178. člen ZPIZ-2

Napačna ugotovitev dejanskega stanja glede obstoja razveznega postopka predstavlja pravno relevantno okoliščino, ki utemeljuje obnovo oziroma spremembo odločbe o vdovski pokojnini. Izdaja izpodbijane odločbe v postopku t. i. neprave obnove postopka po 183. členu ZPIZ-2 je zato pravilna, saj ob izdaji odločbe o priznanju pravice do vdovske pokojnine po 53. in 54. členu ZPIZ-2 niso obstajali pogoji za priznanje pravice. Zakon o dedovanju (ZD) v 22. členu določa, da zakonec izgubi dedno pravico, če je zapustnik vložil tožbo za razvezo zakonske zveze in se po zapustnikovi smrti ugotovi, da je bila tožba utemeljena. Ker je status upravičenca do vdovske pokojnine tesno vezan na status zakonca oz. obstoj dejanske življenjske skupnosti ob smrti, pravna podlaga za prejemanje vdovske pokojnine zaradi utemeljenosti tožbe na razvezo zakonske zveze nikoli ni obstajala.

Presoja, ali je drugo, na novo organizirano oziroma domnevno prilagojeno delo ustrezno delavčevim zdravstvenim zmožnostim, ni v pristojnosti delodajalca. Za takšno strokovno oceno delodajalec nima ne potrebnega strokovnega znanja ne ustreznega institucionalnega pooblastila, saj je ta presoja pridržana pristojnim organom v okviru predpisanih postopkov. Pisno opozorilo pred odpovedjo je preventivne narave; delodajalec z njim delavca seznani s kršitvijo in ga opozori na možnost odpovedi, če bo v prihodnje storil novo kršitev. Za zakonito redno odpoved iz krivdnega razloga se mora po opozorilu zgoditi nova, ponovna kršitev. Kršitev, ki je že bila predmet pisnega opozorila, ne more hkrati še sama predstavljati neposrednega razloga za kasnejšo odpoved. Organizacija delovnega procesa sodi v sfero delodajalčevega poslovanja, ki je dolžan delo ustrezno organizirati in ga, kadar za to obstajajo pravne podlage, tudi prilagoditi delavcu. Takšne prilagoditve zato ne pomenijo objektivne nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, temveč so del običajnega izvrševanja delodajalčevih obveznosti.

Tožnik, ki je po pogojni izpustitvi iz zapora ponovno začel opravljati samostojno dejavnost, je vložil vlogo za izplačevanje delnega nadomestila. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da konkretni dejanski stan zajema situacijo, kot jo ureja določba drugega odstavka 121. člena ZPIZ-2. Pri tožniku kot samozaposleni osebi ne gre za delovnopravno razmerje in posledično ob ponovnem pričetku opravljanja dela s krajšim delovnim časom tudi ne za spremembo delovnopravnega položaja. Ker pri tožniku ne gre za spremembo delovnopravnega statusa, temveč le za spremembo dejanskega stanja opravljanja dejavnosti, je kot pravno podlago za začetek izplačevanja delnega nadomestila treba upoštevati prvi odstavek 122. člena ZPIZ-2. Datum izplačila delnega nadomestila je tako vezan na realizacijo pravice do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo.

Pravno pomembno je dejstvo, da je bila predložena vsa potrebna dokumentacija le za odločanje o pravici do starostne pokojnine. Toženec je imel tako v dejanskem kot v pravnem smislu podlago voditi postopek samo za priznanje pravice do starostne pokojnine oziroma sorazmernega dela starostne pokojnine. Ni razvidno, da bi tožnik uveljavljal invalidsko pokojnino. Tožnik ni niti k pritožbi v predsodnem postopku ni predložil nobene ustrezne dokumentacije, ki je potrebna za odločanje o tovrstnem zahtevku. Sodišče je pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane upravne odločbe vezano na obseg predsodnega upravnega odločanja.

