271. člen ZPIZ-1

Škoda, ki izvira iz obveznosti Zavoda, da izplačuje dajatve zavarovancu, glede na obrazloženo ne more nastati pred izdajo odločbe, s katero se zavarovancu prizna pravica do dajatve iz pokojninske blagajne iz naslova obveznega zavarovanja, da subjektivni zastaralni rok za uveljavitev odškodninske terjatve Zavoda iz naslova povrnitve škode zaradi izplačila nadomestila za invalidnost v okoliščinah primera ne more začeti teči pred izdajo odločbe, s katero je bila zavarovancu odmerjena višina dajatve v breme pokojninske blagajne. Zastaranje odškodninske terjatve ni moglo začeti teči pred 5. 4. 2017, to je z dnem izdaje odločbe, s katero je bilo odločeno o pravici zavarovanca do nadomestila za invalidnost.

Pritožnica zanemarja osnovni vzrok za nezgodo, to je ravnanje prvega toženca, ki je bil ob škodnem dogodku delavec druge toženke. Ravnanja oziroma opustitve zavarovanca ter njegovega delodajalca se lahko odrazijo v njunem soprispevku k škodi, ne moreta pa biti skoraj izključno odgovorna za nastalo škodo. Takšna porazdelitev odgovornosti, kot jo želi tožena stranka, bi nasprotovala pravnomočni obsodilni kazenski sodbi.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali začne zastaranje odškodninske terjatve Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zavod) za povzročeno škodo iz naslova izplačanih dajatev po 271. in 272. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) teči z datumom izdaje odločbe, s katero je bila zavarovancu odmerjena višina dajatve, ali z dnem, ko Zavod prejme dopis delodajalca, da je zavarovanec v skladu z odločbo premeščen na ustrezno delovno mesto.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da novele ZPIZ-2B za konkretni primer ni mogoče uporabiti niti za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki bi zapadli od 1.1.2016 dalje. Tožeča stranka je vrednost bodočih izpadlih prispevkov preračunala na sedanjo vrednost, zato dejstvo, da bi del prispevkov (če se oškodovanec ne bi invalidsko upokojil) zapadel tudi po uveljavitvi novele ZPIZ-2B ne omogoča zaključka o uporabi ZPIZ-2. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč v konkretnem primeru ključno, da se je prometna nesreča zgodila 18.1.2008, terjatve tožeče stranke pa je nastala s pravnomočnostjo (9.8.2012) odločbe ZPIZ o ugotovitvi I. kategorije invalidnosti in pravici do invalidske pokojnine oziroma najkasneje z dnem vložitve tožbe (20.7.2015), ko je bil nedvomno znan znesek izpada prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, to pa je torej preden je začela veljati novela ZPIZ-2B. Po določbi 18. člena ZOZP so z zavarovanjem obvezne avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki za stroške zdravljenja in druge nujne stroške ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahte

V času med 1. 1. 2013 in 1. 1. 2016 ZPIZ ni mogel zahtevati povrnitve invalidnine od zavarovalnice, pri kateri je bil zavarovan povzročitelj prometne nesreče.

Določbi 271. člena ZPIZ-1 in 190. člena ZPIZ-2 sta takorekoč (z izjemo nižanja iz velike malomarnosti na "navadno" malomarnost) enaki. Drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2, na katerega tožnica v pritožbi opozarja, glede na prej veljavni drugi odstavek 274. člena ZPIZ-1 resda dodatno določa, da sme zavod nastale stroške, celotne zneske pokojnin in vseh drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, zahtevati ne glede na omejitve, ki so določene v drugih zakonih (z novelo ZPIZ-2B je bilo dodano še, da to velja tudi za škodo iz naslova izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje). Vendar pa je izrecno navedeno tudi, da prej navedeno velja v primerih iz tretjega odstavka 119. člena ZPIZ-2 (odškodnina zaradi neobveščanja o spremembah okoliščin, ki se nanašajo na uživalce socialnih pravic), 190. člena ZPIZ-2 (odgovornost posameznika za škodo zavodu), 191. člena ZPIZ-2 (odgovornost delodajalca za škodo zavodu) in 192. člena ZPIZ-2 (izkjučitev kritja zavarovalnega primera). Drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2 torej (glede na prej veljavni drugi odstavek 274. člena ZPIZ-2) resda določa, da sme zavod terjati odškodnino brez omejitev, ki so določene v drugih zakonih (npr. v 18. čl

Drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2 (glede na prej veljavni drugi odstavek 274. člena ZPIZ-1) resda določa, da sme zavod terjati odškodnino brez omejitev, ki so določene v drugih zakonih, vendar ta določba še vedno ne daje pravne podlage, po kateri bi lahko tožnica od toženke kot odgovornostne zavarovalnice zahtevala regres plačanih nadomestil za invalidnost. Tako podlago daje šele novi 190a. člen ZPIZ-2, ki pa v konkretnem primeru ni uporabljiv.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju se ne more uporabljati zoper odgovornostno zavarovalnico – toženo stranko. Do povrnitve nadomestila za primer invalidnosti tožeča stranka ni upravičena, saj ZOZP, ki je lex specialis v tem razmerju, tega ne omogoča. Zahtevki tožeče stranke zoper odgovornostno zavarovalnico so omejeni glede na vrsto škode, do katere je tožeča stranka upravičena. Uspešno lahko uveljavlja le sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Do povrnitve nadomestila za primer invalidnosti, pa tožeča stranka ni upravičena.

Tožničin zahtevek za povračilo družinske pokojnine je po vsebini regresni zahtevek. Pravno podlago odškodninskih zahtevkov tožnice predstavlja prvi odstavek 271. člena ZPIZ-1. Vendar pa je, kadar škoda nastane kot posledica prometne nesreče, primarno treba uporabiti določbe ZOZP, saj je odgovornost povzročitelja nezgode predmet zavarovanja v prometu. ZOZP namreč ureja ravno obvezna zavarovanja v prometu, zato je v takih primerih v razmerju do ZPIZ-1, ki na splošno ureja regresne zahtevke tožeče stranke, lex specialis. Revizijske trditve, da je ZPIZ-1 v razmerju do ZOZP specialnejši predpis, zato niso utemeljene.

Smisel prvega odstavka 271. in prvega odstavka 272. člena ZPIZ-1 je v tem, da dajeta pravni temelj za to, da je končni povzročitelj škode tisti, ki nosi breme za s civilnim deliktom tretjemu povzročeno škodo. Drugi odstavek 271. člena ZPIZ-1 zgolj dopolnjuje ureditev prvega odstavka 271. člena ZPIZ-1, in sicer s tem, da za škodo, ki jo povzroči delavec, odgovarja njegov delodajalec.

Pravno podlago za odškodninske zahtevke tožnice predstavlja prvi odstavek 271. člena ZPIZ-1. Vendar pa je, kadar škoda nastane kot posledica prometne nesreče, primarno treba uporabiti določbe ZOZP, saj je odgovornost povzročitelja nezgode predmet zavarovanja v prometu. ZOZP namreč ureja ravno obvezna zavarovanja v prometu, zaradi česar je v takih primerih v razmerju do ZPIZ-1, ki na splošno ureja regresne zahtevke tožeče stranke, lex specialis. ZOZP v 18. členu tožnici izrecno podeljuje aktivno stvarno legitimacijo za zahtevke zoper odgovornostno zavarovalnico. Vendar pa je obseg teh zahtevkov ožji kot po ZPIZ-1. Zahtevki tožnice zoper odgovornostno zavarovalnico so namreč omejeni glede na vrsto škode, do katere je tožnica upravičena. Uspešno lahko uveljavlja le povrnitev stroškov zdravljenja in drugih nujnih stroškov ter sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Vrhovno sodišče v zvezi s tem poudarja, da povrnitev škode, ki nastane kot posledica prometne nesreče, terja specifično ureditev. Zato je določeno obvezno zavarovanje odgovornosti v prometu, predvideno z ZOZP.

V sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je na področju regresnih zahtevkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije po določbah 86. in 87. člena ZZVZZ že bilo zavzeto stališče, da mora sodišče v primeru, če delodajalec ugovarja, da je za nastalo škodo soodgovoren tudi oškodovanec, ugotavljati, ali so podani pogoji za deljeno odškodninsko odgovornost. Kljub temu, da na področju zahtevkov na podlagi 271. oz. 272. člena ZPIZ takšno vprašanje še ni bilo predmet obravnave pred Vrhovnim sodiščem RS, pritožbeno sodišče meni, da je mogoče navedeno stališče o upoštevnosti deljene odgovornosti brez zadržkov uporabiti tudi na primerih, kot je obravnavani.

