VSRS Sklep III Ips 12/2023

I. Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

Odločitvi in nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor zastaranja in ugodilo odškodninskemu tožbenemu zahtevku glede povračila škode v višini izplačanih nadomestil za invalidnost zavarovancu tožnice oziroma delavcu toženke. Tožbeni zahtevek je bil uveljavljen s tožbo, vloženo priporočeno na pošto 19. 3. 2020 (sodišče je tožbo prejelo 20. 3. 2020). Sodišče prve stopnje je sprejelo stališče, da je za začetek teka triletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za uveljavljeno odškodninsko terjatev odločilnega pomena odločba tožeče stranke z dne 5. 4. 2017, s katero je bila delavcu zaradi posledic poškodbe pri delu priznana pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 243,05 EUR na mesec. To stališče je oprlo na presojo, da je šele z izdajo te odločbe tožeči stranki postalo dejstvo nastanka škode v celoti znano.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zaradi zastaranja odškodninske terjatve zavrnilo. Odločitev o zastaranju je oprlo na presojo, da je za začetek teka zastaralnega roka odločilnega pomena, kdaj je bila tožeča stranka seznanjena z vsemi potrebnimi podatki za odločitev o pravici in višini nadomestila za invalidnost (škode). Odgovor na to vprašanje je utemeljilo s stališči: (1) da je bil tožeči stranki z izdajo odločbe z dne 19. 1. 2017 znan podatek o škodi v smislu njenega nastanka ter o tistem, ki naj bi škodo povzročil; s to odločbo je bil delavec zaradi posledic poškodbe pri delu razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in priznana mu je bila pravica do premestitve na drugo delovno mesto, premestitev pa mu je bil dolžan zagotoviti delodajalec oziroma tožena stranka; (2) da je bilo tožeči stranki s sporočilom tožene stranke dne 15. 3. 2017 znano, da se je delavec - zavarovanec 9. 3. 2017 zaradi razporeditve na drugo delovno mestu zaposlil na tem drugem delovnem mestu, skladno z odločbo z dne 19. 1. 2017; (3) da so bili tožeči stranki najkasneje 15. 3. 2017 znani vsi elementi za določitev "višine škode"; in (4) da zadostuje, da je "višina škode [...] določljiva in ne nujno določena."

Dopuščeno revizijsko vprašanje

3Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 168/2022 z dne 15. 2. 2023 dopustilo revizijo glede vprašanja: ali začne zastaranje odškodninske terjatve Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zavod) za povzročeno škodo iz naslova izplačanih dajatev po 271. in 272. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) teči z datumom izdaje odločbe, s katero je bila zavarovancu odmerjena višina dajatve, ali z dnem, ko Zavod prejme dopis delodajalca, da je zavarovanec v skladu z odločbo premeščen na ustrezno delovno mesto?

Povzetek trditev revizije in odgovora na revizijo

4Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji poudarja, da je dejstvo nastanka škode postalo tožeči stranki znano šele z izdajo odločbe z dne 5. 4. 2017, s katero je bilo odločeno o priznanju pravice do nadomestila za invalidnost. Pred izdajo te odločbe ni bilo znano, ali bo zavarovanec to pravico sploh pridobil. Pojasnjuje, da se o pravici in višini dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja odloča v upravnem postopku, da mora zavarovanec podati vlogo za priznanje pravice in da je v obravnavanem primeru zavarovanec tako vlogo vložil 14. 3. 2017. Opozarja nadalje na zakonske določbe, ki opredeljujejo pravno pomembna dejstva za izračun višine dajatve in rok, v katerem mora tožena stranka zbrane podatke preveriti in izračunati višino dajatve. Meni, da zastaranje odškodninske terjatve začne teči šele z izdajo odločbe o odmeri nadomestila iz naslova invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Ob tem se sklicuje na stališča iz odločitev Višjega sodišča v Ljubljani (I Cpg 82/2018 z dne 10. 9. 2019, II Cpg 295/2021 z dne 21. 6. 2021) in Višjega sodišča v Mariboru (I Cpg 454/2016 z dne 2. 3. 2017). Revidentka predlaga spremembo izpodbijane sodbe, ali podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču druge stopnje.

