34. člen ZDR-1

Tožnik je s tem, ko se je odločil, da je sestanek zaključen in je brez razloga predčasno odšel, A.A. onemogočil, da bi ga dokončala skladno z navodilom in svojo namero. Takšno ravnanje tožnika je nespoštljivo in nedopustno ter kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 34. člena ZDR-1), zaradi katere mu je toženka zakonito podala pisno opozorilo.

Tožnik je naklepno huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (33., 34. in 35. člen ZDR-1, Kodeks ravnanja zaposlenih pri toženki ter 12. in 50. člen ZVZD-1) s tem, da pri delu z brusilnim strojem ni uporabljal vse zahtevane zaščitne opreme. Pravno nepomembno je, ali je bil ta očitek naknadno dodan drugim očitkom, ki so bili podlaga za izredno odpoved, saj je odpoved v zvezi z njim podana pravočasno in je vsebinsko utemeljena. Tožnik je s tem, ko je s svojega zasebnega elektronskega naslova posredoval prijavo javni agenciji D. zoper toženko s prilogami njenemu zunanjemu izvajalcu, namenoma storil hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Že po sami naravi stvari je obveščanje sopogodbenikov delodajalca o prijavi domnevnih hudih nepravilnosti kršitev prepovedi škodovanja interesom delodajalca iz 37. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje za to, da je to dopustno storil v dobri veri in z namenom zaščite javnega interesa v okviru "žvižgaštva", ni utemeljeno. Zunanji pogodbeni izvajalec ni uradna institucija, pristojna za nadzor nad delovanjem toženke.

Toženka se je o razlogih odsotnosti tožnice seznanila pred podajo odpovedi. Glede na to, da sta bila o razlogu za tožničino odsotnost 9. 10. 2023 seznanjena tako koordinator kot tudi kadrovska služba pri toženki, ter da so bile tudi sicer toženki tožničine zdravstvene težave glede na dolgotrajen bolniški stalež od 25. 1. 2023 in izvid urgence o ponovni poškodbi z dne 1. 9. 2023 pred 9. 10. 2023 znane, oziroma ji po stališču sodišča prve stopnje niso mogle biti neznane, je očitek po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 neutemeljen. Glede očitka po 2. točki prvega odstavka 110. člena ZDR-1 tožnici ni mogoče očitati naklepne ali iz hude malomarnosti hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj je dokazala, da je bila tudi po 1. 10. 2023 začasno nezmožna za delo. Zato ni kršila temeljne obveznosti opravljanja dela (33. člen ZDR-1), spoštovanja navodil in zahtev delodajalca (34. člen ZDR-1) in ni škodovala poslovnim interesom toženke (37. člen ZDR-1).

Skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na pisno obrazloženi dejanski razlog odpovedi pa je vezan v sporu o zakonitosti odpovedi pred sodiščem. Povedano drugače: delodajalec mora v odpovedi navesti dejstva, dejanske okoliščine oziroma dejansko ravnanje, ki je razlog za odpoved, in to toliko konkretizirano, da bo delavcu in delodajalcu jasno, za katera dejstva gre, ter da je mogoča individualizacija odpovednega razloga. To je toženka storila. Bistvo kršitve, ki jo je očitala tožniku, je, da je preko družbenega omrežja ponujal v prodajo elektronske cigarete, pri čemer se je kot policist (zlasti zaradi nižje oglaševane cene v razmerju do maloprodajne) moral zavedati, da gre za blago nezakonitega izvora.

Za opozorilo ni obstajal utemeljen razlog. V času, ko se tožnici očitajo kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, namreč tožnica ni delala, saj je bila na letnem dopustu, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da delavec med dopustom ne opravlja dela in nima običajnih delovnih obveznosti. Zato mu delodajalec v primeru kot je tožničin, ko se ji kot poslovodji očitajo kršitve v času, ko je bila na dopustu, ne more očitati kršitve delovnih obveznosti v tem času, to je v času dopusta.

