UPRS Sodba III U 114/2020-19

I. Tožbi se ugodi, sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4934-31108/2020-1 z dne 19. 2. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 313,50 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

1Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na premičnine je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) sklenila, da se zoper tožnika kot dolžnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki znašajo na dan 19. 2. 2020: glavnica 9.824,83 EUR, zamudne obresti 1.971,86 EUR in stroški davčne izvršbe 50,00 EUR, skupaj 11.846,69 EUR (1. točka izreka) ter jih je treba vplačati na v izreku navedeni podračun, pri čemer je od glavnic treba obračunati in plačati tudi nadaljnje zamudne obresti za obdobje od 20. 2. 2020 do dne plačila; izvršilni naslov za davčno izvršbo glede glavnice in obresti predstavlja odločba, št. DT 42153-1692/2019-4 z dne 20. 11. 2019, o odmeri dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 (v nadaljevanju: odmerna odločba), izvršljiva 11. 1. 2020 (2. točka izreka izpodbijanega sklepa). Iz njegovega izreka dalje izhaja, da se davčna izvršba opravi z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin v tožnikovi lasti oziroma posesti, z izjemo predmetov, ki so po zakonu izvzeti iz izvršbe (3. točka izreka); da tožnik plača vse stroške davčne izvršbe in da bo o morebitnih drugih stroških izdan poseben sklep (4. točka izreka) ter da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (5. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da po podatkih knjigovodske evidence davčnega organa tožnik v predpisanem roku ni poravnal zadevnih obveznosti, zato je bilo treba začeti davčno izvršbo. Pri tem se prvostopenjski organ sklicuje na določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) ter Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku.

2Ministrstvo za finance je z (v nadaljevanju: drugostopenjsko) odločbo, št. DT-499-29-188/2020-6 z dne 28. 5. 2020, zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep in njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka. V svoji obrazložitvi se sklicuje na določbe 143., 145. in 151. člena ZDavP-2. Pojasnjuje, da je predmet tega postopka zgolj presoja zakonitosti izpodbijanega sklepa. Ta ima vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2, z njim pa se od tožnika terjajo obveznosti iz naslova dohodnine od dobička iz kapitala za leto 2016, pri čemer izvršilni naslov predstavlja odmerna odločba z dne 20. 11. 2019, izvršljiva 11. 1. 2020. Glede na v tej zvezi podane pritožbene navedbe drugostopenjski organ navaja, da iz podatkov registra davčnih zavezancev izhaja, da ima tožnik stalno prebivališče na naslovu A., in da je to hkrati tudi naslov za vročanje (iz Centralnega registra prebivalstva, v nadaljevanju: CRP). Iz podatkov registra davčnih zavezancev ne izhaja, da bi tožnik v času vročanja odmerne odločbe imel prijavljeno začasno prebivališče ali naslov za vročanje na drugem naslovu. Iz spisov zadeve je razvidno, da je bila odmerna odločba v skladu z določbo četrtega odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) tožniku osebno vročena s fikcijo vročitve na zgoraj navedeni naslov, torej naslov njegovega stalnega prebivališča in naslov za vročanje v časovnem obdobju vročanja.

