235. člen ZUP

Doplačilo za nadstandardni material ne more poseči v osnovno pravico zavarovanca do kritja stroškov samega posega v okviru javnih sredstev. Toženec pri tem ni dolžan povrniti dejanskih stroškov materiala, uporabljenega pri zdravljenju v tujini, temveč je dolžan povrniti strošek, ki ga za takšno storitev (vključno z materialom) priznava slovenski sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja. Dolžan je torej povrniti znesek, ki ustreza ceni standardnega materiala, ki se uporablja v Sloveniji (povprečno cene teh storitev), medtem ko razliko oziroma t. i. plačilo za nadstandard krije zavarovanec sam. Nadstandardna leča (monofokalna leča s podaljšanim žariščem), ki je bila vstavljena tožniku na Hrvaškem, ne odpravi zgolj bolezenskega stanja (sive mrene), temveč hkrati korigira tudi astigmatizem. Vendar takšen poseg ne vpliva na obstoj osnovne pravice do zdravljenja bolezni (torej pravice do operacije sive mrene) in posledično tudi ne na pravico do povračila stroškov zdravljenja v obsegu, ki ga določa 44.c člen ZZVZZ. Nadstandardni del storitve, ki presega medicinsko zdravljenje bolezni, pa ostaja v breme zavarovanca. Do zamude zavoda z izpolnitvijo obveznost

Nadstandardna leča (monofokalna leča s podaljšanim žariščem), ki jo je prejela tožnica na Hrvaškem, ne odpravi zgolj bolezenskega stanja (sive mrene), temveč hkrati korigira tudi astigmatizem. Vendar takšen poseg ne vpliva na obstoj osnovne pravice do zdravljenja bolezni (torej pravice do operacije sive mrene) in posledično tudi ne na pravico do povračila stroškov zdravljenja v obsegu, ki ga določa 44.c člen ZZVZZ. Nadstandardni del storitve, ki presega medicinsko zdravljenje bolezni, pa ostaja v breme zavarovanca. Do zamude zavoda pri izpolnitvi denarne obveznosti ne more priti, dokler ni izdana dokončna in izvršljiva odločba. Zavarovanec mora za priznanje pravice vložiti zahtevo, zavod pa ima na podlagi 222. člena ZUP zakonski rok dveh mesecev za odločitev. Zato v primeru, ko sodišče v sodnem postopku odpravi upravne odločbe zavoda in zavarovancu prizna pravico za nazaj, zamuda nastopi v trenutku, ko bi prvostopenjska odločba zavoda (če bi bila pravilna) postala izvršljiva. Toženec zato ni prišel v zamudo šele z vložitvijo tožbe kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, niti ne že z vložitvijo zahteve kot trdi tožnica. Toženec je p

Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila drugostopenjska odločba izdana 19. 4. 2024, torej še pred vložitvijo tožbe, posledično po stališču sodišča prve stopnje niso bile izpolnjene procesne predpostavke za molk organa, kot so določene v drugem odstavku 72. člena ZDSS-1 in da s tem v zvezi tožba na podlagi prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 ni dopustna. Utemeljene so pritožbene navedbe, da glede vprašanja, kdaj je bila izdana odločba, ni odločilen datum, kot je razviden iz drugostopenjske odločbe tožene stranke. Glede vprašanja, kdaj je izdana drugostopenjska odločba, je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče v drugi zadevi. Poudarilo je, da je odločba strogo formalen upravni akt. Pisna odločba po tretjem odstavku 210. člena ZUP obsega uvod, izrek, obrazložitev, pravni pouk in podpis pristojne osebe. Vsaka odločba mora imeti na podlagi 164. člena Uredbe o upravnem poslovanju med drugim tudi številko in datum. Potrebna sta zlasti zaradi individualizacije upravnih odločb. Tako sta številka in datum odločbe obvezni sestavini pritožbe (drugi odstavek 238. člena ZUP). Vendar posamični upravni akt skladno s sodno prakso podprto tudi s pravno teorijo začne pravno učinkovati šele z dnem

Zoper odločbo, ki jo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja izda upravna enota je dovoljena pritožba v osmih dneh od njene vročitve. Ker je pritožnik ta rok zamudil, je pritožba prepozna in jo je upravni organ pravilni zavrgel.

