107. člen ZPP

Stališče, da je pooblastilo, ki je predloženo v fotokopiji namesto v izvirniku, nepopolno, je bilo preseženo z odločbo Ustavnega sodišča Up-648/09 z dne 14. 6. 2012. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče kot očitno napačno označilo dotedanjo sodno prakso, po kateri se je za popolno štelo le pooblastilo, predloženo v izvirniku, ne pa tudi pooblastilo v fotokopiji. Pri pooblastilu, predloženem v fotokopiji, se lahko pogosteje kot pri izvirniku pojavi dvom o njegovi pristnosti. Ustavno sodišče je pojasnilo, da je sodnikovi presoji prepuščeno, ali bo preveril obstoj in pristnost pooblastila, predloženega v fotokopiji, tako da bo zahteval predložitev izvirnika ali overjenega pooblastila. Vendar pa po prepričanju pritožbenega sodišča takšna presoja ne sme biti arbitrarna, temveč mora biti razumno utemeljena in ustrezno obrazložena. Če sodišče ne sprejme kopije pooblastila in zahteva predložitev izvirnika oziroma overjenega pooblastila, zlasti pa če na domnevno nepristnost pooblastila navezuje za stranko neugodne procesne posledice, mora svojo odločitev ustrezno utemeljiti.

Zahteva, da za operativni poseg oziroma za zahtevnejše posege, ki so povezani z večjim tveganjem za pacienta, poda pojasnilno dolžnost zdravnik operater, če to ni možno pa drug zdravnik, ki je usposobljen za tak medicinski poseg, tako ne pomeni, da je izpolnjena pojasnilna dolžnost le, če jo poda operater in zgolj, če ta tega ne more, drug enako usposobljen zdravnik. Za presojo veljavnosti privolitve, je pomembno, ali je pojasnilo bilo po obsegu in načinu njegove podaje podano popolno in pravilno in je vsebovalo vse pomembne informacije za pacientovo odločitev. Zato pa ni podane kršitve pojasnilne dolžnosti in posledične odškodninske odgovornosti, če po pisni izpolnitvi predpisanega pisnega obrazca podpisani pisni obrazec v drugopisu ali kopiji ni bil izročen pacientu. Obseg in vsebina pojasnilne dolžnosti je odvisna od okoliščin posameznega primera, na katerega je potrebno tudi aplicirati splošne kriterije, ki opredeljujejo pravilnost izpolnitve pojasnilne dolžnosti. 107. člen ZPP ureja zgolj predložitev listin kot dokazov sodišču. Ne omejuje pa pravice do izjave strank, ki gre tem že na podlagi 22. člena URS. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki, da glede na t

Splošna uredba določa pravila o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in pravila o prostem pretoku osebnih podatkov ter varuje temeljne pravice in svoboščine posameznikov, zlasti pravico do varstva osebnih podatkov (1. člen Splošne uredbe). Ukvarja se torej z varstvom informacijske in deloma lokacijske zasebnosti, pri čemer ureja varstvo tistih podatkov, s katerimi je posameznike mogoče identificirati. V civilnem sodnem postopku se osebni podatki udeležencev, tako strank kot tudi tretjih, neizogibno obdelujejo, tudi s pridobitvijo dokumenta ali vnosom podatka v zapisnik. Podlago za zakonitost obdelovanja po Splošni uredbi predstavlja določilo 9. f člena, ki določa, da je obdelava osebnih podatkov dopustna, če je potrebna za uveljavljanje, izvajanje ali obrambo pravnih zahtevkov ali kadar koli sodišča izvajajo svojo pristojnost. Čeprav se določba nanaša na posebne kategorije osebnih podatkov (občutljive podatke), velja tudi za ostale osebne podatke. Tudi če je prvotni upravljavec podatke pridobil nezakonito, je obdelava teh podatkov v sodnem postopku dopustna, saj zanjo ob Splošni uredbi obstoji zakonska podlaga v določilu 7., 212. in prvega odstavka 226. člena ZPP.

