stranki nedvomno znana, saj je pogodbo o dobavi blaga podpisala.

Predlog se zavrne.

Dejstvo, da je tožnica tožencu dobavljala blago brez predhodno izvedenega postopka javnega naročanja in brez na njegovi podlagi sklenjene pogodbe, ne izključuje presoje sodišča o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi pravila o neupravičeni obogatitvi. Ta institut je v obligacijskem pravu samostojen vir obveznosti, zato je potrebno v vsakem posamičnem primeru presoditi, ali so izpolnjene zatrjevane predpostavke za utemeljenost tožbenega zahtevka na tej podlagi. Kogentna pravila o javnem naročanju v to ureditev neposredno ne posegajo. Edina civilna sankcija, ki jo določa ZPVPJN, je izpodbojnost pogodbe, kadar je bila ta sklenjena v nasprotju s pravili javnega naročanja.

V tem primeru gre za tako imenovano negativno ugotovitveno tožbo, ko tožnica od toženca (ki je sklenil sporne pravne posle) zahteva ugotovitev neobstoja (ničnost aneksov in sporazuma) pravnega razmerja. Teorija zagovarja stališče, da je negativna ugotovitvena tožba dopustna tedaj, ko želi tožnik zaradi toženčevega zatrjevanja obstoja pravnega razmerja s tožbo doseči jasnost glede obstoja tega pravnega razmerja in svojih obveznosti ter glede svojih nameravanih premoženjskopravnih razpolaganj. Glede pritožbenih navedb o ničnosti na podlagi 38.a člena ZGD-1 pritožbeno sodišče pritožniku odgovarja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da je toženec sklepal posle sam s sabo, enkrat v vlogi družbenika-posojilodajalca, drugič pa v vlogi zakonitega zastopnika družbe, kar je ob odsotnosti soglasja skupščine za takšne posle, povsem v nasprotju interesov družbe. Toženec je ravnal, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, zaradi lastnih ekonomskih interesov in pritožbene presoje ne zdržijo njegove trditve, da je šlo za interese družbe.

Vrhovno sodišče je skozi sodno prakso že večkrat zavzelo stališče, da je tudi v primeru sklenjene pogodbe o prodaji nepremičnine možna konvalidacija pogodbe, ki ni bila sklenjena v predpisani obliki. Predpisana izenačitev obličnosti pogodbe in pooblastila za podpis pogodbe v 75. členu OZ zato terja razlago, da je v primerih, ko je dopustna konvalidacija oblikovno pomanjkljive pogodbe, lahko pravno upoštevno tudi pooblastilo, ki ni izpolnjevalo predpisane obličnosti. Enako mora veljati tudi za pravni akt odobritve pogodbe po drugem odstavku 73. člena OZ.

Predlog se zavrne.

O sodbi presenečenja ni mogoče govoriti, ker je sodišče odločitev poleg določil OZ oprlo tudi na določila SPZ, saj gre za pravno podlago, ki bi jo tožnica ob dolžni skrbnosti lahko predvidela, ne pa za presenetljiv zasuk v postopku, na katerega stranka ni mogla računati in je zato izgubila možnost navajanja dejstev, ki so v zvezi z nepričakovano novo podlago pravno odločilna. Za uspeh s tožbenim zahtevkom mora tožnica izkazati, da je: (1) lastnica nepremičnine, (2) da jo toženka brezplačno uporablja in (3) da za brezplačno uporabo nima pravne podlage, toženka pa se obveznosti plačila lahko razbremeni, če dokaže, da je dobroverna lastniška posestnica ali da ima za uporabo sklenjen pravni posel. Tožnica kot lastnica zemljišča ni neposredno sodelovala pri dogovoru o uporabi, prav tako ni podpisala Sporazuma o načinu odškodnine za uporabo zemljišča. V njenem imenu je tak sporazum v ustni obliki sklenil sin A. A, ki je že takrat upravljal z zemljišči in bil predviden za prevzemnika kmetije, sedaj pa je tudi lastnik sporne parcele. A. A. je imel torej splošno pooblastilo matere za upravljanje z zemljišči, v katerega spada tudi sklepanje dogovora o začasni uporabi.

