3. člen ZDavP-2

V obravnavani zadevi je prišlo do prenosa dejavnosti v smislu določbe 148. člena ZDavP-2. Ugotavlja se prenos oziroma ohranitev pogodbenih razmerij, poslovanje je potekalo dalje v enakih okoliščinah, na istem naslovu (v istih prostorih), pod praktično istim imenom, z uporabo iste telefonske številke, elektronskega naslova in domene, z istim zakonitim zastopnikom in osebami pooblaščenimi za razpolaganje z denarnimi sredstvi. V tem smislu gre za prenos potenciala za pridobivanje dohodkov z opravljanjem oziroma nadaljevanjem opravljanja iste gospodarske dejavnosti, medtem ko davčni dolžnik te dejavnosti ne opravlja več in ne posluje več, ampak gre za pravno osebo na "listu" papirja. V obravnavani zadevi je sodišče s sodbo I U 224/2022-21 z dne 4. 11. 2024 zadevo v delu, v katerem je tožbi ugodilo, vrnilo v ponovni postopek in je ni le odpravilo, kar pomeni, da v začetem postopku o odmeri davka še ni bilo dokončno odločeno, zato zaključek tožnika, da njegove odgovornosti kot poroka ni in je ne more biti, ni pravilen oz. je preuranjen.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbi drugega odstavka 12. člena ZDOdv, ker je presodilo, da je upoštevaje jezikovno razlago drugega odstavka 12. člena ZDOdv mogoče skleniti, da ta določa obvezno zastopanje po državnem odvetništvu samo v primeru prijave in uveljavljanja terjatev. Pritožbeno sodišče meni, da je treba glede termina uveljavljanje terjatve uporabiti namensko in zgodovinsko razlago ZDOdv.

Iz zakonskih določb ne izhaja, da terjatev za plačilo neplačanih prispevkov za zdravstveno varstvo preide z upnika Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije na davčni organ ali državno odvetništvo ali da navedena državna organa pridobita procesno legitimacijo za nastopanje v pravdi v zvezi s to terjatvijo. Tožeča stranka je tožbo za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve pravilno vložila zoper Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je upnik prerekane terjatve in posledično tudi tožena stranka v pravdnem postopku za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v relevantnem obdobju vključen v zavarovanje po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ in je bil torej sam dolžan plačati prispevke.

Uredba o izvajanju ukrepa odpravljanje zaraščanja na kmetijskih zemljiščih med drugim določa, da mora vlagatelj ob oddaji vloge na javni razpis izpolnjevati tudi pogoj v 11. točki 5. člena Uredbe, in sicer da ima lahko ob oddaji vloge na javni razpis do 50 EUR neporavnanih davčnih obveznosti do države. Nedavčnih obveznosti do države ali občine javni razpis in Uredba ne omenjata, zato upravni organ ni imel podlage, da termin davčnih obveznosti razširi tudi na neplačane nedavčne obveznosti.

V skladu z določbo drugega in četrtega odstavka 3. člena ZDavP-2 se pojem davek razlaga kot davek s pripadajočimi dajatvami (obresti). Obresti, ki jih odmerja oziroma izreka davčni organ, so pripadajoče dajatve, ki štejejo za davek, če ni z zakonom drugače določeno (četrti odstavek 3. člena ZDavP-2). To pomeni, da zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, v konkretnem primeru prispevkov, in kar pomeni, da niso bile predmet odpusta po sklepu o odpustu obveznosti.

ZFPPIPP v drugem odstavku 408. člena določa, da odpust obveznosti ne učinkuje za prednostno terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena in prvega odstavka 390. člena tega zakona. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določa, da so v postopkih zaradi insolventnosti prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Citirana določba se nanaša na prispevke na splošno, saj zakon ne določa, da bi bile terjatve za plačilo prispevkov za zasebnike iz citirane določbe izvzete.

Drugi odstavek 79. člena ZDavP-2, po katerem stroški davčnega organa, in sicer zlasti potni stroški uradnih oseb, ki nastanejo v postopku, začetem po uradni dolžnosti, bremenijo davčni organ, ki je začel davčni postopek, in na katerega se v prid svojemu stališču sklicuje pritožba, je uvrščen v „DRUGI DEL DAVČNI POSTOPEK“ ZDavP-2 in ureja obveznost kritja stroškov, nastalih v davčnem postopku ugotavljanja in odmere davčne obveznosti. Medtem ko davčno izvršbo ZDavP-2 ureja v „TRETJI DEL DAVČNA IZVRŠBA“, kjer je v prvem odstavku 152. člena ZDavP-2 določeno, da dolžnik plača vse stroške davčne izvršbe. Upnik je že v SIN z dne 5. 11. 2020 pojasnil način in podlago za obračunavanje obresti, iz rubrike datum izvršljivosti pri posameznem v SIN z dne 5. 11. 2020 navedenem izvršilnem naslovu pa je razvidno tudi od katerega datuma dalje te tečejo. Višje sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da navedeno omogoča preizkus obračunanih zamudnih obresti, saj je za vsak obračun evidentirana tako glavnica, kot začetek teka zamudnih obresti, v zvezi s podano zakonsko podlago pa tudi višina obrestne mere pripadajočih zamudnih obresti. Dalje je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi

V primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru tečeta tako relativni kot absolutni rok zastaranja pravice do izterjave davka od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Ker je bila davčna obveznost dolžnika ugotovljena šele z odmernimi odločbami, ki so postale izvršljive 9. 4. 2013, je šele od tega dne dalje začel teči zastaralni rok za zastaranje pravice do njihove izterjave. Izterjava davčnega dolga je namreč možna šele, ko postane odmerna odločba izvršljiva in ne že takrat, ko bi moral davčni zavezanec glede na zakonsko obveznost davek prostovoljno plačati. Določbo šestega odstavka 126. člena ZDavP-2, po kateri ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave davka davčna obveznost preneha, ko poteče 10 let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči, je treba razumeti tako, da absolutno zastaranje pravice do izterjave nastopi, ko poteče desetletni rok od dneva, ko je prvič začelo teči zastaranje pravice do izterjave, in ne ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči zastaranje pravice do odmere. Zastaralni roki za izterjavo ne začnejo teči isti trenutek kot roki za odmero davčne obveznosti. To izhaja že iz zakonske ureditve zastaralni

Tožnik ne more uspeti z ugovori v smeri, da je plačilni nalog neupravičen in da ne bi smel biti izdan. S pritožbo (in posledično s tožbo) zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Izvršilni naslov je mogoče izpodbijati z za posamezne vrste izvršilnih naslovov predvidenimi, samostojnimi pravnimi sredstvi.

Zakon ne določa, da bi bile terjatve za plačilo prispevkov za zasebnike izvzete iz določbe drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP. Zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, kar pomeni, da niso bile odpuščene s sklepom o odpustu obveznosti in jih je davčni organ utemeljeno naložil v plačilo tožniku.

Ker tožnica skladno z novejšo, a enotno sodno prakso ne more v individualnem delovnem sporu zahtevati odločitve o plačilu davkov in prispevkov, saj gre za vprašanje iz pristojnosti davčnega organa, je bilo treba zavrniti njeno pritožbo, s katero se je zavzemala za naložitev plačila davkov in prispevkov od njene bruto plače toženki, saj njena pritožba ni utemeljena. Tožnica, ki ji je bila plača že v celoti plačana, ni pa bil pravilno plačan del njene bruto plače za davke in prispevke od plače, je upravičena do plačila davkov in prispevkov od pripadajočih mesečnih bruto plač za čas trajanja delovnega razmerja pri toženki, kar je po zakonu tožena stranka dolžna zanjo plačati po postopku, predpisanem z davčnimi predpisi, in ZMEPIZ-1. Šele, ko bo toženka v skladu z odločitvijo sodišča za tožnico naredila obračun plače ter izvedla davčni odtegljaj (ki vključuje odtegljaj davkov in prispevkov), bo glede na to, da ji je določene zneske že plačala (sicer po pogodbah civilnega prava) mogoče ugotoviti, ali zneski, ki jih je tožnica prejela v neposredno razpolaganje, ustrezajo preostanku pripadajoče plače, torej neto izplačilu, in višini drugih pripadajočih prejemkov iz delovnega razm

Po prvem odstavku 85. člena ZDavP-2 se odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročajo z navadno vročitvijo, vročitev pa se šteje za opravljeno 15. dan od dneva odpreme. Omenjena zakonska določba se uporablja za vročanje odločb in sklepov, izdanih v davčnem postopku in ne velja za vročanje odločb, s katerimi je bilo odločeno o upravičenosti do oprostitve prispevka za radijsko in televizijsko dejavnost. ZDavP-2 namreč v tretjem odstavku 3. člena ne določa, da bi določbe, ki se nanašajo na davek (vključno z določbo 85. člena ZDvaP-2), veljale tudi za prispevke za radijsko in televizijsko dejavnost, kot je to izrecno določeno za nekatere druge javne dajatve. Ker napačno postopanje upravnega organa pri vročitvi upravne odločbe ne sme biti v škodo stranke, še posebej, če se kasneje v postopku postavi vprašanje pravočasnosti vloženega pravnega sredstva, je treba pritožbo tožeče stranke šteti za pravočasno.