Tožnica je z dokazanimi ji ravnanji kršila toženkine splošne akte, ta dejanja pa obenem pomenijo kršitev prvega odstavka 33. člena ZDR-1 (dolžnost vestnega opravljanja dela na delovnem mestu), prvega odstavka 34. člena ZDR-1 (upoštevanje navodil delodajalca), 37. člena ZDR-1 (dolžnost vzdržati se ravnanj, ki materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca), pa tudi 7. in 8. člena pogodbe o zaposlitvi, v katerih so smiselno povzete citirane zakonske določbe. Ugotovljene kršitve utemeljujejo tožnici podano pisno opozorilo in odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožba neutemeljeno navaja, da tedaj, ko je tožnica zapustila blagajniško mesto, blagajniški predal ni bil odprt. Ključno je, da je blagajniško mesto zapustila na nedopusten način, ki je stranki v odsotnosti prodajalca omogočil plačilo računa, ob izvršitvi tega dejanja pa se blagajniški predal s celotnim izkupičkom odpre samodejno. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, bi ga kupec lahko nenazadnje tudi izpraznil. Dokazana in nasprotujoča toženkinim pravilom so tudi ravnanja, ki so bila tožnici očitana v okviru odpovednega razloga: odtujila je toženkin artikel - kavo in jo med delovn

Tožnica je s tem, ko je iz košarice pri blagajni vzela denar in ga uporabila za lastni nakup, huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (33., 34. in 37. člen ZDR-1). Tožnica ni ravnala vestno, kršila je navodila toženke o ravnanju z najdenim in puščenim denarja, njena kršitev pa je tudi materialno škodovala toženki. Pri presoji obstoja hujše kršitve je pomembno, kakšnega pomena je narava kršitve, torej vsebina same kršitve glede na obveznosti delavca in možne posledice kršitve za delodajalca. Tožnica je bila zaposlena kot prodajalka, zato je bila v stiku z denarjem, s katerim pa je na sporna dneva ravnala v nasprotju z jasnimi navodili delodajalca. Višina denarja (kovancev), ki ga je tožnica na sporna dneva porabila za lastni nakup, ni pomembna. Za presojo teže kršitve je namreč ključna vsebina ter pomen kršitve, in ne vrednost prilaščenega denarja. Kadar ima delavec dostop do denarja, je ključno, da mu delodajalec lahko zaupa, da bo navodila glede ravnanja z denarjem spoštoval, zato se po ustaljeni sodni praksi kršitev navodil delodajalca glede ravnanja z denarjem in blagajniškega poslovanja šteje za hujšo kršitev delovnih obveznosti.

Tožnik dela dne 2. 2., 26. 2. in 29. 2. 2024 v očitanem časovnem obdobju ni opravljal skladno z razporedom dela, s čimer je kršil svojo osnovno delovno obveznost po pogodbi o zaposlitvi, kar že samo po sebi predstavlja hujšo kršitev. Toženka je bila dolžna zagotavljati izvajanje redarske službe v določenem obsegu v okviru treh občin, kar je zagotavljala z ustreznim razporedom dela vseh redarjev. Zaradi tožnikovega neupoštevanja razporedov dela, je toženka kršila svoje obveznosti po dogovoru. Prav tako opustitev vnosa podatkov o obravnavanih prekrških v aplikacijo vpliva na transparentnost opravljanja redarske službe, saj se lahko pojavijo obtožbe o nepravilnem ravnanju, onemogoči se posredovanje podatkov, potrebnih za plačilo kršiteljem, prejetih plačil ni mogoče knjižiti, za isti prekršek se lahko dvakrat izda plačilni nalog. Navedene ugotovitve zadoščajo za zaključek, da gre za hujše kršitve delovnih obveznosti.

Tožničina kršitev obveznosti iz delovnega razmerja ni hujša kršitev v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj so bile ugotovljene spremljajoče okoliščine, ki takšne presoje ne utemeljujejo.

