87. člen ZUP

Tožnik ima državljanstvo Republike Slovenije in BIH in je specialni povratnik, saj je bil že pravnomočno obsojen za dve istovrstni kaznivi dejanji. Za odločitev v predmetni zadevi tako ni bistvena dodatna ugotovitev, da zoper tožnika teče še en kazenski postopek, ki ni pravnomočno končan. Toženka namreč svoje odločitve ni utemeljila (zgolj) na tej okoliščini, je pa pomemben indic za zaključek, da tožnik s svojim ravnanjem škoduje mednarodnim in drugim interesom Republike Slovenije, s čimer so izpolnjeni pogoji za odvzem državljanstva po 3. točki prvega odstavka 26. člena ZDRS.

Besedna zveza "z dnem preteka tega roka" pomeni, da se v primeru neuspelega osebnega vročanja in naslovnikove opustitve, da bi sam dvignil pisanje, šteje, da mu je bilo to vročeno na dan, ko se je iztekel rok za njegov prevzem, to je petnajsti dan in ne kasneje. Iz določbe 87. člena ZUP je še razvidno, da fikcija vročitve nastopi, preden vročevalec pusti pisanje v naslovnikovem predalčniku. Navedeno dejanje namreč opravi po preteku roka za dvig pošiljke, torej po poteku petnajstih dni. To pomeni, da dan, ko je bil dokument puščen v hišnem predalčniku, za samo vročitev ni pravno odločilen.

Že zakonsko besedilo četrtega odstavka 87. člena ZUP oziroma besedna zveza "z dnem preteka tega roka" kaže na to, da se v primeru neuspelega osebnega vročanja in naslovnikove opustitve, da sam dvigne dokument, šteje, da mu je bil ta vročen na dan, ko se je iztekel rok za njegov prevzem, to je petnajsti dan. Iz določbe 87. člena ZUP je tudi razvidno, da fikcija vročitve nastopi, preden vročevalec pusti pisanje v naslovnikovem predalčniku. Navedeno dejanje se namreč opravi po preteku roka za dvig pošiljke (torej po poteku petnajstih dni). Iz navedenega izhaja, da dan, ko je bil dokument puščen v hišnem predalčniku, za samo vročitev ni pravno odločilen.

Poziv tožene stranke tožniku, da dopolni prošnjo z dokazili z dne 15. 1. 2025 je vseboval rok za izpolnitev obveznosti, ki je začel teči od vročitve poziva. Ker je šlo za poziv, za katerega je potrebno osebno vročanje, bi tožena stranka lahko uporabila določbe o nesodelovanju tožnika v postopku (prvi odstavek 90. člena ZUP), o molku (tretji odstavek 90. člena ZUP) oziroma o implicitnem umiku vloge (prvi odstavek 135. člena ZUP) šele po tem, ko bi upoštevala in ravnala po tretjem in četrtem odstavku 87. člena ZUP. Takšno ravnanje pa iz obrazložitve izpodbijanega akta ne izhaja, ampak je tožena stranka ravnanje iz tretjega in četrtega odstavka 87. člena "preskočila" in uporabila kar določbo o javnem naznanilu v portalu eUprava iz 96. člena ZUP.

Ker je v obravnavani zadevi pravnomočnost EPVD sklepa sodišča prve stopnje nastopila na podlagi odločitve pritožbenega sodišča, storilcu pa so na tej podlagi tekli procesni roki za nadaljnja dejanja v postopku, je ob namenski, sistemski in logični razlagi določbe drugega odstavka 202.d člena ZP-1 potrebno šteti, da je 15-dnevni rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pričel teči z dnem vročitve sklepa sodišča druge stopnje storilcu, čeprav je bil sklep sodišča prve stopnje v tistem času že pravnomočen.

Zakonsko besedilo četrtega odstavka 87. člena ZUP oziroma besedna zveza "z dnem preteka tega roka" kaže na to, da se v primeru neuspelega osebnega vročanja in naslovnikove opustitve, da sam dvigne dokument, šteje, da mu je bil ta vročen na dan, ko se je iztekel rok za njegov prevzem, to je petnajsti dan. Dan, ko je bil dokument puščen v hišnem predalčniku, za samo vročitev ni pravno odločilen.

Toženec je sklep poslal na napačen naslov. Vročitev ni bila uspešna, saj je bil navedeni sklep vrnjen tožencu z oznako "nepoznat". Toženec kljub temu ni preverjal dejanskega naslova tožnice in tudi ni ravnal po drugem odstavku 92. člena ZUP in vročitve ni opravil po diplomatski poti. Ravnanje toženca pomeni kršitev določb 87. in 92. člena ZUP.

Besedna zveza "z dnem preteka tega roka" pomeni, da se v primeru neuspelega osebnega vročanja in naslovnikove opustitve, da bi sam dvignil pisanje, šteje, da mu je bilo to vročeno na dan, ko se je iztekel rok za njegov prevzem, to je petnajsti dan in ne kasneje. Iz določbe 87. člena ZUP je še razvidno, da fikcija vročitve nastopi, preden vročevalec pusti pisanje v naslovnikovem predalčniku. Navedeno dejanje namreč opravi po preteku roka za dvig pošiljke, torej po poteku petnajstih dni. To pomeni, da dan, ko je bil dokument puščen v hišnem predalčniku, za samo vročitev ni pravno odločilen.

