48. člen ZDR-1

Tožnica je poleg ključka priložila tudi večino listin, ki so bile na tem nosilcu (A 21 do A 29), in se nanašajo na medicinska vprašanja, povezana z virusom SARS-CoV-2, te pa je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo. Sodišče prve stopnje pa ni odločalo o medicinskem vprašanju, zato pritožba zmotno meni, da je izostala vsebinska presoja dokazov. Sodišče prve stopnje je upoštevalo pravilo o oblikovanju dokazne ocene iz 8. člena ZPP, saj je metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene bistveno kršen le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. Tega dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati.

Tožena stranka je za navodila, s katerimi je od delavcev zahtevala, da morajo izkazati pogoj PCT, imela podlago v zakonu, pri tem pa ni bilo potrebno, da bi bila takšna zahteva določena tudi v tožničini pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). Poleg tega so sprejeti odloki učinkovali erga omnes in so zavezovali tako toženo stranko kot tožnico. Zasledovali so javni interes ter specifično in izredno epidemiološko situacijo

Toženka je tožniku utemeljeno podala pisno opozorilo in odpoved iz krivdnega razloga, saj je bila tožnikova odklonitev upoštevanja toženkinega navodila o izpolnjevanju pogoja PCT ter nošenju mask neupravičena in je predstavljala kršitev 33., 34. in 35. člena ZDR-1 ter 12. člena ZVZD-1. Navodila toženke o izkazovanju pogoja PCT in nošenju mask niso bila protipravna, zato jih je tožnik moral spoštovati in jih ni smel zavrniti. Tožnik je kršitve ponavljal in zavestno ni upošteval navodil toženke, kljub temu, da mu je najprej izrekla ustna opozorila, nato še pisno opozorilo. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je izpodbijana odpoved nesorazmeren ukrep, ker sedaj ni več zahteve po izpolnjevanju pogoja PCT in nošenju mask oziroma so bili ti ukrepi odpravljeni. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi so pravno pomembne okoliščine, znane v času podaje odpovedi. V času podaje odpovedi so bili ukrepi obvezni, toženka jih je morala spoštovati ter zagotoviti njihovo izvajanje in varen potek delovnega procesa, pri čemer je spoštovanje teh ukrepov upravičeno pričakovala tudi od svojih zaposlenih. Toženka tudi ni mogla vedeti, do kdaj oziroma koliko časa bodo ti ukrepi veljali, z

Okoliščin o nebistvenih navedbah (narava koronavirusne bolezni, kako delujejo testi, škodljivost testiranja in nošenja obraznih mask, namestitev naprav za odvajanje zraka v delovnih prostorih, itd.) sodišče prve stopnje ni bilo dolžno raziskovati in zato tudi ne presojati listin, ki jih je tožnik predložil s tem v zvezi. Delovni spor ni bil namenjen ugotavljanju dejstev, ki zadevajo epidemiološka in druga vprašanja medicinske stroke, temveč je bilo bistveno ugotoviti, ali je tožnik storil očitane kršitve, pri čemer med strankama niti ni bilo sporno, da je zavračal izpolnjevanje pogoja PCT in nošenje maske, kar je predmet opozoril in izpodbijane odpovedi. Toženka je za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahtevala, da morajo izkazati pogoj PCT ter nositi obrazne maske, imela podlago v zakonu, pri tem pa ni bilo potrebno, da bi bila takšna zahteva določena tudi v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalec dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). Poleg tega so sprejeti odloki učinkovali erga omnes in so zavezovali tako toženko kot tožnika. Zasledovali so

Tožnica s tem, ko se ni želela testirati, niti ni izpolnjevala drugih pogojev za vstop v vojašnico A., po lastni krivdi ni imela dostopa do prostorov toženke in posledično po lastni krivdi, brez upravičenega razloga, ni opravljala dela več kot tri zaporedne delovne dni, s čimer so bili izpolnjeni pogoji za podajo odpovedi po 2. točki prvega odstavka 62. člena ZSSloV. Toženka tožnici glede na takrat veljaven Odlok, ki jo je pravno zavezoval in ga je morala spoštovati, ni smela omogočiti dostopa do delovnega mesta brez izpolnjevanja pogoja PCT, tožnica pa je morala takšno navodilo upoštevati, vendar tega ni želela. Posledično so navedbe, da je šlo za izostanek tožnice po navodilih delodajalca in ne za neupravičeno odsotnost kot tudi navedbe o tem, da je bilo ugotovljeno, da se posameznika ne more kaznovati za prekršek, če ni spoštoval odloka glede nošenja maske in obveznega testiranja, neutemeljene.