5V odgovoru na revizijo tožena stranka utemeljuje, da je tožeča stranka za vse elemente, ki so ji omogočali uveljaviti odškodninski zahtevek, izvedela dne 15. 3. 2017. Tega dne je bila, kot pojasnjuje, seznanjena, da se je zavarovanec dne 9. 3. 2017 zaposlil na drugem delovnem mestu. Na podlagi zakonskih določb, ki opredeljujejo izračun višine dajatve, je imela po mnenju tožene stranke možnost pridobiti upoštevne podatke o konkretnem zavarovancu in tako izračunati tudi višino dajatve v obravnavanem primeru. Zastaranje je zato pričelo teči najkasneje 15. 3. 2017. Zato je zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ do vložitve tožbe že iztekel. Tožena stranka se ne strinja s stališčem revidentke, da ji mora biti dan na razpolago čas, da preverja podatke o zavarovancu, pomembne za izračun dajatve. Poudarja, da vse te podatke obdeluje in vodi sama kot nosilka in izvajalka obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Utemeljuje nadalje, da pasivnost upnika v določenem časovnem obdobju ustvarja pri dolžniku videz, da šteje upnik dogodek, iz katerega bi lahko nastal zahtevek, za zaključen. Če bi sprejeli stališče, da je za začetek teka zastaralnega roka odločilna izdaja odločbe o priznanju pravice, bi tožeča stranka sama arbitrarno odločala o začetku teka zastaralnega roka. To po mnenju tožene stranke ni sprejemljivo z vidika namena instituta zastaranja in z vidika zahtevane skrbnosti ravnanja tožeče stranke kot nosilke in izvajalke obveznega invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Tožena stranka zatrjuje, da bi bila predlagana razlaga prvega odstavka 352. člena OZ v okoliščinah primera neskladna z 2. členom Ustave in da oškodovančeva malomarnost po ustaljeni sodni praksi ne more preprečiti začetka teka zastaralnega roka. Tožena stranka dodaja, da si tožeča stranka z zavlačevanjem pri izdaji odločbe zagotavlja višji zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti, kar je v nasprotju s splošnim načelom obligacijskega prava, ki prepoveduje povzročanje škode; in da tožeči stranki ni bilo treba čakati na zadnji trenutek pred iztekom zastaralnega roka. Ob tem opozarja, da je tožeča stranka javni zavod, ki ji je zaupano oblastno odločanje, zaradi česar je v razmerju do tožene stranke v nadrejenem položaju.

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje

Uvodno

6Predmet spora je terjatev za povračilo škode v višini izplačanih nadomestil za invalidnost zavarovancu tožeče stranke (tj. Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje; kadar se v nadaljevanju pojasnjuje njegov v zakonu urejeni položaj, se poimenuje Zavod). Pravica do nadomestila za invalidnost je ena izmed pravic iz obveznega zavarovanja (drugi odstavek 26. člena ZPIZ-2 in 4. člen ZPIZ-1), ki se uresničujejo v breme sredstev pokojninske blagajne. Zavarovanec tožeče stranke se je poškodoval v delovni nesreči dne 11. 3. 2010 pri opravljanju dela pri toženi stranki, tj. v času veljavnosti Zakona o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (Uradni list RS, št.109/06 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1).

7Navedena terjatev je bila predmet urejanja v ZPIZ-1, po prenehanju veljavnosti tega zakona, je predmet urejanja v sedaj veljavnem Zakonu o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12, s spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-2). V prvem odstavku 193. člena ZPIZ-2 določa, da se pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode, povzročene Zavodu (za pokojninsko in invalidsko zavarovanje), uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ni z ZPIZ-2 določeno drugače. Enako je določal prej veljavni ZPIZ-1 v prvem odstavku 274. člena.