Tožnik je v postopku navedel, da se je s sklepom in razlogi za razrešitev ter s tem v zvezi prenehanjem delovnega razmerja seznanil dne 21. 8. 2023 iz internetne strani tožene stranke, česar toženka ni substancirano prerekala, saj ni trdila, niti dokazovala, da bi se tožnik z razrešitvijo in prenehanjem delovnega razmerja seznanil prej. Datum seznanitve tožnika z razrešitvijo tako predstavlja nesporno dejstvo (214. člen ZPP). Tožba vložena dne 2. 9. 2023 je tako pravočasna. Tožnik je nezakonitost razrešitve ter s tem tudi nezakonitost prenehanja delovnega razmerja uveljavljal že v tožbi z dne 2. 9. 2023, zato modifikacija tožbenega zahtevka z dne 24. 9. 2024 na odločitev o pravočasnosti tožbe ne vpliva. Navedbe toženke glede zamude roka za vložitev tožbe so neutemeljene.

V primeru vročitve pisanja s fikcijo je za ugotovitev datuma vročitve bistven podatek, kdaj je bilo stranki v njenem hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispeli pošti. Že zakonsko besedilo četrtega odstavka 87. člena ZUP oziroma besedna zveza "z dnem preteka tega roka" namreč kaže na to, da se v primeru neuspelega osebnega vročanja in naslovnikove opustitve, da sam dvigne dokument, šteje, da mu je bil ta vročen na dan, ko se je iztekel rok za njegov prevzem, to je petnajsti dan.

Domneva se, da je bilo določeno pisanje vročeno naslovniku, četudi pisanja ta dejansko ni prevzel, saj zakon določa (četrti odstavek 87. člena ZUP), da se pošiljka šteje (v kolikor naslovnik ne prevzame pisanja), za vročeno z dnem izteka 15 dnevnega roka in ne šele dan kasneje, ko je pisanje dejansko puščeno v hišnem predalčniku naslovnika.

Tožnica ni navedla nobenega konkretnega ugovora v zvezi s tem, da vročanje s fikcijo ne bi bilo opravljeno zakonito in še manj dokazila, s katerim bi dokazovala morebitne nezakonite okoliščine vročanja. Le posplošeno je zatrjevala, da so se dedinje pritožile takoj, ko so sklep prejele in zato pritožba ni bila prepozna. Tožnica, ki je bila na narok pravilno vabljena, nanj tudi ni pristopila, da bi jo sodišče lahko na njem pozvalo, naj konkretizira, katero od dejstev, ki jih je s tem v zvezi ugotovila toženka, ne drži in zakaj ne. Glede na to, da je toženka pravilno uporabila določilo prvega odstvka 246. člena ZUP, ki določa, da organ druge stopnje zavrže pritožbo, če ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, pa je iz teh razlogov ni zavrgel že organ prve stopnje.

Tudi v postopku izdaje sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja je potrebno upoštevati določbe 200. člena ZP-1, katerih jezikovno razlago je potrebno dopolniti še z namensko in logično razlago, ki ne dopuščata omejitve zgolj na rok za plačilo globe, stroškov postopka ali odškodnine, temveč namenska razlaga omogoča zagovarjati stališče, da mora tudi v postopku izdaje sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, zoper katerega je vložena pritožba, ki zadrži izvršitev sklepa, biti storilcu zagotovljen namen seznanitve z odločbo pritožbenega sodišča in šteti, da je rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja začel teči od dneva, ko je storilcu odločba pritožbenega sodišča naznanjena, kar praviloma nastane z vročitvijo odločbe.

Po prvem odstavku 28. člena ZUS-1 je treba tožbo v upravnem sporu vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Iz vročilnice, ki se nahaja v upravnem spisu zadeve, je razvidno, da je bila izpodbijana odločba, s katero je bil v konkretnem primeru končan upravni postopek, tožniku osebno vročena 12. 9. 2024. 30 dnevni zakonski rok, v katerem bi moral tožnik vložiti tožbo v upravnem sporu (prvi odstavek 28. člena ZUS-1), je začel teči naslednji dan po vročitvi (drugi odstavek 111. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), t.j. 13. 9. 2024, in se je iztekel v ponedeljek, 14. 10. 2024 (četrti odstavek 111. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1; 12. 10. 2024 je bila sobota, 13. 10. 2024 pa je bila nedelja). Iz podatkov v sodnem spisu je razvidno, da je tožnik tožbo s priporočeno pisemsko pošiljko vložil dne 24. 10. 2024, torej po izteku 30 dnevnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe.

