85. člen ZUP

Sodišče v postopku z zahtevo za sodno varstvo obravnava vsako izpodbijano odločbo posebej, zaradi česar združevanje različnih zadev v zvezi z zahtevami za sodno varstvo ni mogoče. Ker je postopek o prekršku tekel zoper storilca kot voznika - fizično osebo, mu je sodišče prve stopnje vabila pošiljalo na naslov njegovega stalnega bivališča. Glede na izkazane vročitve vabil in dejstvo, da postopek ni tekel zoper storilca kot zakonitega zastopnika družbe A. d. o. o., ni bilo nobene podlage, da bi sodišče storilca vabilo preko zaposlitve.

Za določitev naslova za vročanje, tudi ko je stranka v tujini, veljajo določbe ZUP, ki jih mora uporabiti organ, ko pisanje odpravlja. Vročitev je zato pravilna in vzpostavlja domnevo, da se je stranka seznanila z vsebino pošiljke le, če jo organ odpravil na pravilen naslov po ZUP in je na takem pravilnem naslovu v tujini opravljena v skladu s pravili o izvajanju poštnih storitev, ki veljajo v državi naslova. Povedano drugače, če pošiljka ni odpravljena na naslov v skladu z ZUP, vročitev na takem naslovu, četudi je izvedena v skladu s pravili za izvajanje poštnih storitev, ne povzroči domneve, da se je stranka seznanila z vsebino pošiljke. V takem primeru je, kot že rečeno, treba na drugačen način ugotoviti, kdaj se je stranka dejansko seznanila z vsebino pošiljke, pri čemer je dokazno breme na strani, ki tako seznanitev zatrjuje, to je na organu.

Vročitev mora biti opravljena na naslovu pooblaščenca, ki je v registru naveden kot poslovni naslov odvetnika. Pravilna navedba naslova in tudi imena naslovnika, ki mu je pisanje vročeno, so elementi pravilno opravljene vročitve. Zato ni pravilno, da se pooblaščencu, ki je odvetnik, z odvetniško pisarno na točno določenem poslovnem naslovu, pisanje vroča na naslovu njegovega domačega bivanja. Pri izvajanju zastopanja stranke po pooblaščencu, ki je odvetnik, gre namreč za pooblastilno razmerje, ki ga odvetnik opravlja kot del svoje odvetniške službe, kar pa pomeni, da mu morajo biti pisanja vročena na poslovnem naslovu, kjer ima odvetniško pisarno.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je dopustno v upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost odločitve o stroških upravnega postopka in v katerem je sporno, ali je bila tožniku vročena odmerna odločba, ki predstavlja podlago za stroškovno odločitev, odločiti brez oprave glavne obravnave.

V obravnavnem primeru izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi toženke o datumu vročitve odločbe, ki izhaja iz javne listine, ki je sporna, in glede katere tožnici ni bila dana možnost, da se do nje opredeli, zato so bistveno kršena pravila postopka.

Glede na zakonsko dikcijo oblika sporazuma v smislu prvega odstavka 8. člena ZPre-1 ni pomembna. Bistveno je soglasje volj in na tej podlagi temelječe sodelovanje med udeleženimi osebami s ciljem pridobiti ali utrditi kontrolo ali onemogočiti prevzemniku uspešnost prevzemne ponudbe. Določbe 22. člena ZPre-1 veljajo tudi v primeru usklajenega delovanja po 8. členu ZPre-1. Zakon veže položaj prevzema in doseganja prevzemnega praga tako na delovanje posamezne osebe (prevzemnika) kot na usklajeno delovanje več oseb. Indično sklepanje predstavlja v danih okoliščinah primera metodološko pravilen pristop. Toženka nikjer v izpodbijani odločbi ne zatrjuje, da bi razpolagala z direktnimi dokazi (kot bi bil na primer obstoj pisnega sporazuma). Pojma usklajenega delovanja po prvem odstavku 8. člena ZPre-1 ne gre enačiti samo s takšnim delovanjem, ki kaže na različne (bolj ali manj splošne) skupne interese udeleženih oseb oziroma, ki temelji na njihovi osebni ali družinski povezanosti, znanstvih in podobno. Vendarle mora biti pri usklajenem delovanju po določbah ZPre-1 v povezavi s sodelovanjem udeleženih oseb izkazan tudi cilj pridobiti ali utrditi kontrolo nad ciljno družbo ali

Glede na dolžnost vročevalca in upravnega organa v primerih, ko stranka v upravnem postopku ne sporoči spremembe svojega naslova po drugem in tretjem odstavku 96. člena ZUP, morebitno krivdno, nedobroverno oziroma neskrbno ravnanje pooblaščenca, ni relevantno.

Zaradi kršitve pravil ZUP o vročanju je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi dejstev, s katerimi stranka ni bila seznanjena in se o njih ni mogla izjaviti pred izdajo odločbe. V zadevi je bil namreč poziv k izjavi poslan tožniku osebno, čeprav je prošnjo za BPP vložil po odvetniku. Kadar ima stranka pooblaščenca, se vroča njemu; v tem primeru se šteje, da je dokument vročen stranki takrat, ko je vročen njenemu pooblaščencu. Res je sicer, da po podatkih upravnih spisov pooblastilo, navedeno kot priloga, vlogi za BPP ni bilo priloženo, kar pa ne daje podlage za to, da se vloga obravnava kot vloga stranke, ki nima pooblaščenca. Glede na določila 55. člena ZUP je namreč v takšnem primeru organ dolžan pooblaščenca pozvati, da v določenem roku predloži pooblastilo, in če pomanjkljivost v danem roku ni odpravljena, vlogo zavreči.

