11. člen ZPIZ-2

Če se zoper sklep o prekinitvi postopka v socialnem sporu stranki odvzame možnost uveljavljanja sodnega varstva, se ta niti ne more sklicevati na pravico do sojenja v razumnem roku (6. člen EKČP), saj do sodnega postopka sploh ne more priti. Sodno varstvo pa ji ni dostopno niti preko tožbe zaradi molka organa, ker v primeru prekinitve postopka rok za izdajo odločbe ne teče (tretji odstavek 153. člena ZUP v zvezi z 222. členom ZUP). Posledično lahko pride do položaja, v katerem o zadevi nikoli ne bo odločeno. Če bi prekinitev postopka trajala nedoločen čas, bi to stranki dejansko onemogočilo učinkovito zavarovati svoje pravice iz socialnega zavarovanja. Z zavrženjem tožbe je zato tožeči stranki dejansko onemogočeno obravnavanje njenega tožbenega zahtevka1 pred sodiščem.

Tožnica ni zadovoljna z izpodbijanima odločbama, saj meni, da nista zgolj nezakoniti, temveč tudi nepravilni. Zato bi moralo sodišče v tem socialnem sporu po vsebini presojati pravilnost in zakonitost s strani tožnice predloženih odločb toženca, izvesti ustrezni dokazni postopek nato v skladu s 7. členom v zvezi s 63. členom ZDSS-1 odločiti.

Tožnica v zahtevi pri upravnem organu ni zahtevala samostojne pravice, ki bi pogojevala odločanje toženca z izdajo odločbe. Tožničina zahteva o informaciji glede obsega zavarovanja ne predstavlja upravne zadeve, saj obseg zavarovanja ni pravica iz obveznega zavarovanja, ki so naštete v 3. čl. ZPIZ-2. Ugotavlja se le v okviru odločanja o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Toženec bo ob podaji zahteve za priznanje katere izmed pravic, presojal izpolnjevanje pogojev in opravil eventualno odmero pripadajoče dajatve. Tožnica bo ob morebitnem nestrinjanju z odločbo, s katero bo odločeno o konkretni pravici, imela na voljo vsa pravna sredstva.

Toženec je ob izdaji odločbe o priznanju pravice do vdovske pokojnine upošteval razpoložljive podatke. Naknadno je bil obveščen, da je pokojni zavarovanec pred smrtjo vložil tožbo na razvezo zakonske zveze. Po njegovi smrti sta postopek nadaljevala njegova dediča, sodišče pa je razsodilo, da je bila tožba na razvezo zakonske zveze utemeljena. Ko upravni organ sam ugotovi podatek, ki bi lahko vplival na drugačno odločitev ob izdaji odločbe o priznanju pravice, lahko o tej pravici ponovno odloči, kar mu omogoča določba 183. člena ZPIZ-2.

Tožnica je z novo zahtevo, vloženo 17. 4. 2023, ponovno uveljavljala priznanje pravice do vdovske pokojnine. V tem primeru sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP za zavrženje navedene zahteve. V tej zadevi je bila namreč izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo. Na samo odločitev namreč nima nobenega vpliva, da je tožnica ob ponovni vložitvi zahteve dopolnila 53 let starosti. Že sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da se sprememba v dejanski podlagi presoja upoštevajoč pravno relevantna dejstva. Kasneje dopolnjena starost tožnice ni tako dejstvo, ki bi vplivalo na odločitev o priznanju pravice do vdovske pokojnine. Iz pravnomočne odločbe izhaja, da je bila odločitev o priznanju pravice do vdovske pokojnine odvisna od izpolnitve starosti na dan 31. 12. 2012, ko bi morala dopolniti 48 let starosti, te starosti pa tožnica ni izpolnila. Kasneje dopolnjena starost 53 let posledično na priznanje pravice do vdovske pokojnine nima nobenega vpliva. Za tožnico bi določba šestega odstavka 110. člena ZPIZ-1 prišla v poštev le v primeru, če bi

Skladno z določilom prvega odstavka 172. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja zavarovana oseba uveljavlja na svojo pobudo pravico do prvega obiska pri osebnem zdravniku. Osebni zdravnik zavarovani osebi zagotovi zdravstvene storitve v osnovni zdravstveni dejavnosti, če ugotovi, da so utemeljene. Primarna pobuda za kakršnokoli postopanje izhaja iz strani same zavarovane osebe. Določilo 174. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja pa nadalje opredeljuje, da osebni zdravnik zagotavlja zavarovani osebi uresničevanje pravic svojega delovnega področja, v okvir katerega spada ugotavljanje začasne zadržanosti od dela. Slednje potrjuje, da pri tem postopku ne gre za postopek po uradni dolžnosti. Seveda je ugotavljanje začasne zadržanosti od pobude dalje prenešeno na osebnega zdravnika, ker je njegovo odločanje strokovna odločitev v okviru njegovega delokroga. Da gre za postopek, ki je začet na pobudo zavarovanca in je zvezan z zavarovancem, potrjuje dejstvo, da zavarovana oseba nadalje vodi postopek.

