5. člen ZPIZ-1

Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je v letih od 1961 do 1963 urejal ZPZ/57 in ne TZPZ/64. Po ZPZ/57 so za starostno pokojnino bile obvezno zavarovane osebe v delovnem razmerju (12. člen) ali osebe, ki so opravljale samostojni poklic (13. člen). V 49. členu ZPZ/57 je bilo izrecno določeno, da se v delovno dobo ne šteje čas, ko je bil zavarovanec vajenec, ki se je redno šolal, ne glede na starost, izvzemši primere iz 27. člena zakona. Čas vajeniške dobe, sestavljen iz teoretičnega in praktičnega dela v letih 1961 do 1963 ni bil nikoli všteven v zavarovalno dobo, saj vajenci po takratnih izobraževalnih programih niso bili pokojninsko in invalidsko zavarovani po določbah 12. do 16. člena ZPZ/57, kot zmotno in brez kakršnekoli dejanske in pravne podlage zatrjuje pritožba. V dosedanji sodni praksi je bilo dosledno poudarjeno, da so bili vajenci in učenci strokovnih šol s praktičnim poukom sicer zdravstveno zavarovani za vse zavarovane primere, ne pa pokojninsko invalidsko po takratnih predpisih. Torej niti po ZPZ/57.

Zadržanje zastaranja je zastoj v teku zastaralnega roka, do katerega pride zaradi ovir za vložitev tožbe. Ali so obstajali utemeljeni razlogi za zadržanje zastaranja, se vedno presoja za nazaj: ta presoja postane aktualna, ko upravičenec rok za vložitev tožbe zamudi, a bi bila ta v primeru zadržanja pravočasna. V naravi instituta zadržanja je njegova začasnost: traja le, dokler trajajo (v začetku odstavka primeroma navedene) ovire, nato zastaranje začne (prvikrat ali znova) teči. S tezo, da pogrešanost sama po sebi ne pomeni subjektivne ovire za pravočasnost uveljavljanja terjatve se Vrhovno sodišče strinja, navkljub splošni opredelitvi pojma »uradno pogrešana oseba« in njegovim bistvenim opredelilnim elementom, kot so neobičajna odsotnost od doma, prekinitev socialnih in poslovnih kontaktov in podobno, in navkljub režimu, ki velja za pogrešane osebe: išče jih policija, so na seznamu pogrešanih oseb, za njimi se razpiše tiralica

Pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je mogoče upoštevati le zavarovalno dobo, dopolnjeno pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini, ne pa tudi posebne dobe, niti beneficiranega staža, dopolnjenega pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ob seštetju zavarovalnih dob, dopolnjenih v obeh pogodbenicah na temelju 20. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, po slovenski zakonodaji ni pogojev za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine. Zavarovanec namreč lahko v skladu z 2. odstavkom 36. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 63 let, če dopolni najmanj 20 let pokojninske dobe. Tožnik, ki je na dan 31. 12. 2012 dopolnil le 58 let starosti, ne izpolnjuje pogoja starosti za priznanje sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine. Zato sta zavrnilna upravna akta tožene stranke pravilna in zakonita ter je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na njuno odpravo utemeljeno zavrnilo.

Odločba toženca, s katero je bila tožnikovi materi (zdaj že pokojni) priznana pravica do vdovske pokojnine, je postala dokončna in pravnomočna, saj se zavarovanka oziroma nosilka pravice zoper njo ni pritožila. Pravice iz obveznega zavarovanja, kamor na podlagi 3. alinee točke a) prvega odstavka 4. člena ZPIZ-1 sodi tudi pravica do vdovske pokojnine, so po 1. odstavku 5. člena ZPIZ-1 neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati. Zapadli denarni zneski, ki niso bili izplačani do smrti uživalca, se podedujejo. To pomeni, da je s smrtjo nosilke pravice (tožnikove matere) ugasnila pravica do uveljavljanja pravice do vdovske pokojnine in je v imenu pokojne ne more uveljavljati nihče. Tožnik zato v tem postopku ne more uveljavljati pravice do vdovske pokojnine, niti izplačila višjega zneska vdovske pokojnine.

