191. člen ZPIZ-2

Subjektivni zastaralni rok za uveljavitev odškodninske terjatve Zavoda iz naslova povrnitve škode zaradi izplačila nadomestila za invalidnost v okoliščinah primera ne more začeti teči pred izdajo odločbe, s katero je bila zavarovancu odmerjena višina dajatve v breme pokojninske blagajne. Pri Zavodovem zahtevku ne gre za subrogacijo, ampak gre za odškodninsko terjatev Zavoda. Predmetno izhaja iz odločbe VSRS III Ips 8/2008 (terjatev ZZZS) in predvsem iz zadeve VSRS III Ips 12/2023 (terjatev ZPIZ). Da ne gre za subrogacijo (terjatev ZPIZ) izhaja tudi iz odločbe VSL II Cpg 404/2011 z dne 12.10.2011. Razlogi, ki se jim pritožbeno sodišče pridružuje in jih na tem mestu ne ponavlja, so razvidni predvsem iz 12. in 13. točke obrazložitve odločbe VSRS III Ips 12/2023. Sodna praksa stališč pravne teorije, ki jih izpostavlja pritožnica, ni sprejela, pri čemer iz prvega izpostavljenega prispevka med drugim izhaja, da se na razmerje lahko gleda iz obeh vidikov: odškodninskega in subrogacijskega, medtem ko tudi drugi prispevek izpostavlja neenotnosti pri reševanju tega vprašanja.

S smrtjo zavarovanca, ki je ob smrti bil upokojen in prejemnik starostne pokojnine v višini 774,36 EUR mesečno, se je tožeča stranka razbremenila obveznosti plačevanja starostne pokojnine pokojnemu zavarovancu, nastopila pa je njena obveznost plačevanja vdovske pokojnine v znesku 81,30 EUR mesečno, kar torej ne predstavlja zmanjšanja premoženja tožeče stranke, zato je uveljavljana terjatev neutemeljena.

Škoda, ki izvira iz obveznosti Zavoda, da izplačuje dajatve zavarovancu, glede na obrazloženo ne more nastati pred izdajo odločbe, s katero se zavarovancu prizna pravica do dajatve iz pokojninske blagajne iz naslova obveznega zavarovanja, da subjektivni zastaralni rok za uveljavitev odškodninske terjatve Zavoda iz naslova povrnitve škode zaradi izplačila nadomestila za invalidnost v okoliščinah primera ne more začeti teči pred izdajo odločbe, s katero je bila zavarovancu odmerjena višina dajatve v breme pokojninske blagajne. Zastaranje odškodninske terjatve ni moglo začeti teči pred 5. 4. 2017, to je z dnem izdaje odločbe, s katero je bilo odločeno o pravici zavarovanca do nadomestila za invalidnost.

Po presoji pritožbenega sodišča je predlagatelj s trditvami v zaprosilu izkazal, da bodo podatki in dokumentacija, ki jo bo pridobil z vpogledom v spis, lahko pripomogli k uveljavitvi njegovega odškodninskega zahtevka do delodajalca, pri katerem je prišlo do delovne nesreče, zaradi posledic katere je zavarovanka uveljavljala pravice iz invalidskega zavarovanja pri predlagatelju.

Zavarovanec tožeče stranke delavec A. A. je bil zaradi posledic, ki jih je utrpel v delovni nezgodi, z odločbo tožeče stranke z dne 19. 1. 2017, razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, premestitev pa mu je bil dolžan zagotoviti delodajalec oziroma tožena stranka. Z izdajo odločbe ZPIZ št. 9372246 z dne 19. 1. 2017 je tožeči stranki postal znan podatek o škodi v smislu njenega nastanka ter o tistem, ki naj bi to škodo povzročil, v konkretni zadevi tožena stranka, kar ta tudi ves čas postopka zatrjuje. Z odločbo tožeče stranke z dne 5. 4. 2017, je bila delavcu zaradi posledic poškodbe pri delu, nedvomno priznana pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 243,05 EUR na mesec, od 9. 3. 2017 dalje. O pravici in višini dajatve tožeče stranke je bilo tako res odločeno z odločbo tožeče stranke z dne 5. 4. 2017. Vendar ob tem ne gre spregledati, na kar prav tako opozarja tožena stranka, da je ravno tožeča stranka tista, ki izda tako odločbo o razvrstitvi v kategorijo invalidnosti, kakor tudi odločbo o pravici in višini nadomestila za invalidnost, saj prav ona razpolaga z vsemi podatki za odločitev o višini nadomes

Odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Sodna praksa je tudi za terjatve za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode, tj. škode, ki kontinuirano in sproti nastaja v daljšem časovnem obdobju in jo je mogoče pričakovati tudi v bodoče, kakršna je konkretna, izoblikovala enotna pravila v zvezi z zastaranjem. In sicer začne tudi zastaranje za povrnitev takšne premoženjske škode teči, ko oškodovanec izve za takšno škodo in jo lahko uveljavlja. Pravočasno sodno uveljavljanje povračila prve tovrstne škode pa je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih tovrstnih škod.

Razlaga 39. člena ZPIZ-2B, po katerem bi se spremenjena ureditev uporabila tudi za škode, ki so nastale iz škodnih dogodkov, ki so se zgodili pred 1. 1. 2016, bi pomenila nedopusten poseg v načelo zaupanja v pravo. Določbe 193. člena ZPIZ-2 ni mogoče razlagati tako, da naj bi bil podlaga za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, saj je ta obseg zavarovalnega jamstva predmet urejanja v ZOZP in je določen v njegovem 18. členu.

Sodišče prve stopnje za ugotavljanje soodgovornosti delavca tožene stranke ozioroma zavarovanca tožeče stranke in posledično za odločanje o deljeni odgovornosti ni imela trditvene podlage. Zgrešeno je pritožbeno stališče tožene stranke, da iz njenih trditev, da ni podana vzročna zveza in da za nezgodo ni odgovorna, izhaja tudi soprispevek delavca kot eden izmed vzrokov za nastalo poškodbo. Tožena stranka bi morala, če bi želela uveljavljati soprispevek delavca za nastalo nezgodo, tega obrazložiti, podati bi morala določne trditve v zvezi s soprispevkom delavca. Navesti bi morala kako in zakaj ter s čim in v kakšni višini je delavec prispeval k nastanku škode ali povzročll, da je bila škoda večja kot bi bila sicer in opredeliti višino soprispevka delavca.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali gre v konkretnem primeru toženi stranki, glede na ugotovljeno dejansko stanje o izvedenih pregledih delovne opreme, očitati opustitev izvajanja dolžnih ukrepov s področja zdravja in varstva pri delu, - ali sta sodišči glede na okoliščine primera in obstoječo sodno prakso pravilno ovrednotili soprispevek delavca (delovodje) k nastali delovni nezgodi.

Delodajalec mora zagotoviti, da je delovna oprema vzdrževana v skladu z navodili proizvajalca delovne opreme tako, da ves čas uporabe ustreza določbam Pravilnika (kot ji to nalaga četrti odstavek 8. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme). Ker tožena stranka ni trdila in dokazala, da so izvedeni periodični pregledi (ki so se po njenih trditvah opravljali na dve leti) skladni z navodili proizvajalca delovne opreme in da ji navodila ne nalagajo servisiranja in vzdrževanja oziroma pregledovanja delovne opreme v krajših rokih oziroma, da tovrstnih navodil proizvajalca sploh ni bilo, pa pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi njeni navedbi, da je izpolnila vse, kar je bila v skladu s predpisi dolžna storiti.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v sporu glede vzroka invalidnosti zakonito dopustilo stransko intervencijo tožničinega delodajalca na strani tožene stranke. Po 1. odstavku 199. člena ZPP v zvezi z 69. členom ZDSS-1, se lahko, kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Predpostavka stranske intervencije je torej poseben intervencijski interes. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je v konkretnem sporu, ko tožnica med drugim kot vzrok I. kategorije invalidnosti uveljavlja poklicno bolezen, izkazan pravni interes delodajalca, da uspe toženec. To še zlasti, ker naj bi po zatrjevanju tožnice do invalidnosti prišlo zaradi mobinga. Za opredelitev bolezni kot poklicne, je med drugim bistveno tudi to, da je daljši in neposreden vpliv delovnega mesta, na katerem je zavarovanec delal, vzrok za nastanek bolezni. Mobinga ni mogoče šteti za neposreden vpliv delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino relevantno. Stališče, da mobing ni niti poklicna bolezen niti poškodba pri delu, je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča že zavzeto.