Toženi zavod je dolžan uporabljati tudi 4. tč. 1. odst. 129. člena ZUP, ki določa, da zahtevo s sklepom zavrže, če v isti stvari že teče postopek. Takšno procesno stanje je bilo podano v obravnavanem predsodnem postopku.

Četudi mnenje odpustnega psihiatra ne bi bilo pravilno upoštevano pri določitvi datuma invalidnosti, to ne more biti razlog za obnovo postopka. Morebitno nepravilno ugotovitev datum nastanka I. kategorije invalidnosti bi tožnik ob primerni skrbnosti lahko kvečjemu izpodbijal z rednim pravnim sredstvom. Torej s pritožbo zoper odločbo o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 17. 6. 2021 dalje in priznano pravico do invalidske pokojnine, ne pa z izrednim pravnim sredstvom v obnovi postopka.

V zadevi ni izkazana procesna predpostavka, ki mora biti izkazana po določbah ZDSS-1 za vsebinsko obravnavo zadeve. To pa ne samo zato, ker gre za vtoževanje izplačila starostne pokojnine, ki ni niti priznana, ne odmerjena in o njej sploh ni bilo odločeno po predpisanem postopku, pač pa predvsem zato, ker ni procesne predpostavke za meritorno sojenje, zato je treba takšno tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 kot nedopustno zavreči.

Tožnik je predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 12. 10. 2018, vložil 9. 6. 2020 iz razloga, ker mu bosanski nosilec zavarovanja invalidsko pokojnino izplačuje od 18. 3. 2011 dalje. Slednje dejstvo v predmetni zadevi ne predstavlja obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP-a. Torej starega novega dejstva, ki ga tožnik nebi mogel uveljavljati v pravnomočno končanem postopku o priznani pravici do invalidske pokojnine od 1. 1. 2015 dalje. Tudi sicer bi glede na 263. člen ZUP-a lahko obnovo uveljavljal le v enomesečnem subjektivnem roku. Glede na to, da je predmet socialnega spora presoja zakonitosti posamičnih upravnih aktov o zavrženem predlogu za obnovo upravnega postopka, ni procesne predpostavke za vsebinsko sojenje o tožbi v delu zahtevka, ki se nanaša na priznanje pravice do invalidske pokojnine od 18. 3. 2011 dalje. Ta del zavrnilne sodbe nima dejanskih niti pravnih razlogov. Gre za bistveno kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Ker je na to kršitev pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 358. člena ZPP v tem delu sodbo spremenilo in tožbo o vtoževani invalidski pokojnini od 18. 3. 2011 dalje, zavrglo.

V primeru priznanja pravice do izplačevanja 20 % starostne pokojnine je zavarovanec, če se za to odloči, do izplačevanja upravičen od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve (39. a člen ZPIZ-2). Ne gre torej za odločanje organa po uradni dolžnosti, temveč izključno na zahtevo stranke. Šele 27. 2. 2019 je tožnik vložil vlogo za (ponovno) priznanje pravice do 20 % starostne pokojnine, zato do nje pred 28. 2. 2019 ne more biti upravičen. Tožena stranka je pravilno upoštevala, da je tožnik po določbi šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 upravičen do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa zgolj za 1 % (tj. za 3 mesece pokojninske dobe brez dokupa), ker se je 1. 1. 2016 ponovno v obvezno zavarovanje vključil po prekinitvi zavarovanja 31. 12. 2015. Za takšen zaključek daje podlago gramatikalna razlaga besedne zveze iz šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 „in ostane vključen v obvezno zavarovanje“. Glede na pomen besede „ostati“ (ne prenehati biti) po Slovarju slovenskega knjižnega jezika ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da enodnevna prekinitev obveznega zavarovanja ni bistvena.

Postopek za priznanje pravice do starostne pokojnine je uveden šele, ko zavod prejme pisno zahtevo zavarovanca ali takšno zahtevo poda ustno na zapisnik pri enoti zavoda. Na noben drug način, kaj šele z zatrjevano "zglasitvijo" pri tožencu zaradi dostave listin, formalno pravno ni mogoče sprožiti začetka postopka za uveljavitev pravice. Pritožničino drugačno stališče je zmotno in pravno povsem nesprejemljivo.

