190. člen ZPIZ-2

Nepravilno ravnanje zaposlenega samo po sebi še ne pomeni, da delodajalec ni izvedel potrebnih ukrepov za varnost in zdravje pri delu. Ob dejstvu, da je viličar deloval brezhibno in da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo drugih kršitev delodajalca (niti pomanjkljivega nadzora), tožencu ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, torej njegove opustitve izvajanja dolžnih ukrepov s področja varnosti in zdravja pri delu. Odgovornosti delodajalca zato ni mogoče utemeljiti na določbi 191. člena ZPIZ-2, kajti ta pride v poštev samo, če je sam delodajalec krivdno opustil izvrševanje ukrepov, ki naj zagotovijo varno in zdravo delovno okolje njegovih zaposlenih, in je v sodnem postopku potrjeno, da je prav zaradi navedenega njegov zaposleni utrpel poškodbo. Pač pa je podana odgovornost delodajalca na podlagi prvega in drugega odstavka 190. člena ZPIZ-2, kjer gre za objektivno odgovornost delodajalca za drugega (delavca), ki je ravnal krivdno.

Opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku je vsako zagotavljanje dela delavcev s strani pravne ali fizične osebe, s katero ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, uporabniku, pri katerem delavec opravlja delo pod nadzorom in v skladu z navodili uporabnika ali pretežno uporablja sredstva za opravljanje dela, ki so del delovnega procesa uporabnika (prvi odstavek 163. člena Zakona o urejanju trga dela - ZUTD. Glede na omenjene podane trditve tožeče stranke je sodišče prve stopnje v zvezi s konkretnimi zaključki o posredovanju dela delavcev uporabniku (toženi stranki) več kot očitno preseglo trditveno podlago tožeče stranke o tem vprašanju, pri čemer toženi stranki zaradi opustitve materialno procesnega vodstva tudi ni dalo nobene možnosti, da se o tem izjavi.

S smrtjo zavarovanca, ki je ob smrti bil upokojen in prejemnik starostne pokojnine v višini 774,36 EUR mesečno, se je tožeča stranka razbremenila obveznosti plačevanja starostne pokojnine pokojnemu zavarovancu, nastopila pa je njena obveznost plačevanja vdovske pokojnine v znesku 81,30 EUR mesečno, kar torej ne predstavlja zmanjšanja premoženja tožeče stranke, zato je uveljavljana terjatev neutemeljena.

Škoda, ki izvira iz obveznosti Zavoda, da izplačuje dajatve zavarovancu, glede na obrazloženo ne more nastati pred izdajo odločbe, s katero se zavarovancu prizna pravica do dajatve iz pokojninske blagajne iz naslova obveznega zavarovanja, da subjektivni zastaralni rok za uveljavitev odškodninske terjatve Zavoda iz naslova povrnitve škode zaradi izplačila nadomestila za invalidnost v okoliščinah primera ne more začeti teči pred izdajo odločbe, s katero je bila zavarovancu odmerjena višina dajatve v breme pokojninske blagajne. Zastaranje odškodninske terjatve ni moglo začeti teči pred 5. 4. 2017, to je z dnem izdaje odločbe, s katero je bilo odločeno o pravici zavarovanca do nadomestila za invalidnost.

Po presoji pritožbenega sodišča je predlagatelj s trditvami v zaprosilu izkazal, da bodo podatki in dokumentacija, ki jo bo pridobil z vpogledom v spis, lahko pripomogli k uveljavitvi njegovega odškodninskega zahtevka do delodajalca, pri katerem je prišlo do delovne nesreče, zaradi posledic katere je zavarovanka uveljavljala pravice iz invalidskega zavarovanja pri predlagatelju.

