VSL Sodba in sklep II Cp 1715/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi:

- v III. točki izreka glede zahtevka za plačilo zneska 17.892,85 EUR in zakonske zamudne obresti:

- od zneska 15.925,87 EUR od 26. 12. 2017 dalje do plačila,

- od zneska 204,52 EUR od 5. 2. 2020 dalje do plačila,

- od zneska 276,69 EUR od 5. 3. 2020 dalje do plačila,

- od zneska 276,69 EUR od 3. 4. 2020 dalje do plačila,

- od zneska 315,03 EUR od 5. 5. 2020 dalje do plačila,

- od zneska 261,75 EUR od 5. 6. 2020 dalje do plačila,

- od zneska 306,43 EUR od 3. 7. 2020 dalje do plačila,

- od zneska 325,86 EUR od 5. 8. 2020 dalje do plačila,

- nadalje v IV., VI., VIII., IX. in X. točki izreka in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka od zneska 2.679,57 EUR dolžna plačati zakonske zamudne obresti od dne 3. 3. 2020 dalje.

III. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba potrdi v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu (v III. točki izreka glede: glavnice 3.439,26 EUR, zakonskih zamudnih obresti od zneska 300,88 EUR (potni stroški 230,88 EUR in tuja pomoč 70 EUR) od 30. 1. 2020 dalje in zakonskih zamudnih obresti od zneska 458,80 EUR (potni stroški) od 27. 8. 2020 dalje, ter v V. in VII. točki izreka).

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Oris zadeve, problema in odločitev sodišča prve stopnje:

1Tožnik se je 8. 6. 2016 poškodoval v prometni nesreči kot voznik motorja, pri čemer je bil za nezgodo kriv sam. Od tožnice terja plačilo premoženjske in nepremoženjske škode iz naslova pogodbenega AO+ zavarovanja. Zahteval je odškodnino za nepremoženjsko škodo in za premoženjsko škodo oziroma stroške v zvezi z zdravljenjem v smislu 174. člena Obligacijskega zakonika.¹ Temu delu zahtevka je sodišče prve stopnje delno ugodilo in tožniku določilo pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo (telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, zmanjšanje življenjskih aktivnosti in skaženost) v skupnem znesku 14.300 EUR ter mu prisodilo za stroške zdravljenja 1.294,26 EUR za prevoze in 280 EUR za postrežbo in pomoč, skupaj tako 15.874,26 EUR. Temelj in višina teh zahtevkov pritožbeno niso sporni. Sodišče prve stopnje je upoštevalo toženkino delno plačilo nesporne akontacije odškodnine (11.243,22 EUR), ki valorizirano na dan izdaje sodbe znaša 12.435 EUR, kar tudi ni sporno.

2Tožnik je nadalje zahteval tudi povrnitev premoženjske škode – izgubljenega zaslužka, pri čemer je pomembno, da je bil v času nezgode in zdravljenja v letu 2016 in 2017 samostojni podjetnik. V letu 2020 je imel še eno operacijo, v zvezi s katero je tudi zahteval odškodnino za izgubo na zaslužku – plači zaradi bolniške odsotnosti; v letu 2020 tožnik ni bil več samostojni podjetnik, temveč je bil redno zaposlen. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova izgubljenega zaslužka samostojnega podjetnika priznalo znesek 15.925,87 EUR in iz naslova izgubljenega zaslužka – prikrajšanja pri plači v letu 2020 znesek 1.966,98 EUR.

3Po pobotanju skupnega prisojenega zneska iz naslova nepremoženjske in vseh premoženjskih škod (33.767,11 EUR) z valorizirano akontacijo odškodnine je v III. točki izreka tožniku prisodilo 21.332,11 EUR z različnimi teki zamudnih obresti glede na to, da je za različne dele odškodninskega zahtevka zamuda nastopila različno.² Nadalje je sodišče prve stopnje v IV. točki izreka glede prikrajšanja pri plači v letu 2020 določilo neto in bruto zneske (kot jih je izračunal izvedenec) in izreklo, da je toženka dolžna »od dosojene neto odškodnine iz naslova izgube na dohodku, ki je nastala za leto 2020[,] nato obračunati v svoje breme ustrezni bruto znesek, ki v skladu z izvedeniškim mnenjem znaša […] in razliko med bruto in neto zneskom odvesti ustreznim inštitucijam za prispevke, davke in akontacijo dohodnine.« Nadalje je v zadnjem odstavku IV. točke izreka odločilo, da je toženka dolžna »v svoje breme obračunati in odvesti ustreznemu davčnemu uradu morebitno dohodnino od dosojenega prihodka za leto 2016 in 2017.«