Zaradi neuporabe 300. člena ZPP in postopanja po 82. členu ZDSS-1, je z izpodbijano sodbo o odpravi drugostopenjske in delno prvostopenjske začasne odločbe ter vrnitve v ponovno upravno odločanje, prišlo do procesne kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki vpliva na pravilnost in zakonitost ugoditvene kasatorne sodbe. Ker pritožbeno sodišče pomanjkljivosti in procesne kršitve ne more samo odpraviti, saj ni možna pravilna vsebinska presoja začasne višine starostne pokojnine, odmerjene z začasno odločbo, ne da bi bila sočasno presojana končna odmera višine sporne starostne pokojnine, je izpodbijano sodbo na temelju 354. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ob dejstvu, da je bila v konkretnem primeru vloga za priznanje pravice do družinske pokojnine v predsodnem postopku vložena 17. 2. 2020 je pravilno presojeno, da je mogoče tožnici pokojninsko dajatev zakonito izplačevati šele od 1. 9. 2019 dalje. Torej v skladu s 3. odstavkom 111. člena ZPIZ-2 od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ne izvedenski organ, ne listine v upravnem spisu ne izkazujejo, da bi pri tožnici nastopila I. kategorija invalidnosti in popolna nezmožnost za delo. Iz dokumentacije je sicer razvidno, da je bila tožnica vodena pri psihiatru, ki je tožnico ocenjeval kot nezmožno za delo in predlagal stalež, torej je ugotavljal začasno nezmožnost za delo, ni pa ocenil, da gre pri tožnici za trajno delanezmožnost.

Kot pravilno poudarja pritožba je ničnostni razlog iz 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP podan le, če bi izvršitev izreka odločbe pomenila povzročitev dejanja, ki je z zakonom opredeljeno kot kaznivo dejanje. To pomeni, da morebitna storitev kaznivega dejanja uradne osebe v postopku izdaje odločbe, ne predstavlja ničnostnega razloga po tej določbi. Sodišče se pri presoji pravilnosti in zakonitosti odločbe z dne 27. 11. 2019, ki jo je odpravilo, ni opredelilo do tistih razlogov, ki jih je tožnik navajal in uveljavljal, da je odločba z dne 6. 6. 2019 nična in ni presodilo, ali gre pri razlogih, na katere se sklicuje tožnik, za katerega od ničnostnih razlogov, določenih v 279. členu ZUP. Tako sodba o odločilnih dejstvih nima razlogov.

Za vložitev tožbe v obravnavanem primeru tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, pogoji niso izpolnjeni ne po določbi 63. člena in ne po 72. členu ZDSS-1. Čeprav je dokazno breme na strani tožnice za zatrjevana dejstva, ni z ničemer dokazala svojih trditev, da je bila dne 27. 2. 2019 zoper prvostopno odločbo toženca z dne 21. 2. 2019 vložena pritožba. Dne 28. 3. 2019, ko je bila vložena zahteva za izdajo odločbe, pa tudi, če bi bila pritožba vložena, še ni potekel rok določen za izdajo odločbe. Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja se skladno z 11. členom ZPIZ-2 uveljavljajo pri zavodu po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni drugače določeno. Ker ZPIZ-2 roka za odločbo o pritožbi ne določa, se upošteva rok, določen v 256. členu ZUP. Po tej določbi mora biti odločba o pritožbi izdana in vročena stranki, brž ko je to mogoče, najpozneje pa v dveh mesecih od dneva, ko je organ prejel popolno pritožbo.

Teorija navaja, da od januarja 2008 domnevni pooblaščenec za vročanje ne potrebuje več niti pisnega pooblastila stranke, zadošča njegova izjava (ustna in podpis vročilnice), da je pooblaščen, pri čemer vročevalec le preveri istovetnost te osebe. Vročanje (domnevnemu) pooblaščencu je poleg tega povsem neomejeno, saj ni vezano zgolj na družinske člane. Pri tem pa takšna pravila vročanja veljajo tudi za odločbe, sklepe in dokumente, za katere je mogoče v zakonitih rokih vložiti pravna sredstva. Smiselno enako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 78/2015 z dne 12. 4. 2017, da je bil glede na obrazložitev predloga spremembe ZUP-E, namen spremembe drugega odstavka 89. člena ZUP poenostavitev vročanja dokumentov pooblaščencem strank v upravnem postopku. Hkrati se je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v citirani sodbi postavilo na stališče, da se drugi odstavek 89. člena ZUP lahko ustavno skladno razlaga le, če se stranki (naslovniku) dovoli nasprotni dokaz, da pooblastila ni dala in dokazovanje, da je bila vročitev dejansko opravljena (98. člen ZUP).

V 4. točki 1. odstavka 129. ZUP-a pa je eksplicitno določeno, da organ prejeto zadevo najprej preizkusi in jo s sklepom zavrže, če je bila o isti upravni stvari že izdana zavrnilna odločba, pa se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ni dopustno vsebinsko upravno odločati o istovrstni zahtevi, o kateri je že pravnomočno odločeno. Potem, ko je bila zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine že pravnomočno zavrnjena in pred tem preračun invalidske pokojnine, uveljavljene v Bosni in Hercegovini od 1. 1. 1998 dalje z upoštevanjem tudi v Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe, se dejansko in pravno stanje, po katerem ostaja denarna dajatev iz invalidskega zavarovanja trajna obveznost nosilca zavarovanja v BiH, ni v ničemer spremenilo.