87. člen ZDavP-2

Možnost ureditve načina obrestovanja s (t. i. pravo) začasno odredbo, s katero se upoštevno stanje začasno uredi, Vrhovno sodišče opozarja, da je ta začasni ukrep omejen glede pravnih učinkov, saj se ti ne morejo raztezati prek meja postopka upravnega spora, ki se zaključi s pravnomočno odločitvijo sodišča. S predlagano začasno odredbo želi pritožnica doseči ureditev učinka morebitne zanjo neugodne sodne odločbe Upravnega sodišča na obrestovanje v času izdane odložitvene začasne odredbe, saj bi šele z izdajo takšne sodne odločbe zanjo nastopile zatrjevane posledice glede obrestovanja. Takšen ukrep Upravnega sodišča (določitev načina obrestovanja davčne obveznosti) pa bi z učinki posegel prek trenutka pravnomočnosti sodne odločitve, zato bi bil v nasprotju z namenom začasnih odredb po 32. členu ZUS-1, ki je v varstvu tožnika v času trajanja upravnega spora. Posledično je neutemeljen predlog za izdajo takšne začasne odredbe za ureditev stanja.

Pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi se presoja po dejanskem in pravnem stanju v času njegove izdaje, zato za odločitev ni relevantna okoliščina, da so bili izvršilni naslovi kasneje (torej po izdaji izpodbijanega sklepa) pravnomočno odpravljeni, spremenjeni ali razveljavljeni, ne dejstvo, da je bila pri Ustavnem sodišču vložena zahteva za presojo ustavnosti 11. točke 105. člena ZDoh-2, prav tako pa tudi ne tožničini ugovori, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izvršilnih naslovov ter na postopke njihove izdaje. Kasneje nastale okoliščine so namreč lahko relevantne le v okviru instituta ustavitve davčne izvršbe (glej 155. člen ZDavP-2, zlasti tudi 5. točko prvega odstavka tega člena), ko se s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe odpravijo oziroma razveljavijo že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe (nato pa tej odločitvi ustrezno odpravijo njihove posledice).

V primeru davčnih obveznosti je tehtanje javnega interesa in interesa davčnih zavezancev opravil že zakonodajalec s tem, ko je predpisal, da pritožba zoper odločbo organa prve stopnje ne zadrži izvršitve (prvi odstavek 87. člena ZDavP-2), kar po ustaljeni upravno sodni praksi pomeni, da je odložitev izvršitve v teh zadevah načeloma v nasprotju z javnim interesom. Poleg tega je toženka konkretno pojasnila, v čem bi bila lahko prizadeta javna korist, če bi sodišče zadržalo izvršitev izpodbijanega akta. Toženka utemeljeno sklepa, da je davčna izvršba edino potencialno mogoč in učinkovit način poplačila predmetnega davčnega dolga. Razloge, v čem je torej večji interes tožnika, da se izpodbijana odločba ne izvrši takoj, od javne koristi, ki je v tem, da se davek čimprej izterja, pa tožnik ne pojasni in tudi ne prereka navedb toženke iz drugega odgovora.

Na podlagi drugega odstavka 87. člena ZDavP-2 davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Odločanje o odlogu davčne izvršbe na predlog davčnega zavezanca v ZDavP-2 ni predvideno.

Davčni organ je na podlagi odmerne odločbe, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, že izdal sklep o izvršbi. Izvršba se opravi z rubežem, cenitvijo in prodajo v sklepu navedenih priklopnih vozil, med strankama pa ni sporno, da je bil rubež že opravljen. Z rubežem oziroma vpisom rubeža v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin davčni organ pridobi zastavno pravico na zarubljenih premičninah (prvi in drugi odstavek 188. člena ZDavP-2). Zastavna pravica mu v primeru dolžnikovega stečaja zagotavlja ločitveno pravico in s tem prednostno poplačilo v stečajnem postopku. Utemeljen je zato pritožbeni ugovor, da rubež pritožniku onemogoča prodajo vozil in s tem oškodovanje upnika, hkrati pa toženi stranki zagotavlja poplačilo, zaradi česar do neplačila dolga v nobenem primeru ne more priti. Tudi če bi bil zoper pritožnika pred pravnomočno odločitvijo v tem sporu začet stečajni postopek (zaradi njegovega siceršnjega negativnega poslovanja, ne kot posledica naložene davčne obveznosti), bi bila tožena stranka v stečajnem postopku poplačana iz zarubljenega premoženja. Glede možnosti doseči poplačilo davčnega dolga torej tožena stranka ne bi bila v slabšem pol