4Nadalje je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo kapitalizirane zamudne obresti od prepozno plačane akontacije odškodnine (od zneska 11.243,22 EUR) v višini 327,75 EUR (V. točka izreka; pritožbeno sporno), v VI. in VIII. točki izreka je dvakrat odločilo, da »kar zahteva tožeča stranka več ali drugače se zavrne«, poleg tega je v IX. točki izreka še posebej zavrnilo zahtevek za plačilo preostanka zavarovalnine v višini 500 EUR s pripadki. V VII. točki izreka je toženki naložilo plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti od plačane zavarovalnine 150 EUR v višini 17,36 EUR s pripadki (pritožbeno sporno). V X. točki izreka je toženki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 5.534,23 EUR s pripadki (pritožbeno sporno). V I. in II. točki izreka je deloma ustavilo postopek zaradi delnega umika in dovolilo pet sprememb tožb (pritožbeno ni izpodbijano).

5Pritožbeno so torej sporne zamudne obresti od vseh zneskov (kapitalizirane in opisno prisojene), nadalje višina premoženjske škode iz naslova izgubljenega zaslužka ter deli izreka, ki urejajo izpolnitev davčnih obveznosti.

Pritožbeni postopek:

6Zoper sodbo (torej III. do X. točko izreka) se v celoti pritožuje toženka, ki med drugim navaja, da je sodišče v izreku navedlo, da je dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 18.605,44 EUR od dne 26. 12. 2017, čeprav je v obrazložitvi (113. točka) navedlo, da je toženka v zamudi od 25. 1. 2018 dalje, torej obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku³). Vendar je tudi ugotovitev o zamudi od leta 2018 materialnopravno nepravilna, ker niti v letu 2017 niti 2018, ko je toženka prejela odškodninske zahtevke, še ni bilo moč ovrednotiti škode, ki jo je tožnik utrpel zaradi operacije 9. 1. 2020, saj tedaj ta operativni poseg niti še ni bil predviden.

7Nepravilno je tudi odločeno, da je toženka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od odškodnine iz naslova izgubljenega zaslužka kot s. p. od 26. 12. 2017 dalje, saj je tožnik zahtevek iz naslova izgubljenega zaslužka kot s. p. prvič uveljavljal šele s tožbo, izgubo dohodka iz naslova plače pa s pripravljalno vlogo z dne 4. 5. 2021. Nadalje je nepravilna odločitev glede plačila kapitaliziranih zamudnih obresti od že plačanega zneska odškodnine 11.243,22 EUR. Toženka je v odgovoru na tožbo ugovarjala, da je nastopila upniška zamuda, saj je tožniku 2. 2. 2018 posredovala poravnalno ponudbo, na katero tožnik ni odgovoril; tožnik je imel dve možnosti, ponudbo bi bodisi sprejel ali pa bi v skladu s tretjim odstavkom 943. člena OZ zahteval izplačilo nespornega dela odškodnine. V odškodninskem zahtevku tudi ni navedel podatkov o transakcijskem računu.