Priče se ne zaslišujejo v informativne namene, zato niso upoštevne pritožbene navedbe, da je tožeča stranka predlagala zaslišanje priče B. B., ki bi lahko največ povedal o tem, kakšno pooblastilo je imel. Teh pritožbenih očitkov tudi ni mogoče presojati kot razlogov nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, saj bi brez ustreznih navedb izvedba dokaza z zaslišanjem priče pomenila izvedbo nedovoljenega informativnega dokaza.

Z navedbo, da pogodba ni bila veljavno sklenjena, ker pravdni stranki tega nista storili preko zakonitih zastopnikov, ki tudi kasneje pogodbe niso potrdili, tožena stranka uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar v pritožbenem postopku zoper sodbo v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka blago prevzela in tudi delno poravnala svojo obveznost plačila, je treba zaključiti, da tudi v primeru, če bi pogodbo za nakup plina v imenu tožene stranke sklenil nekdo kot pooblaščenec brez njenega pooblastila, je tožena stranka s sprejemom izpolnitve nasprotne stranke in z delno izpolnitvijo svoje obveznosti konkludentno odobrila sklenjeno pogodbo.

Zmotno pritožba navaja tudi, da bi bila podjemna pogodba veljavno sklenjena samo, če bi tožeča stranka od tožene zahtevala odobritev pogodbe po tretjem odstavku 73. člena OZ, česar pa tožeča stranka ni uspela dokazati. Navedeni člen se namreč nanaša na poznejšo odobritev pogodbe, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil D.V. s strani tožene stranke pooblaščen za sklenitev pogodbe, ugotavljanje naknadne odobritve pogodbe ni bilo potrebno.

Pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri. Poslovno voljo o odobritvi pogodbe lahko neupravičeno zastopani izrazi z izrecno izjavo ali s konkludentnim dejanjem, na primer tako, da sprejme izpolnitev druge pogodbene stranke. Tretji odstavek 766. člena OZ določa, da ima pri mandatni pogodbi prevzemnik naročila pravico do plačila za svoj trud, razen če ni drugače dogovorjeno ali če ne sledi iz narave medsebojnega razmerja kaj drugega. Iz te določbe izhaja, da mora drugačen dogovor, torej dogovor, da prevzemnik naročila nima pravice do plačila za svoj trud, ampak ima pravico do plačila samo, če bo posel uspešno opravljen, dokazati stranka, ki trdi, da obstaja takšen drugačen dogovor.

Druga tožena stranka je v postopku med drugim tudi navajala in dokazovala, da I. I. in J. J. za sklenitev ustne pogodbe o izdaji izbrisnih pobotnic nista imela pooblastila prvo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem materialnopravno zmotno zaključilo, da bi takšen ugovor prva oziroma druga tožena stranka morali uveljavljati zoper g. I. I. in go. J. J. in ne zoper tretje osebe (tožečo stranko).

Tožena stranka je zatrjevala obstoj ustnega dogovora o izvensodni poravnavi spornih terjatev in opredelila njegovo vsebino ter ga tudi dokazovala z izjavo tožeče stranke v umiku tožbe v drugi pravdni zadevi, v kateri je ta izrecno priznala, da je tožena stranka sporne terjatve poravnala. Prav tako je pojasnila, da se več ne spomni, s kom se je to dogovorila, saj da naj bi se odgovorni za upravljanje tega objekta na strani tožeče stranke stalno menjali. S tem je prevalila procesno trditveno in dokazno breme na tožečo stranko. Pravilno je stališče pritožnice, da je bilo na tožeči stranki (procesno) dokazno breme, da je pri njeni izjavi v umiku tožbe prišlo do zmote.