193. člen ZPIZ-2

Obveznost plačevanja družinske pokojnine ob hkratnem izpadu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje gotovo predstavlja zmanjšanje premoženja tožeče stranke, torej škodo, kot jo opredeljuje splošna določba 132. člena OZ. Vsaj do trenutka, ko bi zavarovanec izpolnil pogoje za upokojitev, tožeči stranki nastaja škoda, saj v tem času sicer, brez škodnega dogodka, ki ga je zakrivil zavarovanec tožene stranke, njena obveznost plačevati pokojnino zavarovancu ne bi nastala. Nasprotno, s strani zavarovanca bi prejemala plačila iz naslova prispevkov zavarovanca, z njegovo smrtjo pa je ta vir prihodkov izgubila, hkrati pa mora zagotavljati dajatve po pokojnem zavarovancu še pred doživetjem časovne meje za pridobitev starostne pokojnine. Takšen premoženjski položaj na strani tožeče stranke gotovo predstavlja škodo v smislu določbe 132. člena OZ.

Zavarovalnica, ki sklepa zavarovalne pogodbe po uveljavitvi novele, obveznost, izvirajočo iz novele ZPIZ-2B, lahko upošteva pri višini zavarovalne premije in zavarovalne vsote.

Škoda, ki izvira iz obveznosti Zavoda, da izplačuje dajatve zavarovancu, glede na obrazloženo ne more nastati pred izdajo odločbe, s katero se zavarovancu prizna pravica do dajatve iz pokojninske blagajne iz naslova obveznega zavarovanja, da subjektivni zastaralni rok za uveljavitev odškodninske terjatve Zavoda iz naslova povrnitve škode zaradi izplačila nadomestila za invalidnost v okoliščinah primera ne more začeti teči pred izdajo odločbe, s katero je bila zavarovancu odmerjena višina dajatve v breme pokojninske blagajne. Zastaranje odškodninske terjatve ni moglo začeti teči pred 5. 4. 2017, to je z dnem izdaje odločbe, s katero je bilo odločeno o pravici zavarovanca do nadomestila za invalidnost.

Citirana zakonska ureditev ne pušča dvomov o tem, da z novelo ZPIZ-2B dodani 190.a člen ZPIZ-2 v zvezi z drugim odstavkom 193. člena ZPIZ-2 izrecno razširja odgovornost zavarovalnic iz obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti v razmerju do tožeče stranke (zavoda) v primerjavi s predhodno ureditvijo, ki je temeljila zgolj na določilih 18. člena ZOZP. Po novi ureditvi ima tožeča stranka poleg izpada prispevkov (kar je veljalo že predhodno na podlagi določil ZOZP) od vsakokratne odgovornostne zavarovalnice pravico zahtevati tudi povrnitev celotnega zneska pokojnin in vseh dajatev, ki jih izplača svojim zavarovancem v posledici škodnega dogodka.

Po presoji pritožbenega sodišča je predlagatelj s trditvami v zaprosilu izkazal, da bodo podatki in dokumentacija, ki jo bo pridobil z vpogledom v spis, lahko pripomogli k uveljavitvi njegovega odškodninskega zahtevka do delodajalca, pri katerem je prišlo do delovne nesreče, zaradi posledic katere je zavarovanka uveljavljala pravice iz invalidskega zavarovanja pri predlagatelju.

Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti 39. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2B), kolikor določa, da se 190.a člen in drugi odstavek 193. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) uporabljata za uveljavljanje odškodninske odgovornosti zavoda proti zavarovalnicam na podlagi pogodb o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki so bile sklenjene pred 1. 1. 2016.

Z novelo ZPIZ-2B dodani 190.a člen v zvezi z drugim odstavkom 193. člena (za razliko od ureditve v ZPIZ-2) izrecno razširja odgovornost zavarovalnice iz obveznega zavarovanja AOP v razmerju do ZPIZ v primerjavi z 18. členom ZOZP. Sporni določili 190.a člena v zvezi s 193. čl. ZPIZ-2B nimata narave splošnosti in sta v razmerju do 18. člena ZOZP enako specialni. Določbe obeh zakonov namreč urejajo isti predmet: temelj in obseg odgovornosti zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja za škodo, ki nastane ZPIZ v posledici prometne nesreče, v kateri so bili poškodovani zavarovanci tožeče stranke. Določba 190.a člena ZPIZ-2B predstavlja podlago za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja iz 18. člena ZOZP. Tožeča stranka ni izkazala nobene podlage, da stroške, ki jih zahteva od tožene stranke na podlagi določila 190.a in 193. člena ZPIZ-2B, obračuna na podlagi meril in kriterijev iz ZPFOPIZ-1.