Pri določitvi premij za leta pred 1.1.2016 logično ni bila upoštevana obveznost zavarovalnice, kakršna je bila vzpostavljena z ZPIZ-2B. Retroaktivna veljavnost določbe ZPIZ-2B bi zato po oceni pritožbenega sodišča pomenila poseg v načelo zaupanja v pravo in pravni položaj strank pogodbe o obveznem zavarovanju v prometu. V prid temu zaključku govorijo tudi naslednja dejstva: iz obrazložitve predloga ZPIZ-2B ni razvidno, da bi šlo za spremembo, potrebno zaradi zavarovanja kakšne ogrožene pravne dobrine; sprememba ni vezana na noben evropski predpis (zaradi česar bi bila lahko predvidljiva); tožeča stranka pa tudi v razmerju s toženo stranko ni šibkejša stranka, ki bi jo bilo potreba posebej varovati. To pomeni, da bi bila uporaba ZPIZ-2B v tej zadevi v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti.

Drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2 res določa, da sme zavod terjati odškodnino brez omejitev, ki so določene v drugih zakonih, vendar ta določba po prepričanju višjega sodišča še vedno ne daje pravne podlage, po kateri bi lahko tožnica od toženke kot odgovornostne zavarovalnice zahtevala regres plačanih nadomestil za invalidnost. Tako podlago daje šele novi 190a. člen ZPIZ-2 (dodan z novelo B), ki pa v konkretnem primeru ni uporabljiv.

ZPIZ-2B nima prehodnih določb, ki bi urejale uporabo 190.a in 193. člena ZPIZ-2. Retroaktivna veljavnost določbe ZPIZ-2B bi zato po oceni pritožbenega sodišča pomenila poseg v načelo zaupanja v pravo in pravni položaj strank pogodbe o obveznem zavarovanju v prometu.

Določbi 271. člena ZPIZ-1 in 190. člena ZPIZ-2 sta takorekoč (z izjemo nižanja iz velike malomarnosti na "navadno" malomarnost) enaki. Drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2, na katerega tožnica v pritožbi opozarja, glede na prej veljavni drugi odstavek 274. člena ZPIZ-1 resda dodatno določa, da sme zavod nastale stroške, celotne zneske pokojnin in vseh drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, zahtevati ne glede na omejitve, ki so določene v drugih zakonih (z novelo ZPIZ-2B je bilo dodano še, da to velja tudi za škodo iz naslova izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje). Vendar pa je izrecno navedeno tudi, da prej navedeno velja v primerih iz tretjega odstavka 119. člena ZPIZ-2 (odškodnina zaradi neobveščanja o spremembah okoliščin, ki se nanašajo na uživalce socialnih pravic), 190. člena ZPIZ-2 (odgovornost posameznika za škodo zavodu), 191. člena ZPIZ-2 (odgovornost delodajalca za škodo zavodu) in 192. člena ZPIZ-2 (izkjučitev kritja zavarovalnega primera). Drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2 torej (glede na prej veljavni drugi odstavek 274. člena ZPIZ-2) resda določa, da sme zavod terjati odškodnino brez omejitev, ki so določene v drugih zakonih (npr. v 18. čl

Spremenjene določbe 193. člena ZPIZ-1, kot tudi člen 190.a ZPIZ-2, ki izrecno določata pravico tožeče stranke do povrnitve škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezno zavarovanje v prometu, so začele veljati šele s 1. 1. 2016, zato ne morejo vplivati na obveznost tožene stranke, pri kateri je bilo zavarovano vozilo povzročitelja invalidnosti, ki se nanaša na obdobje pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2B (na leta 2013, 2014 in 2015).

Argumentacijo, da se za delodajalca šteje oseba, za katero delavec na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali na kakršnikoli drugi pravni podlagi opravlja delo, je treba sprejeti tudi v primeru presoje pasivne stvarne legitimacije po 272. člena ZPIZ-1, saj je tudi tu v jedru spora opustitev ukrepov varstva pri delu. Za to odgovarja torej tisti, ki bi jih de facto moral zagotoviti, to pa je tisti, ki organizira delovni proces, ki znotraj tega odreja, torej „daje“ delo („delodajalec“), v našem primeru toženka.

Potrdila o prejemkih iz PIZ so javne listine, ki dokazujejo resničnost tistega, kar je v njih navedeno.