Ob pravilni razlagi določb ZUP o vročanju je za nastop fikcije vročitve nebistveno, kdaj je pustil vročevalec dokument, ki ga je poskusil vročiti, v predalčniku naslovnika. Obvestilo vročevalca o tem, da je bila vročitev opravljena na podlagi fikcije iz tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP, ni javna listina, saj ZUP ne določa niti, da se tako obvestilo izda, niti ne določa pristojnosti organa ali vročevalca, da v njej potrdi določena dejstva, kar bi imelo za posledico njeno pravno naravo javne listine.

Skladno s tretjim in četrtim odstavkom 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki ureja osebno vročanje dokumentov stranki, se za osebno vročitev šteje tudi vročitev s fikcijo. Ta glede na četrti odstavek 87. člena ZUP velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument, če dokumenta v 15 dneh ne prevzame (kot je bilo tudi v konkretnem primeru), pa velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika (kot je bilo v konkretnem primeru).

Pritožbi, ki ju je zoper izpodbijani sklep vložil tožnik, sta bili iz procesnih razlogov (kot prepozni) zavrženi, pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov vsebinsko sploh ni bila presojana, kar pomeni, da pritožbi zoper navedena sklepa nista bili vsebinsko izčrpani, akta, izdana v postopku na prvi stopnji, pa nista postala materialnopravno dokončna. V takšnem primeru zoper upravni akt, izdan v upravnem postopku na prvi stopnji, tožbe v upravnem sporu ni mogoče vložiti, dokler stranka s tožbo uspešno ne izpodbije procesnih ovir za vsebinsko obravnavo pritožb oziroma dokler ne doseže odprave zadnje izdanega sklepa o zavrženju pritožbe. Do napake je prišlo le v odredbi, ki je zapisana na sklepu, v kateri je bil kot naslov za vročanje pomotoma naveden napačen naslov Y. Ker pa navedena odredba ni bila realizirana (pisanje je bilo tožniku vročeno na pravilnem naslovu X.), navedena očitna pomota pri zapisu odredbe na sklepu na pravilnost vročanja ni imela vpliva.

V izreku izpodbijanega sklepa bi morale biti navedene konkretne dejanske okoliščine, to je ravnanja, dopustitve ali opustitve z navedbo, za ravnanje v nasprotju s katerimi zakonskimi oziroma podzakonskimi določbami gre, ter na koncu ugotovljeno za katero disciplinsko kršitev gre. Vse navedeno mora biti seveda tudi ustrezno obrazloženo.

V skladu s prvim odstavkom 96.a člena ZUP organ vroča dokument osebi, ki do vročitve ni sodelovala v postopku, kar je tudi situacija v konkretnem primeru, na naslovu za vročanje; izjemoma lahko vroča tudi na drugem naslovu, ki ni enak naslovu za vročanje, če je verjetno, da oseba tam dejansko prebiva, vendar mora vročitev ponoviti tudi na naslovu za vročanje, če se izkaže, da na domnevnem drugem naslovu ne živi. ZPPreb-1 pa ureja prijavno in odjavno obveznost v zvezi s stalnim in začasnim prebivališčem ter naslovom za vročanje v Republiki Sloveniji. V prvem odstavku 5. člena določa, da državljan in tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje upravni enoti prijavi stalno prebivališče v osmih dneh od dneva naselitve na naslov, kjer stalno prebiva. V prvem odstavku 26. člena pa določa, da če ima posameznik le stalno ali le začasno prebivališče, ta naslov šteje za naslov za vročanje. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu, storilkin zagovornik pa teh ugotovitev ne izpodbija, je imela storilka na naslovu A. cesta 25, Ljubljana, prijavljen stalni naslov in določen naslov za vročanje. Glede na jasno zakonsko določbo prvega odstavka 96.a člena ZUP je torej sodišče

Ker je bila pritožba, ki jo je zoper v tem upravnem sporu izpodbijani sklep o denarni kazni vložil tožnik, iz procesnih razlogov (kot prepozna) zavržena, drugostopenjski organ pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o izrečeni denarni kazni vsebinsko sploh ni presojal, kar pomeni, da pritožba ni bila vsebinsko izčrpana, akt, izdan v postopku na prvi stopnji, pa ni postal materialnopravno dokončen. V takšnem primeru zoper upravni akt, izdan v upravnem postopku na prvi stopnji, tožbe v upravnem sporu ni mogoče vložiti, dokler stranka s tožbo uspešno ne izpodbije procesnih ovir za vsebinsko obravnavo pritožbe. Opravičenost vzroka za zamudo roka pa lahko organ po prvem odstavku 103. člena ZUP po vsebini presoja šele, ko ugotovi, da je stranka rok za opravo dejanja (npr. za vložitev pritožbe) zamudila zaradi vzroka, ki je na strani stranke. V primeru, če se ugotovi, da pisanje stranki ni bilo vročeno skladno s predpisi (t. i. pomota pri vročanju), gre za napako organa oziroma za procesno kršitev, zaradi katere se vročitev šteje za opravljeno šele tisti dan, za katerega se ugotovi, da je naslovnik pisanje dejansko prejel. Stranka zato v primeru ugotovljene napake pri vro