224. člen ZUP

Seznam izvršilnih naslovov ima po 9. točki drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 naravo izvršilnega naslova. Dolžnik se neutemeljeno sklicuje na to, da so davčne odločbe nezakonite, ker je sodna praksa Vrhovnega sodišča (npr. sklep X Ips 3/2023) drugačna in na 22. člen Ustave RS. Dolžnik je imel zoper odločbe davčnega organa zagotovljena pravna sredstva skladno z določbami ZDavP-2 in nato sodno varstvo v upravnem sporu, v katerih bi lahko uveljavljal zatrjevano nezakonitost odločb FURS. Če s svojimi pravnimi sredstvi, predvidenimi zoper odločbe davčnega organa ni uspel (pritožbe) ali jih ni vložil (upravni spor), tega ni mogoče zaobiti s sklicevanjem na nezakonitost davčnih odločb v tem stečajnem postopku. Domnevne nepravilnosti v davčnem postopku niso predmet presoje stečajnega sodišča, temveč so in so bile v izključni pristojnosti odločanja davčnega organa, torej v davčnem postopku in v postopkih zoper te odločbe predvidenih rednih in izrednih pravnih sredstvih. Z vidika spoštovanja pravnomočnosti, ki je ustavna vrednota (158. člena Ustave RS) in se nanaša na vsa pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, torej tudi z odločbo davčnega organa, stečajno sodiš

Sodišče pojasnjuje, da je pritožba zoper odločbo o ukrepu, izdano na prvi stopnji, po ZUP sicer praviloma suspenzivna in zadrži izvršitev odločbe do odločitve o pritožbi, da pa lahko v skladu z drugim odstavkom 236. člena ZUP1 področni zakon določi, da pritožba ne zadrži izvršitve. V takem primeru je treba skladno s četrtim odstavkom 213. člena ZUP nesuspenzivnost pritožbe vpisati v izrek odločbe. Eden od zakonov, ki določa, da pritožba ne zadrži izvršitve, je ZIN, ki v 30. členu določba, da pritožba zoper odločbo inšpektorja ne zadrži njene izvršitve, če s posebnim zakonom ni določeno drugače. ZIN je torej za postopke inšpekcijskega nadzora izrecno določil, da pritožba zoper odločbo inšpektorja nima suspenzivnega učinka.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila drugostopenjska odločba izdana 19. 4. 2024, torej še pred vložitvijo tožbe, posledično po stališču sodišča prve stopnje niso bile izpolnjene procesne predpostavke za molk organa, kot so določene v drugem odstavku 72. člena ZDSS-1 in da s tem v zvezi tožba na podlagi prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 ni dopustna. Utemeljene so pritožbene navedbe, da glede vprašanja, kdaj je bila izdana odločba, ni odločilen datum, kot je razviden iz drugostopenjske odločbe tožene stranke. Glede vprašanja, kdaj je izdana drugostopenjska odločba, je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče v drugi zadevi. Poudarilo je, da je odločba strogo formalen upravni akt. Pisna odločba po tretjem odstavku 210. člena ZUP obsega uvod, izrek, obrazložitev, pravni pouk in podpis pristojne osebe. Vsaka odločba mora imeti na podlagi 164. člena Uredbe o upravnem poslovanju med drugim tudi številko in datum. Potrebna sta zlasti zaradi individualizacije upravnih odločb. Tako sta številka in datum odločbe obvezni sestavini pritožbe (drugi odstavek 238. člena ZUP). Vendar posamični upravni akt skladno s sodno prakso podprto tudi s pravno teorijo začne pravno učinkovati šele z dnem

Tožnikovo delovno razmerje je nastalo na podlagi oziroma v posledici imenovanja s strani pristojnega organa, ki ga je imenoval na položaj. Tudi obstoj delovnega razmerja je bil vezan na obstoj mandata glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, čas trajanja mandata. Prenehanje delovnega razmerja je v primeru predčasne razrešitve po petem odstavku 83. člena ZJU izrecno predvideno v osmem odstavku 83. člena ZJU. Sprejem odločbe o razrešitvi je tako hkrati pomenil tudi prenehanje delovnega razmerja, ker je s predčasno razrešitvijo prenehal tudi razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (79. člen ZDR-1). Ker torej odločba tožene stranke o razrešitvi tožnika s položaja temelji na petem odstavku 83. člena ZJU, mu je skladno z osmim odstavkom istega člena s prenehanjem položaja prenehala tudi pogodba o zaposlitvi.