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženec za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahteval, da morajo izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imel podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bil toženec kot delodajalec dolžan sprejeti, saj je bila to njegova zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). S sprejetimi ukrepi zato tožniku ni samovoljno nalagal nobenih dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja. Na drugi strani je spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1, 12. člen ZVZD-1).

V Pogodbi sta kot stranki navedeni pravdni stranki, pri navedbi pogodbene stranke ni določbe, da toženka sklepa Pogodbo v imenu in za račun etažnega lastnika, niti kot naročnik ni opredeljen etažni lastnik, pač pa toženka. Zato tudi po stališču višjega sodišča navedba v določilu I. Splošno Pogodbe, na katero se pritožnica sklicuje in v kateri pogodbeni stranki ugotavljata, da je lastnica apartmajske hiše DUTB d. d., toženka pa upravnik v imenu in za račun etažnega lastnika, za opredelitev pogodbene stranke ne more biti odločilno. Smisel ogleda ni v tem, da se udeleženci brez besed sprehajajo po objektu, izvedenec pa zgolj preverja, ali s pomočjo čutne zaznave lahko potrdi trditveno podlago strank. Tako stališče je prestrogo in neživljenjsko, višje sodišče pa se v celoti pridružuje obrazložitvi sodišča prve stopnje o izvedenčevi razjasnjevalni dolžnosti oziroma izvedenčevem materialno procesnem vodstvu. Tožnica je tožbi priložila črno bele fotografije, sodišče prve stopnje pa jo je pozvalo k predložitvi izvirnika. Gre za isti dokaz, ki je le druge kvalitete, pritožnica ne trdi, da bi šlo za druge posnetke oziroma ne pove, v čem je to vplivalo na odločitev sodišča, zat

Sodišče se je pri odločitvi pravilno sklicevalo na drugi odstavek 107. člena ZPP, ki določa, če priloži stranka listino v izvirniku, jo sodišče obdrži, nasprotni stranki pa dovoli, da jo pregleda. Ko sodišču listina ni več potrebna, jo na zahtevo vrne vložniku, vendar pa lahko zahteva, da priloži spisom njen prepis. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je treba smiselno enako, kot to določa drugi odstavek 107. člena ZPP postopati tudi z ostalimi dokaznimi gradivi in ne samo z listinami, zato pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene teze, da ta določba velja le za listine.

To kar je tožena stranka predložila, ni original pooblastila. Novo pooblastilo je bilo prepozno in tudi ni opremljeno s pojasnilom, da gre za obnovo postopka. Pri tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da mora biti vloženo v roku 30 dni od takrat, ko se je stranka seznanila z novimi dejstvi in dokazi in to je od vročitve drugostopenjske odločbe. S predmetno odločitvijo sodišče prve stopnje ni vzelo stranki dostopa do sodišča, saj jo je korektno in pravilno pozvalo, da predloži original listine, katero je predložila v fotokopiji. Zato ni kršena njena pravica do sodnega varstva po 23. in 25. členu Ustave RS ali 6. in 8. členu EKČP.

V skladu s prvim odstavkom 107. člena ZPP so lahko listine, ki se priložijo vlogi, v izvirniku ali v prepisu. Razlika med izvirnikom in prepisom listine se kaže v njeni dokazni moči. Neustrezno izvajanje materialnega procesnega vodstva izključuje krivdo stranke za prepozno podajanje relevantnih trditev in ponudbo dokaznih sredstev. Dolžnost substanciranja je sestavni del dokazne ponudbe in obveznost stranke na podlagi 212. člena ZPP. Drugače sodišče dokaznega sklepa ne more sprejeti in postopka ne more voditi ekonomično.

Odsotnost delavca stranke, ki je pravna oseba, ne more biti utemeljen razlog za sklepanje, da pravni osebi sodno pisanje ni bilo vročeno. Pravna oseba mora namreč imeti poslovanje organizirano tako, da si zagotovi (pravočasen) prevzem sodnih pošiljk (pravna oseba namreč ne more biti odsotna). Tej zahtevi pa je prilagojen tudi sistem vročanja sodnih pošiljk stranki, ki je pravna oseba. Stranka mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo (drugi odstavek 163. člena ZPP). V vlogi z dne 18. 11. 2016 je tožeča stranka zahtevala le povračilo stroškov prevodov v končnem znesku, ne da bi navedla tudi količino opravljenega dela. Tako nekonkretiziranega zahtevka zato sodišče ni moglo preizkusiti. Ne zadostuje namreč zgolj sklicevanje na priloženi račun (priloga A36), ki je tudi sicer sestavljen v tujem jeziku in ga zato sodišče ni bilo dolžno presojati.