Tožnica je z neupoštevanjem navodil toženke in z lažnim prikazovanjem dejstva, da je polno cepljena in torej izpolnjuje pogoj PCT, zaradi česar se ni samotestirala na delovnem mestu, kršila 12. člen ZVZD-1 ter določbe 33., 34., 36., 37. člena ZDR-1, 93. člena ZJU, 4. člena ZNPPol pa tudi Kodeks ravnanja javnih uslužbencev, Kodeks policijske etike, Pravila Policije ter določbe pogodbe o zaposlitvi. Tožnica namreč brez izpolnjevanja pogoja PCT dela na delovnem mestu v obravnavanem obdobju glede na takrat veljavni Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 ne bi smela opravljati.

Podan je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnik ni dokazal, da bi upravičeno odklonil (samo)testiranje oziroma bi bil upravičeno odsoten z dela. Pogodba o zaposlitvi tožniku tudi ni bila podana kot povračilni ukrep zaradi netestiranja, temveč zato, ker tožnik ni spoštoval Navodil delodajalca (ni izkazoval pogoja PCT, zavrnil je samotestiranje) in je neupravičeno izostal z dela.

Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bil toženec kot delodajalec dolžan sprejeti, saj je bila to njegova zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). Z zahtevo za testiranje zato tožnici ni samovoljno nalagal nobenih dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja. Na drugi strani je spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1), h kateri se je tožnica izrecno zavezala tudi v pogodbi o zaposlitvi. Zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT tako ni pomenila, da so se pogoji tožničine zaposlitve spremenili, ali enostranskega določanja obveznosti s strani delodajalca, kot to zmotno očita pritožba.

Informacija o tem, kateri delavci izpolnjujejo pogoj PCT in kateri ne, je omogočala delodajalcu podvzeti ustrezne ukrepe v zvezi z obvladovanjem okužb. Tveganja, ki izvirajo od delavcev in se pojavljajo na delovnem mestu, je dolžan obvladovati skladno s 45. členom ZDR-1 in 5. členom ZVZD-1 z vso dolžno skrbnostjo in potrebnimi ukrepi.[

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da tožena stranka za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahtevala, da morajo izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imela podlage v zakonu, in da bi morala biti takšna zahteva tudi določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). S sprejetimi ukrepi zato tožniku ni samovoljno nalagala nobenih dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja. Spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu pa je tudi zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1), h kateri se je tožnik izrecno zavezal tudi v pogodbi o zaposlitvi.

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženec za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahteval, da morajo izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imel podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bil toženec kot delodajalec dolžan sprejeti, saj je bila to njegova zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). S sprejetimi ukrepi zato tožniku ni samovoljno nalagal nobenih dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja. Na drugi strani je spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1, 12. člen ZVZD-1).

Na podlagi 94. člena ZJU je tožnik moral upoštevati navodila nadrejenih, skladno z 12. členom ZVZD-1 in 35. členom ZDR-1 pa je moral spoštovati in izvajati tudi ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, kot je tudi pogoj PCT, kadar je to pogoj za opravljanje dela, kot je bilo v spornem obdobju. Neosnovane so pritožbene navedbe, da je testiranje kot pogoj za nastop in opravo dela predstavljalo obliko prisilnega dela, češ da delavec ni imel izbire, če je hotel obdržati delo, se je moral podrediti predpisanim ukrepom. Takšne navedbe povsem zgrešijo bistvo delovnega razmerja. Delavec se namreč prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca. Svoboda izbire delavca se tako nanaša na sklenitev in prenehanje delovnega razmerja. Ko pa je delavec vključen v organiziran delovni proces delodajalca, je dolžan delo opravljati po (zakonitih) navodilih in pod nadzorom delodajalca.