Ne s pritožbo zoper sklep o izvršbi ne s tožbo v upravnem sporu zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

Temelj za nastanek obveznosti toženke je dokončna in izvršljiva pozitivna odločba o tožničinem zahtevku za izplačilo sredstev oziroma potek predpisanega 30 dnevnega roka. Zamuda pri izpolnitvi obveznosti pa je temelj za nastanek obrestnega zahtevka. ZUP ne daje podlage za stališče, da je stranka upravičena do povračila stroškov, do katerih je prišlo zato, ker je bila prvotna odločitev organa nepravilna, oziroma po načelu uspeha v postopku.

Če stranka v upravnem postopku uveljavlja tudi zahtevek na izplačilo zamudnih obresti, mora organ odločiti tudi o tem zahtevku, ta odločitev oziroma njena zakonitost pa je nato lahko tudi predmet sodnega varstva v upravnem sporu. To, da gre pri zamudnih obrestih za civilnopravni institut, ki ga ureja OZ, torej ne vpliva na pristojnost upravnega organa. Za odločanje o obrestnih zahtevkih, ki so kot akcesorni postavljeni poleg glavnega denarnega zahtevka (neposredna plačila v kmetijstvu), kadar pride do zamude z izplačilom odobrenih denarnih sredstev, so pristojni upravni organi in Upravno sodišče. Revidentka je pravico do plačila denarnega zneska pridobila šele z dokončno in izvršljivo odločbo upravnega organa oziroma po poteku 30 dnevnega roka za izplačilo, in ne z nastopom določenega dogodka oziroma ob izpolnitvi določenih pogojev na podlagi določb posebnih predpisov, zato je tudi temelj za nastanek obveznosti tožene stranke dokončna in izvršljiva odločba oziroma potek 30 dnevnega roka. Od tega roka dalje tako tečejo zakonite zamudne obresti in ne od dne izdaje prve odločbe, ki je bil v pritožbenem postopku odpravljena.

Med pravdnima strankama sporno vprašanje, ali bi toženka s postopkom oziroma podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi morala počakati do pravnomočne odločitve v socialnem sporu v zvezi z odločbo ZPIZ, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile priznane omejitve pri delu, je sodišče prve stopnje rešilo pravilno. Pravilno je štelo, da toženka tožnici ni preuranjeno odpovedala pogodbe o zaposlitvi in da ni bila dolžna čakati na pravnomočno odločitev v socialnem sporu.

ZUP vsebuje splošna sistemska pravila o tem, kako se odloča o pritožbi. Za to, ali je zoper odločbo konkretnega organa možna pritožba, kdo o njej odloča in kakšni so njeni učinki, pa je treba uporabiti zakone, ki urejajo posamezna področja in organizacijo upravnih organov. V pričujočem primeru je to ZON. Besedilo 118. člena ZON ne pušča nobenega dvoma. Naslovljeno je „Zastopanje interesov ohranjanja narave“ in jasno opredeljuje postopke, v katerih tožeča stranka zastopa te interese. Gre za postopke, katerih predmet so sestavine biotske raznovrstnosti, naravne vrednote ali zavarovana območja. Med slednje se uvršča Območje Natura 2000. Do enakega sklepa vodijo tudi logična, sistematična in teleološka (funkcionalna) razlaga pravila. Tožeča stranka je namreč organizacija, pristojna za ohranjanje narave (prvi odstavek 115. člena ZON), kar vključuje ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo naravnih vrednot (prvi odstavek 1. člena ZON).