S polnoletnostjo sina toženka ni (več) aktivno legitimirana, da zahteva od tožnika plačilo preživnine za sina. Okoliščina, da sin ni odgovoril na poziv sodišča, ali vstopa v pravdo, zanj nima nobenih pravnih posledic, ker je s polnoletnostjo pridobil vsa procesna upravičenja, kar pomeni, da le on lahko tožbo umakne, ali pa vztraja pri tožbenem zahtevku, ki ga lahko tudi spremeni. Premoženjski spor med staršema glede (uporabe) skupnega premoženja je relevantna okoliščina le glede ugotavljanja materialnih zmožnosti (posameznega) starša, ni pa pravna podlaga za izključitev preživninske obveznosti starša, ki zatrjuje, da skupnega premoženja ne more uporabljati. Pravila 27. poglavja ZPP, ki se uporabljajo v sporih med starši in otroki, ne izključujejo litispendence kot procesnega instituta. Ker je tožnik v tožbenem zahtevku predlagal, da se mu določi preživninska obveznost od pravnomočnosti sodbe, je pravica toženke terjati preživnino za otroka pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje vezana na datum vložitve nasprotne tožbe.

Dolžnica utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti svoje odločitve na listino, ki jo je predložila upnica kot izvršilni naslov. Navedena listina že na prvi pogled ni izvirnik, ampak nepopoln prepis, zato dolžnica utemeljeno izraža dvom v njegovo pristnost. Če dolžnik ugovarja, mora upnik predložiti izvršilni naslov (tretji odstavek 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ). V okoliščinah, ko iz prepisa ni razviden niti žig, ne podpis državnega organa, ki je izdal listino, mora sodišče prve stopnje že po uradni dolžnosti zahtevati predložitev originala (sedmi odstavek 40. člena ZIZ in tretji odstavek 107. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj lahko le tako opravi uradni preizkus obstoja izvršilnega naslova (2. točka prvega v zvezi z drugim odstavkom 55. člena ZIZ)

Določba 107. člena ZPP sicer zahteva predložitev izvirnika listine, če tako zahteva pravdna stranka. Vendar pa obstoj očitane procesne kršitve preprečuje okoliščina, da je s to listino sodišče prve stopnje le dopolnilno dokazno ocenjevalo tožnikove trditve, da je bil tudi sporni znesek posojen in ne vrnjen, da je toženec pripoznal dolg s predhodnimi delnimi plačili dela posojenega zneska ter da je bilo zato zastaranje pretrgano (beležnica je namreč predstavljala dokaz o vrnjenih zneskih iz več posojilnih pogodb, med katerimi pa sicer ni bilo navedenih spornih zneskov skupno danega posojila). Sodišče prve stopnje se je namreč oprlo še na druge indice in dokaze – na posojilne pogodbe, potrdilo o nakazilu enega od predhodno vrnjenih zneskov, pisno izjavo toženca, izpovedbe prič in tožečih strank. Ugotavljanje obstoja indicev in proces nadaljnjega indičnega sklepanja na (ne)obstoj odločilnega dejstva predstavljata sestavni del dokazne ocene, ki jo v revizijskem postopku ni dopustno izpodbijati nje dejanskega stanja in ne očitanih procesnih kršitev (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pravdne stranke niso dolžne same „ugibati“ in posebej poizvedovati, ali so zaprošene listi

Podpis pritožnika v izvirniku je nujna obligatorna sestavina pritožbe. Če ga pritožba ne vsebuje, je nepopolna in jo sodišče zavrže. V skladu s 336. členom ZPP se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev.