3Kot v svoji odločbi poudarja drugostopenjski organ, vsebinska pravilnost izvršilnega naslova ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe, saj v tem postopku dolžnik ne more izpodbijati samega izvršilnega naslova, kot to določa sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2. Navedbe v zvezi z domnevno neupravičeno odmerjenimi obveznostmi bi tožnik lahko uveljavljal zgolj v postopku, v katerem so mu bile te odmerjene. Prav tako ne more uspeti s sklicevanjem na vloženo pritožbo zoper odmerno odločbo, saj ta pritožba po prvem odstavku 87. člena ZDavP-2 ne zadrži izvršitve odmerne odločbe, o čemer je bil v njej tožnik tudi poučen. Za postopek davčne izvršbe je bistvena izvršljivost izvršilnega naslova, ne pa njegova pravnomočnost. S pritožbo zoper izpodbijani sklep je mogoče ugovarjati (le) temu sklepu, ki se presoja glede na dejansko in pravno stanje v času njegove izdaje. Če pa bo izvršilni naslov odpravljen, bo imel prvostopenjski organ skladno z določbami 155. člena ZDavP-2 podlago za ustavitev davčne izvršbe in odpravo že opravljenih dejanj v postopku izvršbe. Dalje drugostopenjski organ navaja še, da po prejemu pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi davčni organ uradoma preveri, ali bi bilo pritožbi mogoče ugoditi, in v primerih, ko oceni, da je tako, izvršbo zadrži. Sklepno ponavlja, da iz spisov zadeve in podatkov knjigovodske evidence izhaja, da je imel tožnik na dan izdaje izpodbijanega sklepa neplačani davčni dolg, s čimer so bili podani predpisani pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa, tožnik pa tudi niti ne zatrjuje, da bi terjane obveznosti plačal. Njegovo pritožbo zoper izpodbijani sklep je zato drugostopenjski organ zavrnil.

4Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo v upravnem sporu. Sklep izpodbija zaradi nepravilne uporabe zakona in bistvenih kršitev pravil postopka, s tožbenimi navedbami pa uveljavlja tudi nepravilno in nepopolno ugotovitev za odločitev relevantnega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje prvostopenjskemu organu, toženki pa v plačilo naloži stroške sodnega postopka.

5V tožbi pojasnjuje, da se davčna izvršba lahko opravi na podlagi izvršljive odločbe o odmeri davka. V konkretnem primeru je izvršilni naslov odmerna odločba, ki naj bi postala izvršljiva 11. 1. 2020, kar pa ne drži. Davčna izvršba torej temelji na izvršilnem naslovu, ki ni pravnomočen in izvršljiv, zato je nedopustna. Kot navaja tožnik, bi moral davčni organ šteti, da je bila odmerna odločba vročena tožniku 5. 3. 2020, ko se je ta dejansko seznanil z njeno vsebino. Vročitev odmerne odločbe na podlagi fikcije namreč ni bila zakonita in je tudi v nasprotju s prvim odstavkom 7. člena ZUP, po katerem morajo organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Slednje je davčni organ z nezakonitim postopanjem (vročanjem) tožniku onemogočil, saj mu je odmerno odločbo in predhodna pisanja vročal na naslov A., čeprav je vedel, da tožnik tam ne živi. Da je prvostopenjski organ vedel, da tožnik dejansko živi v B. in ne v A., je razvidno iz upravnega spisa ter izjave uradne osebe C. C., ki je vodila davčni postopek; iz zapisnika z dne 17. 10. 2019 namreč izhaja, da je imenovana že 18. 5. 2018 preko računovodskega servisa družbe D., d. o. o. pridobila telefonsko številko tožnika (...) in z njim telefonsko kontaktirala, kar je povedala tudi tožnikovi pooblaščenki 5. 3. 2020, ko ji je v prostorih davčnega organa vročila odmerno odločbo. Iz uradne evidence CRP pa je tudi bilo razvidno, da ima tožnik prijavljeno začasno bivališče v B., zato je bil prepričan, da mu bo davčni organ tja vročal pisanja. Davčni organ je torej vedel, da tožnik ne živi v A., pač pa v B., vendar uradna oseba ni storila ničesar, da bi ustrezno poučila tožnika, ta pa kot laik ni mogel vedeti, da bi moral v CRP spremeniti naslov vročanja. Kot datum vročitve odmerne odločbe bi bilo treba šteti 5. 3. 2020, ko se je tožnik z njo dejansko seznanil, pri čemer zatrjuje, da odmerna odločba ni izvršljiva, in dodaja, da je zoper njo 10. 3. 2020 vložil pritožbo, o kateri še ni bilo odločeno. Tožnik poudarja, da se v pritožbi in tožbi zoper izpodbijani sklep ne spušča v vsebino oziroma pravilnost izvršilnega naslova, ampak izpodbija dopustnost davčne izvršbe, ker izvršilni naslov še ni postal izvršljiv, do v tej smeri podanih konkretnih navedb pa se drugostopenjski organ ni opredelil.

6Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise obravnavane zadeve, v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri razlogih iz izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe. V zvezi z vročanjem odmerne odločbe kot izvršilnega naslova na naslovu A., navaja, da iz izpisa iz registra davčnih zavezancev izhaja, da je tožnik v obdobju vročanja omenjene odločbe imel (in še ima) na navedenem naslovu prijavljeno stalno prebivališče in tudi naslov za vročanje, zato mu je davčni organ (ta, kot še pojasni toženka, podatke o naslovu stalnega in začasnega prebivališča ter naslovu za vročanje, ki jih vodi v davčnem registru, pridobiva s povezovanjem tega registra z zbirko podatkov iz CRP) odmerno odločbo upravičeno osebno vročal na omenjeni naslov. Kot je razvidno iz vročilnice, je bila tožniku vročena s t.i. fikcijo vročitve 10. 12. 2019. Odmerna odločba je po preteku v njej določenega roka za plačilo (30 dni od vročitve) postala tudi izvršljiva. Za trditev, da iz uradne evidence CRP izhaja, da ima v B. prijavljeno začasno prebivališče, tožnik ne v sodnem ne v predhodnem pritožbenem postopku ni predložil dokazila. Če je skladno z določbami Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju: ZPPreb-1) pristojnemu organu dejansko prijavil začasni naslov v tujini, bi ob tem moral navesti tudi naslov za vročanje. Da tega ni storil, se zaveda, posledice svoje neaktivnosti pa neupravičeno prelaga na toženko. Ta dodaja, da tožnik prav tako ne priloži drugih dokazil o tem, da naj bi bilo davčnemu organu v času izdaje odmerne odločbe kakor koli znano, da tožnik ne prebiva na naslovu A. Zgolj navedba, da ga je uradna oseba enkrat kontaktirala v tujino, ne predstavlja okoliščine, iz katere bi bilo utemeljeno sklepati na navedeno.

7Tožnik v nadaljnji vlogi prereka navedbe toženke in izpostavlja, da gre pri podatku o tožnikovem začasnem bivališču v tujini za podatek, ki je bil davčnemu organu dostopen v uradnih evidencah. Skladno z določbo 66. člena ZUP vlogi ni potrebno prilagati potrdil, izpiskov in drugih podatkov o dejstvih iz uradnih evidenc, ki jih vodijo državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti ali nosilci javnih pooblastil. Na podlagi 139. člena ZUP si uradna oseba, ki vodi postopek, po uradni dolžnosti preskrbi podatke o dejstvih, o katerih vodi uradno evidenco organ, ki je pristojen za odločanje; enako pa ravna uradna oseba tudi glede dejstev, o katerih vodi uradno evidenco kakšen drug državni organ oziroma organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila. Kot izhaja iz potrdila Upravne enote ... z dne 29. 8. 2018, ki ga prilaga tej vlogi, je tožnik navedenega dne prijavil začasno prebivališče v tujini. Davčni organ bi moral pridobiti ta podatek, glede na dotedanji način vročanja, ter pravilno in popolno raziskati dejansko stanje v tej zvezi. Ker tega ni storil, vročitev odmerne odločbe s fikcijo ni zakonita. Iz zapisnika o davčnem nadzoru z dne 17. 10. 2019 namreč izhaja, da se je davčni organ na tožnika, ker se ta na v A. poslane pisne pozive ni odzival, obrnil preko telefonske številke v tujini, ki jo je pridobil od računovodskega servisa družbe. Ob tej priliki bi se moral seznaniti z naslovom dejanskega bivališča tožnika in v tej zvezi vpogledati v uradne evidence. Namesto tega je formalistično nadaljeval z vročanjem na naslov v A., ne da bi preveril, ali bo tožnik tam prejel odmerno odločbo in imel možnost sodelovanja v postopku.

