17. člen URS

Začasne omejitve pravice do svobodne gospodarske pobude, do katere je prišlo v posledicah izvrševanja Odloka/174 oziroma njegovih posameznih določb, ki jih tožeča stranke označuje za protipravne, ni mogoče označiti za hudo oziroma najhujšo kršitev ustavnih določb ali temeljnih civilizacijskih standardov, posledično pa ravnanjem tožene stranke oziroma Vlade RS tudi ni mogoče pripisati kvalificirane protipravnosti v smislu 26. člena Ustave RS. Institut odškodninske odgovornosti države je izjemno sredstvo (t. i. ultima ratio), tovrsten zahtevek morebitnega oškodovanca pa mogoč samo, kadar ta nima in tudi ni imel na voljo drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode.

Konkretna ravnanja toženke (preprečevanje vstopa v osnovno šolo in onemogočanje obveznega šolanja brez pogoja PCT) temeljijo na zgoraj opisanih pravnih podlagah, zato tožničina terjatev oziroma zahtevek, s katerim uveljavlja pravno varstvo na temelju določbe 134. člena OZ, zaradi izključitve protipravnosti ni verjetno izkazana.

Z namestitvijo novih uporabnikov v prezasedene in kadrovsko podhranjene zavode so poleg že zgoraj navedenih pravic kršene ali ogrožene še pravice drugih uporabnikov do zdravstvenega varstva do duševne in telesne celovitosti, prav tako je prekomerno okrnjena njihova svoboda bivanja, s tem pa gre za nezakonito izvrševanje ZDZdr (prvi in drugi odstavek 12. člena zakona).

Od pogojev oziroma okoliščin, ki morajo biti v skladu z 48.a členom KZ-1 podani v fazi izreka kazni izgona tujca iz države, je potrebno ločevati pogoje oziroma okoliščine, ki morajo biti upoštevani v fazi izvršitve tako izrečene kazni. Izvršitev kazni izgona tujca iz države ureja ZIKS-1, ki v petem odstavku 127. člena določa, da izgon tujca iz države izvrši policija v skladu z zakonom, ki ureja tujce. Obstoj mednarodne zaščite (status begunca ali status subsidiarne zaščite po 20. členu ZMZ-1) ne predstavlja ovire za izrek stranske kazni izgona tujca iz države. Vse pritožbene navedbe o stanju v državi izgona in nevarnostim, katerim bi obsojenec lahko bil izpostavljen, tako sodijo v fazo izvrševanja izrečene kazni. Po sodni praksi se načelo prepovedi spremembe na slabše ne nanaša le na pravno presojo dejanja in kazensko sankcijo, temveč tudi na dejansko stanje, vendar to ne pomeni, da je sodišče v ponovljenem postopku vezano na prav vse (materialno in procesnopravno relevantne) dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo v prvotnem postopku, temveč le na konkretni dejanski stan, ki je opisan v krivdoreku.

Na presojo, ali so bili v konkretnem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za pridržanje in je torej sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se udeleženka zadrži na zdravljenju, ne more vplivati dejstvo, da je bila slednja že odpuščena, priporočeno pa ji je bilo ambulantno zdravljenje. Sodišče prve stopnje je namreč o pridržanju odločalo po stanju, ki ga je ugotovilo ob zaključku naroka, takšno stanje pa je ob pritožbenem preizkusu izpodbijane odločitve dolžno upoštevati tudi pritožbeno sodišče, ki s tem odloči tudi o zakonitosti in utemeljenosti sicer že izteklega zadržanja udeleženke.

Ker je sodišče ugotovilo vzročno zvezo med duševno motnjo zadržane osebe in njeno realno možnost ogrožanja drugih, vzrokov pa zaradi nekritičnosti osebe do svojega stanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, je bilo treba zdravljenje osebe v psihiatrični bolnici v oddelku pod posebnim varstvom podaljšati za čas dveh mesecev. Sodišče je odstop od postopkovnih pravil, da se opravi zaslišanje v zavodu, utemeljilo z oceno varovanja ustavnih pravic udeleženca oziroma zagotavljanja varnega okolja za sodno osebo, sodno komisijo in nenazadnje za celotno zdravstveno ustanovo. Tako je pravilno tehtalo pravico do osebne svobode, varstvo dostojanstva v postopkih, pravico do enakega varstva pravic in pravico do sodnega varstva. Te pravice so zagotovljene tudi, ko izvedenec osebo pregleda prek videokonference. Sodišče mora namreč upoštevati tudi druge ustavne pravice (udeleženca in drugih oseb, ki v postopku sodelujejo): nedotakljivost človekovega življenja, pravico do telesne celovitosti, kamor spada tudi varovanje zdravja in zaščita pred okužbo, in pravica do varnosti.

Po prepričanju sodišča druge stopnje je predpogoj, da je moč govoriti o konfliktu človekovih pravic oziroma njihovi koliziji, sočasnost, ko si stopijo pravice dveh subjektov nasproti, saj je šele tedaj moč presojati v luči konkretnega primera oziroma oblikovati pravilo (praktična konkordanca) katera od človekovih pravic se mora umakniti drugi. Šele tedaj se lahko obseg varovanja določene pravice zmanjša v tistem delu, ki je nujen za uveljavitev druge pravice.

