274. člen ZPIZ-1

Pritožnica zanemarja osnovni vzrok za nezgodo, to je ravnanje prvega toženca, ki je bil ob škodnem dogodku delavec druge toženke. Ravnanja oziroma opustitve zavarovanca ter njegovega delodajalca se lahko odrazijo v njunem soprispevku k škodi, ne moreta pa biti skoraj izključno odgovorna za nastalo škodo. Takšna porazdelitev odgovornosti, kot jo želi tožena stranka, bi nasprotovala pravnomočni obsodilni kazenski sodbi.

Delodajalec mora zagotoviti, da je delovna oprema vzdrževana v skladu z navodili proizvajalca delovne opreme tako, da ves čas uporabe ustreza določbam Pravilnika (kot ji to nalaga četrti odstavek 8. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme). Ker tožena stranka ni trdila in dokazala, da so izvedeni periodični pregledi (ki so se po njenih trditvah opravljali na dve leti) skladni z navodili proizvajalca delovne opreme in da ji navodila ne nalagajo servisiranja in vzdrževanja oziroma pregledovanja delovne opreme v krajših rokih oziroma, da tovrstnih navodil proizvajalca sploh ni bilo, pa pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi njeni navedbi, da je izpolnila vse, kar je bila v skladu s predpisi dolžna storiti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da novele ZPIZ-2B za konkretni primer ni mogoče uporabiti niti za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki bi zapadli od 1.1.2016 dalje. Tožeča stranka je vrednost bodočih izpadlih prispevkov preračunala na sedanjo vrednost, zato dejstvo, da bi del prispevkov (če se oškodovanec ne bi invalidsko upokojil) zapadel tudi po uveljavitvi novele ZPIZ-2B ne omogoča zaključka o uporabi ZPIZ-2. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč v konkretnem primeru ključno, da se je prometna nesreča zgodila 18.1.2008, terjatve tožeče stranke pa je nastala s pravnomočnostjo (9.8.2012) odločbe ZPIZ o ugotovitvi I. kategorije invalidnosti in pravici do invalidske pokojnine oziroma najkasneje z dnem vložitve tožbe (20.7.2015), ko je bil nedvomno znan znesek izpada prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, to pa je torej preden je začela veljati novela ZPIZ-2B. Po določbi 18. člena ZOZP so z zavarovanjem obvezne avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki za stroške zdravljenja in druge nujne stroške ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahte

Drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2 določa, da sme zavod terjati odškodnino ne glede na omejitve, ki so določene v drugih zakonih. Vendar ta določba še vedno ne daje pravne podlage, po kateri bi lahko tožeča stranka od tožene stranke kot odgovornostne zavarovalnice zahtevala regres izplačanih invalidskih pokojnin, nadomestila za telesno okvaro ter dodatka za pomoč in postrežbo pred poplačilom ostalih oškodovancev.

Drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2 resda določa, da sme zavod terjati odškodnino ne glede na omejitve, ki so določene v drugih zakonih. Vendar ta določba še vedno ne daje pravne podlage, po kateri bi lahko tožeča stranka od tožene stranke kot odgovornostne zavarovalnice zahtevala regres plačanih nadomestil za čas poklicne rehabilitacije in stroškov izobraževanja. Tako podlago daje šele novi 190a. člen ZPIZ-2, ki pa v konkretnem primeru ni uporabljiv.

Določbi 271. člena ZPIZ-1 in 190. člena ZPIZ-2 sta takorekoč (z izjemo nižanja iz velike malomarnosti na "navadno" malomarnost) enaki. Drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2, na katerega tožnica v pritožbi opozarja, glede na prej veljavni drugi odstavek 274. člena ZPIZ-1 resda dodatno določa, da sme zavod nastale stroške, celotne zneske pokojnin in vseh drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, zahtevati ne glede na omejitve, ki so določene v drugih zakonih (z novelo ZPIZ-2B je bilo dodano še, da to velja tudi za škodo iz naslova izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje). Vendar pa je izrecno navedeno tudi, da prej navedeno velja v primerih iz tretjega odstavka 119. člena ZPIZ-2 (odškodnina zaradi neobveščanja o spremembah okoliščin, ki se nanašajo na uživalce socialnih pravic), 190. člena ZPIZ-2 (odgovornost posameznika za škodo zavodu), 191. člena ZPIZ-2 (odgovornost delodajalca za škodo zavodu) in 192. člena ZPIZ-2 (izkjučitev kritja zavarovalnega primera). Drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2 torej (glede na prej veljavni drugi odstavek 274. člena ZPIZ-2) resda določa, da sme zavod terjati odškodnino brez omejitev, ki so določene v drugih zakonih (npr. v 18. čl

Drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2 (glede na prej veljavni drugi odstavek 274. člena ZPIZ-1) resda določa, da sme zavod terjati odškodnino brez omejitev, ki so določene v drugih zakonih, vendar ta določba še vedno ne daje pravne podlage, po kateri bi lahko tožnica od toženke kot odgovornostne zavarovalnice zahtevala regres plačanih nadomestil za invalidnost. Tako podlago daje šele novi 190a. člen ZPIZ-2, ki pa v konkretnem primeru ni uporabljiv.

Tožničin zahtevek za povračilo družinske pokojnine je po vsebini regresni zahtevek. Pravno podlago odškodninskih zahtevkov tožnice predstavlja prvi odstavek 271. člena ZPIZ-1. Vendar pa je, kadar škoda nastane kot posledica prometne nesreče, primarno treba uporabiti določbe ZOZP, saj je odgovornost povzročitelja nezgode predmet zavarovanja v prometu. ZOZP namreč ureja ravno obvezna zavarovanja v prometu, zato je v takih primerih v razmerju do ZPIZ-1, ki na splošno ureja regresne zahtevke tožeče stranke, lex specialis. Revizijske trditve, da je ZPIZ-1 v razmerju do ZOZP specialnejši predpis, zato niso utemeljene.

Zahtevki tožeče stranke zoper odgovornostno zavarovalnico so omejeni glede na vrsto škode.

Pravno podlago za odškodninske zahtevke tožnice predstavlja prvi odstavek 271. člena ZPIZ-1. Vendar pa je, kadar škoda nastane kot posledica prometne nesreče, primarno treba uporabiti določbe ZOZP, saj je odgovornost povzročitelja nezgode predmet zavarovanja v prometu. ZOZP namreč ureja ravno obvezna zavarovanja v prometu, zaradi česar je v takih primerih v razmerju do ZPIZ-1, ki na splošno ureja regresne zahtevke tožeče stranke, lex specialis. ZOZP v 18. členu tožnici izrecno podeljuje aktivno stvarno legitimacijo za zahtevke zoper odgovornostno zavarovalnico. Vendar pa je obseg teh zahtevkov ožji kot po ZPIZ-1. Zahtevki tožnice zoper odgovornostno zavarovalnico so namreč omejeni glede na vrsto škode, do katere je tožnica upravičena. Uspešno lahko uveljavlja le povrnitev stroškov zdravljenja in drugih nujnih stroškov ter sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Vrhovno sodišče v zvezi s tem poudarja, da povrnitev škode, ki nastane kot posledica prometne nesreče, terja specifično ureditev. Zato je določeno obvezno zavarovanje odgovornosti v prometu, predvideno z ZOZP.

Kadar se zavarovanec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja poškoduje v prometni nesreči, se škoda ZPIZ-a presoja po določbah ZOZP in ne po določbah ZPIZ-1. ZOZP namreč predstavlja v razmerju do ZPIZ-1 lex specialis.

ZOZP v 18. členu tožeči stranki izrecno podeljuje aktivno stvarno legitimacijo za zahtevke zoper odgovornostno zavarovalnico. Vendar pa je njihov obseg ožji v primerjavi z ZPIZ-1. Zahtevki tožeče stranke zoper odgovornostno zavarovalnico so namreč omejeni glede na vrsto škode, do katere je tožeča stranka upravičena. Uspešno lahko uveljavlja le povrnitev stroškov zdravljenja in drugih nujnih stroškov ter sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Do povrnitve nadomestila za primer invalidnosti pa tožeča stranka ni upravičena, saj ji zakon te pravice ne daje. Tožeča stranka kljub (zatrjevanemu) malomarnemu ravnanju od direktnega povzročitelja prometne nesreče ne more zahtevati povrnitve nadomestila za primer invalidnosti. Njegova odgovornost je namreč predmet avtomobilskega zavarovanja; odgovornost zavarovalnice pa je limitirana na tisto vrsto škode, ki jo določa 18. člen ZOZP. Drugače pa je v primerih, ko ima odgovornostna zavarovalnica pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe. Ti primeri so taksativno našteti v 7. členu ZOZP. Čeprav tudi v teh primerih tožeča stranka od odgovornostne zavar