Za ugotovitev, da je delavec storil dejanje, ki se mu očita v izredni odpovedi, (le) na podlagi indicev mora biti izpolnjen pogoj, da gre za niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se dopolnjujejo tako, da tvorijo sklenjen krog (indični krog), na podlagi katerega je mogoče z gotovostjo sklepati, da je delavec očitano kršitev storil.

Tožnici je v prvem pisnem opozorilu utemeljeno očitana kršitev 33. člena ZDR-1 in toženkinega Hišnega reda, ker je v mesecu maju 2023 trikrat neupravičeno zamudila na delo. S pritožbeno navedbo, da se je vsakokrat opravičila, se ne more razbremeniti očitane kršitve. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da zamude v okviru javnega prevoza, ki ga je uporabljala za prihod na delo, pomenijo objektivno okoliščino, na katero ni mogla vplivati. Tožnica je med delovnim časom opravljala osebni nakup (nabirala izdelke), to pa pomeni, da v tem času ni opravljala zadolžitev iz pogodbe o zaposlitvi, s čimer je kršila 33., 34. in 37. člen ZDR-1 ter Hišni red. Ključne okoliščine očitane kršitve, ki je v tem, da je tožnica izdelke za osebni nakup nedopustno nabirala med efektivnim delovnim časom, ne more spremeniti dejstvo, da je te izdelke plačala po koncu delovnega časa.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podan tudi razlog po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da torej nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni možno. Gre namreč za dolgotrajne kršitve, od katerih je vsaka izmed njih tako huda, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni možno. Z vsako izmed njih je bila toženka oškodovana.

Tožnik je samovoljno zapustil delovno mesto med delovnim časom brez dovoljenja in ne da bi svojo odsotnost z dela evidentiral, pri čemer je na OVKN delovnem mestu (oseba, ki opravlja varnostno kritične naloge) pustil neusposobljenega pripravnika; s tem je opustil temeljno obveznost dela na delovnem mestu, usposabljanje pripravnika in skrb za varnost železniškega prometa. Zaključek o obstoju odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ter o obstoju pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 je materialnopravno pravilen. Tožnik je spreminjal pojasnilo o razlogu za predčasno zapustitev delovnega mesta. Zaradi večkratnega, vsebinsko povsem različnega pojasnjevanja razloga za zapustitev delovnega mesta, mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, da naj bi bil pravi razlog ta, ki ga je navedel šele ob zaslišanju. Pravilno je zaključilo, da je samovoljno in neupravičeno predčasno zapustil delovno mesto. Zgolj dejstvo, da delodajalec za enaka oziroma podobna ravnanja, za katera je posameznemu delavcu izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ni izrekel enake, podobne oziroma nasplo

Ravnanje tožnika je močno preseglo nivo komunikacije, ki se sicer pričakuje pri medsebojnih kontaktih v okviru delovnega razmerja. Ker je tožnik ravnal v nasprotju z zakonom (kršil je določbe 33., 34. in 37. člena ZDR-1) je pravilna tudi presoja, da mu tožena stranka v postopku ni bila dolžna zagotavljati posebnega varstva, ki ga sicer uživajo predstavniki delavcev po 112. členu ZDR-1. Sodišče je pri presoji utemeljeno upoštevalo tudi obnašanje tožnika na naroku. Tožnik je namreč večkrat motil red ter med izpovedjo priče B. B. pričo žalil z idiotom, vihraje je zapustil razpravno dvorano in pri tem močno zaloputnil z vrati. Prav tako je red in mir motil med izpovedjo priče E. E. Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopnim, da tudi navedeno ravnanje tožnika na naroku potrjuje izpovedi prič, da je tožnik na podoben neprimeren način nastopal tudi pred ravnateljem in zaposlenimi pri toženi stranki. Svet zavoda je po določbah ZZ nadzorni in svetovalni organ zavoda, ki deluje kot kolektivni organ. Posamezni član sveta zavoda sicer na vodstvo lahko naslovi vprašanja ali pobude, ima pravico do informacij o delu zavoda, lahko zahteva pojasnila od vodstva, vendar sam nima sam