Ker se odlog davčne izvršbe že po izrecnem besedilu drugega odstavka 87. člena ZDavP-2 nanaša le na obdobje do odločitve o pritožbi zoper odmerno odločbo, torej na obdobje do dokončnosti te odločbe, možnost sodnega varstva zoper odmerno odločbo očitno ne pomeni učinkovitega sodnega varstva. Tožbo v upravnem sporu je namreč mogoče vložiti šele zoper dokončno odločbo, do tedaj pa se obdobje, za katerega želi pritožnik doseči odlog izvršbe, že izteče, tako da pritožnik za izpodbijanje odločitve o odlogu izvršbe niti nima več pravnega interesa. Povedano drugače: zatrjevana neustavnost mora voditi do presoje zakonske določbe z vidika njene skladnosti z Ustavo, saj bi v primeru utemeljenosti tega ustavnopravnega ugovora to lahko vplivalo na položaj pritožnika v tem upravnem sporu oziroma na njegovo možnost sodnega varstva. Presoja tožnikovih ustavnopravnih ugovorov tako v obravnavanem primeru ne more biti vezana na vsebinsko presojo tožbe oziroma na pravno naravo izpodbijanega sklepa, saj je prav ustavna skladnost te pravne narave bistvo teh ugovorov. Smisel zahteve po (materialnem) izčrpanju pravnih sredstev (51. člen Zakona o ustavnem sodišču, ZUstS) je zagotoviti, da se vsa p

Pritožnik v pritožbi navaja, da zakonska ureditev, po kateri davčni zavezanec nima pravice doseči odloga davčne izvršbe, ni v skladu z Ustavo, konkretno z njenim 23., 25. in 33. členom, kar je argumentirano uveljavljal že v tožbi. Glede na to, da je od presoje skladnosti navedene zakonske ureditve z Ustavo odvisen tudi odgovor na vprašanje, ali bi moralo biti o pritožnikovem predlogu s strani prvostopenjskega davčnega organa odločeno z odločbo, zoper katero bi moral biti zagotovljen upravni spor, gre za upošteven ustavnopraven ugovor, na katerega bi sodišče prve stopnje moralo odgovoriti. Zatrjevana neustavnost bi tako lahko vodila do presoje zakonske določbe z vidika njene skladnosti z Ustavo, v primeru utemeljenosti teh ustavnopravnih ugovorov, pa bi to vplivalo tudi na položaj pritožnika v tem upravnem sporu in njegovo možnost sodnega varstva. Pritožnik utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih ugovorov o zatrjevani neustavnosti zakonske ureditve. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč kljub pritožnikovi obsežni argumentaciji, zakaj meni, da je zakonska ureditev neustavna in predlogu za vložitev zahteve za oceno ustavnosti (drugeg

Tožnik s tožbo opisuje okoliščine, za katere tudi sam navede, da imajo le neposreden vpliv na njegov položaj v okviru dejanskega koncerna. S takšnimi navedbami v upravnem sporu, ki mora biti po zakonu konkreten, saj po 2. členu ZUS-1 upravno sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov, ne more uspeti. Tožnik namreč ne osporava izpodbijanega sklepa, temveč v tem upravnem sporu podaja trditve o nezakonitosti in neustavnosti akta, ki je bil izdan tretji osebi, ki ni stranka tega upravnega spora.

Možnosti za sodno varstvo v upravnem sporu v obravnavani zadevi ni mogoče utemeljiti niti na 2. niti na 5. členu ZUS-1, saj izpodbijani sklep po vsebini ne predstavlja niti akta, ki bi pomenil odločitev o pravici ali obveznosti tožnika, niti ne gre za katerega od sklepov, zoper katere je po izrecni zakonski določbi dovoljen upravni spor.

Glede izvršljivosti tožena stranka pravilno pojasni, da v skladu s 87. členom ZDavP-2 pritožba zoper odmerno odločbo ne zadrži izvršitve odločbe, in da je zato, kljub vloženi pritožbi, izvršljiva že prvostopna odločba. Obračun davčnih odtegljajev in obračun DDV pa vloži zavezanec sam in je izvršljiv s predložitvijo davčnemu organu, kar pomeni, da so tako v primeru odmernih odločb kot obračunov davka podani pogoji za davčno izvršbo, čim obveznosti na njihovi podlagi niso bile poravnane. Da bi bile obveznosti po kateremkoli od navedenih izvršilnih naslovov pred izdajo sklepa poravnane, pa tožeča stranka niti ne zatrjuje.

Za postopek davčne izvršbe je pomembna le izvršljivost izvršilnega naslova in ne njegova pravnomočnost, pri čemer v postopku davčne izvršbe izvršilnega naslova tudi sicer ni dopustno izpodbijati.

Odločitev o odložitvi izvršbe po 87. členu ZDavP-2 je lahko sprejeta le pred izdajo sklepa o izvršbi, ne pa po tem, ko je tak sklep že izdan in s tem začet postopek davčne izvršbe.

Pri postopkih davčne izvršbe je bistveno, da je izvršilni naslov izvršljiv, kar je v obravnavani zadevi izkazano, ne glede na tožbene navedbe, da je tožnik zoper odmerno odločbo vložil pritožbo, o kateri (v času vložitve predmetne tožbe) še ni bilo odločeno. Na podlagi prvega odstavka 87. člena ZDavP-2 namreč pritožba zoper odmerno odločbo ne zadrži izvršitve odločbe.