8Določb o zastaranju tu obravnavane terjatve nimata niti ZPIZ-1 niti ZPIZ-2. Sodišči prve in druge stopnje sta svoji (sicer nasprotujoči si) odločitvi glede ugovora zastaranja oprli na določbe OZ o zastaranju. Upoštevnost teh zakonskih določb v okoliščinah primera ni predmet izpodbijanja, niti ni predmet graje v odgovoru na revizijo. Prav nasprotno. Obe pravdni stranki svoja (nasprotujoča si) stališča utemeljujeta, sklicujoč se na določbe OZ o zastaranju. Vprašanje upoštevnosti določb OZ o zastaranju odškodninske terjatve v okoliščinah primera se zato ne zastavlja. Upoštevati je tako treba, da se dopuščeno revizijsko vprašanje v navedenem kontekstu navezuje na razlago določb OZ o zastaranju; konkretneje na začetek teka tri letnega subjektivnega zastaralnega roka za odškodninsko terjatev. Ker sme revizijsko sodišče preizkusiti izpodbijano sodbo samo glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP), se obrazložitev (lahko) osredotoča na dilemo začetka teka navedenega zastaralnega roka, izhajajoč pri tem iz danih opredelitev v vprašanju samem, tj. (i) ali ta zastaralni rok začne teči z datumom izdaje odločbe, s katero je bila zavarovancu odmerjena višina dajatve, (ii) ali z dnem, ko prejme Zavod dopis delodajalca, da je zavarovanec v skladu z odločbo premeščen na ustrezno delovno mesto.

O zastaranju odškodninske terjatve po OZ

9Po prvem odstavku 352. člena OZ terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil - subjektivni zastaralni rok (prvi odstavek 352. člena OZ). V vsakem primeru ta terjatev sicer zastara v petih letih, odkar je škoda nastala - objektivni zastaralni rok (drugi odstavek 352. člena OZ).

10Glede storilca se po prvem odstavku 352. člena OZ šteje, da je oškodovanec zanj zvedel, ko je zvedel za okoliščine, pod katerimi v odškodninskem pravu določen subjekt odgovarja za povračilo škode. Oškodovančevo vedenje za škodo, prav tako pomembno za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka, zaobsega vedenje o tem, da je nastala pravno upoštevna škoda in kakšen je njen obseg ter višina. V sodni praksi je izoblikovano stališče, da zastaranje po prvem odstavku 352. člena OZ začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek.¹ To hkrati pomeni, da bi oškodovanec na podlagi razumne ocene lahko ocenil, da ima njegov odškodninski zahtevek (tj. pravica terjati izpolnitev odškodninske obveznosti) ob takratnem stanju stvari možnost za uspeh.^{2, 3}

11Možnost za uspeh z zahtevkom za povračilo škode je odvisna (med drugim) od obstoja pravno upoštevne škode, ker je njen obstoj ena izmed prvin odškodninskega razmerja (prim. 131. člen OZ). Splošna določba OZ o začetku teka zastaranja (prvi odstavek 336. člen OZ) opredeljuje, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. Prvi odstavek 352. člena OZ glede na obrazloženo ne posega v to temeljno opredelitev glede začetka teka zastaralnega roka, saj pred obstojem pravno upoštevne škode oškodovanec ne more računati na uspeh z odškodninskim zahtevkom.

O odškodninski terjatvi Zavoda

12Predmet urejanja po ZPIZ-1 in sedaj veljavnem ZPIZ-2 je pravica Zavoda, da od subjekta, odgovornega (med drugim) za zavarovančevo invalidnost, zahteva povrnitev škode (271. in 272. člen ZPIZ-1 ter 190. in 191. člen ZPIZ-2). Oba zakona izrecno opredeljujeta, da gre za škodo, povzročeno Zavodu. Prav tako je predmet urejanja po obeh navedenih zakonih odškodnina, ki jo ima pravico uveljavljati Zavod (drugi odstavek 274. člen ZPIZ-1 in drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2). V navedenih določbah so za ugotovitev odškodnine (med drugim) pomembni zneski, ki jih izplačuje Zavod v breme pokojninske blagajne.⁴ Iz besedila navedenih zakonskih določb namreč (med drugim) izhaja, da odškodnina obsega celotne zneske pokojnin oziroma drugih dajatev, ki jih izplačuje Zavod upravičencem (zavarovancem).

