4. člen ZPIZ-2

Smrt stranke privede do procesnega nasledstva, ki pa je odvisno od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu. Čeprav je dedovanje univerzalno nasledstvo, pa ne pomeni, da preidejo na dediče prav vse sestavine premoženja. Tiste pravice in obveznosti, ki tudi za časa življenja niso prenosljive ali so vezana na življenje zapustnika, se ne morejo dedovati. Pravic iz obveznega zavarovanja v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ZPIZ-2 ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, z izjemo zapadlih denarnih zneskov, ki niso bili izplačani do smrti uživalke ali uživalca. Po smrti tožeče stranke nihče nima procesnega upravičenja za ta spor, upoštevaje 63. člen ZDSS-1. Zato je sodišče prve stopnje tožbo skladno s petim odstavkom 81. člena ZPP zavrglo.

V tej zadevi odločba ni bila izdana, torej pravica ni bila priznana, saj je zavarovanka pred izdajo odločbe umrla. S smrtjo zavarovanca pravica do invalidnine za telesno okvaro ugasne in je v njegovem imenu ne more uveljavljati nihče.

Tožnik je v času od 1. 1. 1972 do 1. 12. 1983 zavarovan po materi. Ona je bila nosilka zavarovanja, tožnik pa je bil član gospodinjstva. Zgolj nosilec zavarovanja je imel lastnost zavarovanca po 17. členu ZSZK. Tožnik od 1. 1. 1972 do 31. 12. 1983 ni bil lastnik, niti solastnik oziroma ni imel nobenega drugega statusa, kot je opredeljen v citiranem členu ZSZK. V tem primeru torej ni bil zavarovan po določbah navedenega predpisa in mu posledično navedena obdobja ni mogoče šteti v pokojninsko dobo. ZPIZ-2 v 2. alineji 42. člena določa, da zavarovanec iz 41. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni - pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Tožnik je dopolnil 13 let in 22 dni pokojninske dobe, za priznanje pravice do invalidske pokojnine pa bi moral dopolniti 16 let in 8 mesecev.

Med dokaznim postopkom je sodišče ugotovilo, da je bila tožba vložena v času, ko je bila A. A. nesporno že mrtva. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, po ustaljeni sodni praksi pomanjkanja procesne predpostavke sposobnosti biti stranka, ko oseba, navedena kot stranka, že v trenutku vložitve tožbe ni več obstajala, ker je umrla, ni mogoče odpraviti. Upoštevajoč obrazloženo, na pravilnost izpodbijane odločitve tako ne morejo vplivati, sicer življenjsko sprejemljivi razlogi, ki pa ne morejo pripeljati do drugačne odločitve od izpodbijane.

Čeprav zahtevek za vključitev v poklicno zavarovanje in plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje ne predstavljata klasičnega neizpolnjevanja obveznosti iz delovnega razmerja ali kršitve klasičnih pravic iz delovnega razmerja, gre prvenstveno za spor med delavcem in delodajalcem ter posledično za terjatev iz delovnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 202. člena ZDR-1, ki določa, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let. Tožnikove navedbe, da do septembra 2021 ni vedel, da ga toženka ni prijavila v poklicno zavarovanje in da zanj ni plačevala prispevkov, ne morejo vplivati na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje o zastaranju terjatev. Tudi od delavca se pričakuje določena skrbnost glede (pravočasnega) uveljavljanja njegovih pravic iz delovnega razmerja. Okoliščina, da za vtoževano obdobje med toženko in KAD ni bila sklenjena pogodba o financiranju pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja za tožnika, ni predstavljala ovire za to, da terjatve, ki je predmet tega spora, tožnik ne bi mogel vtoževati že od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje, torej v 5-letnem zastaralnem roku od 1. 2. 2011 dalje, oziroma glede

Po stališču pritožbenega sodišča bi toženec v obravnavanem predsodnem postopku moral uporabiti tudi 121. člen ZPIZ-2G, ki je v času upravnega odločanja že veljal in se uporabljal od 1. 1. 2020 dalje. Po navedeni določbi ZPIZ-2G uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti), pridobljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 ali po ZPIZ-1, obdržijo pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 (1. odst. 121. člena). Delovnim invalidom s pravico do premestitve ali dela s krajšim delovnim časom, prejemnikom nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, zaradi manjše plače na drugem delu ali plače za delo s krajšim delovnim časom po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 in so zaradi poslabšanja ali nastanka nove invalidnosti pridobili pravice po ZPIZ-1 ali ZPIZ-2, nadomestilo pa je odmerjeno v nižjem znesku, je zagotovljeno izplačevanje usklajenega zneska ki je ugodnejši, če gre za enakovrstno pravico in enak delovnopravni status invalida (2. odst. 121. člena).