ZPP ne postavlja zahteve, da bi morale biti vlogam priložene listine v originalu, saj je v 107. členu ZPP določeno, da so lahko predložene tudi kot fotokopije. Zgolj razlog, da je listina v fotokopiji, torej še ne pomeni, da ni verodostojna. Tožeča stranka je ob sklepanju pogodbe izpostavila prav vse pomembne okoliščine, da je tožena stranka lahko opravila oceno nevarnosti. Upoštevaje takšno stanje je slednja privolila v sklenitev zavarovalne pogodbe. V kolikor se navedeni pogoji toženi stranki niso zdeli ustrezni, bi morala tožečo stranko na to opozoriti. Tega pa ni storila. Zato se na dejstvo, da varnostni sistem v prostorih tožeče stranke ni bil skladen s klavzulo K-3, sedaj ne more več sklicevati.

Ni mogoče šteti, da vloga za oprostitev plačila sodnih taks ni popolna, če je stranka kljub zahtevi sodišča za predložitev izjave o premoženjskem stanju v izvirniku, vztrajala pri predloženi kopiji te izjave. Pretirano strogo in v nasprotju z namenom 3. odstavka 107. člena ZPP bi bilo, da mora stranka predložiti podpisano izjavo o premoženjskem stanju v izvirniku.

Spor se je vodil po pravilih civilnega procesnega prava, konkretno ZPP. V postopku odločanja glede plačila sodne takse se torej morajo smiselno uporabiti določbe ZPP. ZPP določa, da nosi trditveno in dokazno breme tista stranka, ki uveljavlja kakšno svojo pravico ali nasprotno pravico. Glede obstoja predpostavk za kakšno od dovoljenih olajšav pri plačilu sodnih taks je bila torej tožeča stranka tista, ki je nosila trditveno in dokazno breme. Nosila ga je glede obstoja predpostavk za delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. ZPP jasno razlikuje med strankino vlogo in listino kot prilogo. Listina je zgolj dokazno sredstvo. Tožeča stranka bi torej morala dejstva o svojem premoženjskem, finančnem in likvidnostnem položaju navajati v svoji vlogi, to pa je bil predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Zgolj obstoj podatkov v listini ne pomeni, da je stranka postavila trditve glede teh podatkov.

Dedinja zahteva izločitev sodnika v pritožbenem postopku, kar je prepozno, saj bi lahko zahtevala njegovo izločitev (le) do konca obravnave.

Primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča ne sme, zaradi načela stroge formalne legalitete (prvi odstavek 17. člena ZIZ), terjati dodatnega vsebinskega odločanja. Izvršilni postopek je namenjen le realizaciji upnikove terjatve, ki je ugotovljena v predhodnem pravdnem postopku. Vsi elementi za določitev obsega obveznosti morajo tako izhajati iz samega izvršilnega naslova.

ZPP ne postavlja zahteve, da bi morale biti vlogam priložene listine v originalu, saj je v 107. členu ZPP določeno, da so lahko predložene tudi kot fotokopije. ZPP tudi ne vsebuje formalnih dokaznih pravil, ki bi določala, da so fotokopije listin že same po sebi neverodostojne, temveč velja načelo proste presoje dokazov. To pomeni, da mora sodišče v vsakem posamičnem primeru glede na okoliščine oceniti, ali je stranka s fotokopijo in drugimi dokazi pravno pomembno dejstvo dokazala.

Tožeča stranka je res predložila zgolj fotokopijo menične izjave in pooblastila za izpolnitev menice ter pooblastila za vnovčenje, vendar ZPP ne postavlja zahteve, da bi morale biti listine priložene v originalu. V skladu z načelom menične strogosti je potrebno v sodnem postopku v izvirniku predložiti le menico, ne velja pa to obvezno tudi za menično izjavo oziroma pooblastilo za izpolnitev menice. Če sodišče ugotovi, da obstaja terjatev tožeče stranke v zatrjevani višini, da pa ne obstaja pobotna terjatev tožene stranke, mora tožbenemu zahtevku ugoditi za vtoževani znesek ter ugotoviti, da ne obstaja pobotna terjatev za celoten znesek.