Davčni organ je v vsakem postopku davčne izvršbe po prejemu pritožbe zoper sklep o izvršbi zavezan po uradni dolžnosti presoditi, ali bi bilo glede na njegovo oceno o možnosti uspeha s pritožbo smiselno zadržati že začeto izvršbo do odločitve o pritožbi zoper sklep o izvršbi. Če je ta ocena pozitivna, izda o zadržanju izvršbe sklep. Če je ta ocena negativna, pa mu posebnega sklepa o nezadržanju izvršbe ni treba izdati. 157. člen ZDavP-2 pa ne predvideva, da bi zadržanje lahko zahtevala stranka, kar logično pomeni, da davčni organ ni zavezan, da bi na podlagi vložene zahteve oziroma pobude še enkrat presojal pogoje za zadržanje in o svoji presoji obveščal zavezanca.

Izpodbijani sklep predstavlja sklep o davčni izvršbi; izvršilni postopek zoper tožnico se je torej že začel. Tožnica nima prav, ko zatrjuje, da bi v izpodbijanem sklepu morala biti vsebovana obrazložitev presoje, zakaj se izvršba ne odloži po drugem odstavku 87. člena ZDavP-2. Najprej zato, ker se je v obravnavanem primeru izvršba že začela, vsled česar odlog izvršbe iz 87. člena ZDavP-2, ki se nanaša na čas po izdaji odmerne odločbe in pred začetim izvršilnim postopkom, kot institut ne pride v poštev, temveč bi v poštev prišlo kvečjemu zadržanje že začete izvršbe iz 157. člena ZDavP-2. Poleg tega pa tudi zato, ker prvostopenjski organ ocenjuje zavezančeve možnosti, da uspe s pritožbo zoper sklep o izvršbi pri čemer izda o tem sklep le, če so možnosti za uspeh po njegovi presoji podane.

Odločanje o odlogu davčne izvršbe na predlog davčnega zavezanca v ZDavP-2 ni predvideno. Glede na to, da davčni organ v vsakem primeru oceni možnost (verjetnost), da davčni zavezanec s pritožbo uspe, pa po presoji sodišča odločanje o odlogu davčne izvršbe na predlog davčnega zavezanca tudi ni potrebno, saj se interes davčnega zavezanca v tem primeru varuje uradoma. Davčni organ po uradni dolžnosti ob prejemu pritožbe preveri, ali bi bilo pritožbi mogoče ugoditi in sam odloži izvršbo v vseh tistih primerih, za katere oceni, da ima pritožnik v pritožbenem postopku možnost, da bo s pravnim sredstvom uspel. Tožnik tako nima ne pravice ne pravnega interesa in s tem tudi ne zakonske podlage za to, da davčnemu organu predlaga odlog davčne izvršbe in da zahteva odločitev davčnega organa o tem predlogu.

Drugostopenjski organ se je v zvezi z izpodbijano odločitvijo dodatno skliceval na drugi odstavek 87. člena ZDavP-2, po katerem o odlogu davčne izvršbe v zvezi z vloženo pritožbo zoper odmerno odločbo davčni organ odloči izključno uradoma in ne na zahtevo stranke. Po navedenem tožnik nima pravice vložiti vloge za odložitev davčne izvršbe, zato je pravilna podlaga za sprejem izpodbijane odločitve določba drugega odstavka 87. člena ZDavP-2 v zvezi z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, v skladu s katero organ zavrže zahtevo, če vlagatelj v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka postopka.

Tožniku je bil že izdan sklep št. DT-4291-514964/2015-13 z dne 17. 6. 2016, s katerim je bila njegova vloga za odlog plačila istih davčnih obveznosti zavržena. Zakonske podlage za odlog plačila davčnega dolga na predlog zavezanca ni, saj davčni organ po uradni dolžnosti odloži izvršbo do odločitve o pritožbi, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi, kar pomeni, da je pravilna prvostopna odločitev davčnega organa, da se vloga tožnika zavrže, saj gre za postopek, ki se lahko začne le po uradni dolžnosti.

Iz predloženega upravnega spisa je razvidno, da je prvostopenjski organ tožnikov predlog za odlog izvršitve davčne izvršbe zavrgel iz razloga po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, ker naj bi bilo o isti stvari predhodno že odločeno. Drugostopenjski organ se je v zvezi z izpodbijano odločitvijo dodatno skliceval na drugi odstavek 87. člena ZDavP-2, po katerem o odlogu davčne izvršbe v zvezi z vloženo pritožbo zoper odmerno odločbo davčni organ odloči izključno uradoma in ne na zahtevo stranke.

O odlogu davčne izvršbe v zvezi z vloženo pritožbo zoper odmerno odločbo skladno s 87. členom ZDavP-2 finančni organ odloči izključno uradoma, in ne na zahtevo stranke. Enako velja za odločanje o zadržanju začete davčne izvršbe v zvezi z vloženo pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi (154. člen ZDavP-2).