Kadar se zavarovanec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja poškoduje v prometni nesreči, se škoda ZPIZ-a presoja po določbah ZOZP in ne po določbah ZPIZ-1. ZOZP namreč predstavlja v razmerju do ZPIZ-1 lex specialis.

ZOZP v 18. členu tožeči stranki izrecno podeljuje aktivno stvarno legitimacijo za zahtevke zoper odgovornostno zavarovalnico. Vendar pa je njihov obseg ožji v primerjavi z ZPIZ-1. Zahtevki tožeče stranke zoper odgovornostno zavarovalnico so namreč omejeni glede na vrsto škode, do katere je tožeča stranka upravičena. Uspešno lahko uveljavlja le povrnitev stroškov zdravljenja in drugih nujnih stroškov ter sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Do povrnitve nadomestila za primer invalidnosti pa tožeča stranka ni upravičena, saj ji zakon te pravice ne daje. Tožeča stranka kljub (zatrjevanemu) malomarnemu ravnanju od direktnega povzročitelja prometne nesreče ne more zahtevati povrnitve nadomestila za primer invalidnosti. Njegova odgovornost je namreč predmet avtomobilskega zavarovanja; odgovornost zavarovalnice pa je limitirana na tisto vrsto škode, ki jo določa 18. člen ZOZP. Drugače pa je v primerih, ko ima odgovornostna zavarovalnica pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe. Ti primeri so taksativno našteti v 7. členu ZOZP. Čeprav tudi v teh primerih tožeča stranka od odgovornostne zavar

Terjatev zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje proti zavarovalnici iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja nima podlage v prvem odstavku 271. člena ZPIZ-1, ampak v določbah ZOZP kot specialnem predpisu. Določba ZPIZ-1 daje podlago tožnikovi terjatvi zoper povzročitelja, ne pa zoper zavarovalnico, pri kateri je imel sklenjeno obvezno zavarovanje. Za presojo, ali so z obveznim zavarovanjem kriti tudi zahtevki pokojninskega zavoda, je odločilen ZOZP kot specialni predpis, ki ureja zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Tako kot v drugih primerih zavarovanja avtomobilske odgovornosti se tudi v tem primeru obseg zavarovane škode ne prekriva nujno z obsegom škode, za katero odgovarja lastnik vozila. Ker je po 18. členu ZOZP zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje upravičen do poplačila iz zavarovanja šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev, oseba, ki je bila poškodovana v prometni nesreči, pa po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe še ni bila poplačana, je tožbeni zahtevek neutemeljen.

Pritožnik ima možnost kot posredni oškodovanec zahtevati plačilo celotne škode, ki mu je nastala zaradi škodnega dogodka, od povzročitelja, od zavarovalnice, kjer ima povzročitelj škode zavarovano odgovornost, pa v skladu z 18. členom ZOZP le do določene višine.

Tožeča stranka je zgolj posredna oškodovanka, pri čemer se določba prvega odstavka 20. člena ZOZP nanaša samo na neposrednega oškodovanca, ki lahko zahteva povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti, neposredno od zavarovalnice. Tožeča stranka kot posredna oškodovanka pa lahko od zavarovalnice, ki je zavarovala avtomobilsko odgovornost povzročitelja škode, izterja le nekatere vrste škod, ki so taksativno naštete v prvem in drugem odstavku 18. člena ZOZP.

Zavod ne more neposredno od zavarovalnice izterjati ostalih vrst škod, ki niso naštete v 18. členu ZOZP, saj je 18. člen izjema od pravila v 15. členu ZOZP, izjeme pa je potrebno razlagati ozko. Domet 20. člena ZOZP, glede zavodov, ki zahtevata povrnitev škode neposredno od zavarovalnice, je torej omejen z 18. členom ZOZP.

Dopuščena revizija - ali je pravna podlaga za zahtevek tožeče stranke določba 18. člena ZOZP ali določbe 271. in 274. člena ZPIZ-1 oziroma ali so določbe ZPIZ-1 glede na določbe ZOZP lex specialis.

Za škodo, ki jo v primeru iz prvega odstavka 271. člena ZPIZ-1 povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom, je odgovoren zavodu delodajalec tega delavca (drugi odstavek 271. člena ZPIZ-1), delavec pa le tedaj, če je škodo (invalidnost, telesno okvaro, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca) povzročil s kaznivim dejanjem (tretji odstavek 271. člena ZPIZ-1), in sicer namenoma ali iz velike malomarnosti.