Tožnici sta bila pisno opozorilo in izpodbijana odpoved podana iz utemeljenega razloga. Z neupoštevanjem navodila toženca o obveznem testiranju je kršila svoje pogodbene obveznosti iz 34. člena ZDR-1. Kršila pa je tudi prvi odstavek 33. člena ZDR-1, saj zaradi neopravljenega testiranja ni izpolnjevala pogojev za opravljanje dela in je bila zato odsotna z dela neupravičeno.

Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je bila tožena stranka tista, ki je kršila pogodbo o zaposlitvi, ker mora kot delodajalec na podlagi drugega odstavka 43. člena ZDR-1 dopustiti delavcu prost dostop do poslovnih prostorov. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da brez tega, da bi tožnica dokazala izpolnjevanje pogoja PCT, ji tožena stranka ni smela pustiti opravljati delo, zato ji je utemeljeno prepovedala opravljanje dela.

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženec za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahteval, da morajo izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imel podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva tudi določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bil toženec kot delodajalec dolžan sprejeti, saj je bila to njegova zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). Zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT ni pomenila, da so se pogoji tožnikove zaposlitve spremenili ali enostranskega določanja obveznosti s strani delodajalca, kot zmotno očita pritožba.

Toženka se je k zagotavljanju varnih delovnih razmer izrecno zavezala v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. S sprejetimi ukrepi zato tožniku ni samovoljno nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja. Na drugi strani je spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1), h kateri se je tožnik izrecno zavezal tudi v pogodbi o zaposlitvi. Zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT ni pomenila, da so se pogoji tožnikove zaposlitve spremenili ali enostranskega določanja obveznosti s strani delodajalca.

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženec za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahteval, da morajo izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imel podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva tudi določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bil toženec kot delodajalec dolžan sprejeti, saj je bila to njegova zakonska dolžnost. Zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT ni pomenila, da so se pogoji tožnikove zaposlitve spremenili ali enostranskega določanja obveznosti s strani delodajalca.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik s kršenjem navodila toženca o izpolnjevanju pogoja PCT namerno kršil svoje pogodbene in delovne obveznosti iz 33., 34. in 35. člena ZDR-1 ter 12. člena ZVZD-1, zato mu je bila odpoved podana iz utemeljenega razloga. Napačno je pritožbeno sklicevanje, da bi mu moral biti izrečen milejši ukrep. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da nadaljevanje dela z njim ni bilo mogoče. Pred podajo odpovedi je bil že dvakrat utemeljeno pisno opozorjen zaradi neupoštevanja toženčevega navodila o izpolnjevanju pogoja PCT, zaradi česar mu posledično ni bilo mogoče dopustiti opravljanja dela, vendar pa ga opozorili nista odvrnili od storitve ponovne istovrstne kršitve.

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženka za zahtevo, da morajo delavci izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imela podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva tudi določena v tožničini pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki so bili za varno delovno okolje določeni s predpisi, je bila toženka kot delodajalec dolžna upoštevati, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). Glede na to, da je opravljala dejavnost na področju vzgoje in izobraževanja, je zakonsko podlago za upoštevanje predpisanih ukrepov predstavljala tudi 1. točka drugega odstavka 31. člena ZNB.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da bi morala biti zahteva po izpolnjevanju PCT pogoja oziroma predložitvi dokazil s tem v zvezi določena s pogodbo o zaposlitvi; zahteve, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalec dolžna sprejeti; z njimi ni posegla v pravice tožnice niti ji ni nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja, razen v okviru spoštovanja in izvajanja predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu. V primeru odklonilnega odnosa do cepljenja oziroma testiranja (ali nošenja mask) ne gre niti za prepričanje niti za drugo osebno okoliščino v smislu prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Osebne okoliščine so tiste osebne lastnosti, ki si jih posameznik ne izbere oziroma jih ne more spremeniti oziroma se jim zlahka odreči; izpolnjevanje PCT pogoja oziroma odklanjanje testiranja pa je stvar odločitve posameznika.