272. člen ZPIZ-1

Škoda, ki izvira iz obveznosti Zavoda, da izplačuje dajatve zavarovancu, glede na obrazloženo ne more nastati pred izdajo odločbe, s katero se zavarovancu prizna pravica do dajatve iz pokojninske blagajne iz naslova obveznega zavarovanja, da subjektivni zastaralni rok za uveljavitev odškodninske terjatve Zavoda iz naslova povrnitve škode zaradi izplačila nadomestila za invalidnost v okoliščinah primera ne more začeti teči pred izdajo odločbe, s katero je bila zavarovancu odmerjena višina dajatve v breme pokojninske blagajne. Zastaranje odškodninske terjatve ni moglo začeti teči pred 5. 4. 2017, to je z dnem izdaje odločbe, s katero je bilo odločeno o pravici zavarovanca do nadomestila za invalidnost.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali začne zastaranje odškodninske terjatve Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zavod) za povzročeno škodo iz naslova izplačanih dajatev po 271. in 272. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) teči z datumom izdaje odločbe, s katero je bila zavarovancu odmerjena višina dajatve, ali z dnem, ko Zavod prejme dopis delodajalca, da je zavarovanec v skladu z odločbo premeščen na ustrezno delovno mesto.

Tožena stranka je tako zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, ki ji ga nalaga določba prvega odstavka 272. členaZPIZ-1, to je izvedba dolžnih ukrepov s področja zdravja in varstva pri delu. Ob tem se kot prestrogo izkaže stališče pritožbenega sodišča, da bi tožena stranka za to, da bi se razbremenila odgovornosti tožeči stranki povrniti škodo zaradi nastale delovne nezgode, morala trditi in dokazati še, da so izvedeni periodični pregledi skladni z navodili proizvajalca delovne opreme in da ji navodila ne nalagajo servisiranja in vzdrževanja oziroma pregledovanja delovne opreme v krajših rokih oziroma, da tovrstnih navodil proizvajalca sploh ni bilo. Takšnega trditvenega in dokaznega bremena toženi stranki ob izostanku trditev tožeče stranke, da bi npr. morala tožena stranka preglede bolj pogosto izvajati, ker je to za takšne delovne stroje običajno, ni mogoče naprtiti.

Delodajalec mora zagotoviti, da je delovna oprema vzdrževana v skladu z navodili proizvajalca delovne opreme tako, da ves čas uporabe ustreza določbam Pravilnika (kot ji to nalaga četrti odstavek 8. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme). Ker tožena stranka ni trdila in dokazala, da so izvedeni periodični pregledi (ki so se po njenih trditvah opravljali na dve leti) skladni z navodili proizvajalca delovne opreme in da ji navodila ne nalagajo servisiranja in vzdrževanja oziroma pregledovanja delovne opreme v krajših rokih oziroma, da tovrstnih navodil proizvajalca sploh ni bilo, pa pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi njeni navedbi, da je izpolnila vse, kar je bila v skladu s predpisi dolžna storiti.

Ob zgoraj izpostavljenih bistvenih okoliščinah je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožničina škoda (predmetna nesreča oziroma posledični stroški zdravljenja poškodovanega delavca) v vzročni zvezi s toženkinim protipravnim ravnanjem. Toženka je namreč (tudi preko ravnanja ostalih treh delavcev) opustila ukrepe iz varstva pri delu (ni ustrezno organizirala delovnega procesa, ni izvajala ustreznega nadzora nad delom delavcev in delavcev ni ustrezno usposobila), zaradi česar je prišlo do obravnavane delovne nesreče. Pritožbeno sodišče ob tem soglaša s presojo, da ob zgoraj izpostavljenih okoliščinah ni mogoče najti nobenega (so)prispevka poškodovanega delavca k nastali škodi oziroma izključitve odškodninske odgovornosti toženke.

Smisel prvega odstavka 271. in prvega odstavka 272. člena ZPIZ-1 je v tem, da dajeta pravni temelj za to, da je končni povzročitelj škode tisti, ki nosi breme za s civilnim deliktom tretjemu povzročeno škodo. Drugi odstavek 271. člena ZPIZ-1 zgolj dopolnjuje ureditev prvega odstavka 271. člena ZPIZ-1, in sicer s tem, da za škodo, ki jo povzroči delavec, odgovarja njegov delodajalec.

