4. člen ZPIZ-1

Delavec glede na določbe ZPIZ-1 od delodajalca ne more zahtevati, da obstoječa delovna mesta prilagodi preostali delovni zmožnosti delavca ali da ustanovi novo delovno mesto, ki bo ustrezalo preostali delovni zmožnosti invalida.

Tožnik je invalid III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela na drugem ustreznem delovnem mestu z omejitvami, v polnem delovnem času. Tožnik se je zaposlil pri delodajalcu, pri katerem mu je nato delovno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Pri višini odmere je toženec tožniku nadomestilo za invalidnost odmeril v višini 25 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti (po 3. alineji prvega odstavka v zvezi s 3. alinejo tretjega odstavka 94. člena ZPIZ-1). Štel je, da je tožniku delovno razmerje prenehalo po lastni volji ali krivdi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pomeni prenehanje delovnega razmerja neodvisno od volje ali krivde delavca oziroma zavarovanca, zato je tožnik upravičen do nadomestila za invalidnost v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti.

Delna pokojnina je samostojna pravica in kot taka je opredeljena v 58. členu ZPIZ-1. Za pridobitev te pokojnine so določeni posebni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se taka pravica zavarovancu lahko prizna. Tožnica je enega od pogojev za priznanje pravice do delne pokojnine izpolnila šele v času, ko je že veljal ZPIZ-2, zato ni zakonske podlage, da bi se tožnici priznala pravica do delne pokojnine po določbah ZPIZ-1.

Vojaški osebi ob izpolnitvi pogojev za starostno pokojnino ob upoštevanju zavarovalne dobe s povečanjem oziroma dodane dobe iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja, delovno razmerje na upravnem področju preneha. Volji delavca pa je prepuščeno, ali bo po prenehanju delovnega razmerja uveljavil pravico do poklicne pokojnine in se upokojil.

V skladu s 1. odstavkom 225. člena ZUP postane materialno pravnomočna le tista odločba, ki se ne more več izpodbijati v sodnem socialnem sporu, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, oziroma so ji bile naložene kakšne obveznosti. Zavrnilna odločba o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja z dne 24. 2. 2011 je formalno, ne pa tudi materialno pravnomočna. Z izpodbijano sodbo je od prvega naslednjega dne po pravnomočnosti odločbe z dne 24. 2. 2011, to je od 19. 3. 2011 dalje, pravilno ponovno priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delo s predhodno že priznanimi in dodatnimi stvarnimi omejitvami. Čeprav je invalidnost III. kategorije zaradi posledic bolezni ob ugotovljeni preostali delazmožnosti z določenimi omejitvami vsebovana v izreku pravnomočne odločbe z dne 23. 4. 2010, se pravnomočnost nanjo ne razteza, saj ne gre za pravico samo. Pravnomočnost upravne odločbe ne pomeni, da so vsi njeni elementi avtomatično vključeni v posledice pravnomočnosti, in da o določenih sestavinah, ki po naravi stvari predstavljajo dejstva, ne pa pravice, pozneje ne bi bilo mogoče več odločati. To še zlasti, če so bila ta dejstva v prejšnjem upravnem postopku zmotno ali

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da tožnica ni izpolnila pogoja pravočasnosti prijave pri zavodu za zaposlovanje, kot pogoja za pridobitev pravice do oskrbnine. Pogoj prijave pri zavodu za zaposlovanje v 30 dneh od izgube pravice do vdovske pokojnine iz 2. odstavka 129. člena ZPIZ-1 je treba interpretirati tako, da rok prične teči takrat, ko se zavarovanec seznani z izgubo pravice. Tožnica namreč prijavne dolžnosti za priznanje pravice do oskrbnine ni mogla izpolniti, še preden je bila seznanjena s prenehanjem pravice do vdovske oziroma družinske pokojnine. V konkretnem primeru je bila tožnica o izgubi pravice obveščena z vročitvijo odločbe dne 27. 11. 2012. Od tega dne dalje je začel teči 30-dnevni rok za prijavo pri zavodu za zaposlovanje. Ker se je tožnica na zavod prijavila dne 16. 11. 2012, torej še preden je rok sploh začel teči, je pogoj pravočasnosti prijave iz 2. odstavka 129. člena ZPIZ-1 izpolnjen in da tožnica izpolnjuje vse pogoje za priznanje pravice do oskrbnine po 2. odstavku 129. člena ZPIZ-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi odpravilo in tožnici priznalo pravico do oskrbnine.</

