41. člen ZDSS-1

Za presojo pravočasnosti odpovedi je odločilno, kdaj se je delodajalec seznanil z dejstvi, ki tvorijo posamezen odpovedni razlog. Ker sta bila podpisnika odpovedi z dejanskimi bistvenimi okoliščinami očitka glede polnjenja električnega vozila seznanjena že 24. 10. 2024, je pravilno zaključilo, da je bila odpoved, vročena 30. 11. 2024, glede tega očitka podana po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka.

Toženka je kljub zatrjevani neuspešni oceni dela želela s tožnikom delovno razmerje nadaljevati ob isti vsebini dela. To pa pomeni, da dejansko ni bila podana nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi, kar je sicer zahtevani element redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

Tožnik je zlorabil bolniško odsotnost s tem, ko je potoval na Poljsko brez dovoljenja osebnega zdravnika; gre za odpovedni razlog po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ta temelji na ugotovitvi, da delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Četudi sta bili stranki zakonca oziroma družinsko povezana, je pri urejanju razmerij iz pogodbe o zaposlitvi v prvi vrsti upoštevati položaj delavca in delodajalca, vključno z njunimi pristojnostmi v tem razmerju. Navedena okoliščina zato ne izključuje pravil, ki veljajo za delovno razmerje. Delodajalec ima pravico preverjati, ali delavec svoje pravice, konkretno pravice iz zdravstvenega zavarovanja, izvršuje v skladu s predpisi, in če jih ne, ustrezno ukrepati.

Razmerja med toženko in IPS družbami niso imela narave podjemne oziroma podizvajalske pogodbe, temveč so po vsebini pomenila zagotavljanje dela delavcev uporabniku. Ker IPS družbe za takšno dejavnost niso imele ustreznega dovoljenja, je šlo za nezakonit poslovni model, ki je prikrival dejansko delovno razmerje med tožnikom in toženko. Upoštevaje ustaljeno sodno prakso glede posledic zlorab pogodbenih in delovnih razmerij z namenom oškodovanja delavcev pri prejemkih iz delovnega razmerja, je treba v tem primeru preseči določbo šestega odstavka 62. člena ZDR-1 in odgovornost toženke izenačiti z odgovornostjo delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Zlorabo, kakršna je bila ugotovljena v tem sporu, je pravilno (in tudi pravično) pravno sanirati tako, da se za dejansko delodajalko tožnika šteje že od samega začetka uporabe njegovega dela dalje toženka.

Dlje časa trajajoče, nepretrgane vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke (zaporedoma s strani dveh različnih družb IPS), ni mogoče razlagati drugače kot trajno opravljanje dela za toženko. Zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela odgovornost toženke ni le subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena ZDR-1, niti ni le klasična odškodninska. Toženka tožniku odgovarja kot dejanska delodajalka za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, čeprav se mu za čas formalne zaposlitve pri IPS družbah ne more priznati delovnega razmerja pri toženki.

Pritožba sicer poudarja razlike med delom tožnika po IPS modelu poslovanja in poznejšim agencijskim delom, vendar te razlike ne omajejo bistvene ugotovitve: tožnik je ves čas osebno opravljal isto delo, na istem kontejnerskem terminalu, z istimi sredstvi druge toženke, v njenem organiziranem delovnem procesu, po navodilih, ki so bila neposredno povezana z izvajanjem delovnega procesa druge toženke in pod njenim nadzorom, IPS model in agencijsko delo pa sta bila zlorabljena, saj sta prikrivala delovno razmerje. Zato je pravilno ugotovilo, da je bila v vsem tem obdobju dejanska delodajalka tožnika druga toženka.

V ponovljenem sojenju se ni več odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo plač in dnevnic za julij in avgust 2023. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tožniku neutemeljeno naložilo v plačilo stroške toženke za sestavo vloge v ponovljenem sojenju v višini 50 točk in stroške toženke za zastopanje na naroku v ponovljenem sojenju v višini 150 točk. Sodišče prve stopnje je tožniku neutemeljeno naložilo plačilo toženkinih stroškov za sestavo pripravljalne vloge v višini 225 točk, saj v njej toženka ne navaja nobenih dejstev in ne predlaga nobenih dokazov v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo plač in dnevnic za julij in avgust 2023, pač pa v njej podaja pripombe na izvedensko mnenje izvedenca grafologa in navedbe glede tožnikove nove zaposlitve, kar se vse nanaša na zahtevek v zvezi z ugotovitvijo zakonitosti sporazuma oziroma prenehanja delovnega razmerja med strankama.

Ne glede na formalno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z družbo A. d. o. o. je bila dejanski delodajalec tožnika ves čas toženka, vendar mu za čas, ko že ima priznano delovno razmerje v družbi A. d. o. o. (in je na tej podlagi vključen v obvezna zavarovanja), ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri toženki. Za čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja s toženko, ko je bil tožnik brezposeln in kasneje upokojen, pa ni ovire za priznanje delovnega razmerja pri njej.