Obveznost obračuna davkov in prispevkov od delavčeve bruto plače je zakonsko določena obveznost, ki jo je delodajalec dolžan izvršiti, in sicer ne glede na to, ali je delavec kot zavezanec po drugi podlagi (npr. kot s. p. ali samozaposlena oseba) za isto obdobje že plačal te dajatve državi oziroma pristojnim zavodom. S temi zakonsko določenimi dajatvami delavec kot zavezanec tudi sicer ne more prosto razpolagati in ne morejo biti niti predmet pobotanja. Dejstvo da je tožnica že sama (kot s. p. oziroma samozaposlena oseba) obračunala in odvedla davke in prispevke od zneska, ki ga je prejela na podlagi pogodb civilnega prava, ne pomeni, da je s tem ugasnila obveznost tožene stranke, da iz naslova delovnopravne pravice tožnice do bruto plače za tožnico obračuna in odvede zakonsko predpisane davke in obvezne prispevke. Izpolnitvi te svoje zakonske obveznosti se delodajalec ne more izogniti niti s sklicevanjem na to, da je delavcu za obdobje, za katero je bil ugotovljen obstoj delovnega razmerja, iz naslova pogodb civilnega prava izplačal zneske, ki so presegali višino bruto plače, do katere bi bil delavec upravičen, če bi imel z delodajalcem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tož

Terjatve iz naslova OPSVZ so prednostne in da posledično zanje odpust obveznosti, do katerega je prišlo v postopku tožnikovega osebnega stečaja, v skladu z 408. členom ZFPPIPP ne učinkuje. S tem stališčem se strinja tudi sodišče. ZFPPIPP v drugem odstavku 408. člena med drugim določa, da odpust obveznosti ne učinkuje za prednostno terjatev iz drugega odstavka 21. člena tega zakona. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določa, da so v postopkih zaradi insolventnosti prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti.

S predlogom za izvršbo upnik od davčnega organa oziroma od države zahteva povrnitev stroškov pravnega zastopanja, ki so mu nastali v zvezi s postopkom, v katerem je država kot davčni upravičenec skušala zavarovati svojo terjatev iz naslova upnikove davčne obveznosti. Širše gledano stroški zastopanja davčnega zavezanca predstavljajo (posebne) stroške davčnega postopka, ki se jih obravnava kot davek v širšem pomenu besede. Upnik tako po pojasnjenem uveljavlja zahtevek iz naslova vrnitve davka, tega pa ni mogoče doseči v izvršilnem postopku (ne v davčnem ne v sodnem), kot si zmotno razlaga upnik, temveč je ta institut posebej urejen v ZDavP-2 v 2. podpoglavju z naslovom „Vračilo davka“. Odločanje o vračilu davka je pridržano organom, ki odločajo na matičnem področju, torej davčnim organom, zadeva pa tako ne sodi v sodno pristojnost, temveč gre za upravno zadevo. Ker pri postopku vračila davka ne gre za izvršbo, ampak za posebni davčni upravni postopek, upnik sodne pristojnosti ne more utemeljevati na določbah 288. člena ZUP z navedbami, da je kot predmet izvršbe predlagal nepremičnino v lasti dolžnika. Pritožba sicer pravilno opozarja, da kontradiktornost postopka z izm

Pogoj za zavarovanje je obstoj verjetne oziroma pričakovane davčne obveznosti. Sklep za začasno zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti je pravni institut, ki je po svoji funkciji enak začasni odredbi. Njegov namen je v odpravi nevarnosti, da bi davčni zavezanec pred izdajo odmerne odločbe oziroma predložitvijo davčnega obračuna spremenil svoje premoženjsko stanje in tako ogrozil učinkovitost poznejše izvršbe. Zavarovanje lahko obsega le tolikšno premoženje, kolikor znaša verjetna davčna obveznost, o kateri teče, kot v obravnavanem primeru, postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, v katerem davčni organ odmeri tudi obresti po 95. členu ZDavP-2. Z vidika namena zavarovanja torej razlikovanje med davkom (glavnico) in obrestmi po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljeno, saj gre v obeh primerih za denarno terjatev davčnega organa do davčnega zavezanca, ki nastane na podlagi zakona. Da bi bile obresti v splošnem izključene iz zavarovanja, kot meni revident, ob upoštevanju namenske razlage spornih zakonskih določb torej ne izhaja. Pojem davčne obveznosti po tretjem odstavku 111. člena ZDavP-2 (zavarovanje izpolnitve in plačila davčne obveznosti) obsega poleg davka (glavnice) t

Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določa, da so v postopkih zaradi insolventnosti prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Citirana določba se nanaša na prispevke na splošno, zakon pa ob tem ne določa, da bi bile obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike iz citirane določbe izvzete. Obresti, ki jih odmeri oziroma izreka davčni organ, so pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek iz drugega odstavka tega člena, če ni s tem zakonom drugače določeno. To pomeni, da zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, kar za obravnavani primer pomeni, da niso bile odpuščene s sklepom o odpustu obveznosti in jih je davčni organ utemeljeno naložil v plačilo tožniku. Četrti odstavek 3. člena ZDavP-2 je po presoji sodišča v razmerju do določb ZFPPIPP lex specialis, zato ni utemeljeno tožnikovo stališče, da zamudne obresti niso prednostne terjatve, ker v 408. členu ZFPPIPP niso izrecno naštete.