Odločba toženca, s katero je bila tožnikovi materi (zdaj že pokojni) priznana pravica do vdovske pokojnine, je postala dokončna in pravnomočna, saj se zavarovanka oziroma nosilka pravice zoper njo ni pritožila. Pravice iz obveznega zavarovanja, kamor na podlagi 3. alinee točke a) prvega odstavka 4. člena ZPIZ-1 sodi tudi pravica do vdovske pokojnine, so po 1. odstavku 5. člena ZPIZ-1 neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati. Zapadli denarni zneski, ki niso bili izplačani do smrti uživalca, se podedujejo. To pomeni, da je s smrtjo nosilke pravice (tožnikove matere) ugasnila pravica do uveljavljanja pravice do vdovske pokojnine in je v imenu pokojne ne more uveljavljati nihče. Tožnik zato v tem postopku ne more uveljavljati pravice do vdovske pokojnine, niti izplačila višjega zneska vdovske pokojnine.

Tožnik je z zahtevo pri toženi stranki in v sodnem postopku posebej in izrecno zahteval priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Po veljavnem materialnem pravu takšnemu zahtevku ni mogoče ugoditi, ker ZPIZ-1 pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev ne ureja in ni navedena med pravicami, kot jih določa 4. člen ZPIZ-1. Zato je potrebno tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženke zavrniti. Toženka je v predsodnem upravnem postopku odločala zgolj in edino o pravici do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo, ne pa o kakšni drugi pravici, ki bi tožniku pripadala po ZPIZ-1. Tudi s postavljenim tožbenim zahtevkom je tožnik uveljavljal le to pravico. Zato v tem sporu ni bilo mogoče ugotavljati, ali bi tožniku morda pripadala katera od drugih pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja, ki jih ureja ZPIZ-1.

Toženec je invalidsko pokojnino odmeril v višini 79 %, ker je upošteval, da je pri tožnici datum nastanka invalidnosti 1. 9. 2011. V takšnem odstotku je invalidsko pokojnino odmeril od pokojninske osnove, izračunane na podlagi najugodnejšega 18-letnega mesečnega povprečja plač oz. osnov zavarovanja iz obdobja 1981 do leta 1998 oziroma, ker tožnica ni dosegala pokojnine, odmerjene od najnižje pokojninske osnove, ji je odmeril invalidsko pokojnino od najnižje pokojninske osnove. Na podlagi 76. člena v zvezi z 200. členom ZPIZ-1 je bil odmerni odstotek v višini 79 % določen na podlagi dejanske in prištete dobe. Na podlagi invalidske pokojnine, odmerjene v takšnem odstotku od najnižje pokojninske osnove, je sodišče prve stopnje tudi pravilno določilo delno invalidsko pokojnino in sicer v višini 50 % od zneska 435,41 EUR, to je 217,70 EUR, ter ta znesek skladno s tretjim odstavkom 93. člena ZPIZ-1 povečalo za 30 %, tako da znaša delna invalidska pokojnina 283,01 EUR, kot jo je pravilno določil in tožnici priznal toženec z izpodbijanima odločbama.

Spor o letnem dodatku sodi med pravice do in iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 4. členu ZPIZ-1, zato je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani glede na določbo 7. člena ZDSS-1 kot stvarno pristojno utemeljeno sprejelo zadevo v obravnavanje. O letnem dodatku ni bilo odločeno z odločbo in sicer ne s prvostopno in ne z dokončno odločbo, zaradi česar takšna tožba ni dopustna. V obravnavani zadevi tudi niso izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe zaradi t.i. molka organa. Ker tožnica tožbe ni vložila zoper dokončno odločbo, in ker ni bila vložena nova zahteva za izdajo posamičnega upravnega akta v nadaljnjih sedmih dneh, je sodišče prve stopnje utemeljeno na podlagi 75. člena ZDSS-1 tožbo kot preuranjeno in nedopustno zavrglo.