Terjatev zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje proti zavarovalnici iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja nima podlage v prvem odstavku 271. člena ZPIZ-1, ampak v določbah ZOZP kot specialnem predpisu. Določba ZPIZ-1 daje podlago tožnikovi terjatvi zoper povzročitelja, ne pa zoper zavarovalnico, pri kateri je imel sklenjeno obvezno zavarovanje. Za presojo, ali so z obveznim zavarovanjem kriti tudi zahtevki pokojninskega zavoda, je odločilen ZOZP kot specialni predpis, ki ureja zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Tako kot v drugih primerih zavarovanja avtomobilske odgovornosti se tudi v tem primeru obseg zavarovane škode ne prekriva nujno z obsegom škode, za katero odgovarja lastnik vozila. Ker je po 18. členu ZOZP zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje upravičen do poplačila iz zavarovanja šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev, oseba, ki je bila poškodovana v prometni nesreči, pa po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe še ni bila poplačana, je tožbeni zahtevek neutemeljen.

Pritožbeno sodiščem ne soglaša z materialnopravnim naziranjem pritožbe, da bi glede na citirano ureditev sodišče prve stopnje moralo pri materialnopravni presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevati, da 18. člen ZOZP ne določa, da so kriti izključno odškodninski zahtevki tožeče stranke za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, temveč določa, da so kriti tudi ti odškodninski zahtevki poleg preostale škode, ki je tožeči stranki nastala. Takšna ureditev iz 18. člena ZOZP ne izhaja in že ustavno sodišče je navedlo, da ta ureditev daje zavarovalnicam pravico, “da izterjajo nekatere vrste škod, ki so taksativno naštete, v prvem in drugem odstavku 18.člena ZOZP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v tožbi in pritožbi svoj tožbeni zahtevek materialnopravno temelji na ureditvi kot izhaja iz ZPIZ-2 , ki pa je stopil v veljavo 1. 1. 2013, zato glede na škodo, ki jo vtožuje tožeča stranka in sicer za obdobje 2010, 2011 in 2012, ta zakon ne more biti m

Dopuščena revizija - ali je pravna podlaga za zahtevek tožeče stranke določba 18. člena ZOZP ali določbe 271. in 274. člena ZPIZ-1 oziroma ali so določbe ZPIZ-1 glede na določbe ZOZP lex specialis.

Tožnik od toženca zahteva povrnitev škode, ki je nastala kot posledica neupravičenega izplačila invalidske pokojnine. Toženec je tožniku kljub temu, da je bil v Avstriji zaposlen in s tem vključen v obvezno zavarovanje, v obdobju od 1. 5. 1992 do 30. 4. 2006 izplačeval sorazmerni del invalidske pokojnine. Tožnik je za škodo in storilca izvedel, ko je dne 26. 6. 2006 prejel dopis avstrijskega nosilca zavarovanja o tem, da je toženec zaposlen. Tožba, ki je bila vložena dne 22. 6. 2010, je bila vložena po poteku subjektivnega zastaralnega roka, zato je ob utemeljenem ugovoru zastaranja, tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine neutemeljen.

Ker je bil tožnik ob upokojitvi v tujini še vključen v obvezno zavarovanje, je bila odločitev toženca, da se mu prizna in izplačuje sorazmerni del starostne pokojnine, sicer nepravilna, vendar je postala pravnomočna. Zato ustavitev izplačevanja z novo odločbo, izdano v rednem postopku, lahko učinkuje le za naprej, od izdaje odločbe dalje.

V rednem postopku izdana odločba o ustavitvi izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno delo za nazaj, za čas, ko je bil tožnik izbrisan iz evidence brezposelnih oseb in v tem času ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje nadomestila, posega v pravnomočno priznano pravico do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, zato lahko učinkuje le od dneva odločitve pristojnega organa dalje, torej za naprej.

Določba 275. člena ZPIZ-1 zavodu daje podlago za izdajo dajatvenih odločb. Dajatev - in posledično narava odločbe - se namreč kaže že v obveznosti vrnitve preplačila. Če bi zavod moral najprej izdati odločbo, s katero bi ugotovil (le) obstoj in višino preplačila in določil rok za povrnitev le-tega ter šele nato, če tudi po izteku roka preplačilo ne bi bilo vrnjeno, vložiti še tožbo, bi to pomenilo, da bi bila njegova predhodna odločba popolnoma nepotrebna, določba 3. odstavka 275. člena ZPIZ-1 pa za take primere nepotrebna oz. nesmiselna. Prav tako pa tudi določba 4. odstavka istega člena, ki izrecno določa, da pritožba zoper odločbo iz 3. odstavka ne zadrži izvršitve.