8Glede izgubljenega zaslužka iz naslova s. p. pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje zgolj povzelo izvedensko mnenje izvedenca ekonomske stroke A. A. in dopolnitve mnenja, zato ni jasno, zakaj je tako odločilo oziroma kako je prišlo do zaključka, da znaša tožnikova izguba zaslužka iz tega naslova 15.925,87 EUR. Izvedenec A. A. je naredil več različnih izračunov, sodišče prve stopnje pa bi moralo presoditi, kateri je pravilen. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na kakšen način in v kakšni višini je treba obračunati in plačati akontacijo dohodnine, za koliko odstotkov je treba odškodnino, ki predstavlja davčno osnovo, zmanjšati ter jo nato obrutiti in koliko znaša akontacija dohodnine. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnik svoj s. p. že zaprl, zato bo odškodnino za izgubljeni dohodek treba obravnavati kot drug dohodek po 10. členu Zakona o dohodnini⁴ in da mora toženka po 125. členu ZDoh-2 pri izplačilu obračunati akontacijo v svoje breme, česar pa sodišče pri izračunu škode ni upoštevalo, zato bo tožnik neupravičeno obogaten za znesek v višini akontacije dohodnine. Napačna je ugotovitev, da bi bil tožnik v letu 2017, če obravnavanega škodnega dogodka ne bi bilo, obdavčen kot normiranec. Sodišče se ni opredelilo do ugovora toženke, da če bi tožnik na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) vložil ustrezno vlogo za nadomestilo za bolniško odsotnost, bi nadomestilo prejel. Sodišče prve stopnje bi moralo to nadomestilo od izgube zaslužka odbiti, saj je oškodovanec dolžan storiti vse potrebno za zmanjšanje škode. Vprašanje, ali je oškodovanec upravičen do nadomestila (in od kdaj), je materialnopravno vprašanje in ne vprašanje za izvedenca, saj gre za tolmačenje Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju,⁵ zato je v tem delu obrazložitev pomanjkljiva in nejasna ter je ni mogoče preizkusiti.

9Pritožba glede plačila prispevkov iz naslova izgube na plači (IV. točka izreka izpodbijane odločbe) med drugim navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora, da je podlaga za izplačilo odškodnine v tej zadevi zavarovalna pogodba za AO+ zavarovanje, ki deli usodo obveznega avtomobilskega zavarovanja, zato zanjo veljajo pravila Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu⁶ in ne pogodba z zaposlitvi, zato toženka kot zavarovalnica ob izplačilu odškodnine iz naslova izgubljenega zaslužka ni dolžna obračunati in izplačati prispevkov za socialno varnost. Takšno stališče izhaja iz pojasnila DURS. Toženka je izrecno ugovarjala, da tožnik ni aktivno legitimiran za vložitev zahtevka za plačilo prispevkov za socialno varnost, da bi bila za take zahtevke aktivno legitimirana kvečjemu zavoda za zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje in da tožniku v zvezi z neplačilom prispevkov ni nastala nobena škoda, vendar se sodišče do teh ugovorov ni opredelilo. Stališča sodne prakse, na katera se je sklicevalo sodišče prve stopnje, niso ustrezna za ta primer.

10Pritožba izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede plačila obresti od zavarovalnine iz naslova nezgodnega zavarovanja (VIII. točka izreka izpodbijane odločbe) in navaja, da je v toženkinih splošnih pogojih za nezgodno zavarovanje oseb PG-NE/10-4 (priloga A67) ter tabeli invalidnosti PG-NEtinv/10-4 (priloga A71) določeno, da zavarovalnica izplača zavarovalno vsoto v štirinajstih dneh po prejemu vseh dokazov o obstoju in višini obveznosti. Delni izpah akromioklavikularnega sklepa mora biti razviden na primerjalni RTG sliki (112. člen Tabele invalidnosti), tožnik pa slednje ni priložil. Na podlagi fotokopij RTG slik ni mogoče pravilno ovrednotiti posledic, niti ugotoviti, kdaj so bile slike posnete in na katero osebo se nanašajo. Tožnik je CD z rentgenskimi posnetki predložil šele s pripravljalno vlogo v tem postopku.

11Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

12Pritožba je deloma utemeljena.

Splošno o dohodnini in drugih javnopravnih dajatvah v zvezi z odškodninami:

13V skladu s 27. členom ZDoh-2 se od odškodnine za nepremoženjsko škodo⁷ dohodnina ne plačuje, kar pa ne velja za odškodnino za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega zaslužka. Za povrnitev premoženjske škode se uporablja načelo popolne odškodnine (primerjaj 169. člen OZ), ki veleva, da se z izplačilom odškodnin na premoženjskem področju oškodovanca vzpostavi premoženjski položaj, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. To pomeni, da mora odgovorna oseba poleg odškodnine, ki jo oškodovanec dejansko prejme v svoje razpolaganje, v imenu in v dobro oškodovanca ter v svoje breme plačati tudi davčne in druge javnopravne obveznosti, če za izplačano vrsto odškodnine obstaja dolžnost njihovega plačila.