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da sta se pravdni stranki v pogodbi o zaposlitvi, ki je bila tudi sicer sklenjena za čas trajanja mandata, dogovorili za drugačen način njenega prenehanja, kot jih določa ZDR-1, in sicer za prenehanje z razrešitvijo. Razrešitev, ki je bila izvedena z odločbo Vlade RS z dne 12. 11. 2020, predstavlja objektivno dejstvo, ki je povzročilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s tožnico kot poslovodno osebo, pri čemer tožnica neutemeljeno vztraja pri stališču, da je presoja zakonitosti prenehanja odvisna od vprašanja, ali je bila razrešitev zakonita. Utemeljenost razlogov za razrešitev ni predmet presoje v delovnem sporu (sodba in sklep VS RS VIII Ips 257/2016 z dne 7. 3. 2017, sodba VS RS VIII Ips 49/2018 z dne 19. 6. 2018).

Ker se tožnik zoper novo odločbo ni pritožil, je odločba postala dokončna (224. člen ZUP) in pravnomočna (225. člen ZUP). Pravni interes za tožbo zoper dokončno odločbo z dne 10. 6. 2021 v zvezi s prvostopenjsko začasno odločbo z dne 15. 2. 2021 je tožnik izkazoval vse do pravnomočnosti nove odločbe. S tem dnem izpodbijana začasna odločba ne obstaja več, ker jo je nadomestila nova odločba.

Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je ugovoru toženke zoper sklep o izdaji začasne odredbe ugodilo in predlog tožnika zavrnilo. Pri tem je sicer zmotno štelo, da na verjetnost obstoja terjatve ne vpliva dokončna odločba toženke, na podlagi katere je bil obnovljen postopek posebnega javnega natečaja za direktorja urada A. in v njegovem okviru odpravljena odločba o imenovanju tožnika na delovno mesto (položaj) direktorja urada A. V upravnem postopku ima dokončnost odločbe enak učinek kot pravnomočnost, z razliko, da dokončnost ni ovira za izpodbijanje odločbe v upravnem sporu. Upravna odločba učinkuje praviloma, ko postane dokončna; z dokončnostjo lahko stranka prične izvajati pravico, če zakon ne določa drugače (prvi odstavek 224. člena ZUP).

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se dovoli izvršba odločbe prvostopenjskega organa z dne 23. 6. 2015 ter v izreku navedla, da je ta odločba postala izvršljiva dne 1. 3. 2017. Kako je tožena stranka prišla do takega zaključka, niti v izpodbijanem sklepu niti v drugostopenjski odločbi ni pojasnjeno, pa četudi tožnika ves čas postopka zatrjujeta, da jima odločba z dne 23. 6. 2015 sploh ni bila vročena.

Tako splošne pravne akte (zakoni in ustava) kot individualne (odločbe in sodbe) je treba spoštovati, pa tudi če se adresarji z njihovimi določili ne strinjajo. Le na tak način se dosega pravna varnost, ki je vitalnega pomena za obstoj in za funkcioniranje vsake pravne države. Ignoriranje upravnega akta, kakršen je bil izrečen tožnici, ne more rezultirati v plačilu opravljenega dela, ki je bilo septembra 2017 tožnici (ker izrečenih napak in nepravilnosti ni odpravila) še prepovedano. Drugačna presoja bi pomenila negiranje pravne varnosti. Iz razlogov pravne varnosti pa je inšpekcijsko odločbo morala spoštovati tudi toženka. Če bi se tudi ona kot najpomembnejša in temeljna samoupravna lokalna skupnost požvižgala na inšpekcijsko prepoved, bi toliko bolj ogrozila pravni red. Tako pa je ravnala pravilno in v skladu z zakonom, ko je po izdaji odločbe našla drugega izvajalca za tista dela, ki ga je inšpekcija tožnici do odprave napak prepovedala ter o novem izvajalcu obvestila tožničine stranke.

Zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti vpiše v zemljiško knjigo zaznambo izrečenega inšpekcijskega ukrepa in posebnih prepovedi. Ne v Gradbenem zakonu in tudi ne v določbah Zakona o inšpekcijskem nadzoru in Zakona o zemljiški knjigi ni podlage za zaključek, ki ga ponuja pritožba, da bi bila za vpis zaznambe prepovedi iz inšpekcijske odločbe v zemljiški knjigi potrebna dokončnost oz. pravnomočnost upravne odločbe. Zoper odločbo inšpektorja ima posameznik pritožbo, ki pa ne zadrži izvršitve (30. člen ZIN).