Po tretjem odstavku 118. člena ZDR-1 lahko delavec ali delodajalec predlog za sodno razvezo uveljavljata do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, kar po naravi stvari velja tudi za z njim povezane trditve in dokaze. Ta ureditev predstavlja posebno zakonsko pravilo, ki v sporih o prenehanju delovnega razmerja pomeni izjemo od splošne ureditve o prekluzijah iz 286. člena ZPP in sledi določbi 4. točke 41. člena ZDSS-1, po kateri lahko delavec v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja spremeni tožbo do konca glavne obravnave. Če pritožbeno ali revizijsko sodišče razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, se postopek na prvi stopnji oziroma glavna obravnava nadaljuje oz. vrne v fazo, ki jo določi razveljavitveni sklep. Ker zakon določa le skrajni rok (konec glavne obravnave), ta rok velja tudi v ponovljenem postopku. Sodišče lahko uporabi institut sodne razveze, če ugotovi obstoj okoliščin, zaradi katerih delodajalec delavca ne more sprejeti nazaj na delo; te so lahko objektivne narave (da mu ne more zagotoviti dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi) oziroma subjektivne narave (da je njun odnos porušen

Ker tožnica sporazuma ni podpisala in soglasja volj ni bilo, sporazum ne more veljavno povzročiti prenehanja delovnega razmerja, zato so zahtevki po ugotovitvi nezakonitosti prenehanja, reintegraciji in reparaciji po vsebini sklepčni in utemeljeni. Določba 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP preprečuje zamudno sodbo le, če je nasprotje med tožbenimi dejstvi in tožnikovimi lastnimi dokazi očitno, neodpravljivo in takšno, da že na formalni ravni onemogoča sklep, da zatrjevana dejstva držijo. V obravnavani zadevi pa predložena listina, ki navzven izkazuje podpis, ni v očitnem nasprotju s trditvijo, da tožnica listine ni podpisala oziroma da podpis ni njen.

Tožnik je utemeljeno verjel, da je tudi od 11. 2. 2025 na dopustu, njegov status (glede bolniškega staleža in poklicne rehabilitacije) takrat še ni bil dokončno urejen, kar pomeni, da je neutemeljen očitek iz odpovedi, da ni prišel na delo od 12. 2. 2025, o razlogih za odsotnost pa ni obvestil toženke, čeprav bi to moral in mogel storiti. Delavec, ki je na dopustu, delodajalca ni dolžan obveščati o razlogih za odsotnost.

Zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela posredovanja delavcev odgovornost toženke ni le subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1, prav tako ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Toženka je zaradi ugotovljene zlorabe, s katero je prikrivala dejansko delovno razmerje, obravnavana v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja kot dejanski delodajalec. Le na tak način je lahko saniran položaj, v katerem se je tožnik znašel zaradi zlorabe.

Delo preko agencije za zagotavljanje začasnega dela pri istem podjetju uporabniku ne sme postati stalen položaj delavca, zaposlenega pri agenciji. Judikat C-232/20 ponuja nekaj izhodišč, ki so v pomoč presoji stalnega oziroma začasnega položaja agencijskega delavca. Država članica lahko npr. v nacionalnem pravu določi natančno trajanje, po preteku katerega napotitve ni več mogoče šteti za začasno. Če takega trajanja ne določi (kar velja tudi za ureditev v ZDR-1), ga mora določiti nacionalno sodišče v vsakem primeru posebej in glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja. Indic za zlorabo napotitve je npr., če napotitve delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, v isto podjetje uporabnika pripeljejo do trajanja dela v tem podjetju, ki je daljše od tistega, ki ga je glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja, mogoče razumno šteti za začasno v smislu Direktive. Druga toženka je s trditvami o stanju VTV in sklenjenih Okvirnih sporazumih za napotitev delavcev k uporabniku dokazovala zakonito uporabo agencijske delovne sile, vendar ta dejstva utemeljujejo ravno nasproten pravni zaključek. S spora

Delo preko agencije za zagotavljanje začasnega dela pri istem podjetju uporabniku ne sme postati stalen položaj delavca, zaposlenega pri agenciji. Judikat C-232/20 ponuja nekaj izhodišč, ki so v pomoč presoji stalnega oziroma začasnega položaja agencijskega delavca. Država članica lahko npr. v nacionalnem pravu določi natančno trajanje, po preteku katerega napotitve ni več mogoče šteti za začasno. Če takega trajanja ne določi (kar velja tudi za ureditev v ZDR-1), ga mora določiti nacionalno sodišče v vsakem primeru posebej in glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja. Indic za zlorabo napotitve je npr., če napotitve delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, v isto podjetje uporabnika pripeljejo do trajanja dela v tem podjetju, ki je daljše od tistega, ki ga je glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja, mogoče razumno šteti za začasno v smislu Direktive. Opredelitev tretje in prve toženke kot tožnikove dejanske delodajalke bi bila ustrezna le, če bi tožniku res zagotavljali začasno delo pri uporabnikih. Ker temu ni bilo tako, je treba zlorabo, kakršna je bila ugotovljena v tem sporu, pr

Na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 delodajalec v sporu glede prenehanja delovnega razmerja ne glede na izid postopka sam krije svoje stroške postopka. Čeprav je pritožbeno sodišče s sodbo z dne 18. 11. 2025 ugodilo pritožbi toženke in spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, tožnica toženki ni dolžna povrniti stroškov postopka, torej niti stroškov nadomestila plače za pričo A. A.

Delavec v primerih, ko se ugotovi, da je bila pogodba o zaposlitvi nična, delovno razmerje pa realizirano, obdrži že pridobljene pravice iz delovnega razmerja. Glede na specifičen položaj v tej zadevi, kjer tožnica ni želela, da opravlja delo za toženko preko fiktivne pogodbe, ampak si je želela zaposlitve preko delovnega dovoljenja, toženka pa je izkoristila svoj prevladujoč položaj, v njunem odnosu pa so obstajali vsi elementi delovnega razmerja, takšna zloraba ne more uživati pravnega varstva, zato je tožnica upravičena do odškodnine v obliki plačila za vse opravljeno delo (126. člen ZDR-1) in do regresa za letni dopust, ki bi ji pripadal na podlagi 131. člena ZDR-1. Odločitev o stroških postopka v sodbi se vedno šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Zoper sklep je rok za pritožbo 15 dni, zoper sodbo pa od novele ZPP‑E 30 dni (prvi odstavek 333. člena ZPP). Vendar kadar sodišče odloči o glavnem zahtevku in stroških postopka z isto sodno odločbo, se lahko stranka pritoži tako zoper odločitev o glavni stvari kot o stroških postopka v roku 30 dni.

Prva toženka se pritožuje zoper del sodbe, kjer je bilo drugi toženki naloženo, da tožniku plača razlike v plači od oktobra 2019 do aprila 2020 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker se sodba v tem delu nanjo ne nanaša, nima pravnega interesa za vlaganje pritožbe zoper ta del odločitve. Navedenega ne spremeni okoliščina, da je bila prva toženka formalna delodajalka tožnika v navedenem obdobju in mu je obračunavala in izplačevala prejemke iz delovnega razmerja. Da je prišlo do zlorabe pogodbenega razmerja, je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi za obdobje od 1. 10. 2019 do 29. 4. 2020, ko je bil tožnik formalno zaposlen pri prvi toženki, ki je registrirana za opravljanje dejavnosti za zagotavljanje dela delavcev uporabniku in je z drugo toženko imela sklenjen okvirni sporazum o zagotavljanju delavcev, na podlagi katerega je od 1. 10. 2019 dalje na delo k drugi toženki napotila tožnika. Ker je tožnik že pred napotitvijo s strani prve toženke za drugo toženko opravljal delo, in to neprekinjeno od 1. 6. 2000, je skupno obdobje napotitev predstavljalo stalen, in ne začasen položaj tožnika, čeprav ga je prva toženka napotovala na delo k drugi toženki šele od 1. 10. 2019. Za tožnik

Zaradi zlorabe poslovnega modela je toženka odgovorna za tožnikovo prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja v času, ko je bil tožnik delavec formalnih delodajalcev.

Sodišče prve stopnje je prvemu tožniku za obdobja, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu za krajši delovni čas, pravilno priznalo delovno razmerje pri toženki le za preostali delovni čas do polnega. Po določbi drugega odstavka 362. člena ZPP smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Obstoja tega pogoja toženka ni izkazala. Na prvem naroku v ponovljenem sojenju in v nadaljnjih vlogah je vztrajala pri predlogu za sodno razvezo pogodb o zaposlitvi in ga utemeljevala z okoliščinami, ki jih je zatrjevala že v prvem sojenju. Če je menila, da je za dokazovanje teh okoliščin potrebno izvesti dokaz z izvedencem psihologom, bi ta dokazni predlog upoštevajoč prvi odstavek 7. člena ZPP morala podati že v prvem sojenju, ne pa šele v drugem sojenju. Odločitev, ali je sodna razveza mogoča ali ne, predstavlja pravno presojo, ki je pridržana sodišču. Nobena od izpostavljenih okoliščin spora ni takšne narave, da bi za njeno razjasnitev sodišče prve stopnje potrebovalo posebno strokovno znanje, s katerim ne bi razpolagalo že samo. <p

Pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d. o. o. je bilo zlorabljeno. Njegova dejanska delodajalka je bila toženka, pri čemer formalna pogodba o zaposlitvi nima prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. Z delovnim razmerjem tožnika pri družbi A. d. o. o.je bilo prikrito delovno razmerje s toženko. Na zlorabo kaže tudi nepretrgana, več kot desetletna vključitev tožnika v organiziran delovni proces toženke, ki je ni mogoče razlagati drugače kot trajno opravljanje dela za toženko, kar presega razumen standard začasnosti, ki je bistvo agencijskega dela.