66. člen ZUP

Prosilec mora v prošnji med drugim navesti tudi konkretne in jasne razloge, zaradi katerih želi vložiti pravno sredstvo, za katero uveljavlja brezplačno pravno pomoč. Zgolj s pavšalno navedbo, da želi zoper sodne odločbe vložiti pravno sredstvo, ker meni, da so odločitve sodišč, ki jih želi izpodbijati, napačne, prosilec zadeve ni opredelil do te mere, da bi organ za BPP lahko presodil razumnost zadeve oziroma verjetnost uspeha v zadevi, v zvezi s katero prosilec uveljavlja brezplačno pravno pomoč.

Tudi po presoji sodišča je bila tožničina prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči formalno pomanjkljiva, in sicer že samo zaradi nepopolnih podatkov o zadevi, saj zgolj na podlagi navedbe, da želi brezplačno pravno pomoč, ne da bi podrobneje navedla opravilno številko zadeve, sodišče, pred katerim se vodi postopek/želi sprožiti postopek, ali drugih podatkov, ki bi omogočali identifikacijo zadeve, v zvezi s katero zaproša za brezplačno pravno pomoč, presoja utemeljenosti ali neutemeljenosti njene prošnje ni mogoča.Ker tožnica prošnje ni dopolnila, je tožena stranka svojo odločitev o zavrženju prošnje pravilno oprla na drugi odstavek 67. člena ZUP.

Zakonito sestavljeno ponudbo je moral razlastitveni upravičenec posredovati razlastitvenemu zavezancu v taki obliki in s takimi sestavinami, da se je ta lahko prepričal, da je skladna z zakonom. Res je sicer, da Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2) ni izrecno določal, da bi moralo biti navedeni ponudbi priloženo cenitveno poročilo, ki je bilo skladno z zakonom podlaga za njeno izdelavo, vendar pa ni jasno, kako bi v odsotnosti tega poročila razlastitveni zavezanec sploh preveril navedene vidike pravilnosti ponudbe. Na to je morala paziti tožena stranka ob uvedbi razlastitvenega postopka po uradni dolžnosti, saj je drugi odstavek 199. člena ZUreP-2 izrecno določal, da je bilo zahtevi za razlastitev treba priložiti tudi ponudbo iz 197. člena tega zakona, torej zakonito sestavljeno ponudbo, ki je vsebovala vse sestavine, ki jih je določal zakon. S tem je bila torej določena formalna sestavina vloge, brez katere zahteve za razlastitev ni bilo mogoče obravnavati (66. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)). Prav tako je morala tožena stranka ugotoviti tudi, da je bila razlastitvenemu zavezancu z zakonom skladna ponudba posredovana pravočasno (glej tudi prvi odstavek 199.

Tožnica za odločitev v zadevi relevantnih dejstev v tožbi ne prereka. Tožnica tako ne prereka ugotovitev toženke, da je bila njena prošnja ob vložitvi nepopolna, da jo je toženka ustrezno pozvala k dopolnitvi ter da prošnje v postavljenem roku (ali kasneje, do izdaje izpodbijanega sklepa) ni dopolnila. V bistvenem tožnica v tožbi pojasnjuje zgolj svoje zdravstvene in socialne okoliščine, ki pa z vidika presoje zakonitosti ravnanja toženke pri zavrženju tožničine prošnje (do vsebinske obravnave katere pred toženko še ni prišlo) niso relevantne. Tožnica sicer navaja tudi, da zaradi zdravstvenih razlogov in strahu ni pravočasno odgovorila, pri čemer pa bi s tem povezane okoliščine (kolikor je mogoče razumeti, da se nanašajo na toženkin poziv k dopolnitvi vloge) lahko predstavljale kvečjemu razloge za predlog za vrnitev v prejšnje stanje oz. za obnovo postopka, ki bi ju tožnica v skladu s 103. členom oziroma 266. členom ZUP lahko vložila pri toženki, ne predstavljajo pa razlogov, ki bi jih tožnica lahko uspešno uveljavljala v zvezi s presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa.

Po presoji sodišča je potrebno razumno razlagati tako določila razpisne dokumentacije kot tudi temeljna procesna načela ZUP, da se sredstva podelijo tistim vlagateljem oziroma na podlagi njihovih vlog v skladu z namenom iz javnega razpisa. Toženka, ki je tožnika zaprosila za pojasnilo (ne pa za morebiti predložitev dodatnih dokazil ipd.), po presoji sodišča ni imela utemeljene podlage za zavrnitev vloge na podlagi poziva na dopolnitev, temveč bi morala skladno s 140. členom ZUP tožnika pozvati na predložitev ustreznih dokazil. Pred izdajo odločbe je namreč treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Šele če tožnik zahtevanih dokazil ne bi priložil, bi bilo mogoče njegovo vlogo zaradi neskladnosti zavrniti.

