240. člen ZUP

Določbe ZUP dopuščajo odločitev upravnega organa, da pritožbo stranke upravnega postopka zavrže kot vloženo po neupravičeni osebi, če ta zanjo nima pravnega interesa.

Revizija se dopusti glede vprašanja: "Ali je obstoj pravnega interesa procesna predpostavka za pritožbo po ZUP, čeprav tega zakon izrecno ne predpisuje, hkrati pa izrecno zahteva, da lahko pritožbo izključi zgolj zakon (prvi odstavek 13. člena ZUP), in posledično, ali sme upravni organ brez izrecne zakonske podlage, ampak na podlagi (smiselne) uporabe 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči pritožbo zaradi odsotnosti pravnega interesa, čeprav procesne predpostavke za pritožbo ZUP ureja v 240. in 246. členu, med njimi pa ni pravnega interesa?"

Pritožbeni organ meritorno odloča šele, ko so izpolnjene procesne predpostavke za njeno obravnavo, torej med drugim tudi pravočasnost pritožbe. Ker je tožnica prepozno vložila pritožbo zoper sklep, organ njene pritožbe ni mogel vsebinsko obravnavati.

Le če organ pritožbe ne zavrže kot prepozne (oz. kot nedovoljeno ali ker jo je vložila neupravičena oseba), jo potem po 241. in naslednjih členih ZUP lahko vsebinsko obravnava. Ker je tožnik prepozno vložil pritožbo zoper sklep z dne 21. 7. 2021, organ njegove pritožbe ni mogel vebinsko obravnavati.

V konkretnem primeru je bila tožniku pravica do pritožbe zagotovljena v skladu z določbo 157. člena ZDavP-2, vendar pa tožnik ni spoštoval zakonsko določenega roka za vložitev pritožbe in jo je zato toženka utemeljeno zavrgla. Trditev tožnika, da je 8-dnevni rok prekratek, torej ni utemeljen, saj gre za zakonsko določen pritožbeni rok, ki je enak za vse, ki jim je izdan sklep o davčni izvršbi, odločitev toženke, ki je tožnikovo pritožbo, vloženo po izteku pritožbenega roka, zavrgla, pa pravilna in utemeljena na zakonu, konkretno na določbi 157. člena ZDavP-2 in na določbi 240. člena ZUP.

Opomin pred izvršbo ni upravni akt, s katerim je upravni organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe. Glede na navedeno, pritožba zoper opomin pred izvršbo ni dovoljena in je zato po presoji sodišča prvostopenjski organ tožnikovo pritožbo zoper opomin pred izvršbo pravilno zavrgel.

Opomin pred začetkom davčne izvršbe ni upravni akt v smislu ZUP, niti se z njim ne posega v pravice, pravne koristi ali obveznosti davčnega dolžnika. Opomin pred izvršbo je po svoji vsebini fakultativni poziv k izpolnitvi že zapadle davčne obveznosti. Podane niso niti zatrjevane procesne kršitve, saj davčni organ z izdajo opomina (še) ni začel postopka davčne izvršbe zoper tožnika. Da bi moral pred zavrženjem nedovoljene pritožbe organ v okoliščinah konkretnega primera izvesti posebni ugotovitveni postopek, pa ne določata ne ZDavP-2 ne ZUP.

O vprašanju, ali ima oseba pravico udeleževati se (tujega) postopka in posledično vlagati pravna sredstva zoper meritorno odločitev, mora biti odločeno v času trajanja tega postopka. Samo tako je tej osebi zagotovljena pravica do pravnega sredstva in/ali sodnega varstva zoper izdani upravni akt. ZUS-1 namreč nima posebnih določb, ki bi stranskemu udeležencu omogočale naknadno vložitev tožbe zoper vsebinsko odločitev upravnega organa. Ker tožnik v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni bil udeležen kot stranka ali stranski udeleženec, sodišče zaključuje, da ne more biti stranka v obravnavanem upravnem sporu, zato je njegovo tožbo zavrglo.

V primeru vročitve odločbe na podlagi fikcije gre za zakonsko pravno domnevo, da je bilo naslovniku, ki mu pisanja ni bilo mogoče vročiti osebno, pisanje vročeno po poteku z zakonom določenega roka, v katerem je imel naslovnik možnost pisanje dvigniti. Pri tem vprašanje, kdaj je naslovnik pisanje dejansko prejel, pravno ni pomembno.

Ker je tožnik pritožbo prepozno vložil je organ ni mogel vsebinsko obravnavati, pravilno je ravnal, ko jo je skladno z drugim odstavkom 240. člena ZUP zavrgel.

Rok za pritožbo je prekluzivne narave, kar pomeni, da gre za rok, s katerim je v predpisu določeno, do kdaj stranka lahko uveljavlja določeno pravico. Zamuda takšnega roka ima za posledico izgubo pravice do določenega dejanja v postopku, ki ga stranka ne more več opraviti, v konkretnem primer pritožbe, učinek prekluzije pa nastopi po samem zakonu in ga mora uradna oseba, v konkretnem primeru davčni organ, upoštevati po uradni dolžnosti.

V pouku o pravnem sredstvu navedenega sklepa je bil tožnik poučen, da je zoper ta sklep dovoljena pritožba na Ministrstvo za finance v roku 15 dni od dneva vročitve tega sklepa. Petnajstdnevni pritožbeni rok je začel teči dne 21. 11. 2020 in se je iztekel dne 7. 12. 2020. Tožnik je pritožbo poslal priporočeno po pošti dne 21. 1. 2021. Tega dne vložena pritožba je po obrazloženem vložena prepozno, zato je bila pravilno zavržena (drugi odstavek 240. člena ZUP).