Odreditve čiščenja sanitarij, nošenja pnevmatik v oktobru 2021, štetja kovic iz originalno zaprte embalaže toženka že v trditvah ni zanikala. Vse navedeno dokazuje, da so ravnanja, ki jih je tožnik očital kot trpinčenje, nedvomno izhajala iz sfere toženke. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz utemeljenega razloga po 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, mu je utemeljeno prisodilo odpravnino, določeno za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in odškodnino najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka (tretji odstavek 111. člena ZDR-1).

Toženka ne more biti uspešna s pritožbenim zatrjevanjem, da ji je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov za vpogled v tožnikov zapečateni službeni računalnik in službeni elektronski naslov ter za postavitev sodnega izvedenca računalniške (informacijske) stroke onemogočilo dokazovanje odločilnega dejstva in preverbo zatrjevanih očitanih kršitev. Izvedba teh dokazov, za katere toženka tudi v pritožbi navaja, da so ključni za specifikacijo očitkov, predstavlja primer nedovoljenega informativnega (poizvedovalnega) dokaza, torej dokaza, katerega cilj je, da se razkrijejo dejstva, ki bi jih šele zatrjevala oziroma z njimi dopolnila trditve.

Toženka je tožnici utemeljeno očitala hujšo kršitev delovnih obveznosti, saj je zavestno gostoma odklanjala izdajo garderobe (kar je po pogodbi odrejeno delo) ter imela do njiju povsem neprimeren odnos, ki je daleč presegel nivo komuniciranja, ki se sicer pričakuje pri opravljanju njenega dela. Tožničin odnos je pokazal naklepno nasprotovanje zasledovanju cilja zadovoljstva gostov, kar pa je bistveno za nemoteno ter uspešno delovanje toženke in ustvarjanje prijetnega okolja tako za goste kot ostale zaposlene. Toženki je bilo onemogočeno dokazovanje odločilnega dejstva, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. V posledici opisanih postopkovnih kršitev je bilo tudi nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 347. člena ZPP opravilo pritožbeno obravnavo, saj je bilo ugotovljene kršitve glede na njihovo naravo s tem mogoče sanirati.

Tožnik je delal pretežno od doma (4 dni v tednu), en dan pa bi moral delo opravljati v prostorih toženke, kar je ustrezno organizirano delo, glede na zdravstveno dokumentacijo. Ker se tožnik teh sestankov ni udeležil, je kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ravnal je v nasprotju s petim odstavkom 2. člena Pogodbe o zaposlitvi, ker svojega dela ni vestno opravljal, saj ni upošteval delodajalčevih zahtev in navodil, s tem pa je oviral tudi potek dela pri toženki. Tožnik za odsotnost z dela ni imel podlage, saj dokumentacije, ki bi opravičevala njegovo odsotnost, ni predložil.

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni dodatno zaslišalo tožnika glede uživanja psihoaktivnih substanc. Tožnik namreč tega ni predlagal, tudi sicer pa to ni predmet opozorila in posledično sodišče prve stopnje s tem v zvezi tudi ni ugotovilo nobene kršitve. Tudi če je tožnik "zgolj" spal in zato ni slišal poziva na intervencijo, je to še vedno kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki utemeljuje izrek opozorila pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik spal na delovnem mestu, zaradi česar ni opravil prevoza, kar je njegova temeljna delovna naloga. Delavec lahko odkloni opravljanje dela po navodilu ali na zahtevo delodajalca zgolj v primeru, če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev (drugi odstavek 34. člena ZDR-1). Tožnikova samovoljna zavrnitev oprave intervencije, ker bi se ta utegnila zavleči in končati po predvidenem delovnem času tožnika, predstavlja kršitev že pogodbenih in zakonskih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar je toženka tožniku v povezavi s predhodnim že obravnavanim opozorilom utemeljeno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.