UPRS Sodba III U 120/2021-8

Tožba se zavrne.

1S sklepom, št. DT 4933-4992/2014-14 z dne 20. 8. 2020 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ ali FURS) kot prepozno zavrgla pritožbo tožnika zoper sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT 4993-4992/2014-12 z dne 28. 7. 2020 (v nadaljevanju sklep o davčni izvršbi).

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je FURS na podlagi 143. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), v povezavi s 156. členom tega zakona, po plačilnem nalogu Okrožnega sodišča v Kopru, št. I K 12516/12 z dne 17. 10. 2013, izvršljivem dne 6. 11. 2023, v postopku davčne izvršbe izdala sklep o davčni izvršbi zoper tožnika, z rubežem njegovih denarnih sredstev, ki jih ima na računu pri banki T., d.d. Določila je, da mora banka opraviti rubež do višine dolgovanega zneska sodne takse v znesku 18,00 EUR in stroškov davčne izvršbe v skupnem znesku 78,22 EUR. FURS ugotavlja, da je bilo v pouku o pravnem sredstvu sklepa o davčni izvršbi med drugim navedeno, da lahko tožnik v roku 8 dni od dneva vročitve zoper ta sklep vloži pritožbo pisno ali ustno na zapisnik pri FURS in v njej izpodbija le ta sklep, ne pa tudi izvršilnega naslova.

3Prvostopenjski organ v nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnjuje, da je bil tožniku sklep o davčni izvršbi vročen dne 30. 7. 2020, kar je razvidno iz sporočila o prispelem pismu, ki ga je prvostopenjski organ prejel od vročevalca. Vročitev sklepa z dne 28. 7. 2020 je bila opravljena skladno s prvim odstavkom 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). 8-dnevni pritožbeni rok je začel teči 31. 7. 2020 in se je v skladu z drugim odstavkom 100. člena ZUP iztekel 7. 8. 2020. Sklep o izvršbi je postal pravnomočen 8. 8. 2020. Iz poštnega žiga na pisemski ovojnici je razvidno, da je tožnik pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi poslal pisno po pošti s priporočeno pošiljko dne 19. 8. 2020, torej po poteku pritožbenega roka. Glede na navedeno, je prvostopenjski organ na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP pritožbo tožnika kot prepozno zavrgel.

4Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. DT -498-2-215/2020-2 z dne 28. 5. 2021, kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve je drugostopenjski organ pojasnil, da se lahko v konkretnem pritožbenem postopku uveljavljajo le ugovori, ki bi utegnili omajati pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je prvostopenjski organ zavrgel pritožbo, ne pa tudi ugovori, ki se nanašajo na izvršilni naslov ali na sklep o izvršbi oziroma postopek njegove izdaje. Teh tožnikovih ugovorov zato drugostopenjski organ ni presojal.

5Drugostopenjski organ navaja, da je v prvem odstavku 87. člena ZUP določeno, da se morajo vse odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Citira določbe prvega in drugega odstavka 68. člena, drugega odstavka 100. člena in 101. člena, vse ZUP, ki urejajo začetek teka in štetje rokov ter pravočasnost vložitve pravnih sredstev. Navaja, da je bil tožnik v sklepu o davčni izvršbi z dne 28. 7. 2020 v pravnem pouku o pravnem sredstvu poučen, da lahko zoper ta sklep vloži pritožbo v 8-ih dneh od vročitve tega sklepa. 8-dnevni pritožbeni rok zoper sklep o davčni izvršbi je pričel teči naslednji dan po vročitvi pisanja, t.j. 31. 7. 2020, in se je iztekel na dan 7. 8. 2020. Tožnik je pritožbo zoper sklep o izvršbi vložil priporočeno po pošti dne 19. 8. 2020, kar izhaja iz potrdila o oddani pošiljki RA 5725 2696 5 SI. Pritožba je bila torej vložena po izteku 8-dnevnega roka (ki se je iztekel 7. 8. 2020) in je bila zato vložena prepozno, zaradi česar je prvostopenjski organ v skladu z določbami prvega in drugega odstavka 240. člena ZUP ravnal pravilno in zakonito, ko je pritožbo tožnika zoper sklep o davčni izvršbi z dne 28. 7. 2020 zavrgel in je ni vsebinsko presojal.

