26. člen ZPIZ-2

Glede na to, da postopek za priznanje vdovske pokojnine, ki se je pričel na zahtevo matere obeh tožnikov, do njene smrti ni bil zaključen, saj ni bila izdana niti prvostopenjska upravna odločba, se s pravnima naslednikoma ne more nadaljevati. Po 1. odst. 4. člena ZPIZ-2 pravica do vdovske pokojnine ni prešla niti ni mogla preiti na tožeči stranki, ki sta sicer dediča po pokojni mami. Na podlagi 4. odst. 50. člena ZUP-a v zvezi s 1. odst. 4. člena ZPIZ-2 je bil predsodni postopek s sklepom z dne 28. 11. 2018 zakonito ustavljen in z odločbo z dne 22. 10. 2019 pritožba zoper procesno odločitev utemeljeno zavrnjena.

Ker tožena stranka tožnici kot invalidu ni mogla zagotoviti dela na ustreznem delovnem mestu, bi ji morala izplačevati plačo za polni delovni čas oziroma ustrezno nadomestilo plače za polni delovni čas (tudi za bolniški stalež). Tožena stranka bi z ustreznimi pravnimi sredstvi morala poskrbeti za refundacijo plačanih nadomestil v polnem znesku, v nobenem primeru pa ni imela pravice tožnici za štiri ure dnevno v spornem obdobju obračunavati letni dopust oziroma višek ur zaradi opravljenih nadur v preteklih obdobjih. Po ustaljeni sodni praksi se za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP ne štejejo potni stroški za pooblaščenca, če si stranka izbere odvetnika izven sedeža sodišča, saj bi bili stroški lahko manjši, če bi pooblaščenec poskrbel za udeležbo substituta na obravnavi v drugem kraju.

ZPIZ-2 ne določa, da v primeru, če se zavarovancu izplačuje sorazmerni del starostne pokojnine po določbi 116. člena ZPIZ-2, da posledično preneha tudi pravica do izplačila dela vdovske pokojnine.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v primeru priznanja sorazmernega dela starostne pokojnine ne gre za samostojno pravico, temveč gre zgolj za del starostne pokojnine (v sporni zadevi je bilo tožnici priznano 75 % starostne pokojnine). Tožnica ima torej še vedno priznano starostno pokojnino in v tem primeru ima glede na tretji odstavek 61. člena ZPIZ-2 še nadalje tudi pravico do dela vdovske pokojnine. Ker zakon izrecno ne določa, da bi v primeru, kot je podan v sporni zadevi, upravičenec izgubil pravico do dela vdovske pokojnine, pritožbeno sodišče poudarja, da ne gre primerjati drugih pravnih položajev. Zakonska določba je jasna in v tem primeru tudi ne potrebuje dodatne interpretacije.

Po veljavni ureditvi v ZPIZ-2 je mogoče delovnim invalidom II. ali III. kategorije invalidnosti priznati pravico do premestitve, ali pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Če so poleg časovne razbremenitve potrebne še stvarne razbremenitve na delovnem mestu, na katerem je bila ocenjevana invalidnost, dejansko ni mogoč zaključek o obstoju preostale delovne zmožnosti za delo na delovnem mestu, za katero ima zavarovanec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.Lahko gre le za novo sistemizirano delovno mesto, ki se opravlja pod pogoji, ki jih narekujejo stvarne razbremenitve, četudi bi bilo poimenovano enako, kot delovno mesto, na katero je bila ocenjevana invalidnost.