Zavarovanec tožeče stranke delavec A. A. je bil zaradi posledic, ki jih je utrpel v delovni nezgodi, z odločbo tožeče stranke z dne 19. 1. 2017, razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, premestitev pa mu je bil dolžan zagotoviti delodajalec oziroma tožena stranka. Z izdajo odločbe ZPIZ št. 9372246 z dne 19. 1. 2017 je tožeči stranki postal znan podatek o škodi v smislu njenega nastanka ter o tistem, ki naj bi to škodo povzročil, v konkretni zadevi tožena stranka, kar ta tudi ves čas postopka zatrjuje. Z odločbo tožeče stranke z dne 5. 4. 2017, je bila delavcu zaradi posledic poškodbe pri delu, nedvomno priznana pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 243,05 EUR na mesec, od 9. 3. 2017 dalje. O pravici in višini dajatve tožeče stranke je bilo tako res odločeno z odločbo tožeče stranke z dne 5. 4. 2017. Vendar ob tem ne gre spregledati, na kar prav tako opozarja tožena stranka, da je ravno tožeča stranka tista, ki izda tako odločbo o razvrstitvi v kategorijo invalidnosti, kakor tudi odločbo o pravici in višini nadomestila za invalidnost, saj prav ona razpolaga z vsemi podatki za odločitev o višini nadomes

Razlaga 39. člena ZPIZ-2B, po katerem bi se spremenjena ureditev uporabila tudi za škode, ki so nastale iz škodnih dogodkov, ki so se zgodili pred 1. 1. 2016, bi pomenila nedopusten poseg v načelo zaupanja v pravo. Določbe 193. člena ZPIZ-2 ni mogoče razlagati tako, da naj bi bil podlaga za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, saj je ta obseg zavarovalnega jamstva predmet urejanja v ZOZP in je določen v njegovem 18. členu.

Res so bila izplačila, ki so predmet tožbenega zahtevka, izvedena v letu 2016, vendar to na zaključek, da so vsa pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka odškodninskega razmerja, nastala že pred 1. 1. 2016, ne vpliva. Ker je pravno razmerje nastalo pred 1. 1. 2016, Zavod do povrnitve vtoževane škode ni upravičen.

Če terjatev ZPIZ iz naslova sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v smislu 18. člena ZOZP konkurira z dolgom tožene stranke do neposrednega oškodovanca v obliki rente, ki se bo izplačevala določen čas v bodočnosti, se šteje za zapadlo (najkasneje) od trenutka, ko so znani vsi elementi, ki omogočijo istovrsten preračun obveznosti tožene stranke do neposrednega oškodovanca iz naslova rente.

Tožnica s pritožbo neutemeljeno vztraja pri mnenju, da zakonska dikcija „ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih“ v drugem odstavku 193. člena ZPIZ-2, izključuje omejitev iz prvega odstavka 18. člena ZOZP in je zato potrebno njenemu tožbenemu zahtevku ugoditi. Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da 190. in 193. člen ZPIZ-2 v konkretnem primeru ne dajeta podlage za regres izplačane družinske pokojnine, je pravilno. Sodna praksa se je že izrekla, da je pred uveljavitvijo 190.a člena s spremembo ZPIZ-2B4, ki je pričela veljati z dnem 1. 1. 2016, določilo prvega odstavka 18. člena ZOZP predstavljalo lex specialis, saj je urejalo vprašanje povrnitve povzročene škode iz naslova avtomobilskega zavarovanja in ne povrnitve povzročene škode, ki jo v prvem odstavku 190. člena in drugem odstavku 193. člena generalno ureja ZPIZ-2. Iz tega naslova tožnica tako ne more zahtevati več, kot ji daje podlago relevantno določilo 18. člena ZOZP (tj. sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje). Pritožbeno zatrjevanje, da se je določilo drugega odstavka 193. člena o izključitvi omejitev iz ZOZP pričelo uporabljati že z uveljavitvijo ZPIZ-2 (z dnem 1. 1.

Spremenjene določbe posegajo v obveznosti tožene stranke in jih povečujejo, česar tožena stranka pred uveljavitvijo spremembe, sploh glede na ustaljeno sodno prakso, ni mogla pričakovati. Zato sprememba na pravnem področju (ko je zakonodajalec, z učinkom od 1. 1. 2016, povsem na novo uredil družbeno razmerje) ni bila predvidljiva in tožena stranka s spremembo ni mogla vnaprej računati.