14Kako to doseči, je vprašanje, ki v sodni praksi precej časa ni bilo zadovoljivo rešeno. Daljši čas je praksa dopuščala⁸ zahtevke, s katerimi je odgovorni osebi opisno naloženo, da za tožnika odmeri in odvede akontacijo dohodnine ipd., podobno, kot je bilo odločeno v obravnavani zadevi v IV. točki izreka.

15Vendar pa novejša sodna praksa⁹ utemeljeno opozarja, da takšni zahtevki niso pravilni. V citiranih odločbah so naslednji pomembni poudarki:

16Na podlagi prvega odstavka 280. člena OZ mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. Če iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu Zakona o davčnem postopku¹⁰ šteje za plačnika davka, je glede na 280. člen OZ in ob upoštevanju kogentne davčne zakonodaje táko obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno davčnemu organu, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. Upnik tudi v tem primeru dobi točno toliko, kolikor mu je prisojeno, saj je tudi plačilo davčnega odtegljaja pravzaprav plačilo upniku oziroma natančneje za upnika (samo ne njemu na račun, ampak zanj državi). V tem okviru je zadoščeno tudi zahtevi po popolni odškodnini.¹¹

17Davčna obveznost nastane šele v trenutku izplačila dohodka. To pomeni, da obveznost plačila davčnega odtegljaja nastane šele, ko dolžnik v korist upnika dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek in to glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki in prispevki, ki velja v času izplačila. V času sodnega odločanja o odškodnini obveznost obračuna in izplačila davčnega odtegljaja v zvezi z odškodnino še ni nastala, saj odškodnina upniku še ni bila dosojena niti izplačana.¹²

18Poleg tega bi civilno (pravdno) sodišče z vsebinskim odločanjem o davčnih obveznostih – pa četudi le kot o predhodnem vprašanju – poseglo v pristojnost upravnih organov, kar je nedopustno s stališča prirejenosti postopkov.¹³ V zadevi II Ips 39/2021 je vrhovni sodnik dr. Erik Kerševan v pritrdilnem ločenem mnenju podrobno obrazložil, zakaj je ne le neprimerno, temveč s stališča pravne varnosti nedopustno, da sodišča v civilnih zadevah kot predhodno vprašanje obravnavajo zadeve iz davčne pristojnosti. Med drugim se davčna vprašanja rešujejo po drugačnih postopkovnih načelih, zato bi se lahko zgodilo, da bi bilo o istem davčnopravnem vprašanju v civilnem in v upravnem (davčnem) postopku odločeno bistveno drugače, nenazadnje zaradi različnih vrst postopka, ki urejajo spoznavni proces sodišč in upravnih organov.¹⁴

19Odveč je tudi pomislek, da lahko pri izračunu akontacije dohodnine zavezanec (v tem primeru toženka) napravi napako. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 313/2015 obrazložilo, da se spori o višini davčne obveznosti in morebitne napake pri izračunu ali plačilu davčnega odtegljaja rešujejo na davčnopravnem področju, na primer s popravkom obračuna davčnega odtegljaja (57. člen ZDavP-2).¹⁵ Postopek za vračilo davka je samostojna upravna zadeva, o kateri odločajo davčni organi na matičnem področju.

20To pa pomeni, da pravdno sodišče ob odločanju o utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izgube na dohodku ne sme odšteti zneska akontacije dohodnine, ampak mora tožniku prisoditi celoten znesek odškodnine zaradi izgube dohodka. Toženka bo nato ob plačilu sama odločila, po kakšni stopnji bo obračunala akontacijo davka, tožnik pa bo lahko, če bo menil, da je bil plačan previsok davek, uveljavljal pravno varstvo po ZDavP-2.¹⁶

21Iz zgoraj pojasnjenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima pritožba prav, ko opozarja, da so nejasni deli izreka izpodbijane sodbe, kjer je govora o »ustreznih bruto zneskih,« o »razliki med bruto in neto zneskom,« ki jo je treba odvesti ustreznim inštitucijam za prispevke, davke in akontacijo dohodnine, poleg tega pa tudi v nasprotju z materialnim pravom, saj v času izdaje sodbe še ni nastala obveznost toženke, da plača kakršnokoli davčno obveznost v zvezi s (še ne izplačano) odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova izgubljenih zaslužkov.¹⁷