6V zvezi s tožnikovimi očitki, da določitev 8-dnevnega pritožbenega roka pomeni kršitev temeljnih pravnih aktov, drugostopenjski organ pojasnjuje, da določitev pritožbenega roka ni v diskreciji davčnega organa, temveč ima ureditev podlago v ZDavP-2, ki v razmerju do ZUP deluje kot lex specialis. V drugem odstavku 157. člena ZDavP-2 je določeno, da se pritožbo zoper sklep o izvršbi vloži v 8-ih dneh od vročitve sklepa o izvršbi pri davčnem organu, ki ga je izdal. Navaja še, da drugostopenjski organ ni pristojen za presojanje, ali je tako zakonsko določen pritožbeni rok v skladu z določbami Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in Evropske Konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

7Glede sklicevanja tožnika, da davčni organ ni ravnal v skladu s četrtim odstavkom 7. člena ZUP (načelo pomoči prava neuki stranki), drugostopenjski organ pripominja, da je bil tožnik v pouku o pravnem sredstvu poučen, da je pritožbeni rok zoper sklep o davčni izvršbi 8 dni od dneva njegove vročitve, kar pomeni, da je prvostopenjski organ s tem poskrbel, da tožniku neukost in nevednost ne bi bila v škodo pravic, ki mu gredo po zakonu. Prvostopenjski organ je v pravnem pouku o pravnem sredstvu tudi zapisal, da je pritožbeni rok 8 dni od njegove vročitve, kar pomeni, da je s tem jasno povedano, da gre za koledarske dni in zato ni mogel biti tožnik z ničemer zapeljan na misel, da bi se morali v rok šteti le delovni dnevi.

8V zvezi s tožnikovimi navedbami, da ni bilo nobenega javnega sojenja na sodišču, kar sicer omogoča 24. člen Ustave, drugostopenjski organ pojasnjuje, da je davčni organ v skladu s 146. členom v zvezi s 156. členom ZDavP-2 pristojen za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, kar pomeni, da ima pristojnost tudi za odločanje o pritožbah, ki jih zoper sklepe o davčni izvršbi vložijo stranke. Pravica do sodnega varstva v skladu s 24. členom Ustave se v primeru izvršbe nedavčnih denarnih obveznosti zagotavlja v okviru upravnega spora pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije v skladu z Zakonom o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

9V zvezi s tožnikovim očitkom, da v postopku izdaje izpodbijanega sklepa ni imel možnosti, da bi bil kot stranka v skladu z 9. členom ZUP zaslišan ter da bi lahko izvajal dokaze v svojo koristi, drugostopenjski organ pojasnjuje, da je bil izpodbijani sklep o zavrženju pritožbe kot prepozne izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, glede katerega ZUP v 1. točki 144. člena določa, da lahko organ v skrajšanem ugotovitvenem postopku o zadevi odloči takoj, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. Prvostopenjski organ je razpolagal z zadostnimi podatki (vročilnica sklepa ter informacije, ki izhajajo iz ovojnice o tem, kdaj je bila zoper sklep o davčni izvršbi vložena pritožba), da je lahko presodil, ali je bila pritožba zoper sklep o davčni izvršbi vložena (ne)pravočasno, zato ni bilo potrebe po zaslišanju tožnika.

10Pavšalno zatrjevanih kršitev Ustave, EKČP in ZDavP-2 drugostopenjski organ ni ugotovil, prav tako tudi ne drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. V zvezi s tožnikovimi navedbami o kazenski odgovornosti uradnih oseb pa je drugostopenjski organ pojasnil, da lahko v skladu s 146. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vsakdo naznani kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, vendar pa takšnega ravnanja v predmetnem postopku ni zaznal.

11Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in vsebinsko presoja njegovo pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi z dne 28. 7. 2020 ter izvršilni postopek ustavi. Ob tem naj upošteva, da je treba vsakomur zagotoviti primeren čas za vložitev pravnega sredstva in da sta 8-dnevni ali 15-dnevni rok prekratka roka ter kot takšna onemogočata pravico do pravnega sredstva, ki je dana z Ustavo. Upoštevajo naj se tudi omejitve izvršbe na denarna sredstva, poleg tega pa tudi to, da FURS postopka ni izvedla v skladu z zakoni in ustavo ter da FURS ne predstavlja sodne veje oblasti.