V času med 1. 1. 2013 in 1. 1. 2016 ZPIZ ni mogel zahtevati povrnitve invalidnine od zavarovalnice, pri kateri je bil zavarovan povzročitelj prometne nesreče.

Drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2 določa, da sme zavod terjati odškodnino ne glede na omejitve, ki so določene v drugih zakonih. Vendar ta določba še vedno ne daje pravne podlage, po kateri bi lahko tožeča stranka od tožene stranke kot odgovornostne zavarovalnice zahtevala regres izplačanih invalidskih pokojnin, nadomestila za telesno okvaro ter dodatka za pomoč in postrežbo pred poplačilom ostalih oškodovancev.

Drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2 resda določa, da sme zavod terjati odškodnino ne glede na omejitve, ki so določene v drugih zakonih. Vendar ta določba še vedno ne daje pravne podlage, po kateri bi lahko tožeča stranka od tožene stranke kot odgovornostne zavarovalnice zahtevala regres plačanih nadomestil za čas poklicne rehabilitacije in stroškov izobraževanja. Tako podlago daje šele novi 190a. člen ZPIZ-2, ki pa v konkretnem primeru ni uporabljiv.

Določbe 193. člena ZPIZ-2 ni mogoče razlagati kot podlage za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, saj je ta obseg predmet urejanja v ZOZP in je določen v njegovem 18. členu.

Določbe 193. člena ZPIZ-2 ni mogoče razlagati kot podlage za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, saj je ta obseg predmet urejanja v ZOZP in je določen v njegovem 18. členu.

Določbe 193. člena ZPIZ-2 ni mogoče razlagati kot podlage za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, saj je ta obseg predmet urejanja v ZOZP in je določen v njegovem 18. členu.

Določbe 193. člena ZPIZ-2 ni mogoče razlagati kot podlage za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, saj je ta obseg predmet urejanja v ZOZP in je določen v njegovem 18. členu.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v sporu glede vzroka invalidnosti zakonito dopustilo stransko intervencijo tožničinega delodajalca na strani tožene stranke. Po 1. odstavku 199. člena ZPP v zvezi z 69. členom ZDSS-1, se lahko, kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Predpostavka stranske intervencije je torej poseben intervencijski interes. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je v konkretnem sporu, ko tožnica med drugim kot vzrok I. kategorije invalidnosti uveljavlja poklicno bolezen, izkazan pravni interes delodajalca, da uspe toženec. To še zlasti, ker naj bi po zatrjevanju tožnice do invalidnosti prišlo zaradi mobinga. Za opredelitev bolezni kot poklicne, je med drugim bistveno tudi to, da je daljši in neposreden vpliv delovnega mesta, na katerem je zavarovanec delal, vzrok za nastanek bolezni. Mobinga ni mogoče šteti za neposreden vpliv delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino relevantno. Stališče, da mobing ni niti poklicna bolezen niti poškodba pri delu, je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča že zavzeto.

Pri določitvi premij za leta pred 1.1.2016 logično ni bila upoštevana obveznost zavarovalnice, kakršna je bila vzpostavljena z ZPIZ-2B. Retroaktivna veljavnost določbe ZPIZ-2B bi zato po oceni pritožbenega sodišča pomenila poseg v načelo zaupanja v pravo in pravni položaj strank pogodbe o obveznem zavarovanju v prometu. V prid temu zaključku govorijo tudi naslednja dejstva: iz obrazložitve predloga ZPIZ-2B ni razvidno, da bi šlo za spremembo, potrebno zaradi zavarovanja kakšne ogrožene pravne dobrine; sprememba ni vezana na noben evropski predpis (zaradi česar bi bila lahko predvidljiva); tožeča stranka pa tudi v razmerju s toženo stranko ni šibkejša stranka, ki bi jo bilo potreba posebej varovati. To pomeni, da bi bila uporaba ZPIZ-2B v tej zadevi v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti.