12. člen ZPIZ-1

Odločba toženca, s katero je bila tožnikovi materi (zdaj že pokojni) priznana pravica do vdovske pokojnine, je postala dokončna in pravnomočna, saj se zavarovanka oziroma nosilka pravice zoper njo ni pritožila. Pravice iz obveznega zavarovanja, kamor na podlagi 3. alinee točke a) prvega odstavka 4. člena ZPIZ-1 sodi tudi pravica do vdovske pokojnine, so po 1. odstavku 5. člena ZPIZ-1 neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati. Zapadli denarni zneski, ki niso bili izplačani do smrti uživalca, se podedujejo. To pomeni, da je s smrtjo nosilke pravice (tožnikove matere) ugasnila pravica do uveljavljanja pravice do vdovske pokojnine in je v imenu pokojne ne more uveljavljati nihče. Tožnik zato v tem postopku ne more uveljavljati pravice do vdovske pokojnine, niti izplačila višjega zneska vdovske pokojnine.

Tožnik, ki je do 31. 12. 2012 dopolnil 59 let in 6 mesecev starosti in 39 let, 9 mesecev in 27 dni pokojninske dobe, ne izpolnjuje pogojev po 1. odstavku 36. člena ZPIZ-1 (58 let starosti in 40 let pokojninske dobe) niti po 2. odstavku istega člena (starost 63 let in 20 let pokojninske dobe) za priznanje pravice do starostne pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine ni utemeljen.

Prišteta doba je n a podlagi prvega odstavka 200. člena ZPIZ-1 fiktivna pokojninska doba. Višina odstotka za odmero invalidske pokojnine se določi ob upoštevanju dejanske pokojninske dobe zavarovanca in prištete pokojninske dobe, izračunane po 200. in 201. členu ZPIZ-1 (prvi odstavek 76. člena ZPIZ-1). Tako odmerjena invalidska pokojnina za invalidnost, ki je posledica poškodbe izven dela ali bolezni, ne more presegati zneska pokojnine za invalidnost, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, razen v primeru, če dejanska pokojninska doba presega 40 oziroma 38 let pokojninske dobe (drugi odstavek 76. člena ZPIZ-1). Višja invalidska pokojnina od odmerjene bi bila možna le, če bi dejansko dopolnjena pokojninska doba presegala 40 oziroma 38 let za toliko, da bi na podlagi zakona prišel v poštev višji odmerni odstotek.

Upravna odločba tožene stranke o priznanju pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev je pravnomočna in bi toženka lahko vanjo posegla le ob uporabi izrednih pravnih sredstev na podlagi določb ZUP, na katere napotuje 249. člen ZPIZ-1. Upravna odločba toženke, tudi če je nepravilna, postane dokončna in pravnomočna, kot taka pa zavezuje tako stranki kot sodišče in z vsemi pravnimi učinki velja, dokler ni odpravljena, razveljavljena ali spremenjena na zakonit način.

Tožnik ob izdaji odločbe tožene stranke, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro, ni izpolnjeval pogoja dopolnjene pokojninske dobe. Šele s poravnavo prispevkov na podlagi dokupa zavarovalne dobe se lahko obdobje, za katero so bili plačani prispevki, upošteva v zavarovalno dobo, saj skladno s prvim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice. Po izdaji pravnomočne odločbe je prišlo do spremembe dejanskega stanja z nakupom zavarovalne dobe s strani tožnika. Tožena stranka bi zato morala o zahtevi tožnika odločiti po vsebini.

Stranka razen z izrednim pravnim sredstvom ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. Sodišče lahko pazi na načelo enakosti (14. člen Ustave RS) le v mejah svoje pristojnosti pri varstvu zakonitosti in ustavnosti ob presoji posamičnega upravnega akta. To pa ne more neposredno vplivati na morebitno drugačno postopanje upravnega organa v drugih podobnih zadevah.

V skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP-a mora zavod v primeru, če je bilo o zahtevi že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila pravico, novo zahtevo zavreči. Takšno stanje je podano tudi v predmetni zadevi. Zato je bila v obravnavanem predsodnem upravnem postopku zahteva za ponovno odmero višjega sorazmernega dela starostne pokojnine, ob upoštevanju vajeništva in vojaškega roka, iz formalnih razlogov zakonito zavržena.

Vrhovno sodišče je že v več odločbah zavzelo stališče, da dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravic oz. za naložitev obveznosti, ne predstavljajo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oz. obveznosti materialnega prava. Stranka razen z izrednim pravnim sredstvom torej ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. V primeru vložitve zahteve za novo odmero pokojnine podlago za zavrženje predstavlja 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP.

Predmet postopka v tem primeru je bila odmera pokojnine, o tem vprašanju pa je bilo (sicer nepravilno) v celoti odločeno. Če pa je tožena stranka pokojninsko osnovo izračunala napačno, bi tožnica napačna oz. neugotovljena dejstva lahko uveljavljala le z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi.