Razlog, da je bilo v predmetnem gospodarskem sporu izvedenih že več dokazov, ki jih predlagatelj potrebuje zaradi razjasnitve dejanskega stanja v zvezi z istim škodnim dogodkom, tj. delovno nezgodo, ne ustreza pojmu upravičene koristi v smislu navedenega zakonskega določila. Pregledovanje in prepisovanje spisov ter spremljanje poteka pravdnega postopka je urejeno v 150. členu ZPP. ZPIZ-2 v tem pogledu predlagatelju vpogleda ne more dati več pravic,

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožeča stranka kot izvajalka obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja upravičena od tožene stranke kot odgovornostne zavarovalnice na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki velja od novele ZPIZ-2B (1. 1. 2016), zahtevati povračila izplačanih dajatev svojemu zavarovancu, ki so mu bile priznane z odločbo po 1. 1. 2016 glede škodnega dogodka, do katerega je prišlo ravno tako po 1. 1. 2016, vendar pa je bila pogodba o obveznem avtomobilskem zavarovanju sklenjena pred tem datumom?

V tem kontekstu ima pritožnica prav, da se po splošnih načelih civilnega prava v sporu uporablja pravo, ki je veljalo v času nastanka pravnega razmerja. Za presojo, kdaj je neko pravno razmerje nastalo, je pomembno, kdaj so nastala pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka za nastanek tega razmerja. Ker vprašanje nastanka pravnega razmerja v ZPIZ-2 ni posebej urejeno, se po določbi prvega odstavka 193. člena citiranega zakona pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).(1) Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, je do škodnega dogodka prišlo v letu 2016 (6. 7. 2016), škoda pa je bila znana najkasneje ob izdaji odločbe o pravici do invalidnine (19. 9. 2018), s katero je bila zavarovancu tožnice kot bodoča škoda v smislu drugega odstavka 174. člena OZ priznana invalidnina od 1. 5. 2018 dalje. Glede na navedeno je treba pritrditi pritožnici, da so dejstva, ki so predpostavka za nastanek pravnega razmerja, na podlagi katerega ima posredni oškodovanec (Zavod) pravico zahtevati povrnitev škode od toženke, nastala po 1. 1. 2016. To pa pomeni, da je že na tej podlagi v obravnavani zadevi za odločitev o t

Razlaga 39. člena ZPIZ-2B, po katerem bi se spremenjena ureditev uporabila tudi za škode, ki so nastale iz škodnih dogodkov, ki so se zgodili pred 1. 1. 2016, bi pomenila nedopusten poseg v načelo zaupanja v pravo. Določbe 193. člena ZPIZ-2 ni mogoče razlagati tako, da naj bi bil podlaga za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, saj je ta obseg zavarovalnega jamstva predmet urejanja v ZOZP in je določen v njegovem 18. členu.

Pasivna legitimacija tožene stranke v obravnavani zadevi izhaja iz s povzročiteljem škode sklenjene zavarovalne pogodbe (v skladu s 15. členom ZOZP), ta pa izvira iz obdobja (31. 12. 2011) pred sprejemom novele ZPIZ-2B. Takrat, ko je tožena stranka jamčila po pogodbi o zavarovanju avtomobilske odgovornosti v času škodnega dogodka (leta 2013), kasnejša ureditev iz novele ZPIZ-2B (začela veljati 1. 1. 2016) še ni veljala. Več let po sklenjeni zavarovalni pogodbi spremenjen obseg potencialne obveznosti odgovornostne zavarovalnice (na podlagi spremenjene zakonodaje) predstavlja vidik, ki ga stranki zavarovalne pogodbe ob njenem sklepanju nista mogli predvideti. Jamstvo za nepredvidljive obveznosti po zavarovalni pogodbi tožene stranke tako že po temelju ni podano, zato ni bistveno, kdaj je tožeča stranka zavarovancu z odločbo priznala nadomestilo za invalidnost.

Aleatornost velja za posamezno zavarovalno pogodbo le v smislu negotovosti dogodka, ki predstavlja zavarovan riziko, medtem ko se ostali vidiki glede obsega jamstva zavarovalnice (verjetnost škodnega dogodka, potencialno relevantne vrste škod, itd.) odražajo v zavarovalni premiji ter drugih pravicah in obveznosti strank take pogodbe. Več let po sklenjeni sporni zavarovalni pogodbi spremenjen obseg potencialne obveznosti tožene odgovornostne zavarovalnice predstavlja prav tak vidik, ki ga stranki zavarovalne pogodbe ob njenem sklepanju nista mogli predvideti. Jamstvo za nepredvidljive obveznosti po zavarovalni pogodbi tožene stranke tako že po temelju ni podano, zato je v konkretnem primeru pravno nepomembno, kdaj je revidentka svojemu zavarovancu z odločbo priznala nadomestilo za invalidnost ter na katera leta se nanašajo (po zavarovalni pogodbi nekriti) povračilni zahtevki.

