VDSS Sodba in sklep Pdp 247/2023

I. Pritožbi se delno ugodi in se III. točka izreka izpodbijane sodbe delno spremeni tako, da se toženi stranki prisojeni stroški postopka znižajo na 1.559,89 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdita nespremenjeni del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ničnost in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 10. 9. 2020 (pravilno: 2021), reintegracijo in reparacijo, odškodninski tožbeni zahtevek in zahtevo za povračilo stroškov postopka (I/2, I/3, I/7, I/8 točka izreka sodbe). Zavrglo je tožbo za ničnost in razveljavitev pisnega opozorila, odredb in pozivov, ki jih je toženec izdal tožnici, ter zahtevo, da ji je dolžan dopustiti opravljanje dela po veljavni pogodbi o zaposlitvi brez pogojevanja s PCT, brez nošenja kirurške maske in ji zagotoviti varno in zdravju neškodljivo delovno okolje z namestitvijo ustreznih naprav za odvajanje izdihanega zraka (II/1, II/4, II/5, II/6 točka izreka sklepa). Tožnici je naložilo, da tožencu povrne 3.001,57 EUR stroškov postopka (III točka izreka sodbe).

2Zoper sodbo vlaga tožnica obsežno pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Očita bistvene kršitve določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev 8. in 107. člena ZPP, 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) in 6. člena EKČP, ker se sodišče ni opredelilo do temeljnih tožničinih trditev in dokazov. Sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ni presojalo, ali se je s hitrimi testi preprečevalo okužbe, ali bi tožnica sploh lahko koga ogrožala, glede na to, da je hodila na delo zdrava … Pogoj PCT ni skladen z URS in zakoni, predstavlja kršitev tožničinih pravic iz 17., 34. in 35. člena URS ter poseg v svobodo dela. Vrinjenje testne paličice globoko v nosno votlino je resen medicinski poseg, ki lahko povzroči resno okvaro zdravja. Sklicuje se na Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP; Ur. l. RS, št. 15/2008 in nadaljnji). Za sprejem ocene tveganja, ki bi od delavca zahteval, da mora izkazati pogoj PCT in nositi obrazno masko, toženec ni imel podlage v zakonu. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011 in nadaljnji) delodajalcu ne daje podlage za izvajanje testiranja glede nalezljivih bolezni. Brez spremembe pogodbe o zaposlitvi delodajalec ne sme enostransko spremeniti pogodbenih pogojev in delavcu brez njegovega soglasja nalagati nove obveznosti, tj. izpolnjevanje pogoja PCT in nošenje maske (prim. VIII Ips 477/2006). Kljub temu toženec ni ravnal po drugem odstavku 49. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), niti smiselno po 112. do 115. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Ker se cepljenim ni bilo treba testirati, čeprav tudi oni enako ali celo bolj prenašajo okužbo, je bila tožnica diskriminirana. Toženec ni imel zakonske podlage za zbiranje občutljivih osebnih podatkov o zdravstvenem stanju tožnice, kar potrjuje ustavna odločba U-I-180/21-34. Z njo Ustavno sodišče RS ni razveljavilo 13. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1; Ur. l. RS, št. 86/2004 in nadaljnji) in Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/2006 in nadaljnji), ki določa, katere podatke o delavcu lahko delodajalec zbira. Tožnica za obdelavo osebnih podatkov ni dala pisnega soglasja, 48. člen ZDR-1 pa tudi ni podlaga za zbiranje občutljivih osebnih podatkov. Sodišče je kršilo 2., 14. in 22. člen URS ter 6. člen EKČP, saj je s tem, ko je potrdilo zakonitost odpovedi, nad tožnico uvedlo objektivno odgovornost. Tudi krivdno ni odgovorna, saj drugi odstavek 43. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec dopustiti delavcu prost vstop v poslovne prostore. Odpoved predstavlja nesorazmeren ukrep, še zlasti, ker so bili ukrepi v zvezi z virusom SARS-CoV-2 nato odpravljeni in bi tožnica lahko delo nadaljevala. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-132/21, iz katere izhaja, da ukrep nošenja obraznih mask ni bil zakonit, sklicuje se tudi na judikat IV Ips 10/2021. Vsi povračilni ukrepi (izrek opozoril, uvedba postopka odpovedi …) so diskriminatorni, zato tožnica vztraja pri odškodninskem zahtevku. Očita, da sodišče ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca psihiatra. Izpodbija tudi odločitev o stroških (v sporu glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi jih sodišče tožencu ne bi smelo priznati; glede na sporno vrednost predmeta je osnova za odmero stroškov 300 točk; večina toženčevih vlog ni bila potrebna ...). Priglaša stroške pritožbe.

3Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe kot neutemeljene in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Glede odločitve o glavni stvari je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, ter da je na pravilno in popolno ugotovljena dejstva pravilno uporabilo materialno pravo. Le odločitev o stroških postopka je delno napačna.

6Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da so bila tožnici, ki je opravljala delo vzgojiteljice predšolskih otrok - pomočnice vzgojitelja, izdana tri pisna opozorila (prvi odstavek 85. člena ZDR-1). V njih ji je toženec očital dva sklopa kršitev: da se ni udeležila s strani toženca odrejenega testiranja na okužbo z virusom SARS‑CoV-2 in je kljub neizpolnjevanju pogoja PCT prišla na delo ter bila v stiku z zaposlenimi in večjim številom otrok; da se ni udeležila testiranja in je neupravičeno izostala z dela. Toženec ji je redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga (3. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1), ker se ponovno ni udeležila odrejenega testiranja in je kljub neizpolnjevanju pogoja PCT opravljala delo z otroci, s čimer je ogrozila življenje in zdravje drugih delavcev ter otrok.

7Pritožbeno sodišče soglaša z izčrpnimi prvostopenjskimi razlogi, s katerimi je sodišče utemeljilo zavrnitev tožbenih zahtevkov in zavrženje tožbe. H ključnim pritožbenim navedbam podaja naslednjo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8Zmoten je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodno odločbo je bilo mogoče preizkusiti, saj vsebuje odločilne dejanske in pravne razloge, zaradi katerih je sodišče tožbene zahtevke zavrnilo oziroma del tožbe zavrglo. Uveljavljane kršitve iz 15. točke citirane določbe, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pritožba ne konkretizira, zato tega očitka ni bilo mogoče preizkusiti.

9V 8. členu ZPP je vsebovan metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta določba pa je bistveno kršena le, kadar dokazna ocena ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična. Tega prvostopenjski dokazni oceni ni mogoče očitati. Iz nje je razvidno, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna, ta so oprta v izvedenih dokazih, na njihovi podlagi pa so tudi sprejeti pravilni dokazni zaključki. S tem, ko sodišče na podlagi predloženih listin ni napravilo zaključkov, za katere se je zavzemala tožnica, ni storilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter ni kršilo 107. člena ZPP, 22. člena URS in 6. člena EKČP, ampak bi lahko šlo kvečjemu za zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja oziroma zmotno uporabo materialnega prava, vendar tudi ta pritožbena razloga nista utemeljena. Okoliščin o nebistvenih navedbah (narava koronavirusne bolezni, kako delujejo testi, škodljivost testiranja, namestitev naprav za odvajanje zraka v delovnih prostorih ...) sodišče prve stopnje niti ni bilo dolžno raziskovati in zato tudi ne presojati listin, ki jih je tožnica predložila v zvezi s tem. Delovni spor namreč ni bil namenjen ugotavljanju dejstev, ki zadevajo epidemiološka in druga vprašanja medicinske stroke, temveč je bilo bistveno ugotoviti, ali je tožnica storila očitane kršitve oziroma ali ji je toženec kršil pravice.

10Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je toženec v zvezi z odrejenim testiranjem upošteval takrat veljavne predpise: Uredbi o izvajanju presejalnih programov za zgodnje odkrivanje okužb z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 204/2020 in nadaljnji ter Ur. l. RS, št. 118/2021 in nadaljnji) in Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 129/2021 in nadaljnji). Dne 11. 2. 2021 je tudi revidiral Izjavo o varnosti z oceno tveganja in določil, da se testiranje zaposlenih izvaja do preklica uredb o izvajanju presejalnih programov. Z okrožnicama je seznanil delavce o terminih testiranja, tožnici pa je izdal tudi več pozivov za opravo testiranja.

11Neutemeljene so pritožbene navedbe o neustavnosti in nezakonitosti toženčevega pogojevanja opravljanja dela z izpolnjevanjem pogoja PCT oziroma zahtevo za testiranje. Ustavno sodišče RS se je v ustavnih odločbah U-I-793/21 in U-I-822/21 z dne 17. 2. 2022 izreklo o ustavnosti Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS, št. 174/2021) oziroma v njem predpisanega izpolnjevanja pogoja PCT. Določbe tega odloka so vsebinsko podobne tistim v predpisih, ki so glede na predhodno točko obrazložitve zavezovali toženca v tem sporu. Razlogi citiranih ustavnih odločb so zato smiselno uporabljivi tudi za ta spor in jih je prvostopenjsko sodišče izčrpno pojasnilo. Pritožbeno sodišče jih po nepotrebnem ne ponavlja, kot ključno pa le poudarja, da testiranje ne predstavlja posega v telesno in duševno integriteto ter osebno dostojanstvo, saj zasleduje ustavno dopusten cilj, ukrep je primeren, nujen, prestal pa je tudi test sorazmernosti v ožjem smislu. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, zahteva za testiranje oziroma izpolnjevanje pogoja PCT tudi ni posegla v 49. člen URS (svoboda dela), saj je tudi z vidika te ustavne pravice testu sorazmernosti zadoščeno.

12Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče ni ugotavljalo, ali se je s hitrimi testi preprečevalo okužbe, ali bi tožnica sploh lahko koga ogrožala, glede na to, da je bila zdrava, da Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB; Ur. l. RS, št. 69/1995 in nadaljnji) med posebnimi in splošnimi ukrepi ne govori o vsesplošnih testiranjih vseh oseb … Kot je pravilno pojasnjeno že v izpodbijani sodbi, je Ustavno sodišče RS v odločbah U-I-793/21 in U-I-822/21 zavzelo naslednja stališča: obvezne usmerjene zdravstveno higienske preglede oseb, ki lahko prenesejo nalezljivo bolezen, je dopustno odrediti tudi zdravim osebam oziroma osebam, ki lahko s svojim delom ali ravnanjem prenesejo nalezljivo bolezen; ti pregledi lahko vključujejo odvzem materiala za usmerjeno laboratorijsko preiskavo, kar je tudi odvzem bioloških vzorcev človeškega izvora za ugotavljanje zdravstvenega stanja preiskovanca; odvzem vzorca nosne sluznice in preiskava (testiranje) tega vzorca na ugotovitev prisotnosti virusa SARS-CoV-2 s podajanjem navodil, kako ravnati v primeru ugotovljene okužbe, se tudi šteje za usmerjen zdravstveni pregled oseb zaradi preprečevanja nalezljive bolezni COVID-19. Glede na navedeno se torej tožnica, četudi bi držalo, da je hodila na delo zdrava, za potrebe opravljanja dela ni mogla izogniti testiranju oziroma izpolnjevanju pogoja PCT.

13Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženec za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahteval, da morajo izkazati pogoj PCT, ni imel podlage v zakonu, in da bi morala biti takšna zahteva določena tudi v tožničini pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bil toženec kot delodajalec dolžan sprejeti, saj je bila to njegova zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). Z zahtevo za testiranje zato tožnici ni samovoljno nalagal nobenih dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja. Na drugi strani je spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1), h kateri se je tožnica izrecno zavezala tudi v pogodbi o zaposlitvi. Zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT tako ni pomenila, da so se pogoji tožničine zaposlitve spremenili, ali enostranskega določanja obveznosti s strani delodajalca, kot to zmotno očita pritožba.

14Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na institut razveze ali spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (112. do 115. člen OZ), saj se, kot določa prvi odstavek 13. člena ZDR-1, glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi splošna pravila civilnega prava smiselno uporabljajo le, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. V obravnavanem primeru, kot je bilo že obrazloženo, niti ni šlo za to, da bi se zaradi zahteve po izpolnjevanju pogoja PCT spremenili pogodbeni pogoji, ki bi zahtevali spremembo obstoječe ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Sodna praksa, ki jo navaja pritožba in se nanaša na odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ne obravnava podobnih dejanskih in pravnih vprašanj kot ta spor, zato za odločitev ni pomembna.

15Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženčeva zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT ni pomenila nezakonitega zbiranja tožničinih osebnih podatkov. Z obširnim sklicevanjem na razloge ustavne odločbe U-I-180/21-34 z dne 14. 4. 2022 se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da je vprašanje izpolnjevanja pogoja PCT predstavljalo občutljiv osebni podatek, ki ga tožnica zaradi varovanja zasebnosti ni bila dolžna posredovati tožencu, ker naj bi za to ne obstajala pravna podlaga. Toženec je imel podlago za obdelavo podatka o izpolnjevanju pogoja PCT v prvem odstavku 48. člena ZDR-1 v povezavi z (b), (c), (g) in (i) točkami drugega odstavka 9. člena Uredbe (EU) 2016/679 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (Splošna uredba o varstvu podatkov; UL L 19, 4. 5. 2016), ki se nanaša na prav takšne (občutljive) podatke, kot je izpolnjevanje pogoja PCT. Pridobitev tega podatka je bila potrebna zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, predvsem za zaščito interesov, ki so bistveni za življenje in zdravje širšega kroga posameznikov in ki prevladujejo nad interesi posameznika, da določen osebni podatek delodajalcu prikrije. Informacija o tem, kateri delavci izpolnjujejo pogoj PCT in kateri ne, je omogočala delodajalcu podvzeti ustrezne ukrepe v zvezi z obvladovanjem okužb. Tveganja, ki izvirajo od delavcev in se pojavljajo na delovnem mestu, je namreč dolžan obvladovati skladno s 45. členom ZDR-1 in 5. členom ZVZD-1 z vso dolžno skrbnostjo in potrebnimi ukrepi. Tudi sicer citirana ustavna odločba v tem primeru ni uporabljiva, saj v konkretni zadevi ne gre za odnos med državljanom in državo, temveč za odnos med delavcem in delodajalcem, ki ga posebej ureja ZDR-1 v 48. členu. Poleg tega je bil s to ustavno odločbo presojani Odlok o načinu ugotavljanja izpolnjevanja pogojev prebolevnosti, cepljenosti in testiranja v zvezi z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS, št. 126/2021) razveljavljen na način, da začne razveljavitev učinkovati šele eno leto po objavi odločbe v Uradnem listu RS, in sicer iz razloga, ker sta tudi pravica do zdravja in življenja temeljni ustavni vrednoti in bi razveljavitev odloka s takojšnjim učinkom lahko privedla do še hujšega protiustavnega stanja.

16S sklicevanjem na to, da se cepljenim ni bilo treba testirati, pritožba zmotno zatrjuje diskriminacijo tožnice. Necepljenost ni osebna okoliščina v smislu prvega odstavka 6. člena ZDR-1, na kateri bi bilo mogoče utemeljevati neenakopravno obravnavo, temveč gre za izbiro posameznika, kar je pravilno obrazložilo že prvostopenjsko sodišče. Tudi iz ustavnih odločb U-I-793/21 in U‑I 822/21 izhaja, da različno obravnavanje (izvzetje iz dolžnosti testiranja) cepljenih in prebolelih ter na drugi strani necepljenih ne predstavlja nedopustne diskriminacije.

17Pritožba se neutemeljeno sklicuje na ZPacP, ki določa pravico do samostojnega odločanja o zdravljenju. Predmet tega spora namreč ni bila presoja pravnega položaja tožnice kot pacientke.

18Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da so bila pisna opozorila in odpoved iz krivdnega razloga podani tožnici utemeljeno, saj je bila njena odklonitev upoštevanja toženčevega navodila o testiranju oziroma izpolnjevanju pogoja PCT neupravičena in je predstavljala kršitev 34. in 35. člena ZDR-1.

19Neutemeljena je pritožbena navedba, da izpodbijana odpoved predstavlja nesorazmeren ukrep. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je toženec izgubil zaupanje v tožnico, ki je kljub pisnim opozorilom in številnim pozivom zavračala testiranje (in s tem dokazovanje izpolnjevanja pogoja PCT). Ker pisno opozorilo iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 ni doseglo svojega namena in je z istovrstno kršitvijo nadaljevala, je toženec utemeljeno ocenil, da delovnega razmerja z njo ne more nadaljevati in ji izrekel sankcijo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

20Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi 2., 14. in 22. člena URS ter 6. člena EKČP, ker naj bi sodišče z odločitvijo o zakonitosti odpovedi uvedlo nad tožnico objektivno odgovornost. Ta očitek v razlogih izpodbijane sodbe nima nobene podlage, saj se ti nanašajo izključno na presojo obstoja krivdnega odpovednega razloga. Napačno je tudi pritožbeno sklicevanje, da tožnica ni krivdno odgovorna, ker mora delodajalec na podlagi drugega odstavka 43. člena ZDR-1 dopustiti delavcu prost dostop do poslovnih prostorov. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je bilo spoštovanje varnostnih ukrepov za toženca bistveno, saj v nasprotnem primeru ne bi smel opravljati svoje dejavnosti.

21Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da toženec ni obravnaval tožnice diskriminatorno. Zahteva za testiranje je bila namenjena zagotavljanju zdravja zaposlenih in otrok, temeljila je na veljavni pravni podlagi in ni predstavljala posega v tožničine ustavne pravice. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da protipravna ravnanja toženca, ki bi utemeljevala njegovo odškodninsko odgovornost zaradi kršitve prepovedi diskriminacije, niso podana, prav tako ni bilo dokazano žaljivo ravnanje, nadlegovanje, trpinčenje … tožnice. Tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode je zato utemeljeno zavrnilo. Ker ni bil podan že temelj tožbenega zahtevka, sodišču ni bilo treba postaviti izvedenca psihiatra za ugotavljanje škode.