S tem, ko je sodišče zmotno presodilo, da storilčeve navedbe v zahtevi za sodno varstvo ne izpolnjujejo zahteve po določnosti (popolnosti) dokaznega predloga, je s svojo odločitvijo poseglo v storilčevo pravico do izvedbe dokazov v njegovo korist.

Tožnik je v postopku za podaljšanje začasne nezmožnosti za delo sodeloval že pred izdajo odločbe imenovanega zdravnika, saj se je postopek začel na njegov predlog, ki ga je imenovanemu zdravniku podal osebni zdravnik, tožnik pa je ta predlog tudi sam dopolnil z vlogo, v kateri je kot svoj naslov navedel naslov začasnega prebivališča. Toženec je odločbo imenovanega zdravnika zato utemeljeno vročal na naslov tožnikovega začasnega prebivališča, čeprav ima kot naslov za vročanje določen naslov stalnega prebivališča. Ker ni bilo ugotovljeno, na katera vrata na naslovu tožnikovega začasnega prebivališča, ki je dijaško-študentski dom, torej na vrata doma ali na vrata tožnikovega stanovanja v domu, je bilo nalepljeno obvestilo o prispelem pismu, fiktivne vročitve odločbe toženca ni mogoče šteti za pravilno.

Da je bila tožniku odločba, ki se izvršuje, pravilno vročena na naslovu, čeprav tam v času vročitve ni več opravljal podjetniške dejavnosti, izkazuje podpis na vročilnici odločbe, za katerega tožnik v postopku ne trdi, da ni njegov.

V konkretnem primeru je bilo nesorazmerno poseženo v tožnikovo ustavno pravico iz 1. in 2. odstavka 32. člena Ustave, kajti to, da je upravni organ odločbo tožniku vročal le na naslov, ki ni naslov njegovega stalnega prebivališča, in ne tudi na naslov njegovega stalnega prebivališča ali zaposlitve, ni bilo nujno za zavarovanje javnega reda.

Pojem stanovanja se ne prekriva s pojmom uradno prijavljenega (stalnega ali začasnega) prebivališča, temveč ga je treba razumeti v dejanskem smislu, torej kot kraj, kjer naslovnik dejansko živi. Zato dejstvo, da je sodišče vabilo vročilo na naslov, kjer je po ugotovitvah policije takrat obdolženec dejansko prebival in kjer živi tudi njegova žena, ne pomeni, da je bilo vabilo nepravilno vročeno. Za vsak prekršek, storjen v steku, se določi predpisano število kazenskih točk, nato pa v enotni sankciji izreče število kazenskih točk, ki je enako njihovemu seštevku, vendar ne sme presegati šestintrideset kazenskih točk.

Res je, da se vročitev po tedanjih določbah ZUP in ZPSto razlikuje, vendar tedaj za vabila ni veljala obvezna osebna vročitev, zato se je lahko vse upravne spise, razen odločb in sklepov, vročalo po predpisih o poštnih storitvah. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna vročitev tožniku v poslovnih prostorih po ZPSto.

V skladu z drugim odstavkom 19. člena Zakona o prekrških se uklonilni zapor ne more določiti pred pravnomočnostjo odločbe o prekršku. Pritožnica pa v bistvu izpodbija prav pravnomočnost odločbe prekrškovnega organa, ker da ji ta odločba ni bila (pravilno) vročena, ker ne stanuje na naslovu, kamor je prekrškovni organ svojo odločbo poslal. V skladu s prvim odstavkom 85. člena Zakona o splošnem upravnem postopku se vročitev dokumentov praviloma opravi v stanovanju oziroma tam, kjer je naslovnik zaposlen. Pojem stanovanja je treba razlagati v smeri kraja dejanskega prebivanja, ne glede na to, kje ima oseba prijavljeno stalno ali začasno bivališče. Zakonska dikcija v precejšnji meri onemogoča uporabo domneve, da je bila vročitev opravljena, če je bila izvedena nadomestna ali posredna vročitev po kraju stalnega ali začasnega prebivališča. S tem v zvezi pa je problematična le vročitev prvega dokumenta v upravnem postopku, saj je po prejemu tega dokumenta stranka sama dolžna obveščati organ o tem, kam naj ji vroča dokumente. Če stranka opusti to svojo dolžnost, se lahko opravi posredna ali nadomestna vročitev po naslovu, ki je organu poznan, pri čemer pa se šteje, da je vročitev pravil

Tudi po presoji sodišča je vročitev vabila preko družbe za vročanje AAA, na način kot to izhaja iz listin upravnega spisa, šteti kot vročitev, ki je podlaga za prisilni privod.

V zadevah urbanistične inšpekcije se odločbe oz. spisi vročajo na način, kot ga določajo določbe 84., 85. in 86. člena ZUP/86, to je s posrednim vročanjem.

Poziv za dopolnitev nepopolne vloge je pravilno vročen tudi, če je vročen družinskemu članu tožnika oziroma osebi, ki je član skupnega gospodinjstva po prvem odstavku 84. člena ZUP (1986).

Tožeča stranka je zamudila 3-dnevni zakonski rok za vložitev pritožbe proti prvostopni odločbi in je zato tožena stranka upravičeno zavrgla njeno pritožbo kot prepozno. Predhodno je namreč začasna zastopnica tožeče stranke, ki ji je bila vročena prvostopna odločba in je bila upravičena do pritožbe zoper to odločbo, pritožbo tudi vložila v 3-dnevnem zakonskem roku. Tožena stranka je njeno pritožbo zavrgla, ker jo ni vložila upravičena oseba (49. člen ZUP). Zoper to odločbo pa začasna zastopnica ni vložila tožbe v upravnem sporu.

Šteje se, da oseba, ki je zapustila Republiko Slovenijo za več kot poldrugo leto, v Republiki Sloveniji dejansko ne živi.