92. člen ZUP

Toženec je sklep poslal na napačen naslov. Vročitev ni bila uspešna, saj je bil navedeni sklep vrnjen tožencu z oznako "nepoznat". Toženec kljub temu ni preverjal dejanskega naslova tožnice in tudi ni ravnal po drugem odstavku 92. člena ZUP in vročitve ni opravil po diplomatski poti. Ravnanje toženca pomeni kršitev določb 87. in 92. člena ZUP.

V skladu s 143. členom ZDavP-2 davčni organ, če davek ni plačan v predpisanih rokih, začne davčno izvršbo (prvi odstavek), in sicer davčno izvršbo začne z izdajo sklepa o davčni izvršbi (drugi odstavek istega člena). Kot določa prvi odstavek 145. člena ZDavP-2, se davčna izvršba opravi na podlagi izvršilnega naslova. Izvršljivost odmerne odločbe, ki je izvršilni naslov, je pogoj za začetek davčne izvršbe. Tožnik ugovarja, da ta pogoj ob izdaji izpodbijanega sklepa ni bil izpolnjen, ker mu tedaj odmerna odločba še ni bila zakonito vročena. Ob tem ugovarja tudi, da se do tožnikovih v tej zvezi podanih konkretnih navedb drugostopenjski organ ni obrazloženo opredelil. Ta očitek je upravičen, saj tudi sodišče ugotavlja, da (niti) drugostopenjski organ ob odločanju o pritožbi ni navedel določb predpisov, konkretno vseh tistih določb ZUP, ki so (v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2) glede na okoliščine, ki jih (že v pritožbi) izpostavlja tožnik, pomembne za ugotavljanje nastopa izvršljivosti odmerne odločbe in s tem povezano ugotavljanje, kdaj je bila odmerna odločba tožniku (pravilno) vročena.

Toženkino razlogovanje, da je organ imel alternativno izbiro med postopanjem po 89. in 92. členu ZUP, v obravnavanem primeru ni pravilno. Ob navajanju, da gre za alternativni možnosti, davčni organ spregleda, da se četrti odstavek 89. člena nanaša specifično na situacijo, ko se v tujini nahaja stranka, medtem ko se drugi odstavek 92. člena nanaša splošno na vročanje osebam, ki so v tujini (pri čemer se v upravnih zadevah ne vroča vselej strankam, temveč tudi drugim osebam); poleg tega pa četrti odstavek 89. člena določa način, na katerega organ mora postopati (mu je treba ob vročitvi prvega dokumenta naložiti, naj...), drugi odstavek 92. člena pa določa možnost, ki jo organ ima (lahko vroča...). Davčni organ bi moral, potem ko je tožnik preklical pooblastilo svojemu prvemu pooblaščencu, tožnika ob vročitvi prvega dokumenta pozvati, naj v postavljenem roku imenuje vsaj pooblaščenca za vročitve z opozorilom, da mu bo ta oz. začasni zastopnik sicer postavljen po uradni dolžnosti.

Vročanje po določbah ZUP se opravlja na območju Republike Slovenije, medtem ko je glede vročanja v tujini potrebno uporabiti predpis, kjer so urejeni mednarodni poštni standardi. Takšno je tudi stališče pravne teorije, ki poudarja, da je edini odstop od vročanja po ZUP mogoč in hkrati nujen, kadar organi vročajo dokumente neposredno naslovnikom v tujino, saj vročevalci zunaj Republike Slovenije niso zavezani ravnati po določbah ZUP. Zato se določba, ki dovoljuje vročanje neposredno osebi v tujino, lahko izvaja samo tako, da se dokument skladno s poštnimi predpisi opremi s takoimenovano mednarodno povratnico (roza barve z oznako AR).

Tožnik ima sedež (gre za pravno osebo) v tujini, zato je organ imel zakonsko podlago za neposredno vročanje v drugem odstavku 92. člena ZUP. Ta določa, da se fizičnim in pravnim osebam v tujini lahko vroča neposredno ali po diplomatski poti, razen, če mednarodna pogodba ne določa drugače. Vročanje po določbah ZUP se torej opravlja na območju Republike Slovenije, medtem ko je glede vročanja v tujini treba uporabiti predpise, kjer so urejeni mednarodni poštni standardi.

V konkretnem primeru do vročitve plačilnega naloga ni prišlo, saj vročitve izvajalec nemške pošte zaradi nezadostnega podatka o točnem oziroma pravilnem naslovu niti mogel opraviti. Ne gre torej za situacijo, ko bi bila osebna vročitev plačilnega naloga neuspešna zaradi razlogov na strani naslovnika (ker na primer ne prebiva na naslovu za vročanje, ker se je odselila oziroma je na naslovu neznana, kar kot predpostavko vročanja z javnim naznanilom predpisuje drugi odstavek 96.a člena ZUP). Šele po prvem poskusu osebne vročitve na popolnem in pravilnem naslovu za vročanje, bi bilo treba osebno vročitev v tujini opraviti po določbah tretjega oziroma četrtega odstavka 20. člena Splošnih pogojev, če bi bila vročitev neuspešna zaradi odsotnosti naslovnika oziroma drugih oseb. Če bi se ob tem ugotovilo, da oseba na naslovu za vročanje sploh ne prebiva, ker se je odselila oziroma je na naslovu neznana, bi prekrškovni organ po prejemu vrnjenega pisanja lahko postopal po drugem odstavku 96.a člena ZUP in plačilni nalog vročal preko oglasne deske organa in na enotnem državnem portalu e-uprava.

Presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta po ZUP glede na 85. člen ZUS-1 ni dovoljen revizijski razlog, zato tudi izpostavljeni vprašanji ne moreta biti pomembni pravni vprašanji v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Do kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS ni prišlo. Revident namreč ni izkoristil niti instrumentov in pravnih sredstev, ki jih je imel na voljo, saj ni vložil predloga za vrnitev v prejšnje stanje skupaj s pritožbo, ampak šele skupaj s pritožbo zoper sklep o zavrženju pritožbe, torej prepozno. Samo s pavšalnimi navedbami, da ima izpodbijana odločba zanj zelo hude posledice, revident ni omogočil preizkusa, ali so te posledice podane.

Tožniku je bila prvostopenjska odločba toženca pravilno vročena neposredno v tujino (vročena je bila njegovi ženi kot enemu izmed odraslih članov gospodinjstva). Ker je pritožbo zoper to odločbo vložil prepozno, je le-ta postala pravnomočna, zato procesne predpostavke za sodno varstvo niso izpolnjene.

Toženec je tožnici prvostopenjsko odločbo vročal neposredno v tujino (v Srbijo), za kar je imel podlago v 2. odstavku 92. člena ZUP, po katerem se v tujino lahko vroča neposredno ali po diplomatski poti, razen če mednarodna pogodba ne določa drugače. Tožnica je le zatrjevala, da podpis na povratnici ni njen, pri tem pa ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je bilo vročanje nepravilno oziroma pomanjkljivo. Ker je bila vročitev pravilna, pritožba zoper odločbo prve stopnje pa vložena po izteku 15-dnevnega roka, ki je tekel od njene vročitve dalje, je toženec pritožbo utemeljeno zavrgel.

Če tožniki skupnega predstavnika ali skupnega pooblaščenca niso postavili in je upravni organ z njimi komuniciral neposredno, zato ni kršil pravil postopka. V primerih, ko je stranka pošiljko prejela, oblika vročitve ne more predstavljati kršitve, ki bi vplivala na odločitev. Namigovanja tožnikov, da sodelovanje izvedenca s pooblaščencem vlagatelja pomeni njegov reden prihodek in zato ni verjetno, da bo deloval v nasprotju z zahtevami pooblaščenca, ne more biti sprejemljiv razlog za izločitev izvedenca. Vlagatelj je navedel tudi zneske, do povrnitve katerih je menil, da je upravičen (to so absolutni zneski vloženih sredstev ne glede na povečano vrednost nepremičnin). Tako je navedel vse podatke, ki so potrebni za uveljavljanje vlaganj.

Odločba, ki ni bila pravilno osebno vročena (v tujino - Bosno in Hercegovino - po diplomatski poti), ne more postati pravnomočna.

Pisanja državnih organov, ki se vročajo naslovniku v tujino, se v državah članicah Evropske unije pošiljajo neposredno po pošti, je pa treba v primeru, če je organu, ki je izdal pisanje, znano, da naslovnik razume samo nek drug jezik, pisanja ali vsaj njegove pomembne dele prevesti (50. člen ZSKZDČEU). Klavzula o pravnomočnosti ni odločba (prekrškovnega organa), zato zoper njo ni možno vložiti pravnega sredstva.

Vročitev upravne odločbe fizični osebi v tujino, ki je opravljena neposredno naslovniku z mednarodno povratnico (roza barve z oznako AR) in je vročena naslovnikovi ženi, je pravilna, ker se po 2. odstavku 92. člena ZUP fizičnim osebam v tujini lahko vroča tudi neposredno, pri tem pa se vročitev ne opravlja po določbi 87. člena ZUP, ki velja le za vročanje na območju Slovenije, temveč na podlagi mednarodnih poštnih standardov, po katerih se priporočena pisma vročajo naslovniku osebno na naslov, če to ni mogoče, pa se vročijo enemu od odraslih članov gospodinjstva ali osebi, pooblaščeni za prevzem pošiljk.

Sodišče prve stopnje je odločilo pravilno in zakonito, ko je tožnikovo tožbo zavrglo kot prepozno. Za vložitev tožbe je imel tožnik 3-dnevni rok, odločba tožene stranke mu je bila vročena 12.12.2003, tožbo pa je vložil 16.12.2003, vendar ne priporočeno po pošti. Niti ZAzil, niti ZUP niti ZUS in ZPP pa nimajo posebnih določb glede vročanja, štetja rokov oz. vlaganja pravnih sredstev za prosilce za azil, nastanjene v azilnem domu.