Z izdajo zavrnilne sodbe z utemeljitvijo, da tudi v socialnem sporu velja načelo dispozitivnosti in da je sodišče upoštevalo tožnikovo voljo, da ne želi priznanja nove III. kategorije invalidnosti, v kolikor ne bo ugotovljena I. kategorija, je dejansko prišlo do absolutne bistvene kršitve iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, saj nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih. V sodno socialnih sporih o pravicah iz sistema socialnih zavarovanj ne gre za zahtevke, s katerimi bi lahko stranki prosto razpolagali, sodišče pa je kljub ugotovljenemu poslabšanju invalidnosti v okviru iste kategorije razsojalo na način, kot v obravnavani zadevi.

Pravice iz obveznega zavarovanja so neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati (4. člen ZPIZ-2). Podedujejo se lahko zgolj zapadli denarni zneski, ki niso bili izplačani do smrti uživalca, za kar pa ne gre v tem sporu. Pravica do izplačevanja invalidske pokojnine torej ne more preiti na tožečo stranko. Tožena stranka je zato utemeljeno na podlagi 50. člena ZUP pritožbeni postopek, ki ga je vodila zoper prvostopenjsko odločbo z dne 19. 10. 2018, s sklepom ustavila.

Tožnica je zahtevala ponovno odmero vdovske pokojnine, pri kateri naj bi se pri osnovi upošteval tudi del plač pokojnega moža, ki je bil namenjen za notranji odkup. Take zahteve ni mogoče šteti za uveljavljanje ponovne odmere pokojnine pokojnega zavarovanca, torej uveljavljanja pravice pokojnega zavarovanca, pač pa gre za uveljavljanje pravice, ki jo ima vdova ob smrti zavarovanca. Obstaja bistvena razlika med uveljavljanjem pravice iz civilnopravnega razmerja in pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj je ključnega pomena, kdaj se strogo osebna terjatev (tako pravica do uveljavljanja nepremoženjske škode kot pravica iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja sta osebni terjatvi) pretvori v premoženjsko vrednost.

Izplačilo pokojnine je pogojeno s prenehanjem zavarovanja. V kolikor zavarovanec na dan izpolnitve pogoja za pridobitev pravice ni zavarovan, se glede na sistemsko ureditev v 2. odstavku 111. člena ZPIZ-2 pokojnina izplačuje največ za 6 mesecev nazaj od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Čeprav po 2. odst. 4. člena ZPIZ-2 pravice iz obveznega zavarovanja ne zastarajo, to ne pomeni, da ne bi moglo priti do izgube izplačil posameznih mesečnih zneskov. Po ustaljeni sodni praksi pritožbenega in revizijskega sodišča je potrebno ločiti priznanje pravice do invalidske pokojnine od njenega izplačevanja. Zmotno in zato nesprejemljivo je stališče pritožnice, da ni podlage za različno obravnavanje pridobitve in realizacijo pravic. Ob razlagi, za katero se zavzema pritožba bi lahko imel posameznik hkrati dva statusa, bil sočasno prejemnik dveh dajatev iz socialnega zavarovanja, ali bil v določenem obdobju brez obveznega zavarovanja in brez pravic.

Glede na to, da postopek za priznanje vdovske pokojnine, ki se je pričel na zahtevo matere obeh tožnikov, do njene smrti ni bil zaključen, saj ni bila izdana niti prvostopenjska upravna odločba, se s pravnima naslednikoma ne more nadaljevati. Po 1. odst. 4. člena ZPIZ-2 pravica do vdovske pokojnine ni prešla niti ni mogla preiti na tožeči stranki, ki sta sicer dediča po pokojni mami. Na podlagi 4. odst. 50. člena ZUP-a v zvezi s 1. odst. 4. člena ZPIZ-2 je bil predsodni postopek s sklepom z dne 28. 11. 2018 zakonito ustavljen in z odločbo z dne 22. 10. 2019 pritožba zoper procesno odločitev utemeljeno zavrnjena.

Neutemeljene so pritožbene navedbe o drugem odstavku 4. člena ZPIZ-2, ki določa da pravice iz obveznega zavarovanja ne zastarajo. Pri poklicnem zavarovanju namreč ne gre za obvezno zavarovanje po ZPIZ-2. Obvezno zavarovanje je urejeno v drugem delu zakona in se z njim zagotavljajo pravice do pokojnine, pravice na podlagi invalidnosti, pravica do letnega dodatka ter pravica do dodatka za pomoč in postrežbo (prvi odstavek 3. člena ZPIZ-2), medtem ko je poklicno zavarovanje urejeno v enajstem delu ZPIZ-2 in se z njim zagotavlja pravica do poklicne pokojnine (drugi odstavek 3. člena ZPIZ-2). Določba drugega odstavka 4. člena ZPIZ-2 tako ne zajema tudi poklicnega zavarovanja. Glede na vse navedeno z odločitvijo sodišča prve stopnje ni poseženo v pravico do pokojnine (kot pravico do socialne varnosti) iz 50. člena Ustave RS.