Sodišče prve stopnje v sklepu ni pojasnilo, ali bo v nadaljevanju postopka pridobilo podatke, na podlagi katerih bo lahko ugotovilo, kateri zavod bo lahko v najboljši meri zagotovil terapevtsko obravnavo nasprotne udeleženke in ki bo hkrati lahko zagotovil varstvene pogoje za nasprotno udeleženko in druge stanovalce zavoda. Sodišče prve stopnje je očitno menilo, da je storilo vsa potrebna materialnoprocesna dejanja že s tem, ko je prejelo odgovore zavodov, da so prezasedeni oziroma da ne morejo zagotoviti varnosti znotraj ustanove v primeru, če sprejmejo nasprotno udeleženko, glede na njene duševno zdravje. Tako postopanje sodišča prve stopnje ni pravilno. VSRS je v sklepu II Ips 95/2019 nakazalo možne načine, kako voditi te nepravdne postopke, od koga in katere podatke je treba pridobiti, ko nastopi težava pri namestitvi osebe z duševno motnjo v SVZ zaradi prezasedenosti zavodov, kar naj bi preprečilo, da bi sodišča z odločitvami v teh zadevah nedopustno posegala v človekove pravice teh oseb in stanovalcev zavoda. Opozorilo je, da si sodišče lahko pomaga s pozivom izvršilne veje (ministrstvu), ki naj navede dejanske možnosti za rešitev. Obravnavana zadeva je nepravdni postopek,

Očitno je, da rešitev, kakršna je vsebovana v izpodbijanih odločbah, posega ne le v človekove pravice nasprotnega udeleženca, marveč tudi v človekove pravice ostalih varovancev oddelka. Vsebina te rešitve namreč je, da se v zavod namešča nasilna, nemirna in lahko razdražljiva oseba, ki je že poskusila zadaviti drugega varovanca. Ker je zavod prenatrpan in kadrovsko podhranjen, ta nima druge možnosti, kakor da takšno osebo namesti v jedilnico z dnevnim prostorom, kjer je vrh tega že nameščena postelja druge varovanke. Odločitev sodišča ne sme biti takšna, da bi na ustavno nedopusten način posegala v kakšno človekovo pravico. Veljati mora ravno nasprotno: sodniško pravo mora uresničevati človekove pravice. V obravnavani zadevi izpodbijana rešitev, ki sledi stališčem dosedanje sodne prakse ne samo ne ščiti človekovih pravic, marveč jih resno ogroža. Ta nevzdržnost zato v konkretni zadevi terja odstop od dosedanje sodne prakse in iskanje rešitve za zapolnitev izvedbene pravne praznine v tem delu pravnega reda. Doslej je bilo namreč rečeno, da mora problem prezasedenosti rešiti izvršilna veja oblasti. To sicer še vedno drži, a ker tega doslej še ni storila, se mora sodna

Neizpolnitev oziroma nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti je odškodninskopravno pomembna takrat, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti, in če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda.

Ob upoštevanju ustavnega načela sorazmernosti je v konkretnem primeru poseg v pravico do zasebnosti (glasu) zasebnega tožilca posebnega pomena za izvrševanje obdolženkine pravice do osebne varnosti, ki je s policiji prijavljenim kaznivim dejanjem nasilja v družini ogrožena že pojmovno. O utemeljenosti suma glede zakonskega znaka namena zlorabiti zaupno izjavo zasebnega tožilca zato ne more biti govora. V opisu dejanja v tenorju zasebne tožbe ni konkretiziran oziroma substanciran zakonski znak namena zlorabe zvočno posnete zaupne izjave drugega, zato dejanje ni kaznivo že po samem zakonu.

Tožena stranka bi bila lahko odgovorna za opustitev dolžne preiskave storjenega dejanja le, bi bilo njeno ravnanje očitno v nasprotju s predpisi o vodenju predkazenskega postopka.

Na podlagi določbe 34. člena URS ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Ustavna pravica do varnosti ne varuje posameznika le pred nedopustnimi in protipravnimi ravnanji države, posamezniku zagotavlja varnost tudi pred nedopustnimi posegi drugih posameznikov. Država je zato dolžna zagotoviti varnost državljanom glede predvidljivih dogodkov. V ta namen izvajajo pristojni organi države v okviru zakonskih pooblastil represivne in preventivne ukrepe. Ne gre za zagotavljanje varnosti, kjer bi bil posameznik zavarovan pred vsemi nedopustnimi ravnanji drugih posameznikov. Od države se pričakujejo (zahtevajo) ravnanja v okviru skrbnosti dobrega strokovnjaka, kar pomeni, da odgovarja le za tiste protipravne posege posameznikov, ki bi jih lahko predvidela in z ustreznimi ravnanji preprečila. Država je dolžna zagotoviti splošno varnost, kar pomeni, da je upravičena izvajati ukrepe za zagotavljanje takšne varnosti. Država je odgovorna za posledice kaznivega dejanja, če iz okoliščin primera izhaja, da bi z aktivnim ravnanjem v okviru zakonskih pooblastil kaznivo dejanje lahko preprečila, kakor tudi v primeru nezakonite pravne praznine. Država ravna protipravno, č

Tožeča stranka je zatrjevala, da pomeni početje tožencev s posegi v osebnostne pravice tožečih strank, vznemirjanje, grožnje s smrtjo in vdiranje v njuno lastnino ter povzročanje škode zahtevek za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic. Gre torej za predmet zaščite po 134. čl. Obligacijskega zakonika - OZ. Predmet zaščite so torej nedotakljivost človekove osebnosti. O zahtevi za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic pa odloča sodišče v pravdnem postopku.