Ker je tožnik dopolnil zavarovalno dobo po zakonodaji Republike Slovenije in Bosne in Hercegovine, se na podlagi določbe prvega odstavka 20. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino pri uveljavitvi, ohranitvi ali ponovni pridobitvi pravice do dajatev ti seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in kako se upošteva zavarovalna doba, pa določa zakonodaja pogodbenice, v kateri je zavarovanec dopolnil to zavarovalno dobo.

Upoštevajoč določbo 178. člena ZPIZ-2 je bil toženec dolžan odločati o ponovni tožnikovi zahtevi po vsebini in je zmotno razlogovanje sodišča, da bi moral toženec tožnikovo zahtevo na podlagi 129. člena ZUP zavreči. Toženec z izdajo citirane odločbe ni presegel svoje pristojnosti odločanja v upravnem postopku in ni posegel v pristojnost sodišča. Podlaga za postopek in posledično za izdajo odločbe, je bila nova zahteva tožnika in tudi novo dejansko stanje.

Tožnik je, upoštevajoč izobrazbo, sposoben opravljati le delo navadnega varnostnika.

Bistvo spora je vprašanje, ali bi se moralo nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ki ga je tožnik prejemal od 13. 6. 1998 do 18. 5. 2022, upoštevati v pokojninsko osnovo, in posledično čas prejemanja v pokojninsko dobo tožnika. Ker se nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu ne šteje v pokojninsko dobo tožnika, tožnik ni diskriminiran napram tistim zavarovancem, ki so bili v delovnem razmerju in so bili obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovani. Nadomestilo plače ne predstavlja plače, kot skuša to zmotno uveljaviti pritožnik. S tem v zvezi je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na določbo 134. člena ZPIZ-2. Ta določa, da se v pokojninsko dobo štejejo obdobja, v katerih je delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih ni plačal v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov. Tudi glede na že sprejeta stališča Ustavnega sodišča RS, posledično niso podane zatrjevane kršitve temeljne ustavne določbe o socialni državi (2. člen Ustave), pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22.

Glede na strokovno prepričljivo mnenje sodnega izvedenca specialista ortopeda je bilo pri tožnici že v času, ko je bila ugotovljena invalidnost, invalidnost dokončna in kasneje (v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca) se stanje ni izboljšalo. To pa posledično pomeni, da so glede na podano izvedensko mnenje pri tožnici potrebne drugačne razbremenitve, kot pa so ji bile priznane z dokončno odločbo. V tem primeru ne gre za stanje po drugem odstavku 126. člena ZPIZ-2, saj pri tožnici po pravnomočnosti odločbe ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi česar bi bilo treba priznati nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Je pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da s pravnomočno odločbo niso bile ustrezno določene omejitve pri delu. Glede na vezanost na pravnomočno odločbo sodišče v navedeno odločbo ni poseglo, temveč je novo pravico priznalo od pravnomočnosti predhodne invalidske odločbe dalje. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je nove pravice mogoče priznati zgolj v primeru sprememb v zdravstvenem stanju. Tudi če ne gre za spremembe v zdravstvenem stanju, je za odločitev ključno, da je izdana pravilna in zakonita odločba, ki pa ne sme posegati v

Skladno z določilom prvega odstavka 172. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja zavarovana oseba uveljavlja na svojo pobudo pravico do prvega obiska pri osebnem zdravniku. Osebni zdravnik zavarovani osebi zagotovi zdravstvene storitve v osnovni zdravstveni dejavnosti, če ugotovi, da so utemeljene. Primarna pobuda za kakršnokoli postopanje izhaja iz strani same zavarovane osebe. Določilo 174. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja pa nadalje opredeljuje, da osebni zdravnik zagotavlja zavarovani osebi uresničevanje pravic svojega delovnega področja, v okvir katerega spada ugotavljanje začasne zadržanosti od dela. Slednje potrjuje, da pri tem postopku ne gre za postopek po uradni dolžnosti. Seveda je ugotavljanje začasne zadržanosti od pobude dalje prenešeno na osebnega zdravnika, ker je njegovo odločanje strokovna odločitev v okviru njegovega delokroga. Da gre za postopek, ki je začet na pobudo zavarovanca in je zvezan z zavarovancem, potrjuje dejstvo, da zavarovana oseba nadalje vodi postopek.