12Kot pravni temelj navaja 2., 3., 3.a, 8., 14., 15., 16., 19., 20., 21., 22., 23., 24., 25., 26., 27., 29., 33., 35., 36., 125., 127. in 153. člen Ustave, 257., 258., in 288. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter 6., 7., 13. in 17. člen EKČP, skupaj s Protokoli, Splošno deklaracijo človekovih pravic in Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. Našteva še sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevah Vaskršić proti Sloveniji, Flisar proti Sloveniji, Kariž proti Sloveniji, Mesesnel proti Sloveniji, Milenović proti Sloveniji, Mavrič proti Sloveniji in Kastelic proti Sloveniji. V nadaljevanju navede vsebino 14., 23., 24., 25. in 33. člena Ustave, 6. člena EKČP ter 1. člena Protokola k EKČP, glede katerih navaja, da jih drugostopenjski organ pri odločanju ni upošteval.

13Tožnik uveljavlja, da je 8-dnevni pritožbeni rok prekratek za vložitev pravnega sredstva ter da se mu s tako kratkim pritožbenim rokom onemogoča varstvo in uveljavljanje pravic, ki mu gredo po zakonu, Ustavi in EKČP. FURS pritožbenega roka ni določila v skladu z ZUP, ki v 235. členu določa 15-dnevni rok, temveč je določila 8-dnevni rok, ki pa je prekratek. Postopek FURS ni bil zakonit, saj po Ustavi in 6. členu EKČP ni bil izveden pravdni postopek, v katerem bi bil s sodbo ugotovljen njegov dolg do države in njegova višina. Poleg tega FURS ni upoštevala četrtega odstavka 7. člena ZUP, ki določa, da neukost stranke ne sme biti v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu. 25. člen Ustave vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe brez omejitev, zato je nezakonita obrazložitev FURS, da je vložena pritožba prepozna. Tudi EKČP vsakomur zagotavlja primeren čas za obrambo, kar pa s pritožbenim rokom 8 dni ni zagotovljeno. Meni, da je organ dolžan vsebinsko presojati pritožbo, ne glede na zamujeni rok, ne pa jo zavrniti z utemeljitvijo, da je ta prepozna. Poseg v zasebno lastnino je možen le s sodbo sodišča v pravdnem postopku. Izvršba brez sodbe sodišča pomeni kršitev 33. člena Ustave in 1. člena 1. Protokola k EKČP. Policija ni izvedla poštenega postopka, zaradi česar izvršba ni zakonita. V postopku mu ni bila dana možnost, da bi bil kot stranka zaslišan po 9. členu ZUP in da bi lahko izvajal dokaze v svojo korist, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka po ZUP. Zaradi navedenega tudi ni bilo ugotovljeno resnično dejansko stanje, ki je pomembno za zakonito in pravilno odločbo v skladu z 8. členom ZUP. FURS mu pred izdajo odločbe v skladu s 146. členom ZUP ni omogočila, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe ter ni v skladu s 138. členom ZUP pred izdajo odločbe ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki so za odločitev pomembne. Organ mora pri izvršbi upoštevati tudi 160. člen ZDavP-2, ki omejuje davčno izvršbo. Zaradi vseh teh kršitev (neupoštevanja Ustave, EKČP ter sodb ESČP) gre za kazensko odgovornost uradnih oseb po 257., 258. in 288. členu KZ-1. FURS naj upošteva 22. člen Ustave, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih ter 14. člen Ustave, ki prepoveduje diskriminacijo. Navaja, da ni zakonske podlage za izvršbo na nadomestilo za invalidnost, ki je izvzeta iz izvršbe in je poseg nanjo nezakonit. Sklicuje se na 3. in 23. člen Ustave in navaja, da FURS ni sodna veja oblasti, torej ne more soditi državljanu, saj kot to določa 23. člen Ustave, lahko sodi le sodnik na sodišču. Poudarja, da mu je bilo brez sodbe sodišča in brez predhodne ustne obravnave ter zaslišanja poseženo v zasebno lastnino, ki jo varuje 33. člen Ustave in 1. člen 1. Protokola k EKČP. Posebej poudarja še, da FURS ni upoštevala določb 5. in 6. člena ZDavP-2.

14Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Poudarja, da se v obravnavanem primeru preizkuša izključno odločitev prvostopenjskega organa z dne 20. 8. 2020 o zavrženju pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi kot prepozne. Med strankama tudi sicer ni sporno, da je bila pritožba zoper sklep o davčni izvršbi vložena prepozno, saj tožnik temu ne oporoka niti v pritožbi in niti v tožbi. Po mnenju toženke na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori v zvezi s kršitvijo ustavnih in konvencijskih pravic. Tožnik namreč zgolj splošno in pavšalno navaja bistvene kršitve določb postopka (ZUP in ZDavP-2), kršitve Ustave, EKČP in Listine EU o temeljnih pravicah, teh kršitev pa ne konkretizira, temveč zgolj navaja besedilo posameznih določb, zato jih ni mogoče aplicirati na obravnavani primer.

