96. člen ZUP

Poziv tožene stranke tožniku, da dopolni prošnjo z dokazili z dne 15. 1. 2025 je vseboval rok za izpolnitev obveznosti, ki je začel teči od vročitve poziva. Ker je šlo za poziv, za katerega je potrebno osebno vročanje, bi tožena stranka lahko uporabila določbe o nesodelovanju tožnika v postopku (prvi odstavek 90. člena ZUP), o molku (tretji odstavek 90. člena ZUP) oziroma o implicitnem umiku vloge (prvi odstavek 135. člena ZUP) šele po tem, ko bi upoštevala in ravnala po tretjem in četrtem odstavku 87. člena ZUP. Takšno ravnanje pa iz obrazložitve izpodbijanega akta ne izhaja, ampak je tožena stranka ravnanje iz tretjega in četrtega odstavka 87. člena "preskočila" in uporabila kar določbo o javnem naznanilu v portalu eUprava iz 96. člena ZUP.

Toženka je izpodbijani sklep tožniku vročala z javnim naznanilom na podlagi 96. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Izpodbijani sklep je bil nato tožniku še fizično vročen. Rok za vložitev tožbe je prekluziven, kar pomeni, da teče od prve pravilne vročitve izpodbijanega akta stranki. Za konkretni primer to pomeni, da če je bila prva vročitev izpodbijanega sklepa (z javnim naznanilom) tožniku pravilno vročena, tožnik kljub temu, da je izpodbijani sklep prejel v roke 7. 11. 2025, njegov pritožbeni rok ne more začeti znova.

Storilec ne more uspeti z navedbo, da sklepa o odložitvi z dne 26.11.2024 ni prejel, ker je bil v tujini, saj se v spisu nahaja povratnica, pisanje z oznako "preseljen" pa se je vrnilo šele februarja 2025, ob priliki vročanja dopisa z dne 24. 2. 2025. Določba 96. člena ZUP veleva, da mora stranka, ki med postopkom spremeni svoje stalno ali začasno prebivališče, o tem takoj obvestiti organ, ki vodi postopek. Nobenega dvoma ni, da je storilec vedel, da je zoper njega v teku predmetni prekrškovni postopek (nenazadnje je sam podal predlog za odlog), kljub temu pa spremembe svojega bivališča, ko naj bi se preselil v tujino, ni javil. Nobenega dvoma tako ni, da mu je bil sklep o odlogu ustrezno vročen, na uradno prijavljen naslov za vročanje. Iz podatkov v spisu izhaja, da je storilec sicer res plačal edukacijske delavnice, vendar že dne 25.9.2024, kar je pred izdajo sklepa o odložitvi, ki je bil izdan šele 26.11.2024. V času pred izdajo sklepa se tako ni mogel prijaviti na delavnice, vsekakor pa bi bil to dolžan storiti takoj po prejemu sklepa in o tem predložiti dokazilo v določenem roku. Storilec pa v nadaljevanju tega potrdila ni predložil, prav tako pa se ni odzval na dopis

Iz sporočila o vročanju izpodbijane odločbe z javnim naznanilom, ki se nahaja v upravnem spisu, je razvidno, da se je tožena stranka takšnega načina vročanja poslužila, ker odločbe ni mogla tožniku vročiti osebno. Razlog za to je bil na strani tožnika, ki v upravnem postopku ni imel pooblaščenca, in ni prijavil prebivališča v Republiki Sloveniji, čeprav je bil skladno z določbo drugega odstavka 10. člena ZPPreb-1 to dolžan storiti. Da se je tožnik v Republiki Sloveniji nahajal neznano kje, kaže tudi obvestilo njegovega slovenskega delodajalca družbe A., d.o.o. toženi stranki z dne 2. 4. 2024, da je tožnik pobegnil neznano kam. Tožnik meni, da bi mu morala tožena stranka izpodbijano odločbo vročati v njegovo matično državo, s čimer se sodišče ne more strinjati. Kot je ugotovilo že zgoraj, bi bil tožnik skladno s slovensko zakonodajo dolžan prijaviti prebivališče v Sloveniji, pa tega ni storil. Poleg tega ne navaja, da je v času predmetnega upravnega postopka bival na svojem naslovu v Tuniziji in da bi mu zato tožena stranka lahko tja vročila izpodbijani akt. Podatki iz upravnega spisa kažejo, da tožnik v tem času Republike Slovenije ni zapustil.

Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja napačnost stališča sodišča prve stopnje, da za uporabo 96.a člena ZUP niso izpolnjeni pogoji, ker naj bi bilo vročanje z javnim naznanilom mogoče le v primerih, ko je stranka že seznanjena s tekom postopka ali je med postopkom spremenila naslov, pa o tem ni obvestila organa. Člen 96.a ZUP namreč posebej ureja situacijo, ko oseba še ni sodelovala v postopku in ji je treba vročiti pisanje, ima naslov za vročanje, pa se ugotovi, da tam dejansko ne prebiva. Pravilna je pritožbena navedba, da niti iz določb ZUP niti iz določb ZPPreb-1 ne izhaja obveznost tožene stranke, da bi v primeru, kot je konkretni, morala sprožiti postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča tožnika. Pritožba pravilno izpostavlja neutemeljenost očitkov sodišča prve stopnje o vročanju po detektivu in v času dopusta tožnika. Zakonodaja ne prepoveduje vročanja pisanj v času dopusta delavca. Iz določb ZUP pa tudi ne izhaja, da bi morala biti osebna vročitev opravljena izključno preko pošte, temveč jo lahko v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZUP opravi tudi organ po svoji uradni osebi ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot svojo dejav

Skladno z ustaljeno sodno prakso, se v postopkih izbire in imenovanja ter razrešitve direktorjev javnih zavodov (tudi v. d. direktorjev) smiselno uporablja ZUP. Slednji v drugem odstavku 96.a člena določa, da v kolikor se ugotovi, da oseba ne prebiva na naslovu za vročanje, ker se je odselila oziroma je na naslovu neznana, odredi organ, da se vročitev opravi tako, da se na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom, ki vsebuje podatke iz tretjega odstavka 96. člena ZUP. Vročitev velja za opravljeno po preteku 15 dni od dneva, ko je bilo objavljeno sporočilo o vročanju z javnim naznanilom na oglasni deski organa in enotnem državnem portalu e-uprava. Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja napačnost stališča sodišča prve stopnje, da za uporabo 96.a člena ZUP niso izpolnjeni pogoji, ker naj bi bilo vročanje z javnim naznanilom mogoče le v primerih, ko je stranka že seznanjena s tekom postopka ali je med postopkom spremenila naslov, pa o tem ni obvestila organa. Člen 96.a ZUP namreč posebej ureja situacijo, ko oseba še ni sodelovala v postopku in ji je treba vročiti pisanje, ima naslov za vročanje, pa se

Pogoj za uporabo 96. člena ZUP je ugotovitev, da je stranka med postopkom spremenila svoj naslov. V konkretni zadevi pa ni sporno, da tožnik naslova prebivališča ni spremenil, saj še vedno živi na naslovu B.

Podan je dejanski stan iz 190. člena OZ. S prejetimi zneski nadomestila v času mirovanja pravice je toženec tudi po presoji pritožbenega sodišča neupravičeno obogaten.

Prvostopenjski organ pa v postopku ni ugotavljal, ali ima tožnik pravico do prebivanja na naslovu, ki ga je organ sam določil kot novo stalno prebivališče. Navedeno določilo mora po mnenju sodišča v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča upoštevati tudi upravni organ, ko določa novo stalno prebivališče po uradni dolžnosti in ne zgolj posameznik, ki se prostovoljno odloči, da bo prijavil drugo stalno prebivališče. Vročitev z javnim naznanilom se lahko v skladu z 96. členom ZUP opravi ob izpolnjevanju kumulativnega pogoja, da vročevalec, ki ugotovi, da se je oseba iz prvega odstavka odselila iz naslova, o tem obvesti organ in mu sporoči naslov, če ga izve na podlagi opravljenega poizvedovanja ali kako drugače. V obravnavanem primeru pa je vročevalec označil naslovnika kot neznanega in je drugostopenjski organ v zvezi s tem v svoji odločbi navedel, da te pristojnosti nima. V pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo je tožnik navedel, da naj bi D. D. in E. E. vročevalcu napačno izpovedala, da je na tem naslovu neznan. S tem v zvezi je v pritožbi tudi navedel, da naj bi imenovana iz nabiralnika trgala nalepko z njegovim imenom in da zato določenih pošiljk ni mogel

Ker je prvostopenjski organ vročanje z javnim naznanilom odredil že na podlagi ugotovitve, da tožnica ni sporočila novega naslova in je ta neznan, brez da bi naslov za vročanje predhodno preveril v javnih evidencah, je s tem kršil tretji odstavek 96. člena ZUP. Nepravilna vročitev ugotovitvenega zapisnika je imela za posledico, da se tožnica ni mogla izjaviti o dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji izpodbijana odločba. Tožnici je bila v postopku tako kršena pravica do izjave iz 9. člena ZUP.

Namen vročanja odločb je v tem, da se storilec seznani z odločitvijo organa in da lahko po potrebi uporabi pravna sredstva. Pravne posledice odločbe lahko namreč nastopijo šele od pravno veljavne vročitve odločbe. Vendar do posledic vročitve pride tudi v primeru, ko se naslovnik dejansko ne seznani z vsebino odločitve organa. Gre za t. i. fikcijo vročitve, ki je izkazana tudi v primeru vročitve sklepa z dne 16. 2. 2021. Četudi je torej možno, da se storilec z vsebino sklepa z dne 16. 2. 2021 dejansko ni seznanil, to za odločitev o pravočasnosti njegove pritožbe z dne 14. 2. 2022 ni relevantno.