8Toženka v vlogi odgovarja, da predloženo potrdilo o začasnem prebivališču v tujini ne spremeni dejstva, da je imel tožnik v obdobju vročanja odmerne odločbe prijavljen naslov za vročanje na A. in ne na začasnem naslovu, razvidnem iz potrdila. Davčni organ je odmerno odločbo vročal na naslov za vročanje, razviden iz uradnih evidenc (podatek je bil v davčni register prenesen s povezovanjem z zbirko podatkov iz CRP), pri čemer naknadno s strani vročevalca ni prejel nobene informacije, da vročitve na omenjenem naslovu ni bilo mogoče opraviti. Toženka predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

9V tem upravnem sporu je odločala sodnica poročevalka kot sodnica posameznica (prvi odstavek 13. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1, ter drugi odstavek 25. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1C).

K I. točki izreka:

10Tožba je utemeljena.

11Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je prvostopenjski organ sklenil, da se zoper tožnika kot dolžnika opravi davčna izvršba za izterjavo dolgovanih obveznosti, ki so znašale na dan 19. 2. 2020 skupaj 11.846,69 EUR. Pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa se presoja po stanju ob njegovi izdaji. Kot je razvidno iz izreka izpodbijanega sklepa, izvršilni naslov za predmetno davčno izvršbo glede glavnice in obresti predstavlja odmerna odločba z dne 20. 11. 2019.

12Drugostopenjski organ v svoji odločbi pravilno pojasnjuje, da glede na sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova in da torej pravilnost in zakonitost odmerne odločbe ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe (posledično pa, kar dodaja sodišče, tudi ne v postopku tega upravnega spora). Pravilno je tudi stališče, da načeloma, glede na prvi odstavek 87. člena ZdavP-2, vložena pritožba zoper odmerno odločbo in vprašanje njene pravnomočnosti, za postopek davčne izvršbe ni bistveno. Vendar pa se tožnik v tem postopku ne sklicuje zgolj na navedeno oziroma ne izpodbija vsebinske pravilnosti odmerne odločbe, pač pa ugovarja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, pri čemer predvsem zatrjuje, da niso bili izpolnjeni pogoji za njegovo izdajo, ker odmerna odločba ni (bila) izvršljiva.

13V skladu s 143. členom ZDavP-2 davčni organ, če davek ni plačan v predpisanih rokih, začne davčno izvršbo (prvi odstavek), in sicer davčno izvršbo začne z izdajo sklepa o davčni izvršbi (drugi odstavek istega člena). Kot določa prvi odstavek 145. člena ZDavP-2, se davčna izvršba opravi na podlagi izvršilnega naslova. Kateri so izvršilni naslovi iz prvega odstavka 145. člena ZDavP-2, je našteto v drugem odstavku istega člena, in sicer po njegovi 1. točki mednje spada tudi izvršljiva odločba o odmeri davka. Navedba izvršilnega naslova z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost, je po 151. členu ZDavP-2 obvezna sestavina izreka sklepa o davčni izvršbi.