Pri tožniku do dokončnosti izpodbijane upravne odločbe ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bila njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več, ali da bi bila le-ta popolnoma izgubljena. Tožnik je še zmožen s polnim delovnim časom opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi omejitvami. Takšno stanje ustreza preostali delovni zmožnosti iz 1. alineje 1. odstavka 61. člena ZPIZ-1, ki je podana, če zavarovanec lahko dela s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti, in se ugotavlja pri invalidnosti III. (in II.) kategorije. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.

Tožnik, ki je uveljavljal sodno varstvo zoper upravna akta tožene stranke o negativni uskladitvi pokojnin, je tekom sodnega postopka umrl. Pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja so neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, kar pomeni, da jih niti v sodnem postopku ne more uveljavljati nihče drug, razen zavarovanca. Če zavarovanec ali uživalec določene denarne dajatve med postopkom umre, ni več tožeče stranke, s katero bi se nadaljeval sodni postopek. Ker je sodišče prve stopnje nadaljevalo postopek smrti tožnika, ki v sodnem postopku ne more več biti stranka, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Predmet obravnavanega socialnega spora je zakonitost odločb tožene stranke z dne 17. 3. 2011 in 14. 9. 2011, ki sta lahko temeljili le na zdravstveni dokumentaciji, dostopni oziroma znani v času izdaje teh odločb. Ker pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne zastarajo in jih tudi ni mogoče odvzeti (5. člen ZPIZ-1), lahko tožnik kadarkoli zahteva (ponovno) odločanje o pravici do priznanja invalidnosti zaradi spremenjenega zdravstvenega stanja, ki vpliva na njegovo delovno zmožnost oziroma na podlagi nove medicinske dokumentacije.

Tožnica (invalidka III. kategorije) ob nastanku invalidnosti ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato je za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine potrebno upoštevati 97. člen ZPIZ-1, ki določa, da zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan in zavarovanec, ki je izgubil delo ali po lastni krivdi prekinil delovno razmerje oziroma obvezno zavarovanje ob ali po nastanku invalidnosti, pridobi pravico do delne invalidske pokojnine ali ustreznega denarnega nadomestila po tem zakonu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja oziroma po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja, prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Tega pogoja tožnica ni izpolnila, zato njen tožbeni zahtevek na priznanje pravice do delne invalidske pokojnine ni utemeljen.

Pravica, ki jo je uveljavljal pokojni zavarovanec, je osebna, neprenosljiva in nepodedljiva. To pomeni, da s smrtjo zavarovanca ugasne in jo v imenu pokojnega zavarovanca dediči ne morejo uveljaviti.

Starostna pokojnina je osebna, neodtujljiva pravica, zato nihče drug, razen zavarovanca, ne more pridobiti njegove starostne pokojnine in tudi starostno pokojnino lahko uveljavi le zavarovanec sam (259. člen ZPIZ). Kot je določeno v petem odstavku 259. člena ZPIZ-1, se zahteva za uvedbo postopka za uveljavljanje ali varstvo pravic poda s pisno vlogo ali ustno na zapisnik pri katerikoli enoti zavoda. Šteje se, da je postopek uveden, ko zavod prejme zahtevo za uveljavljanje pravice. Sporni vlogi zato ni mogoče šteti kot zahtevi, s katerima bi tožnica uveljavljala priznanje pravice do starostne pokojnine. Iz navedenih vlog namreč izhaja, da gre za vlogi, ki ju je na toženca naslovil Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, Urad za delo. Zavod je s tema vlogama zaprosil toženca za podatke o tožničini pokojninski dobi v zvezi z izpolnitvijo pogojev za upokojitev. Glede na določbo prvega odstavka 157. člena ZPIZ-1 pokojnina pripada zavarovancu, ki izpolnjuje predpisane pogoje, od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, vendar pod pogojem, da vloži zahtevo prej kot v 6 mesecih po prenehanju zavarovanja. Če zaradi kakršnegakoli razloga vloži zahtevo kasneje, se mu poko