13Razmerje med upravičencem (zavarovancem) in Zavodom, iz katerega izvira obveznost plačila dajatev v breme pokojninske blagajne, je javnopravno razmerje.⁵ Temu je prilagojen tudi način in postopek uveljavljanja pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pravice iz tega zavarovanja se pri Zavodu uveljavljajo po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če ZPIZ-2 ali ZPIZ-1 ne določa drugače (prvi odstavek 11. člena ZPIZ-2 in 12. člen ZPIZ-1). Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja se začne na zahtevo zavarovanca (prvi odstavek 178. člena ZPIZ-2).⁶ Pred očmi je treba imeti nadalje, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice (prvi odstavek 5. člena ZPIZ-1 in prvi odstavek 4. člena ZIZ-2). Pravic iz obveznega zavarovanja zaradi njihove osebne narave tudi ni mogoče podedovati (prvi odstavek 5. člena ZPIZ-1 in prvi odstavek 4. člena ZPIZ-2).⁷ Pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja se tako lahko uveljavijo v upravnem postopku, pri čemer šele oblikovalna odločba⁸ Zavoda o pravici do dajatve v breme pokojninske blagajne to pravico konstituira. Upravičenec (zavarovanec) pravico uresničuje na podlagi odločbe Zavoda s tako vsebino v breme sredstev pokojninske blagajne; obveznost Zavoda, da jo upravičencu zagotovi, nastane z izvršljivostjo odločbe Zavoda ali s pravnomočno sodbo socialnega sodišča.⁹ Šele navedena odločba Zavoda (ali pravnomočna odločitev socialnega sodišča o pravici) je tako lahko pravna podlaga za zmanjšanje sredstev pokojninske blagajne.

O začetku teka zastaralnega roka

14Ureditev pravice zavarovanca do nadomestila za invalidnost in postopka za njeno uveljavitev je tesno navezana na naravo in značilnosti pravic iz obveznega zavarovanja. Gre za zakonsko ureditev uresničevanja pravice do socialne varnosti (prvi odstavek 50. člena Ustave). Opredelitev škode in odškodnine, ki jo ima pravico zahtevati Zavod (tj. povračilo zneskov dajatev, ki jih izplačuje Zavod), je odsev ureditve pravic iz obveznega zavarovanja in z njo tvori smiselno celoto. To pomeni, da odgovora na vprašanje, od kdaj obstoji škoda, ki je lahko predmet odškodninske terjatve Zavoda, ni mogoče podati, ne da bi upoštevali ureditev dajatev v breme pokojninske blagajne v korist upravičencem (zavarovancem). Te zakonske ureditve, izhajajoč iz sistematične razlage, ni mogoče zaobiti niti pri razumevanju določb OZ o začetku teka zastaralnega roka za odškodninsko terjatev. Če bi navedeno ureditev zaobšli, bi Zavod smel uveljavljati povračilo škode pred obstojem pravno priznane škode, opredeljene v ZPIZ-1 in ZPIZ-2. To ni sprejemljivo. Zaradi strogo osebne narave pravice, ki se izvršuje v breme sredstev pokojninske blagajne, in njene nepodedljivosti oblikovalna odločba Zavoda o njej ustvarja pravno podlago za dajatev v breme pokojninske blagajne in za njeno izvršitev s strani Zavoda. Pojasniti je treba, da se lahko v bistvenem spremenijo okoliščine, pomembne za odločitev o pravici, v času od uresničitve materialnopravnih pogojev do odločitve Zavoda prav zaradi narave in značilnosti pravice, o kateri odloča Zavod.