14Iz navedenega je razvidno, da je izvršljivost odmerne odločbe, ki je izvršilni naslov, pogoj za začetek davčne izvršbe. Tožnik ugovarja, da ta pogoj ob izdaji izpodbijanega sklepa ni bil izpolnjen, ker mu tedaj odmerna odločba še ni bila zakonito vročena. Ob tem ugovarja tudi, da se do tožnikovih v tej zvezi podanih konkretnih navedb drugostopenjski organ ni obrazloženo opredelil. Ta očitek je upravičen, saj tudi sodišče ugotavlja, da (niti) drugostopenjski organ ob odločanju o pritožbi ni navedel določb predpisov, konkretno vseh tistih določb ZUP, ki so (v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2) glede na okoliščine, ki jih (že v pritožbi) izpostavlja tožnik, pomembne za ugotavljanje nastopa izvršljivosti odmerne odločbe in s tem povezano ugotavljanje, kdaj je bila odmerna odločba tožniku (pravilno) vročena. Obenem pa tudi ni mogoče zaključiti, da je s tem povezano dejansko stanje davčni organ popolnoma in pravilno ugotovil. Sodišče pri tem pripominja, da v konkretnem primeru izvršilni naslov ni odločba, ki bi jo izdal drug organ in ki bi bila opremljena s potrdilom o izvršljivosti tega organa, katerega razveljavitev bi tožnik lahko zahteval (le) pri organu, ki bi takšno potrdilo izdal. Odmerno odločbo, ki se nahaja med predloženimi spisi zadeve, je izdal isti, tj. prvostopenjski organ, ki je izdal izpodbijani sklep, ter ni opremljena s potrdilom o izvršljivosti. Navedbe o njenem vročanju so torej (prim. določbe drugega in četrtega odstavka 224. člena ZUP) relevantne za presojo, ali so bili izpolnjeni vsi pogoji za začetek davčne izvršbe z izpodbijanim sklepom.

15Drugostopenjski organ se v svoji odločbi sklicuje, da je bila odmerna odločba osebno vročena tožniku s t.i. fikcijo vročitve v skladu z določbo četrtega odstavka 87. člena ZUP na naslov A., saj iz podatkov registra davčnih zavezancev izhaja, da je imel v času vročanja tožnik stalno bivališče na tem naslovu, kar je tudi njegov naslov za vročanje po podatkih CRP, ter dalje, da iz podatkov registra davčnih zavezancev ne izhaja, da bi v času vročanja odmerne odločbe tožnik imel prijavljeno začasno prebivališče ali naslov za vročanje na drugem naslovu. Toženka še pojasni, da podatke za register davčnih zavezancev davčni organ pridobiva iz podatkov drugih uradnih evidenc (CRP). Vendar pa tožnik s potrdilom Upravne enote ... z dne 29. 8. 2018 izkazuje, da je imel v času od 29. 8. 2018 do 29. 8. 2022 (torej tudi v času vročanja odmerne odločbe) uradno prijavljeno začasno prebivališče oziroma začasni naslov v tujini, in sicer v B. Tega ni mogoče šteti kot nedopustno novoto v smislu 52. člena ZUS-1, ker je tožnik to okoliščino navajal že v pritožbi, pri čemer ustrezno pojasni tudi, zakaj tovrstnega potrdila pritožbi ni priložil: ker gre za podatke iz uradnih evidenc, ki jih organ lahko sam preveri glede na določbe 66. in 139. člena ZUP, davčni organ pa ga tudi ni pozival, naj omenjeno okoliščino izkaže.