Nova dejstva ali dokazi so obnovitveni razlog le, če so obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko predlagala dejstva ali dokaze.

Tožnica je dopolnitev vloge poslala z "običajnim" elektronskim sporočilom. Tudi tako komunikacijo, če do nje pride, je skladno s temeljnimi načeli šteti za veljavno, pod pogojem, da se s tem ne poseže v javni interes ali pravice tretjih oseb. Organ lahko od stranke zahteva, da v določenem roku pisno potrdi tako vlogo.

Kadar iz prošnje ni jasno razvidno, v zvezi s katero zadevo prosilec želi brezplačno pravno pomoč, je dolžan organ prosilca v skladu z določbo prvega odstavka 66. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 32. člena ZBPP opozoriti na pomanjkljivost prošnje in ga pozvati, naj odpravi nejasnost tako, da organu v postavljenem roku sporoči, na kateri postopek se prošnja nanaša. Ob tem lahko organ prosilca tudi pozove, naj predloži kakršnakoli (dodatna) listinska in druga dokazila, za katera oceni, da mu bodo v pomoč pri opredelitvi zadeve oziroma pri odločanju o prošnji. Organ za BPP pa prošnje tožnice po njeni dopolnitvi ne bi smel zavreči kot nepopolne tudi zato, ker je bila tožnica v pozivu v skladu z določbo 67. člena ZUP poučena, da bo njena prošnja zavržena, če v postavljenem roku ne bo predložila zahtevanih listin. Pozivu je tožnica v roku v celoti sledila. Zaradi ugotovljene pomanjkljivosti predloženih listin (njihove delne nečitljivosti) zato organ prošnje ne bi smel zavreči, ne da bi tožnico pred tem pozval, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivost predložene kopije listin tako, da v določenem roku predloži novo, čitljivejšo kopijo listin, ki se nanašajo na zadevo, v zv

Pozivanje k dopolnitvi prošnje presega poziv k predložitvi tistih podatkov, ki so po predhodno navedenih določbah 66. člena ZUP in 32. člena ZBPP obvezne sestavine prošnje za dodelitev BPP. Kljub temu, da se tožnica na navedeni poziv ni odzvala v celoti (predložila je izpolnjeno in podpisano izjavo k prošnji za dodelitev BPP ne pa tudi podatka o tem, ali je bila v postopku Okrajnega sodišča v Trbovljah že napotena na pravdo), njene prošnje po povedanem ni mogoče opredeliti kot nepopolno vlogo ter jo na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP zavreči. Omenjeno pozivanje lahko pomeni kvečjemu poziv stranki k dopolnitvi utemeljitve zahteve v smislu določb 140. člena ZUP, iz katerih pa jasno izhaja tudi, da če stranka takšnemu pozivu ne sledi, toženka samo zaradi tega vloge ne sme zavreči po drugem odstavku 67. člena ZUP.

Tudi po presoji sodišča je organ za BPP pravilno zavrgel prošnjo tožnika, saj ta kljub jasnemu pozivu organa za BPP (in opozorilu, da bo organ ob neustrezni dopolnitvi štel, da se prošnja nanaša na dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega zastopanja v postopku, I U 571/2022) vloge ni dopolnil tako, da bi jo bilo moč vsebinsko obravnavati.

Ker tožnik vloge v postavljenem roku ni ustrezno dopolnil, so izpolnjeni pogoji za zavrženje vloge na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP. Tožnikovo sklicevanje na nepoznavanje prava pri vlaganju laične vloge ne more predstavljati opravičljivega razloga, s katerim bi lahko uspel.

Ker tožnica vloge v postavljenem roku ni dopolnila, izpolnjeni pogoji za zavrženje vloge na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP.