Aleatornost velja za posamezno zavarovalno pogodbo le v smislu negotovosti dogodka, ki predstavlja zavarovan riziko, medtem ko se ostali vidiki glede obsega jamstva zavarovalnice (verjetnost škodnega dogodka, potencialno relevantne vrste škod, itd.) odražajo v zavarovalni premiji ter drugih pravicah in obveznosti strank take pogodbe. Več let po sklenjeni sporni zavarovalni pogodbi spremenjen obseg potencialne obveznosti tožene odgovornostne zavarovalnice predstavlja prav tak vidik, ki ga stranki zavarovalne pogodbe ob njenem sklepanju nista mogli predvideti. Jamstvo za nepredvidljive obveznosti po zavarovalni pogodbi tožene stranke tako že po temelju ni podano, zato je v konkretnem primeru pravno nepomembno, kdaj je revidentka svoji zavarovanki z odločbo priznala nadomestilo za invalidnost ter na katera leta se nanašajo (po zavarovalni pogodbi nekriti) povračilni zahtevki. pokojninsko in invalidsko zavarovanje - regresni zahtevek ZPIZ

Sodišče prve stopnje za ugotavljanje soodgovornosti delavca tožene stranke ozioroma zavarovanca tožeče stranke in posledično za odločanje o deljeni odgovornosti ni imela trditvene podlage. Zgrešeno je pritožbeno stališče tožene stranke, da iz njenih trditev, da ni podana vzročna zveza in da za nezgodo ni odgovorna, izhaja tudi soprispevek delavca kot eden izmed vzrokov za nastalo poškodbo. Tožena stranka bi morala, če bi želela uveljavljati soprispevek delavca za nastalo nezgodo, tega obrazložiti, podati bi morala določne trditve v zvezi s soprispevkom delavca. Navesti bi morala kako in zakaj ter s čim in v kakšni višini je delavec prispeval k nastanku škode ali povzročll, da je bila škoda večja kot bi bila sicer in opredeliti višino soprispevka delavca.

Revizija se dopusti glede vprašanja: ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da tožeča stranka kot izvajalka obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni upravičena od tožene stranke kot odgovornostne zavarovalnice na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki velja od novele ZPIZ-2B (1. 1. 2016), zahtevati povračila izplačanih dajatev svoji zavarovanki, ki so ji bile priznane z odločbo po 1. 1. 2016 glede škodnega dogodka, do katerega je prišlo pred tem datumom.

Po splošnih načelih civilnega prava se uporablja materialno pravo, kakršno je veljalo v času nastanka pravnega razmerja, pri čemer je za presojo, kdaj je nastalo pravno razmerje, pravno pomembno, kdaj so nastala pravna dejstva, ki so določena kot predpostavke za nastanek tega razmerja. V konkretnem primeru se pri ugotavljanju škode, povzročene tožeči stranki, uporabljajo določbe OZ. V konkretnem primeru je resda prišlo do škodnega dogodka že v letu 2012, vendar pa je bila škoda znana šele ob izdaji odločbe o odmeri nadomestila za invalidnost, to je po 1.1.2016, ko je začela veljati novela ZPIZ-2B.

V obravnavanem primeru je namreč odločilno dejstvo to, da legitimacija toženke temelji na pogodbi, ki jo je toženka po določbah ZOZP sklenila s svojim zavarovancem - povzročiteljem škode. Vsa izplačila odškodnine, ki jih oškodovancem v nezgodi, katero povzroči njen zavarovanec, temeljijo na tej pogodbi. Toženka je v času škodnega dogodka jamčila za kritje na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe, pri čemer kasnejša sprememba pravnega režima oziroma pravno priznane škode ne more iti v breme toženke, saj zanje v skladu s sklenjeno zavarovalno pogodbo ni prevzela jamstva.

Delodajalec mora zagotoviti, da je delovna oprema vzdrževana v skladu z navodili proizvajalca delovne opreme tako, da ves čas uporabe ustreza določbam Pravilnika (kot ji to nalaga četrti odstavek 8. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme). Ker tožena stranka ni trdila in dokazala, da so izvedeni periodični pregledi (ki so se po njenih trditvah opravljali na dve leti) skladni z navodili proizvajalca delovne opreme in da ji navodila ne nalagajo servisiranja in vzdrževanja oziroma pregledovanja delovne opreme v krajših rokih oziroma, da tovrstnih navodil proizvajalca sploh ni bilo, pa pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi njeni navedbi, da je izpolnila vse, kar je bila v skladu s predpisi dolžna storiti.