Starostna pokojnina je osebna, neodtujljiva pravica, zato nihče drug, razen zavarovanca, ne more pridobiti njegove starostne pokojnine in tudi starostno pokojnino lahko uveljavi le zavarovanec sam (259. člen ZPIZ). Kot je določeno v petem odstavku 259. člena ZPIZ-1, se zahteva za uvedbo postopka za uveljavljanje ali varstvo pravic poda s pisno vlogo ali ustno na zapisnik pri katerikoli enoti zavoda. Šteje se, da je postopek uveden, ko zavod prejme zahtevo za uveljavljanje pravice. Sporni vlogi zato ni mogoče šteti kot zahtevi, s katerima bi tožnica uveljavljala priznanje pravice do starostne pokojnine. Iz navedenih vlog namreč izhaja, da gre za vlogi, ki ju je na toženca naslovil Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, Urad za delo. Zavod je s tema vlogama zaprosil toženca za podatke o tožničini pokojninski dobi v zvezi z izpolnitvijo pogojev za upokojitev. Glede na določbo prvega odstavka 157. člena ZPIZ-1 pokojnina pripada zavarovancu, ki izpolnjuje predpisane pogoje, od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, vendar pod pogojem, da vloži zahtevo prej kot v 6 mesecih po prenehanju zavarovanja. Če zaradi kakršnegakoli razloga vloži zahtevo kasneje, se mu poko

Pravica do vdovske pokojnine je osebna, neprenosljiva in nepodedljiva. S smrtjo zavarovanca pravica do uveljavljanja priznanja pravice do vdovske pokojnine ugasne in je v imenu pokojnega zavarovanca ne more uveljavljati nihče. Sodišče je zato postopek, v katerem je tožnica uveljavljala priznanje pravice do družinske pokojnine, zaradi njene smrti zakonito ustavilo.

Invalidska pokojnina je kot pravica iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja neodtujljiva osebna pravica, ki je ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati. Ker je tožnik, ki je v socialnem sporu uveljavljal višjo invalidsko pokojnino, med sodnim postopkom umrl, je sodišče postopek zakonito ustavilo.

Tožnik, ki je v socialnem sporu uveljavljal pravico do dodatka za pomoč in postrežbo kot nepodedljivo pravico, je med sodnim postopkom umrl, zato se postopek ustavi.

Uredba (ES) št. 883/2004 ne ureja pravic in ne pokriva dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti, temveč osebe, za katere se uporablja, na podlagi I., II. ali III. kategorije invalidnosti lahko uveljavijo le pravico do invalidske pokojnine ob pogojih iz 67. člena ZPIZ-1. Pri tožniku, ki je zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine vložil pri avstrijskem nosilcu zavarovanja, ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, pač pa do zmanjšanja delovne zmožnosti, ker ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, to je KV zidar, še vedno pa je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu z omejitvami s polnim delovnim časom, zato nima pravice do invalidske pokojnine.

Zavarovanec, ki je sam vložil zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, je umrl tekom sodnega postopka. Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo je osebna, neprenosljiva in nepodedljiva, zato s smrtjo zavarovanca ugasne in jo v imenu pokojnega zavarovanca dediči ne morejo uveljaviti.

Z zahtevo, da se obnovi postopek, v katerem je toženec zunajzakonski partnerici tožnikovega očeta priznal pravico do vdovske pokojnine, tožnik ne uveljavlja nobene svoje pravice, ki bi mu šla na podlagi ZPIZ-1, zato je toženec zahtevo utemeljeno zavrgel. Ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti kot predhodno vprašanje v zvezi s priznanjem pravice do vdovske pokojnine ima pravni učinek le v tem postopku.

Tožnik kot uživalec invalidske pokojnine s stalnim prebivališčem v tujini ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Razlogi sodbe govorijo o tem, da je sodišče odločalo o zahtevku tožnika za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, izrek pa govori o odmeri nadomestila za invalidnost in tako nasprotuje razlogom sodbe. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.