Tožnica ni uspela dokazati, da je s strani tožene stranke odrejeno delo z delno pokretno oskrbovanko preseglo njene zdravstvene zmožnosti, zato je presoja sodišča prve stopnje o protipravnem ravnanju tožene stranke, ki temelji na nepravilni uporabi pravila o dokaznem bremenu, zmotna.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je treba zadevo presojati po zakonu, ki je veljal v času, ko je prvostopenjski organ toženca odločal o tožničini zahtevi. Toženec je namreč dolžan voditi postopek skladno z določbami ZUP in določbami ZPIZ-2. Pri odločanju upravnega organa pa je praviloma bistvena pravna podlaga, ki velja v času odločanja na prvi stopnji.

Tožnik je šele 28. 3. 2022 pri tožencu vložil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Pred tem omenjene pravice ni uveljavljal. Postopek uveljavljanja pravic se skladno s 178. členom ZPIZ-2 začne na zahtevo zavarovanca. Torej je zavarovanec tisti, ki mora poskrbeti za svoje pravice in jih uveljavljati pravočasno ter na ustrezen oziroma predpisan način. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi tožena stranka morala pri odločanju uporabiti zakon, ki je veljal v času, ko je tožnik začel delati na drugem ustreznem delu. Pri odločanju upravnega organa je praviloma bistvena pravna podlaga, ki velja v času odločanja na prvi stopnji. V času vložitve zahteve in s tem tudi v času odločanja tožene stranke je že veljala novela ZPIZ-2G in organ jo je bil pri odločanju dolžan uporabiti. V noveli ZPIZ-2G namreč ni določbe, iz katere bi izhajalo, da se 25. člen novele ne uporablja za pravna razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo omenjene novele. Razen tega tudi ne gre za to, da bi tožnik že na podlagi zakona pridobil določeno pravico (pravico do nadomestila za invalidnost), temveč je treba priznanje pravice uveljavljati z vlogo.

Invalidnost je res trajnejše stanje, pa vendar skladno s sodno prakso in določilom 1. odstavka 63. člena ZPIZ-2 ugotavljanje invalidnosti ni več zamejeno s trajno spremembo zdravstvenega stanja. Invalidnost je potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne. S potekom časa se v določenih primerih lahko zdravstveno stanje spremeni, izjemoma tudi na boljše (odvisno od vzroka invalidnosti). Iz tega razloga so predvideni tudi kontrolni pregledi in s tem povezani postopki za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Določilo 2. odstavka 178. člena ZPIZ-2 določa možnost, da pobudo za uvedbo postopka poda tudi osebni ali imenovani zdravnik, postopek pa vodi ZPIZ po uradni dolžnosti. Zavarovanec ali njegov zakoniti zastopnik v tem primeru ne moreta predlagati umika predloga.

V obravnavani zadevi je pomembno ne samo to, kdaj je tožnik izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine, ampak tudi to, kdaj je vložil zahtevo za priznanje te pravice. Postopek za uveljavitev pravice iz obveznega zavarovanja, kamor sodi tudi pravica do starostne pokojnine, se skladno z določbo 178. člena ZPIZ-2 začne na zahtevo zavarovanca in je uveden, ko zavod prejme zahtevo za uveljavitev pravice. Glede na splošna pravna načela se za posamezne pravice upoštevajo predpisi, veljavni na dan vložene zahteve, razen če ni za posamezno pravico posebej in drugače določeno. Glede na načelo prilagajanja prava družbenim razmeram kot eno izmed načel pravne države določeno v 2. členu Ustave RS, zakonodajalec lahko enak položaj pravnih subjektov v različnih zaporednih časovnih obdobjih uredi različno. To pa ne pomeni, da je ravnanje v neskladju z 2. odstavkom 14. člena Ustave RS, niti ni v nasprotju s 155. členom Ustave RS, saj se ZPIZ-2 uporablja le za naprej in ne za nazaj.

V primeru priznanja pravice do izplačevanja 20 % starostne pokojnine je zavarovanec, če se za to odloči, do izplačevanja upravičen od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve (39. a člen ZPIZ-2). Ne gre torej za odločanje organa po uradni dolžnosti, temveč izključno na zahtevo stranke. Šele 27. 2. 2019 je tožnik vložil vlogo za (ponovno) priznanje pravice do 20 % starostne pokojnine, zato do nje pred 28. 2. 2019 ne more biti upravičen. Tožena stranka je pravilno upoštevala, da je tožnik po določbi šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 upravičen do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa zgolj za 1 % (tj. za 3 mesece pokojninske dobe brez dokupa), ker se je 1. 1. 2016 ponovno v obvezno zavarovanje vključil po prekinitvi zavarovanja 31. 12. 2015. Za takšen zaključek daje podlago gramatikalna razlaga besedne zveze iz šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 „in ostane vključen v obvezno zavarovanje“. Glede na pomen besede „ostati“ (ne prenehati biti) po Slovarju slovenskega knjižnega jezika ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da enodnevna prekinitev obveznega zavarovanja ni bistvena.

Pravilna je ocena sodišča, da razlogi, ki jih tožnik navaja in z njimi utemeljuje tožbeni zahtevek predstavljajo le ekonomsko korist. Med ekonomsko koristjo in pravno varovano koristjo ni avtomatično podane identitete. Zatrjevani interes za stroškovno prevalitev obravnave zavarovanca med dvema zavodoma v socialnem sporu ne more predstavljati upoštevno pravnega interesa. V socialnih sporih morajo biti temeljno vodilo pravice in pravna korist zavarovancev, ne pa zavodov, ki nastopajo v vlogah odločevalcev o pravicah iz posameznih zavarovanj. V tem sporu tako ne gre za razmerje in s tem razmerjem povezanim interesom med zavodom in zavarovancem, temveč zgolj za medsebojno razmerje med dvema zavodoma. Tako zatrjevani interes ni pravno relevanten interes v tem sporu, temveč le oblika ekonomskega interesa.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da ima za udeležbo v postopku pravni interes v tem, da se breme plačevanja za zavarovanca prevali na toženo stranko. Zavarovanec je namreč v bolniškem staležu in tožeča stranka zanj plačuje nadomestilo zaradi začasne nezmožnosti za delo. Njen interes je torej v tem, da se sedaj zavarovancu priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja in da se na tej podlagi finančno breme (plačevanje nadomestila) prevali na toženo stranko. Gre torej za povsem ekonomski interes. Kot to izhaja iz Zakona o splošnem upravnem postopku je stranski udeleženec kot stranka v upravnem postopku lahko le pravni interesent – tisti, ki uveljavlja ali varuje kakšno svojo pravno korist (interes). Tisti, ki zasleduje kakšno svojo materialno ali moralno korist, zaradi katere je zainteresiran, kako se bo končal upravni postopek v določeni upravni stvari, je lahko le dejanski interesent, vendar ne more biti stranka v tem postopku.

Postopek za priznanje pravice do starostne pokojnine je uveden šele, ko zavod prejme pisno zahtevo zavarovanca ali takšno zahtevo poda ustno na zapisnik pri enoti zavoda. Na noben drug način, kaj šele z zatrjevano "zglasitvijo" pri tožencu zaradi dostave listin, formalno pravno ni mogoče sprožiti začetka postopka za uveljavitev pravice. Pritožničino drugačno stališče je zmotno in pravno povsem nesprejemljivo.