15Tožba ni utemeljena.

16Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnem spisu ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnil razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh tožnikovih pritožbenih navedb. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi ugovori pa še dodaja:

17Sodišče ugotavlja, da je predmet tega postopka sklep FURS, št. DT-49933-4992/2014-14 z dne 20. 8. 2020, s katerim je ta kot prepozno zavrgla tožnikovo pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi, št. DT 4933/4992/2014-12 z dne 28. 7. 2020. Sodišče se zato do tožnikovih tožbenih navedb in ugovorov, ki se nanašajo na vsebino sklepa o davčni izvršbi in na izvršilni naslov (na plačilni nalog Okrožnega sodišča v Kopru, št. I K 12516/12 z dne 17. 10. 2013), ni opredeljevalo.

18Zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, ima stranka pravico do pritožbe (prvi odstavek 229. člena ZUP). Pritožbo se vloži v 15-dneh, če ni z zakonom drugače določeno (prvi odstavek 235. člena ZUP). Prvi odstavek 3. člena ZUP določa, da so lahko posamezna vprašanja upravnega postopka za določeno upravno področje v posebnem zakonu urejena drugače, kot so urejena v ZUP, če je za postopanje na takem upravnem področju to potrebno. Poseben zakon, ki skladno s to določbo in določbo prvega odstavka 235. člena ZUP določa drugačen pritožbeni rok, je ZDavP-2. Ta v drugem odstavku 157. člena določa, da se pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi vloži v 8 dneh od vročitve tega sklepa pri davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi.

19Drugi odstavek 3. člena ZUP določa, da se na upravnih področjih, za katera je z zakonom predpisan poseben upravni postopek, postopa po določbah posebnega zakona; po določbah ZUP pa se postopa v vseh vprašanjih, ki niso urejena s posebnim zakonom. Gre za subsidiarno uporabo ZUP, ki se v davčnem postopku uporablja glede začetka, teka in štetja rokov, pa tudi glede pravočasnosti in vročitev, od katerih začne teči rok, saj v ZDavP-2 ta vprašanja niso posebej urejena. Tretji odstavek 235. člena ZUP določa, da prične rok za pritožbo teči od dneva, ko je pisna odločba vročena stranki, vloži pa se pri organu, ki je izdal odločbo na prvi stopnji (prvi odstavek 239. člena ZUP). Vloga, torej tudi pritožba, je vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme, preden se izteče rok za pritožbo (prvi odstavek 68. člena ZUP). Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto (drugi odstavek 68. člena ZUP). Če je pritožba vložena prepozno, jo organ prve stopnje zavrže s sklepom (drugi odstavek 240. člena ZUP).

20V zadevi ni sporno, da je bil sklep o davčni izvršbi z dne 28. 7. 2020 tožniku vročen 30. 7. 2020, prav tako tudi ne, da je bil v pravnem pouku poučen, da je zoper ta sklep dopustna pritožba v roku 8 dni od njegove vročitve. 8-dnevni pritožbeni rok je začel teči naslednji dan po vročitvi (drugi odstavek 100. člena ZUP), to je 31. 7. 2020, zadnji dan tega pritožbenega roka pa se je tako iztekel 7. 8. 2020. Tožnik ugotovitvi toženke, da se je pritožbeni rok iztekel dne 7. 8. 2020, ne oporeka, prav tako tudi ne oporeka, da je pritožbo vložil šele 19. 8. 2020, torej po izteku pritožbenega roka. Trdi pa, da naj bi bili postopki FURS nezakoniti zato, ker njegova obveznost ni bila ugotovljena s sodbo v pravdnem postopku, kar pa ni utemeljen tožbeni ugovor. Kot je že bilo poudarjeno, je predmet tega postopka zgolj presoja, ali je toženka utemeljeno zavrgla tožnikovo pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi kot prepozno, in ne presoja sklepa o davčni izvršbi in tudi ne presoja plačilnega naloga Okrožnega sodišča v Kopru, št. I K 12516/12 z dne 17. 10. 2013, torej izvršilnega naslova.