Če tožnica navaja, da predstavljajo ugotovitve revizije tožene stranke ugotovitve o novih dejstvih, ki pred tem niso bila znana in s tem obnovitveni razlog, bi ta dejstva lahko uveljavila s predlogom za obnovo postopka, ki bi ga morala vložiti pravočasno. Ni pa zakonske podlage za to, da bi vložila le zahtevo za ponovno odmero pokojnine, saj po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom (tako kot je storil v tem primeru) zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti. Možnost naknadnega spreminjanja podatkov v matični evidenci, kar določa 43. člen ZMEPIZ, izven postopkov z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, ki se nanašajo na odločanje o pravici do pokojnine in njeni odmeri, ne predstavlja podlage za ponovno oziroma drugačno odmero že priznane in odmerjene pokojnine upravičencu.

Stranka razen z izrednim pravnim sredstvom ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. V primeru vložitve zahteve za novo odmero pokojnine podlago za zavrženje predstavlja 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP.

Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da je bilo o tem, da se dobiček, izplačan v letu 1992, ne všteje v pokojninsko osnovo, že pravnomočno odločeno. Glede na navedeno ureditev stranka, razen z izrednim pravnim sredstvom, ne more doseči spremembe dokončne in pravnomočne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine.

Po določbi prvega odstavka 12. člena in 249. člena ZPIZ-1 se za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja uporabljajo določbe ZUP, če s tem zakonom ni določeno drugače. Vrhovno sodišče je že v več odločbah obrazložilo, da dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravic oz. za naložitev obveznosti, ne predstavljajo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oz. obveznosti materialnega prava. Če tožena stranka pokojninsko osnovo izračuna napačno, stranka napačna oz. neugotovljena dejstva lahko uveljavlja v pritožbenem postopku ali pa nova dejstva in nove dokaze – nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe, ki so obstajali v času prvotnega odločanja, uveljavlja po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom obnovo postopka. Stranka razen z izrednim pravnim sredstvom torej ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. V primeru vložitve zahteve za novo odmero pokojnine podlago za zavrženje predstavlja 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP.

Neugotovljena ali napačno ugotovljena pravno pomembna dejstva s strani tožene stranke so lahko kršitev, ki jih je možno uveljavljati v pritožbenem postopku, nova dejstva in dokaze – nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe – ki so obstajali v času odločanja, pa je možno uveljavljati po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom. Tožnica ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe o pravici do starostne pokojnine iz leta 2005 drugače kot z izrednimi pravnimi sredstvi in v zakonsko določenem roku. Od strank je utemeljeno pričakovati skrbnost, da uveljavljajo svoje pravice v okviru zakonskih možnosti – tudi s sistemom pravnih sredstev.

Kadar je o pokojnini že pravnomočno odločeno, nove zahteve za odmero višje pokojnine v predsodnem postopku ni dopustno obravnavati po vsebini. Takšno zahtevo nosilec zavarovanja v skladu s 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP zavrže. Tožba v delu, ki se nanaša na zahtevo za dovolitev obnove predsodnega upravnega postopka, je zakonito zavržena, ker v predsodnem upravnem postopku to izredno pravno sredstvo sploh ni bilo uveljavljano, o zakonitosti posamičnih upravnih aktov, v katerih naj bi bil nosilec zavarovanja laično vlogo dolžan obravnavati kot predlog za obnovo upravnega postopka, pa je že pravnomočno razsojeno.

Stranka razen z izrednim pravnim sredstvom ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. Če je tožnica menila, da ugotovitve revizije predstavljajo nov obnovitveni razlog, bi to lahko uveljavljala s predlogom za obnovo postopka. Ker pa je vložila novo zahtevo za ponovno odmero pokojnine, je podlaga za njeno zavrženje 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti.

ZPIZ-1, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, ne daje pravne podlage za ponovno odmero pokojnine v primeru, ko je bilo o sami pravici in s tem višini pokojnine že pravnomočno odločeno. V pravnomočne odločitve je mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi v zakonsko določenih rokih. Ker je bilo o tožničini pravici do starostne pokojnine in s tem tudi o sami višini pokojnine že pravnomočno odločeno, ni zakonske podlage, da bi se tožnici pokojnina na novo odmerila, pri čemer bi se pri izračunu pokojninske osnove dodatno upoštevali zneski, izplačani tožnici v letu 1992, ki pri določitvi pokojninske osnove, na podlagi katere je bila tožnici odmerjena pokojnina v letu 1998, še niso bili upoštevani.

Tožnik je predlog za obnovo postopka zaradi določitve višje pokojninske osnove vložil po poteku objektivnega triletnega roka. Zato ga je toženec s sklepom pravilno zavrgel na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP.

Tožena stranka je ob predhodnem preizkusu vloge pravilno zavrgla tožničino ponovno zahtevo za uveljavitev vdovske pokojnine, ker se je o isti upravni zadevi - pravici do vdovske pokojnine - že vodil sodni postopek. V času izdaje izpodbijanih odločb, katerih pravilnost in zakonitost se na podlagi 63. člena ZDSS-1 presoja v tem sporu, postopek po prvotni zahtevi še ni bil pravnomočno končan, saj se je sodni postopek o isti upravni zadevi še vodil. To pa predstavlja oviro za vsebinsko odločanje o ponovni tožničini zahtevi v predsodnem postopku.