Toženka v izpodbijani odločbi ni pojasnila, kako je izračunala zavrnjeni znesek izplačila oziroma kaj ta znesek predstavlja. Trdi, da je obrazložitev opustila zato, ker je bilo o višini zneskov , pravnomočno odločeno že v zadevi I U 1369/2017. Tako stališče pa je neutemeljeno. S sodbo U 1369/2017 je bilo odločeno o tem, da se odločba z dne 8. 6. 2017 za zavrnjeni del zahtevka odpravi. Če se upravni akt odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi posledice, ki so iz njega nastale (tretji odstavek 64. člena ZUS-1 in prvi odstavek 281. člena ZUP). oženka je glede na določila Javnega razpisa morala preveriti, ali je bilo javno naročilo oddano v skladu z ZJN, že pred izdajo odločbe o pravici do sredstev. Ker je tudi tiste stroške iz javnega naročila, ki po njenih trditvah niso ustrezno označeni, vključila v pravico do sredstev, je toženka s tem, ko je preverjala ta pogoj v času izdaje odločbe o zahtevku za izplačilo in zahtevek za znesek 2.939,23 EUR zavrnila, zmotno uporabila predpis. Toženka je prezrla, da je že v odločbi o priznanju pravice do sredstev upoštevala, da gre za sofinanciranje 85 % od končne priznane vrednosti naložbe. Iz izračuna v obrazcu je razvidno,

Stališče Vrhovnega sodišča je, da je dostop do informacij javnega značaja pred pravnomočnostjo sodbe mogoč le izjemoma, saj po (morebiti nezakonitem) posredovanju določenih informacij javnosti posledic tega po naravi stvari praviloma ni mogoče več odpraviti, ter da se to dejstvo obravnava kot težko popravljivo škodo in tudi ne potrebuje obsežnejše utemeljitve. Kot škoda je lahko razumljeno tudi stanje, povzročeno z vnaprejšnjim posredovanjem informacij, ki še ni presojeno kot zakonito, če bi njihovo razkritje pomenilo prikrajšanje tožnika na področju njegovega delovanja. Ker v primeru ugoditve tožbi vrnitev v prejšnje stanje glede razkritih informacij ni mogoča, je v tem pogledu tudi ugotovljeno prikrajšanje nepopravljivo, sodno varstvo pa zato brez pomena. Za utemeljitev pravno upoštevne škode v konkretnem primeru je zato zadoščala izkazanost povezave med vsebino podatkov in informacij, ki bodo predmet presoje v upravnem sporu, in njihovim pomenom za delovanje tožnice kot gospodarskega subjekta, ki s svojimi storitvami konkurira na trgu, kjer nastopa tudi pritožnica.

Upravna odločba, da se pravnomočna odločba o denacionalizaciji o vrnitvi nepremičnine izreče za nično, s trenutkom dokončnosti učinkuje za nazaj, vse do dneva izdaje odpravljene odločbe, torej vzpostavlja stanje, kot da (nična) odločba sploh ni bila izdana. Če se odločba izreče za nično, se po prvem odstavku 281. člena ZUP odpravijo pravne posledice, ki so iz nje nastale. Dokončen izrek o ničnosti denacionalizacijske odločbe o vrnitvi premoženja torej vzpostavlja stanje za nazaj, kot da ta odločba sploh ne bi bila izdana. Ker odločba učinkuje z dokončnostjo, zemljiškoknjižno stanje ne odraža pravega lastninskega stanja. Za to pravdo ni pomembno, na kakšen način bo zainteresirana oseba poskrbela za pravilnost vpisa v zemljiško knjigo, ampak je odločilno, da ob zaključku glavne obravnave tožnica ni bila lastnica nepremičnine. Zato ji je sodišče utemeljeno odreklo pravno varstvo, ki ga uživa lastnik, in upravičenja, ki iz lastninske pravice izvirajo.