Seznam izvršilnih naslovov nima narave odločbe oziroma upravnega akta v konkretnem primeru, kot povsem jasno izhaja iz spisov zadeve. Zadevni seznam izvršilnih naslovov je bil tožnici sporočen zgolj v funkciji obvestila o podatkih, za katere je zaprosila tožeča stranka, in ne kot kot izvršilni naslov v postopku davčne izvršbe.

Zoper opomin pred izvršbo pritožba ni dovoljena.Če in ko bo davčni organ o tem izdal sklep o davčni izvršbi (143. člen ZDavP-2), bodo zoper njega tožniku na voljo tudi z ZDavP-2 določena pravna sredstva (157. člen ZDavP-2).

Pravilne so navedbe tožene stranke, da fikcija vročitve nastopi po samem zakonu, če stranka v postopku ne dokaže dvom v pravilnost vročitve.

Na podlagi drugega odstavka 157. člena ZDavP-2 se pritožbo zoper sklep o izvršbi vloži v osmih dneh od vročitve sklepa o izvršbi pri davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi. Zakonski rok za vložitev pritožbe iz drugega odstavka 157. člena ZDavP-2 je materialen rok, prekoračitev tega roka pa ima za stranko posledico prekluzijo, torej izgubo pravice do vložitve pritožbe. V konkretnem primeru je tožnik sklep o izvršbi z dne 10. 10. 2019, zoper katerega je vložil pritožbo, prejel s fikcijo vročitve 29. 10. 2019. Pritožbeni rok 8 dni je začel teči naslednji dan po vročitvi, torej 30. 10. 2019 in se je iztekel 6. 11. 2019. Tožnik pa je vložil pritožbo po pošti vložil 11. 11. 2019, kar pa je tudi po presoji sodišča prepozno.

Odločba, s katero je davčni organ odločil o tožnikovi vlogi za odpis oziroma delni odpis obveznosti po sklepu o davčni izvršbi in vlogo zavrnil, je bila tožniku vročena 13. 11. 2019. Tožnik je pritožbo zoper odločbo vložil 2. 12. 2019 in torej po poteku 15-dnevnega roka za pritožbo. Pritožbeni rok je prekluziven in ga ni mogoče podaljšati.

Slednjemu ugovoru (ki ga sodišče obravnava kot kršitev pravice do sodelovanja v celotnem upravnem postopku) ni mogoče pritrditi. 44. člen ZUP res nalaga organu, da mora ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Ta določba je v nadaljevanju zakona še podrobneje razdelana v 143. členu ZUP, ki nalaga konkretna dejanja organu v tej smeri, torej v smeri zagotavljanja udeležbe vseh strank v konkretnih postopkih. Vendar - in kot izhaja tudi iz prej omenjenega Komentarja k 143. člena ZUP - organ v takih primerih odloča na podlagi podatkov, ki jih ima na voljo v času izdelave vabila k udeležbi, do tega časa pa so načeloma znane stranke postopka, vsebina zahtevka in obseg sodelovanja strank v ugotovitvenem postopku. To za konkretni primer (kot je navedel že drugostopenjski organ) pomeni presojo pravnega interesa v okviru 22. člena ZKZ, na podlagi katerega je začet postopek odobritve pravnega posla, tj. po tem, ko fizična ali pravna oseba, ki sklene pravni posel z lastnikom nepremičnine (sprejme ponudbo, ki je bila objavljena na oglasni deski pri upravnem organu), poda vlogo za o

V pritožbi zoper izdano odločbo je bilo v glavi pomotoma navedeno, da jo vlaga A. A., ki je zakoniti zastopnik društva, saj je bilo iz vsebine pritožbe jasno, da jo vlaga društvo (tožnik). Organ bi pri obravnavi pritožbe, ki v glavi omenja A. A., po vsebini pa se nanaša na tožnika – društvo, kateremu je bila dne 6. 6. 2019 izdana odločba, ob tej opisani dejanski situaciji pritožbo obravnavati kot nerazumljivo (nejasno) v smislu 67. člena ZUP in vlagatelja pozvati, da pomanjkljivosti vloge v roku, ki bi mu ga določil, odpravi.

Iz določb 245. - 247. člena ZUreP-2 je razvidno, da gre za odločanje brez zahteve in s tem za odločanje, ki je izključno v javnem interesu, kar pa ne pomeni, da pritožba zoper tako odločbo ni možna, če oseba, ki pritožbo vloži, izkaže, da odločba posega v njene pravice ali pravne koristi (prvi odstavek 229. člena ZUP). Sodišče uvodoma izpostavlja, da tožnica slednjega, tj. da obravnavana zemljišča ne predstavljajo javne infrastrukture, ne prereka, ugovarja le, da pridobitev tega statusa pomeni večjo uporabo teh zemljišč in objektov, kar pa prinaša povečanje emisij: prometa, hrupa, prahu, slabše kakovosti zraka, veliko vibracij, prelivanje vode na bližnja polja, itd.. S temi navedbami pravnega interesa za vsebinsko obravnavo svoje pritožbe v postopku vzpostavitve grajenega javnega dobra ne izkazuje. Namen vzpostavitve javnega dobra je namreč ravno v neomejeni možnosti uporabe javnega dobra vsem uporabnikom. V primeru prekomernega povečanja imisij pa ima tožnica sodno varstvo zagotovljeno pred sodiščem splošne pristojnosti (75. člen Stvarnopravnega zakonika). Tudi po presoji sodišča je prvostopenjski organ (kar je dodatno potrdil še drugostopenjski organ) pravilno ugot