15Glede na obrazloženo Zavod sicer ni v nadrejenem položaju v razmerju do oškodovalca, ker je to razmerje civilnopravno, ima pa kljub temu poseben položaj, na kar opozarja tožena stranka v odgovoru na revizijo. Zavod z odločanjem o pravicah v javnopravnem razmerju namreč hkrati (posredno) odloča o nastanku škode, ki jo ima ob izpolnjenih še drugih zakonskih pogojih pravico uveljaviti v odškodninskem (civilnopravnem) razmerju. Vendar upoštevati je treba, da so na zakonski ravni za javnopravno razmerje urejeni rok, ki ga mora odločevalec, to je Zavod, upoštevati, pa tudi posledice, če ta rok ni spoštovan (prim. 222. člen Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP). Zavod, ki je vezan na Ustavo in zakon (drugi odstavek 120. člena Ustave) in za katerega ZUP še posebej odreja načelo zakonitosti (prvi odstavek 6. člena ZUP), mora zapovedani zakonski časovni okvir za odločanje o pravicah spoštovati. V odgovoru na revizijo zatrjevana hipotetična možnost nesprejemljivega, nedopustnega ali morda celo samovoljnega odlašanja Zavoda z odločitvijo o pravici iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja v posamičnem primeru, izhajajoč pri tem iz sumarno povzetega pravnega okvira, ne more imeti odločilnega pomena pri razlagi, od kdaj lahko obstoji škoda Zavodu, ki jo ima pravico uveljaviti v razmerju do odškodninsko odgovornega subjekta. Časovna oddaljenost delovne nesreče od možnosti Zavoda, da zahteva povrnitev škode, nastale zaradi dajatev v breme pokojninske blagajne, je, kot je bilo že obrazloženo, posledica zakonske ureditve uresničevanja pravice do socialne varnosti in značilnosti javnopravnega razmerja med upravičencem (zavarovancem) in Zavodom. V tu obravnavanem okviru je pomembno, da je ta ureditev matičnega področja jasna in nedvoumna in sama zase ne vzbuja pomislekov z vidika zahtev določnosti prava. Trditve tožene stranke v odgovoru na revizijo, da je časovna oddaljenost delovnih nesreč od odškodninskih zahtevkov Zavoda z vidika varstva dolžnika prekomerna in zato v nasprotju z zahtevami pravne varnosti, ob odsotnosti določb o zastaranju odškodninske terjatve Zavoda na matičnem področju urejanja, v okoliščinah primera lahko nakazujejo dvom v ustreznost upoštevnosti ureditve zastaranja v OZ. Ta ureditev začetek teka subjektivnega zastaralnega roka za odškodninske terjatve navezuje (med drugim) na obstoj pravno upoštevne škode. Vendar te trditve, kot je bilo uvodoma obrazloženo, presegajo dilemo, zaobseženo z dopuščenim revizijskim vprašanjem. Nanjo Vrhovno sodišče zato ne odgovarja. V zvezi z nadaljnjimi izvajanji odgovora na revizijo Vrhovno sodišče pojasnjuje naslednje. Zmotno je stališče odgovora na revizijo, da naj bi odlašanje Zavoda z odločitvijo o pravici upravičenca prispevalo k višji terjatvi iz naslova zakonskih zamudnih obresti. Te obresti namreč ne morejo začeti teči, preden obstoji škoda, ker pred tem prikrajšanjem ni obveznosti dolžnika in zato tudi ne more zaiti v zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti (prim. prvi odstavek 378. člen OZ).

16Škoda, ki izvira iz obveznosti Zavoda, da izplačuje dajatve zavarovancu, glede na obrazloženo ne more nastati pred izdajo odločbe, s katero se zavarovancu prizna pravica do dajatve iz pokojninske blagajne iz naslova obveznega zavarovanja.^{10, 11} Ob pravilni uporabi materialnega prava je odgovor na dopuščeno vprašanje, da subjektivni zastaralni rok za uveljavitev odškodninske terjatve Zavoda iz naslova povrnitve škode zaradi izplačila nadomestila za invalidnost v okoliščinah primera ne more začeti teči pred izdajo odločbe, s katero je bila zavarovancu odmerjena višina dajatve v breme pokojninske blagajne.