Deljeno odgovornost ne ureja ZPIZ-1, temveč OZ. Po prvem odstavku 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali je povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Ali je določeno dejanje ali opustitev vzrok nastanku škode, je vprašanje vrednotenja (vrednostne ocene). Enako velja za oceno soprispevka, ki se meri skozi prizmo verjetnosti (so)povzročitve škodnega dogodka. Ni pomembno, ali je jeklenka padla med počasnim pomikanjem vozička po tirnicah, ko naj bi oškodovancu spodrsnilo in naj bi jeklenko pri tem zadel z roko, ali pa je jeklenka padla zaradi premočnega potega cevi, ki je bila priključena nanjo, s strani drugega delavca. Takšni dogodki niso neobičajni in bi jih tožena stranka morala predvideti. Zato bi morala poskrbeti, da bi bodisi zagotovila voziček z ustrezno varovalno košaro, kar bi preprečevalo takšne padce jeklenk, zlasti zato, ker je s tovrstnimi vozički razpolagala, bodisi bi lahko na kakšen drugačen način poskrbela za varno pritrditev jeklenke. Ravno pritrditev jeklenke bi odstranila riziko njenega padca.

V sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je na področju regresnih zahtevkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije po določbah 86. in 87. člena ZZVZZ že bilo zavzeto stališče, da mora sodišče v primeru, če delodajalec ugovarja, da je za nastalo škodo soodgovoren tudi oškodovanec, ugotavljati, ali so podani pogoji za deljeno odškodninsko odgovornost. Kljub temu, da na področju zahtevkov na podlagi 271. oz. 272. člena ZPIZ takšno vprašanje še ni bilo predmet obravnave pred Vrhovnim sodiščem RS, pritožbeno sodišče meni, da je mogoče navedeno stališče o upoštevnosti deljene odgovornosti brez zadržkov uporabiti tudi na primerih, kot je obravnavani.

Argumentacijo, da se za delodajalca šteje oseba, za katero delavec na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali na kakršnikoli drugi pravni podlagi opravlja delo, je treba sprejeti tudi v primeru presoje pasivne stvarne legitimacije po 272. člena ZPIZ-1, saj je tudi tu v jedru spora opustitev ukrepov varstva pri delu. Za to odgovarja torej tisti, ki bi jih de facto moral zagotoviti, to pa je tisti, ki organizira delovni proces, ki znotraj tega odreja, torej „daje“ delo („delodajalec“), v našem primeru toženka.

Zgolj zaradi okoliščine, da je poškodovani delavec vedel, da bi moral v stroj posegati le s pomočjo pomagal, ki so mu na voljo, vzročna zveza med opustitvijo delodajalca in nastalo škodo ni bila pretrgana. Dolžnost delodajalca, da delavca usposobi za varno opravljanje dela, se ne izčrpa zgolj s seznanitvijo delavca z navodili za varno opravljanje dela.

Od povprečno skrbne osebe, ki prejme ovojnico z vročilnico, se utemeljeno pričakuje, da bo preverila, ali se prejeto pisanje res ujema z navedbo vsebine pošiljke na ovojnici in da bo v primeru neskladja to nemudoma sporočila sodišču. Kratkotrajno okvaro stroja bi bilo, ob pravilnem postopanju, mogoče varno in brez škode za zdravje odpraviti. Tožnik v trditveni podlagi ne trdi, da je prišlo do okvare stroja zaradi njegove dotrajanosti in tudi ne zato, ker ga toženka ne bi ustrezno vzdrževala. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da toženka ni poskrbela za brezhibnost stroja.

Za odgovornost delodajalca za škodo, ki jo povzroči njegov delavec zadostuje, da je škoda nastopila v posledici naklepa ali velike malomarnosti pri njej zaposlenega delavca, za odgovornost delavca pa je potrebno, da je škoda nastala zaradi storjenega kaznivega dejanja. Določba 272. člena ZPIZ-1 ureja situacijo, kadar delodajalec napram zavodu odgovarja zaradi poškodbe delavca pri delu, določba 271. člena pa ureja objektivno odgovornost delodajalca za delavca, ki je pri delu ali v zvezi z njim poškodoval zavarovanca tožeče stranke.

V skladu z določbo 214. člena ZPP ni potrebno dokazovati le dejstev, ki jih je šteti za priznana, dejstev, za katere obstaja zakonska domneva, ali splošno znanih dejstev. Ker je tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi, podani na prvem naroku za glavno obravnavo 01. 07. 2010, izrecno ugovarjala nedokazanost višine škode, teh dejstev ni mogoče šteti za priznana. Višine izvedenih nakazil tožeče stranke svoji zavarovanki pa prav tako ni mogoče šteti za splošno znana dejstva, ki jih ni potrebno dokazovati. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno zmotno prevalilo trditveno in dokazno breme na toženo stranko, češ da bi morala podajati relevantne navedbe, s katerimi bi izpodbijala zatrjevano višino letnih izplačil tožeče stranke svoji zavarovanki.