16Sodišče v zvezi z navedenim dalje pojasnjuje, da v primeru morebitne napake pri prenosu podatkov iz CRP v register davčnih zavezancev ta ne more iti v škodo stranke. Kolikor pa se toženka zavzema za stališče, da okoliščine, ki jih navaja tožnik, za ugotavljanje, kdaj mu je bila odmerna odločba veljavno vročena (in ali je bila ob izdaji izpodbijanega sklepa že izvršljiva), niso pomembne, sodišče temu ne more slediti. Pri tem izpostavlja v tej zvezi oblikovana stališča pravne doktrine. Kot poudarja Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ur. P. Kovač, E. Kerševan, JP Uradni list Republike Slovenije, d.o.o., in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, 2. knjiga (v nadaljevanju: Komentar), morajo biti zaradi teže posledic za veljavnost t.i. fiktivne osebne vročitve po 87. členu ZUP podane določene predpostavke, in sicer predvsem, da se mora naslovnik nahajati na naslovu, kamor se vroča, čeprav ga prav v trenutku vročanja tam ni, vendar pa ni odsoten dlje ali je spremenil naslov (str. 546). Določbe o nadomestnem vročanju namreč izhajajo iz razumnega pričakovanja, da se bo naslovnik lahko pravočasno seznanil z vročenim pisanjem (Komentar, str. 548). Ni moč šteti, da nastopi fikcija vročitve po 87. členu ZUP, če naslovnik na naslovu vročanja dejansko ne prebiva ali deluje (Komentar k 85. členu ZUP, str. 536). Kateri je pravi naslov za vročanje, mora organ preveriti sam, nazadnje tik pred odpremo dokumenta, zlasti kot predpostavko za nastop fikcije po 87. členu ZUP, in to čeprav je po zakonu (94. člen ZUP) stranka dolžna spremembo naslova organu sporočiti. Pri tem si breme ugotovitve dejanskega naslova delita organ in vročevalec, v dvomu dolžnost organa celo prevlada (Komentar, str. 538). Fikcija vročitve na formalno prijavljenem naslovu, čeprav oseba na njem v resnici ne prebiva, namreč lahko pomeni čezmeren poseg v ustavno zagotovljene pravice (Komentar, str. 539). Kljub zakonski dolžnosti naslovnika o sporočanju spremembe naslova mora organ pri vročanju sam preveriti, ali je na dostopnem naslovu naslovnik dosegljiv. Čeprav slednji organa ne bi obvestil, da je spremenil naslov, torej fikcija po 87. člena ZUP ne bi nastopila, če bi vročevalec pustil sporočilo o prispelem pismu na naslovu, kjer pa naslovnik ne biva ali dela (Komentar k 96. členu ZUP, str. 584). Kot še izhaja iz Komentarja (str. 589), ima naslov, na katerem naslovnik dejansko prebiva, prednost pred katerimkoli formalnim oziroma registriranim naslovom. Sodišče pa še dodaja, da po navedenem za ugotavljanje, kdaj je bila tožniku veljavno vročena odmerna odločba, ni nerelevantno, kolikor je, kot navaja tožnik, že prvostopenjski organ sam predhodno zaznal možnost, da tožnik na naslovu v A. dejansko ni bival oziroma delal in ga je zato tudi kontaktiral na telefonsko številko v tujini. Pri čemer sodišče še pojasnjuje, da ZUP, ob ostalih možnostih, v drugem odstavku 92. člena izrecno predvideva, da se fizičnim osebam v tujini lahko vroča neposredno ali po diplomatski poti, če mednarodna pogodba ne določa drugače.

17Po obrazloženem sodišče zaključuje, da v postopku, v katerem je bil izdan izpodbijani sklep, okoliščine, ki se nanašajo na izvršljivost in s tem povezano ugotavljanje datuma veljavne vročitve odmerne odločbe, ki je izvršilni naslov, niso bile v celoti ugotovljene in presojene, tožnikovi ugovori pa ob predhodno opisanih stališčih kažejo na možnost, da dejansko stanje v tem pogledu ni bilo pravilno in popolnoma ugotovljeno. Sodišče je zato na podlagi določb 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1, kot je glede prvi odstavek 25. člena ZUS-1C relevanten za obravnavano zadevo, le-to vrnilo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu, da ponovno odloči ob upoštevanju stališč iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Z odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitvijo zadeve v ponovni postopek prvostopenjskemu organu pa po samem zakonu preneha veljati tudi drugostopenjska odločba, ki vsebuje odločitev o zavrnitvi pritožbe in stroških (pritožbenega) postopka (tako že Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015).

18Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave na podlagi določbe 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov zadeve tožbi treba ugoditi ter izpodbijani sklep odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K II. točki izreka:

19Odločitev o stroških sodnega postopka ima temelj v tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi se ob upoštevanju, da je bila zadeva, v kateri je tožnika zastopala odvetnica, rešena brez glavne obravnave, tožniku prizna pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR, povečan za 10 %, kar znaša 313,50 EUR (drugi odstavek 3. člena in 4. člen omenjenega Pravilnika). Tako določeni pavšalni znesek zajema vse stroške sodnega postopka na prvi stopnji, vključno z materialnimi izdatki, razen sodnih taks. Tožniku ga mora povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).