Pozivanje k dopolnitvi prošnje presega poziv k predložitvi tistih podatkov, ki so po določbah 66. člena ZUP in 32. člena ZBPP obvezne sestavine prošnje za dodelitev BPP. Omenjeno pozivanje lahko pomeni kvečjemu poziv stranki k dopolnitvi utemeljitve zahteve v smislu določb 140. člena ZUP, iz katerih pa jasno izhaja tudi, da če stranka takšnemu pozivu ne sledi, toženka samo zaradi tega vloge ne sme zavreči po drugem odstavku 67. člena ZUP. Po presoji sodišča je tožnikova prošnja vsebovala vse v drugem odstavku 32. člena ZBPP navedene podatke in je bila formalno popolna. Izostanek obrazložitve okoliščin nastale situacije odškodninske tožbe ne more voditi do drugačnega zaključka. Toženka tako ni imela podlage za zavrženje obravnavane prošnje za dodelitev BPP, ampak bi jo morala vsebinsko obravnavati.

Ugotovitev tožene stranke, da se je rok za dopolnitev vloge iztekel 21. 1. 2024 je protispisna, saj hkrati organ sam v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da je bil poziv za dopolnitev vloge tožeči stranki vročen šele 26. 1. 2024. Datum vročitve v tožbi potrjuje tudi tožeča stranka. Rok za dopolnitev vloge pa se ne more izteči še pred samo vročitvijo poziva na dopolnitev vloge. Poleg tega je tožeča stranka k tožbi priložila dopolnitev vloge, iz katere izhaja, da je bila ta toženi stranki poslana 28. 1. 2024. Tožena stranka temu ne ugovarja, neprerekana dejstva pa se v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP štejejo za priznana.

Kot izhaja iz pritožbenih navedb, bi sodišče prve stopnje moralo zadevo obravnavati po vsebini, ne pa da jo je vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. V sporni zadevi je bilo sodišče dolžno zgolj presoditi izpodbijani odločbi, torej odločitev toženca, ki je tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgel.

Tožnikova prošnja je vsebovala vse v drugem odstavku 32. člena ZBPP navedene podatke in je bila formalno popolna. Izostanek pojasnila, katere pravice in pravne koristi bo tožnik kot oškodovanec uveljavljal v postopku preiskave, ne more voditi do drugačnega zaključka. Toženka tako ni imela podlage za zavrženje obravnavane prošnje za dodelitev BPP, ampak bi jo morala vsebinsko obravnavati.

Preuranjena je ugotovitev, ki je bila sprejeta na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka ni predložila vseh listin. Kot je bilo pojasnjeno, je tožeča stranka na pozive tožene stranke odreagirala, tožena stranka pa tožeči stranki ni s potrebno jasnostjo pojasnila, v katerem delu njena vloga ostaja nepopolna.

Ko se preverjajo obvezne sestavine vloge, kot izhajajo iz 66. člena ZUP, včasih dopolnjene s sestavinami po področnih predpisih, se preverja formalna popolnost vloge. Če katera obvezna sestavina manjka, se vložnika pozove v skladu s prvim odstavkom 67. člena ZUP. Če pa je organ že začel vlogo vsebinsko obravnavati, vendar med ugotovitvenim postopkom in dokaznim postopkom ugotovi, da potrebuje določena dokazila za ugotovitev dejanskega stanja, govorimo o materialno nepopolni vlogi. V takem primeru bo organ ravnal po 140. členu ZUP in stranko pozval k predložitvi dokazov. Če stranka v tem roku ne predloži dokazov, organ ne ravna po 67. členu ZUP, temveč nadaljuje vsebinsko presojo in izda odločbo.

Tožničina prošnja je po pravočasni dopolnitvi prošnje, v kateri je sledila pozivu in izrazila svoje nestrinjanje s sodbo, zoper katero bi želela vložiti predlog za dopustitev revizije ter predložila zahtevane kopije sodb ter tudi dopis odvetnika, katerega vsebina je v izpodbijanem sklepu tudi povzeta, vsebovala vse v drugem odstavku 32. člena ZBPP navedene podatke in je bila formalno popolna, pri tem pa izostanek navedb o razlogih za predlog za dopustitev revizije ne more voditi do drugačnega zaključka. Tožena stranka ni imela podlage za zavrženje obravnavane prošnje za dodelitev BPP, ampak bi jo morala vsebinsko obravnavati.

Sodišče ugotavlja, da je tožnikova prošnja vsebovala vse v drugem odstavku 32. člena ZBPP navedene podatke in je bila formalno popolna, saj izostanek razloga, na podlagi katerega bi bila revizija dopuščena, ne more voditi do drugačnega zaključka. Toženka ni imela podlage za zavrženje obravnavane prošnje za dodelitev BPP, ampak bi jo morala vsebinsko obravnavati.