94. člen ZUP

Iz sporočila o vročanju izpodbijane odločbe z javnim naznanilom, ki se nahaja v upravnem spisu, je razvidno, da se je tožena stranka takšnega načina vročanja poslužila, ker odločbe ni mogla tožniku vročiti osebno. Razlog za to je bil na strani tožnika, ki v upravnem postopku ni imel pooblaščenca, in ni prijavil prebivališča v Republiki Sloveniji, čeprav je bil skladno z določbo drugega odstavka 10. člena ZPPreb-1 to dolžan storiti. Da se je tožnik v Republiki Sloveniji nahajal neznano kje, kaže tudi obvestilo njegovega slovenskega delodajalca družbe A., d.o.o. toženi stranki z dne 2. 4. 2024, da je tožnik pobegnil neznano kam. Tožnik meni, da bi mu morala tožena stranka izpodbijano odločbo vročati v njegovo matično državo, s čimer se sodišče ne more strinjati. Kot je ugotovilo že zgoraj, bi bil tožnik skladno s slovensko zakonodajo dolžan prijaviti prebivališče v Sloveniji, pa tega ni storil. Poleg tega ne navaja, da je v času predmetnega upravnega postopka bival na svojem naslovu v Tuniziji in da bi mu zato tožena stranka lahko tja vročila izpodbijani akt. Podatki iz upravnega spisa kažejo, da tožnik v tem času Republike Slovenije ni zapustil.

Organu je glede na okoliščine bilo znano oziroma bi mu moralo biti znano, da je tožnik zaradi ukinitve statusa javnega dobra neposredno prizadet v svojih pravicah oziroma pravnem interesu. Pravni položaj tožnika se zato razlikuje od pravnega položaja morebitnih drugih uporabnikov zemljišč, ki organu nuso znani in jih tudi ni mogel vnaprej določiti.

Organu je glede na okoliščine bilo znano oziroma bi mu moralo biti znano, da je tožnik zaradi ukinitve statusa javnega dobra neposredno prizadet v svojih pravicah oziroma pravnem interesu. Pravni položaj tožnika se zato razlikuje od pravnega položaja morebitnih drugih uporabnikov zemljišč, ki organu niso znano in ji tudi mogel vnaprej določiti.

Obstoj pravnega interesa za udeležbo v postopku odločanja o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra na zemljišču je tožnik izkazal že s tem, ko je zatrjeval, da je zemljišče več let uporabljal za dostop do svojega zemljišča in da je v izdanem gradbenem dovoljenju dostop po navedenem zemljišču s soglasjem toženke predviden tudi za stanovanjsko hišo na sosednjem zemljišču, ki je v njegovi lasti. Odločba o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra bi morala biti tožniku vročena osebno. Ker ni bila, vročitev odločbe z javnim naznanilom na podlagi 94. člena ZUP zanj nima pravnega učinka. Vročanje na podlagi 94. člena ZUP je namreč predvidno le za primere, ko gre za večje število oseb, ki organu niso znane, ali ki se ne morejo določiti. V obravnavani zadevi pa ne gre za primer, ki ga ureja 94. člen ZUP, saj je bilo organu glede na okoliščine zadeve znano oziroma bi mu vsaj moralo biti znano, da je tožnik zaradi ukinitve statusa grajenega javnega dobra neposredno prizadet v svojih pravicah oziroma v pravnem interesu.

Drugostopenjska odločba je bila tožniku vročena z javnim naznanilom na oglasni deski organa, ki jo je izdal in na enotnem državnem portalu e-uprava. Rok za vložitev tožbe se je v obravnavani zadevi iztekel dne 13. 12. 2017, tožnik pa je tožbo pred tukajšnjim sodiščem osebno vložil dne 14. 12. 2017. Tožba je torej prepozna.

Iz izreka izpodbijanega sklepa ni razvidno, na katerega zavezanca se izpolnitev obveznosti nanaša, kakor tudi ne, na katere parcele se nanaša, kar pomeni, da ni zadosti konkretiziran in je zato nejasen ter posledično nezakonit. Organ je sicer v obrazložitvi navedel, da gre za tožnika kot zavezanca in opredelil konkretno tudi njegove parcele, vendar pa se z obrazložitvijo ne more nadomestiti oziroma popraviti izreka, saj le-ta postane izvršljiv, pravnomočen oziroma dokončen, ne pa obrazložitev upravnega akta. Tudi v postopku, ki se začne z javnim naznanilom in konča z izdajo generalne odločbe, kjer stranke sicer niso poimensko določene, se pa odločba nanaša na konkretno določen primer in na določene posameznike, ima vsaka oseba, na katero se generalna odločba nanaša, položaj stranke in nastopa samostojno v postopku. To pa pomeni, da izvršitev take odločbe nedvomno terja (vsaj) seznanitev posamezne stranke, ki se je tovrstna odločba tiče, z načinom in rokom oprave izvršbe pred izdajo posameznega izvršilnega sklepa.

Sklep o ustavitvi postopka je bil razglašen na oglasni deski davčnega organa in na enotnem državnem e-portalu. Opravljena je bila torej razglasitev in s tem vročitev sklepa, kakršna je za primer ustavitve postopka na podlagi 50. člena ZUP izrecno predpisana v četrtem odstavku tega člena. To pomeni, da stranka ne more uspešno zahtevati še vročitve na način, ki ga navaja v svojem predlogu. Še zlasti to velja v konkretnem primeru, ko iz spisov jasno sledi, da je bila tožeča stranka na opisani način s sklepom pravočasno in v redu seznanjena in da ji je bilo s tem omogočeno, da zoper sklep vloži pravno sredstvo.

Sanacijski postopek se uvede, ko rezultati ocene finančnega stanja pokažejo, da je sanacija banke možna in ekonomsko opravičena, pri kateri pa je treba vedno upoštevati tudi njene končne posledice.

Sanacijski postopek se uvede, ko rezultati ocene finančnega stanja pokažejo, da je sanacija banke možna in ekonomsko opravičena, pri kateri pa je treba vedno upoštevati tudi njene končne posledice.