Odločitev o reviziji

17Zmotno je zato stališče sodišča druge stopnje, da je tožeči stranki postal znan podatek o škodi "v smislu njenega nastanka" z odločbo z dne 19. 1. 2017, ko je bil zavarovanec razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto. S to odločbo še ni bilo odločeno o pravici zavarovanca do dajatve v breme pokojninske blagajne in tožena stranka te odločbe (logično) v breme sredstev pokojninske blagajne niti ni mogla izvršiti. Zato ta odločba z vidika presoje o obstoju škode kot prvine odškodninskega razmerja ne more biti upoštevna. Prav tako z vidika te presoje ne more biti upoštevno, da je bila tožeča stranka seznanjena dne 15. 3. 2017 z dopisom o premestitvi zavarovanca na ustrezno delovno mesto z vsemi potrebnimi podatki za odločitev o pravici in višini nadomestila za invalidnost. Četudi bi to držalo, to ne pomeni, da je hkrati s tem nastala tudi škoda, katere povrnitev ima Zavod pravico zahtevati. Spomniti je treba, da je zaradi značilnosti pravic iz obveznega zavarovanja lahko šele (oblikovalna) odločba Zavoda o pravici zavarovanca do dajatve iz pokojninske blagajne pravna podlaga za izplačevanje v breme pokojninske blagajne in s tem za nastanek tu obravnavane škode Zavoda (prim. drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2).

18Glede na navedeno zastaranje odškodninske terjatve ni moglo začeti teči pred 5. 4. 2017, to je z dnem izdaje odločbe, s katero je bilo odločeno o pravici zavarovanca do nadomestila za invalidnost. Odškodninska terjatev tožeče stranke iz naslova izplačil nadomestila za invalidnost ob pravilni uporabi materialnega prava do vložitve tožbe zato ni zastarala. Ko je tako, je ostalo dejansko stanje v pogledu prvin sporne odškodninske terjatve tožeče stranke zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno. Podan je razveljavitveni razlog iz drugega odstavka 380. člena ZPP. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču druge stopnje, ki bo moralo odgovoriti na pritožbena izvajanja tožene stranke zoper razloge sodišča prve stopnje o nastanku tu obravnavanega odškodninskega (civilnopravnega) razmerja in za primer odločitve, da je tožena stranka tožeči odškodninsko odgovorna, tudi o višini odškodninskega zahtevka.

19Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

20Senat je sklep sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

¹ Iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 127/2015 z dne 18. 6. 2015.

² Iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 38/2021 z dne 20. 4. 2022.

³ Iz obrazložitve odločitve Vrhovnega sodišča II Ips 29/2014 z dne 5. 11. 2015.

⁴ Razlike med navedenima ureditvama za odgovor na dopuščeno vprašanje, kot je razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, niso pomembne.

⁵ Več glej A. Bubnov Škoberne in G. Strban, Pravo socialne varnosti, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 60-62, in G. Strban, Pravna (ne)primerljivost socialnih zavarovanj, Podjetje in delo, št. 6-7 (2020), str. 876.

⁶ Izjemo določa drugi odstavek 178. člena ZPIZ-2, ki za obravnavani primer ni pomembna.

⁷ Prim. s tem v zvezi še odločbo Ustavnega sodišča U-I-201/19 z dne 12. 5. 2022.

⁸ Več o oblikovalni odločbi glej E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 2., spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 311-312.

⁹ Iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-201/19, 22. točka obrazložitve.

¹⁰ Višje sodišče v Ljubljani je v odločitvi I Cpg 82/2018 sprejelo stališče: "Pred odločitvijo o pravici do invalidske pokojnine še ni bilo znano, ali bo zavarovanec to pravico pridobil, torej ali bo tožeči stranki sploh nastala kakšna škoda oziroma kolikšna bo njena višina. Šele z navedeno odločbo je postalo dejstvo nastanka škode tožeči stranki znano oziroma je na podlagi te odločbe tožeča stranka pridobila ustrezne podatke, relevantne za izračun obsega nastale ji škode."

¹¹ Višje sodišče v Mariboru je v odločitvi I Cpg 454/2016 zavzelo stališče: "Pred odločitvijo o pravici do delne invalidske pokojnine sploh še ni bilo znano, ali bo zavarovanka to pravico pridobila, torej ali bo tožeči stranki sploh nastala kakšna škoda oziroma kolikšna bo njena višina, zato škoda dne 23. 5. 2010 še ni mogla biti določljiva."