Toženkino razlogovanje, da je organ imel alternativno izbiro med postopanjem po 89. in 92. členu ZUP, v obravnavanem primeru ni pravilno. Ob navajanju, da gre za alternativni možnosti, davčni organ spregleda, da se četrti odstavek 89. člena nanaša specifično na situacijo, ko se v tujini nahaja stranka, medtem ko se drugi odstavek 92. člena nanaša splošno na vročanje osebam, ki so v tujini (pri čemer se v upravnih zadevah ne vroča vselej strankam, temveč tudi drugim osebam); poleg tega pa četrti odstavek 89. člena določa način, na katerega organ mora postopati (mu je treba ob vročitvi prvega dokumenta naložiti, naj...), drugi odstavek 92. člena pa določa možnost, ki jo organ ima (lahko vroča...). Davčni organ bi moral, potem ko je tožnik preklical pooblastilo svojemu prvemu pooblaščencu, tožnika ob vročitvi prvega dokumenta pozvati, naj v postavljenem roku imenuje vsaj pooblaščenca za vročitve z opozorilom, da mu bo ta oz. začasni zastopnik sicer postavljen po uradni dolžnosti.

Glede na datum vročitve izpodbijane odločbe in sicer 29. 5. 2021 je 30-dnevni zakonski rok za vložitev tožbe iztekel 28. 6. 2021. Tožba je bila priporočeno na pošto oddana 29. 6. 2021, torej po izteku zakonsko določenega roka. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno, na podlagi 274. člena ZPP, tožbo kot prepozno vloženo zavrglo.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožniku glede zatrjevanja o nepravilno zavrženi tožbi glede odločbe z dne 13. 4. 2015, saj je izkazano, da tožnik ni postopal skladno z napotilom v sklepu z dne 17. 9. 2021. Le-ta je bil tožniku vročen 8. 10. 2021, tožba pa je bila dopolnjena šele 22. 10. 2021, torej po izdaji izpodbijanega sklepa o zavrženju tožbe.

Napačna navedba razloga vrnitve pisanja pošiljatelju na vročilnici, in sicer da je “naslovnik preseljen”, nima vpliva na pravilno izveden postopek vročanja, saj se tudi v skladu s četrtim odtavkom 87. člena ZUP ob drugem neuspešnem poskusu vročitve v hišni predalčnik (če naslovnik slednjega nima ali je ta neuporaben) pošiljka vrne pošiljatelju.

Da bi bilo mogoče vročitev na podlagi fikcije šteti za veljavno, morajo biti izpolnjeni vsi pogoji za veljavnost take vročitve. Če ni izkazano, da je vročitev opravljena ob upoštevanju vseh potrebnih postopkov in opravil po zakonskih določbah, vročitve ni mogoče šteti za veljavno. Do fikcije vročitve tako lahko pride le v primeru, ko vročevalec postopa po predpisanih pravilih vročanja, a pošiljke kljub temu ni mogoče vročitvi naslovniku, razlogi za nezmožnost vročitve pa so na njegovi strani.

Odgovor na revizijsko vprašanje ali je bilo upravno sodišče v upravnem sporu pristojno presojati procesne kršitve, storjene v postopku izdaje dokončnega sklepa, ki je bil podlaga za izdajo s tožbo izpodbijanega upravnega akta, je nikalen. To še zlasti v primerih, ko gre za sklep, ki je po svoji naravi upravni akt, ki je lahko predmet samostojnega upravnega spora. Sodišče bi bilo pristojno presojati tovrstne procesne kršitve, če bi jih tožnik v tožbi uveljavljal ter torej s tožbo zahteval odpravo tudi teh sklepov, izdanih v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, predvsem v primerih, ko jih tožnik ne more izpodbijati s (posebno) tožbo, ko torej ne gre za sklepe, ki so lahko predmet samostojnega upravnega spora. Iz slednjega izhaja, da lahko sodišče poleg izpodbijanega upravnega akta, ki je predmet upravnega spora, odpravi tudi sklepe, izdane v upravnem postopku, če jih tožnik izpodbija in je njihova odprava potrebna, da se upravna stvar v ponovnem upravnem postopku pravilno reši.

Ob dejstvu, da je tožnica toženko po elektronski pošti obvestila, naj se ji pisanja v zadevi vročajo na naslov G., in da je toženka na tem naslovu dokumente tožnici predhodno tudi vročala, bi po presoji sodišča toženka morala vedeti, kateri naslov je določen za vročanje tožnici.

Nepravilno je toženka postopala, ko se je poziv za dopolnitev vloge z dne 21. 2. 2020, odpravljen 24. 2. 2020, vrnil toženki dne 26. 2. 2020 z oznako "neznan" in je po preveritvi naslova v CRP ugotovila, da je tožnica še vedno prijavljena na naslovu "...", na naslovu, ki ga je v vlogi navedla, ravnala po pravilih postopka, kot da je tožnica spremenila naslov, pa toženke ni obvestila o spremembi naslova.