Temeljno vprašanje v tej zadevi je vprašanje možnosti nadaljevanja postopka z dedičem prvotne tožnice. Smrt stranke namreč privede do procesnega nasledstva, ki pa je odvisno od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu. Pri fizičnih osebah pride do nasledstva na podlagi dedne pravice v trenutku smrti zapustnika in dedič vstopi v vsa zapustnikova pravna razmerja, med drugim tudi v procesna. Dedič postane v trenutku smrti tudi stranka v postopku pod pogojem, da se ne bo odpovedal dediščini. Čeprav je dedovanje univerzalno nasledstvo, pa ne pomeni, da pridejo na dediče prav vse sestavine premoženja. Tiste pravice in obveznosti, ki tudi za časa življenja niso prenosljive, ali so vezane na življenje zapustnika, se ne morejo dedovati. Pravic iz obveznega zavarovanja v skladu s citirano določbo prvega odstavka 4. člena ZPIZ-2 ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, z izjemo zapadlih denarnih zneskov, ki niso bili izplačani do smrti uživalke ali uživalca, kar pa ni primer v tem sporu, saj se vsebina spora nanaša le na priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za čas od 28. 2. 2016 (oziroma po izpodbijani sodbi od 1. 3. 2016) do 30. 8. 2016 v konkretno določenem znesku, ki prvo

Ker postopek uveljavljanja pravice do starostne pokojnine, ki se je pričel na zahtevo tožničinega moža, do njegove smrti še ni bil dokončno zaključen, se ni mogel nadaljevati z njegovimi pravnimi nasledniki. Uveljavljana pravica do starostne pokojnine glede na prvi odstavek 4. člena ZPIZ-2 (za katerega je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo RS) namreč ni mogla preiti nanje (in s tem tudi ne na tožnico).

Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je v letih od 1961 do 1963 urejal ZPZ/57 in ne TZPZ/64. Po ZPZ/57 so za starostno pokojnino bile obvezno zavarovane osebe v delovnem razmerju (12. člen) ali osebe, ki so opravljale samostojni poklic (13. člen). V 49. členu ZPZ/57 je bilo izrecno določeno, da se v delovno dobo ne šteje čas, ko je bil zavarovanec vajenec, ki se je redno šolal, ne glede na starost, izvzemši primere iz 27. člena zakona. Čas vajeniške dobe, sestavljen iz teoretičnega in praktičnega dela v letih 1961 do 1963 ni bil nikoli všteven v zavarovalno dobo, saj vajenci po takratnih izobraževalnih programih niso bili pokojninsko in invalidsko zavarovani po določbah 12. do 16. člena ZPZ/57, kot zmotno in brez kakršnekoli dejanske in pravne podlage zatrjuje pritožba. V dosedanji sodni praksi je bilo dosledno poudarjeno, da so bili vajenci in učenci strokovnih šol s praktičnim poukom sicer zdravstveno zavarovani za vse zavarovane primere, ne pa pokojninsko invalidsko po takratnih predpisih. Torej niti po ZPZ/57.

Po ustaljeni sodni praksi v zvezi z odškodninsko odgovornostjo toženca na podlagi 196. člena ZPIZ-2 mora biti ravnanje zaposlenih takšno, da bi iz njega izhajala namera izigravanja z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje toženca šteti za samovoljno oz. arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in hkrati brez razloga odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da zavod kot nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri izvajanju funkcije odstopa od potrebne skrbnosti do te mere, da je ravnanje protipravno. Takšno postopanje v zadevi zagotovo ni izkazano.

Pogoj za izbiro med dvema ali več pokojninami iz obveznega zavarovanja, da zavarovanec v času izbire izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin. V okoliščinah obravnavanega primera, ko je potrebno tožnika za pasivnega zavarovanca iz 21. člena ZPIZ-2 šteti od leta 1997 dalje, bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali je na dan 1. 3. 2016, ko je izpolnil pogoje za starostno pokojnino, izpolnjeval tudi pogoje za invalidsko pokojnino. Če bi bilo ugotovljeno, da je kot pasivni zavarovanec izpolnil pogoj invalidnosti (tudi starost in pokojninsko dobo) na dan 1. 3. 2016 (odkar je uživalec starostne pokojnine) in s tem pogoje za invalidsko pokojnino, bo imel možnost izbire med obema pokojninskima dajatvama.

Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je v začetih sodnih postopkih potrebno dedičem omogočiti nadaljevanje prekinjenega postopka po smrti tožnika. To velja tudi za eventualno pripadajočo višjo denarno dajatev do uživalčeve smrti, ko premoženjska upravičenja iz priznane pravice preidejo na dediče. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje v skladu s 1. odstavkom 208. člena ZPP zakonito sklenilo, da prekinjeni postopek nadaljuje. Tako bi bilo dolžno postopati tudi, če se vdova na poziv ne bi odzvala ali odklonila vstop v postopek. Prekinjeni postopek je potrebno nadaljevati in odprt socialni spor zaključiti.

V sporni zadevi je zavarovanec vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine in v času vodenja upravnega postopka umrl. Tudi v tem primeru je potrebno dedičem omogočiti, da lahko vstopijo v postopek.