21Ne glede na to, sodišče pojasnjuje, da postopek davčne izvršbe tudi sicer ni pravdni postopek. V pravdnem postopku se namreč odloča v sporih iz osebnih in družinskih razmerij, ter v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa (1. člen ZPP) in se torej ne odloča o neporavnanih davčnih obveznostih. Tožnikovo sklicevanje na pravdni postopek je zato neutemeljeno. Za pobiranje davka (torej tudi izterjavo neporavnanih obveznosti, ki so prihodek proračuna - drugi odstavek 3. člena ZDavP-2) so pristojni FURS, drugostopenjski organ in drugi državni organi, kadar v davčnih in drugih stvareh odločajo o davkih (11. člen ZDavP-2) in zato ne gre slediti tožniku, ki FURS oporeka pristojnost za odločanje v predmetni zadevi.

22Tožnik je davčni dolžnik in je bil zato v skladu z določbami ZDavP-2 zoper njega uveden postopek davčne izvršbe z namenom, da se njegove obveznosti izterjajo. Zato tudi ni mogoče slediti tožniku, ki trdi, da ga je FURS obtožila brez sojenja in da v zadevi ne bi smela odločati, ker ni sodni organ, saj tožniku ni sodila, pač pa izdala sklep o davčni izvršbi zaradi izterjave neporavnanih obveznosti v skladu s svojimi pristojnostmi, tožnik pa je zoper ta sklep vložil pritožbo, ki je bila prepozna in jo je zato FURS z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrgla. Iz istega razloga ne gre slediti tožniku, da mu je toženka s tem, ko ni izvedla javnega sojenja, odrekla pravico, da bi se v zadevi izjavil, neutemeljeno pa je tudi njegovo sklicevanje na nekatere sodbe ESČP, ki se ne nanašajo na vprašanja prepoznih pritožb oziroma drugih pravnih sredstev v postopku davčne izvršbe, pač pa na sodne postopke, kar pa sporni postopek nedvomno ni.

23Sodišče tudi ne sledi tožniku, ki navaja, da je v skladu s 25. členom Ustave vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva brez omejitev in da je zato odločitev toženke, ki je njegovo pritožbo zavrgla kot prepozno, neutemeljena. Ta določba namreč ne pomeni, da pri vlaganju pritožbe stranka ni dolžna spoštovati roka za vložitev pritožbe, pač pa, da mora biti pravica do pritožbe v postopku, tudi v upravnem postopku, zagotovljena in da je ta zagotovljena vsem pod enakimi pogoji. V konkretnem primeru je bila tožniku pravica do pritožbe zagotovljena v skladu z določbo 157. člena ZDavP-2, vendar pa tožnik ni spoštoval zakonsko določenega roka za vložitev pritožbe in jo je zato toženka utemeljeno zavrgla. Trditev tožnika, da je 8-dnevni rok prekratek, torej ni utemeljen, saj gre za zakonsko določen pritožbeni rok, ki je enak za vse, ki jim je izdan sklep o davčni izvršbi, odločitev toženke, ki je tožnikovo pritožbo, vloženo po izteku pritožbenega roka, zavrgla, pa pravilna in utemeljena na zakonu, konkretno na določbi 157. člena ZDavP-2 in na določbi 240. člena ZUP.

24Tožnik še navaja, da naj bi mu bile v postopku kršene pravice iz 14. in 22. člena Ustave, torej pravica do enakega varstva pravic in prepoved diskriminacije, vendar pa te svoje trditve ni z ničemer utemeljil ali pojasnil, tako da ostaja na ravni neargumentiranega zatrjevanja. Enako to velja za njegov tožbeni ugovor glede bistvenih kršitev določb postopka (ZUP in ZDavP-2) ter kršitev EKČP in njenih Protokolov, saj teh kršitev ne konkretizira (marveč zgolj navaja besedilo posameznih členov), kot tudi ne konkretizira tožbenega ugovora, da naj bi toženka z izdajo izpodbijanega sklepa kršila njegovo pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Do trditev, ki niso konkretizirane, pa se sodišče ni dolžno opredeljevati.

25Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Odločitev je sodišče sprejelo, ne da bi izvedlo glavno obravnavo, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa (kdaj je bil tožniku vročen sklep o davčni izvršbi, kakšen je bil pritožbeni rok zoper ta sklep, kdaj je tožnik vložil pritožbo in da je bila pritožba zoper sklep o davčni izvršbi vložena prepozno), med tožnikom in toženko ni sporno.