V konkretnem primeru je bila tožniku pravica do pritožbe zoper sklepe o davčni izvršbi zagotovljena v skladu s 157. členom ZDavP-2, vendar pa tožnik ni spoštoval zakonsko določenega 8 dnevnega roka za vložitev pritožbe, ki je enak za vse, ki jim je izdan sklep o davčni izvršbi. Zakonska ureditev, ki določa prekluzivni rok za vložitev pravnega sredstva, sama po sebi ni nedopustna oziroma neskladna z Ustavo ali EKČP. Tožnik nasprotnega v obravnavanem primeru s svojimi povsem splošnimi navedbami in pavšalnimi ugovori ni uspel utemeljiti. Zakaj bi bil zakonsko predpisani 8-dnevni rok za pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi nerazumen, argumentirano ni pojasnil. Njegovo zatrjevanje, da je 8-dnevni ali 15-dnevni rok za pritožbo zoper takšen sklep prekratek, je namreč ostalo povsem posplošeno, na ravni pavšalnega zatrjevanja.

Poštni uslužbenec 20. 11. 2020 ni uspel vročiti odločbe Upravne enote osebno tožeči stranki. V njenem hišnem predalčniku je zato pustil sporočilo, da jo lahko prevzame v petnajstih dneh, sicer se bo štelo, da je vročitev opravljena s potekom tega časa. Ker tožeča stranka upravnega pisanja ni dvignila, ji ga je poštar 7. 12. 2020 pustil v nabiralniku (vse vidno iz obvestila z dne 7. 12. 2020, pripetega k odločbi Upravne enote11). Vročitev odločbe Upravne enote je bila tako opravljena 5. 12. 2020. Pritožbeni rok je začel teči naslednji dan in se je iztekel 21. 12. 2020 (drugi odstavek 100. člena in prvi odstavek 235. člena ZUP).

Upravni organ bi upoštevaje določbo drugega in četrtega odstavka 7. člena ZUP že na vlogo tožnika z dne 7. 10. 2020, ko je opozoril na črno gradnjo in vložil ugovor, moral postopati v skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) in stranki omogočiti, da lahko uveljavlja svoje pravice in jo poučiti o možnosti pravnih sredstev, ki jih ima na razpolago.

V primeru vročitve odločbe na podlagi fikcije gre za zakonsko pravno domnevo, da je bilo naslovniku, ki mu pisanja ni bilo mogoče vročiti osebno, pisanje vročeno po poteku z zakonom določenega roka, v katerem je imel naslovnik možnost pisanje dvigniti. Pri tem vprašanje, kdaj je naslovnik pisanje dejansko prejel, pravno ni pomembno.

Ker je tožnik pritožbo prepozno vložil je organ ni mogel vsebinsko obravnavati, pravilno je ravnal, ko jo je skladno z drugim odstavkom 240. člena ZUP zavrgel.

Tožnik je vložil zahtevo za vstop v postopek po izdaji drugostopenjske odločbe. V taki procesni situaciji, tj. ko je upravni postopek že dokončno končan, pa toženka ne bi smela obravnavati tožnikove zahteve po 142. členu ZUP in jo zavreči kot prepozne, temveč bi jo morala obravnavati kot predlog za obnovo postopka in na tej podlagi, upoštevajoč relevantne določbe ZUP, presoditi, ali tožnikova vloga (zahteva za vstop v postopek) prestane formalni preizkus za vsebinsko obravnavo kot predlog za obnovo postopka, in če, ta predlog vsebinsko obravnavati.

Kljub temu, da je sklep o razrešitvi, ki ga sprejme svet zavoda, veljaven le, če k njemu da soglasje vlada, določb ZZ v povezavi z določbami statuta toženke ni mogoče razlagati drugače, kot je to storilo sodišče prve stopnje - da rok za vložitev tožbe šteje od dne vročitve sklepa sveta zavoda o razrešitvi, in ne od dne vročitve soglasja vlade tožniku. Podaja soglasja vlade k sklepu o razrešitvi je stvar razmerja med toženo stranko in Vlado RS kot zakonito zastopnico ustanoviteljice Republike Slovenije, tako da njegova vročitev razrešenemu direktorju nima pravnih posledic. Ne gre za drugostopenjski (upravni) akt, ki bi lahko vsebinsko posegal v sklep o razrešitvi in bi ga bilo treba v sodnem postopku presojati po vsebini.

Tožnik ne zanika, da ne bi dobil obvestil o prispelih upravnih pošiljkah, ne zatrjuje pa niti okoliščin, zaradi katerih ne bi mogel dvigniti navedenih upravnih pošiljk. V sferi tožnika je namreč, kdaj (in če) bo upravno pošiljko na pošti dvignil. Kadar pa pošiljk stranka ne dvigne v 15 dnevnem roku na pošti, se šteje vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka (četrti odstavek 87. člena ZUP). Ker je tožnik prepozno vložil pritožbi zoper sklepa z dne 13. 6. 2019, tožena stranka njegovih pritožb ni mogla vsebinsko obravnavati, skladno z drugim odstavkom 246. člena ZUP.