22Pravilno je tudi zavrženje tožbe, ki ga je sodišče prve stopnje utemeljilo deloma z razlogi o tem, da ni bila vložena v skladu s 30-dnevnim rokom iz drugega odstavka 200. člena ZDR-1 in deloma z razlogi o neobstoju sodnega varstva zoper pozive, ki sami po sebi niso predstavljali podlage za samostojne pravne posledice. Tudi sicer tožbeni zahtevek za dopustitev opravljanja dela pri tožencu brez pogojevanja z izpolnjevanjem pogoja PCT in nošenjem kirurške maske ter ob uvedbi naprav za odvajanje izdihanega zraka v nobenem primeru ne bi mogel biti utemeljen, saj je tožnici delovno razmerje pri tožencu prenehalo zakonito.

23Za obravnavani spor niso odločilnega pomena pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ukrep prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in izven občin, na sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (Solomakhin proti Ukrajini, Vavrička in drugi proti Češki), ki se nanašata na cepljenje, in navedbe, s katerimi pritožba utemeljuje nezakonitost ukrepa nošenja obraznih mask. V obravnavanem sporu je bil presojan vsebinsko drugačen ukrep, zato se do omenjenih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Enako velja za pritožbene navedbe, ki se nanašajo na A. d.o.o. in njegove akte (protokol, dodatna navodila, dodatek …), saj ta družba ni stranka spora.

24Pritožba utemeljeno očita delno napačno odločitev o stroških postopka. Tožnica je predlagala izdajo začasne odredbe v zvezi s sporom o prenehanju delovnega razmerja. Ker v tovrstnem sporu delodajalec krije sam svoje stroške postopka ne glede na izid postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), toženec ni upravičen do povračila stroška za odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe. Preostali stroški so bili tožencu priznani glede spornega predmeta, katerega vrednost je bila opredeljena v višini 8.888,88 EUR. V zvezi s tem je utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da vsi priznani stroški niso bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Do nagrade za vlogo z dne 2. 11. 2021 ni upravičen, saj iz sodnega spisa ne izhaja, da bi toženec v sodnem postopku takšno vlogo sploh vložil. Pripravljalno vlogo z dne 29. 3. 2022 bi toženec lahko združil z odgovorom na tožbo, saj v vmesnem času tožnica ni vložila nobene pripravljalne vloge, prav tako ni bil opravljen noben narok. Neutemeljeno mu je bilo priznanih tudi 50 točk za čas čakanja na narok dne 6. 9. 2022. V skladu z drugim odstavkom Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) odvetniku pripada urnina za vsake začete pol ure nad 15 minut za čakanje na narok. Takšna zamuda v obravnavani zadevi ni bila podana, saj je bil narok razpisan ob 9.30 uri, pričel pa se je ob 9.45 uri. Upoštevajoč vrednost spornega predmeta 8.888,88 EUR, je toženec za odgovor na tožbo upravičen do povračila 400 točk (tar. št. 16/1/a OT) in ne 600 točk, kot jih je prisodilo sodišče, ki je previsoko ovrednotilo tudi preostale storitve. Tako mu pripada tudi 200 točk za pripravljalni narok dne 12. 4. 2022 (tar. št. 16/3/b OT), 150 točk za prošnje (3x) za posredovanje pisnih izjav (tar. št. 43/3 OT), 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 24. 5. 2022 (tar. št. 16/2 OT), 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 25. 8. 2022, 400 točk za prvi narok dne 6. 9. 2022 (tar. št. 16/3/a OT) in 150 točk urnine (6. člen OT), 200 točk za narok dne 10. 2. 2023 (tar. št. 16/3/b OT) in 31 točk za materialne stroške (11. člen OT), kar skupaj znaša 2.131 točk, glede na vrednost točke 0,60 EUR pa 1.278,60 EUR. Pripada mu tudi povračilo 22 % DDV v znesku 281,29 EUR (12. člen OT). Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče III. točko izreka izpodbijane sodbe delno spremenilo tako, da je tožencu pripadajoče stroške znižalo na znesek 1.559,89 EUR (5. alineja 358. člena ZPP).

25V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

26Tožnica krije sama svoje stroške pritožbe, saj je z njo uspela le glede sorazmernega dela stranske terjatve, glede glavne terjatve pa je bila pritožba v celoti neutemeljena (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tudi toženec krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo (prva odstavka 155. in 165. člena ZPP). V sporu o prenehanju delovnega razmerja krije delodajalec stroške postopka ne glede na uspeh v postopku, odgovor na pritožbo glede preostalega dela tožbe pa ni bistveno pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ni bil za pravdo potreben strošek.