V tožničinem primeru je šlo za pravnomočno odločbo o priznanju pravice do predčasne starostne pokojnine po ZPIZVZ. Ker je bilo o tožničini pokojnini že pravnomočno odločeno, ponovnega postopka in odmere pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, ki ureja zagotavljanje pravic, pridobljenih na podlagi odločb, izdanih po vojaških predpisih, na podlagi vložene zahteve, ni mogoče začeti oziroma jo je potrebno v skladu s 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP zavreči.

Tožena stranka je pravilno zavrgla zahtevo tožnice o ponovni odmeri starostne pokojnine v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Z zahtevo za ponoven izračun starostne pokojnine tožnica uveljavlja spremembo pravnomočne odločbe o priznani pravici. Toženko so pri odločanju v času vložitve tožničine zahteve zavezovala pravila ZPIZ-1, ki ponovne odmere ne ureja. V 180. členu ZPIZ-1 je predvidena ponovna odmera, le v primeru naknadno pridobljene pokojninske dobe zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje. V primeru, ko se določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, ugotovi naknadno, ponovna odmera ni predvidena, ampak je v 181. členu ZPIZ-1 določeno le odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. Dejstvo, da tožena stranka pri odmeri pokojnine ni upoštevala zneskov, namenjenih za nakup obveznic, ni bilo novo, le tožnica zanj ob odmeri pokojnine očitno ni vedela in se zato zoper odločbo ni pritožila. V takem primeru ni mogoče zahtevati nove odmere pokojnine.

Pravica do vdovske pokojnine je osebna, neprenosljiva in nepodedljiva. S smrtjo zavarovanca pravica do uveljavljanja priznanja pravice do vdovske pokojnine ugasne in je v imenu pokojnega zavarovanca ne more uveljavljati nihče. Sodišče je zato postopek, v katerem je tožnica uveljavljala priznanje pravice do družinske pokojnine, zaradi njene smrti zakonito ustavilo.

Invalidska pokojnina je kot pravica iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja neodtujljiva osebna pravica, ki je ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati. Ker je tožnik, ki je v socialnem sporu uveljavljal višjo invalidsko pokojnino, med sodnim postopkom umrl, je sodišče postopek zakonito ustavilo.

Ker je odločba o priznanju in odmeri starostne pokojnine postala pravnomočna, je toženec tožničino zahtevo za novo odmero pokojnine, ker v pokojninsko osnovo niso bila všteta izplačila dohodka iz naslova dobička, izplačanega v letu 1992, od katerega so bili plačani tudi prispevki, utemeljeno zavrgel.

Tožnik je bil na dan dokončnosti izpodbijane odločbe toženca vključen v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju na podlagi opravljanja dejavnosti v polnem delovnem času in ni uveljavljal ustrezne spremembe zavarovanja v polovični delovni čas. Zato nima pravice do delne invalidske pokojnine, čeprav je v odvetniško zbornico vpisan za opravljanje dejavnosti s polovico delovnega časa in izpolnjuje pogoja pokojninske dobe in starosti za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Tožnik, ki je v socialnem sporu uveljavljal pravico do dodatka za pomoč in postrežbo kot nepodedljivo pravico, je med sodnim postopkom umrl, zato se postopek ustavi.

Tožnica je novo odmero starostne pokojnine, ki je že bila odmerjena s pravnomočno odločbo, zahtevala, ker v pokojninski osnovi niso bila upoštevana izplačila delodajalca iz naslova dobička iz leta 1992. Ker je bilo o starostni pokojnini že pravnomočno odločeno, se zahteva za novo odmero zavrže.