Trditev tožnika, da je 8 dnevni pritožbeni rok prekratek, ni utemeljen, saj gre za zakonsko določen rok, ki je enak za vse, ki jim je izdan sklep o davčni izvršbi, odločitev tožene stranke, ki je tožnikovo pritožbo, vloženo dva dni po izteku pritožbenega roka, zavrgla, pa je pravilna in utemeljena na zakonu.

Ob ugotovitvi, da je tožnica pritožbo zoper sklep z dne 29. 6. 2018 (o zavrženju tožničine zahteve za priznanje statusa in pravic vojaškega vojnega invalida) vložila po preteku predpisanega 15 dnevnega roka, je izpodbijani sklep o zavrženju tožničine pritožbe tudi po presoji sodišča pravilen in zakonit.

Rok za pritožbo, določen v prvem odstavku 235. člena ZUP, ki znaša 15 dni, je zakonski prekluzivni rok, pri katerem zamuda roka pomeni izgubo pravice do pritožbe. Ob taki presoji sodišča to pomeni, da tistih tožbenih navedb, ki so bile kot pritožbene navedbe uveljavljane zgolj v dopolnitvi pritožbe, sodišče vsebinsko ne more presojati. Tožnik je namreč moral kršitve, ki jih uveljavlja v tožbi, po vsebini uveljavljati že v pritožbi, sicer ni izpolnjen pogoj materialne izčrpanosti pritožbe v smislu prvega odstavka 6. člena ZUS-1.

Ker obstoji dvom o tem, kje se dejansko nahaja pritožba, ki bi jo bilo treba obravnavati po vsebini, je sodišče ugotovilo, da je tožnik že v teku postopka izkazal zadostno stopnjo verjetnosti, da je pritožbo vložil.

Iz vročilnice, ki se nahaja v upravnem spisu, nesporno izhaja, da je tožnik pritožbo zoper odločbo z dne 10. 3. 2017 vložil priporočeno po pošti 12. 4. 2017, kar med strankama ni sporno. Prav tako ni sporno, da je tožnik z osebno vročitvijo 14. 3. 2017 prejel odločbo z dne 10. 3. 2017, zoper katero je vložil obravnavano pritožbo. Tako se je tudi po presoji sodišča 15-dnevni rok za pritožbo v danem primeru iztekel 29. 3. 2017, kot to pravilno navaja pritožbeni organ. Pritožba zoper odločbo finančnega organa z dne 10. 3. 2017, ki jo je tožnik vložil 12. 4. 2017, je bila tudi po presoji sodišča vložena prepozno. Tožnik je zamudil 15-dnevni prekluzivni rok za pritožbo, saj stranka z zamudo tega roka izgubi pravico do vložitve pritožbe.

Ker je bila pritožba nedvomno vložena po izteku pritožbenega roka, jo je tožena stranka s sklepom utemeljeno na podlagi 240. člena ZUP, kot prepozno vloženo zavrgla.

Tožnica bi morala v skladu z drugim odstavkom 229. člena ZUP zahtevati vročitev sklepa z dne 7. 11. 2011 le v roku, ki ga je imela za vložitev pritožbe Občina A. kot stranka inšpekcijskega postopka, ter bi zanjo od vročitve sklepa dalje tekel samostojen pritožbeni rok, v katerem bi lahko vložila pritožbo. Tako pa ni ravnala. Zato je prvostopenjski organ tudi po presoji sodišča pravilno zavrgel tožničin predlog za obnovo postopka kot prepozen (že) pri formalnem preizkusu, zaradi ugotovitve obstoja enega od razlogov za zavrženje predloga (pretek objektivnega roka treh let od dokončnosti sklepa o ustavitvi postopka - po četrtem odstavku 263. člena ZUP).

Ker je bila odločba CSD, z dne 7. 9. 2015, tožniku odpremljena 10. 9. 2015, se šteje, da mu je bila vročena 21. dan od dneva odpreme, to je 1. 10. 2015. Rok za vložitev pritožbe je potekel dne 16. 10. 2015. Tožnik je pritožbo zoper odločbo z dne 7. 9. 2015 vložil šele 19. 11. 2015, to je po poteku 15-dnevnega roka.