22Sodna praksa v zvezi s pravilnim oblikovanjem zahtevka v primeru, ko je odškodnina za premoženjsko škodo podvržena davčnim obremenitvam, je znana že nekaj let, vendar še vedno ni povsem poenotena. Četudi bi glede na povedano težko zaključili, da gre za presenetljivo pravno podlago v smislu drugega odstavka 351. člena ZPP, pa je dejstvo, da so v konkretni zadevi te pomembne materialnopravne vidike prezrli tako sodišče kot tudi obe stranki (obe sta bili zastopani po pravnih strokovnjakih). Zato sedaj v smislu 286.a člena ZPP na ta vidik opozarja pritožbeno sodišče, kar hkrati pomeni, da bosta imeli v ponovljenem postopku stranki v zvezi s tem pravnim vidikom še možnost podati morebitna dodatna pravna naziranja.

23Glede na zgoraj povedano so nerelevantne obširne pritožbene navedbe: kakšen davčni status je imel oziroma bi imel tožnik v letu 2017 (ali je izpolnjeval takšne ali drugačne pogoje za normirance v smislu določb ZDoh-2); da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na kakšen način in v kakšni višini je treba obračunati in plačati akontacijo dohodnine; na podlagi katerih predpisov itd., saj bo davčna obveznost za plačilo akontacije dohodnine od premoženjske škode zaradi izgubljenega zaslužka nastala šele takrat, ko bo toženka to odškodnino dejansko izplačala, in to upoštevaje takrat veljavne predpise in merila.

Glede izgubljenega zaslužka tožnika v letih 2016 in 2017:

24Vendar zgoraj povedano o neustreznosti izreka (ki bi ga sicer glede na še ne povsem enotno sodno prakso bilo mogoče tudi dopustiti) ni bil razlog za razveljavitev tega dela zahtevka v zvezi s premoženjsko škodo zaradi izgubljenega zaslužka, saj bi materialnopravno neustrezen izrek sodišče druge stopnje lahko samo saniralo.

25Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo odločitve o višini izgubljenega dohodka, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V 102. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje zapisalo, da je tožnik z nadpolovično verjetnostjo izkazal, da njegova neto škoda na zaslužku kot s. p. od 9. 6. 2016 do 23. 6. 2017 znaša 15.925,87 EUR. Odločitev je utemeljilo z razlogi, da je ta znesek izračunal izvedenec, da njegovo mnenje sodišče prve stopnje ocenjuje kot strokovno in jasno ter da je izvedenec odgovoril na vprašanja obeh strank, ki na mnenje po vseh njegovih dopolnitvah nista imeli več pripomb. Takšna dokazna ocena bi bila sprejemljiva, če bi šlo za eno izvedensko mnenje z eno oceno izgubljenega zaslužka ali dobička, vendar je v obravnavanem primeru situacija povsem drugačna. Izvedenec je izdelal izvedensko mnenje in mnoge dopolnitve, v katerih je ugotavljal različne zneske (ocene) izgubljenega zaslužka; v sodbi se omenjajo zneski 10.120,38 EUR, 11.757,07 EUR in 15.925,87 EUR, deloma za ista in deloma za različna obdobja (93. in 96. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je ugotovitve izvedenca bolj ali manj le prepisalo (86. do 98. točka obrazložitve), ne da bi se posebej opredelilo do razlik in pojasnilo, katere ugotovitve izvedenca sprejema kot pravilne in tudi, zakaj ne sprejema drugih, nekoliko drugačnih zaključkov. Glede na obširne in zelo različne ugotovitve izvedenca (ki jih sodba obširno prepiše), je dokazna ocena in zaključek sodišča v 102. točki obrazložitve preveč pavšalna, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. To je razlog, ki je narekoval razveljavitev sodbe v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega zaslužka v letih 2016 in 2017.

26Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje (to izhodišče je pravilno upošteval tudi izvedenec), da je izgubljeni zaslužek samostojnega podjetnika razlika med vsemi njegovimi prihodki in potrebnimi stroški v zvezi z opravljanjem dejavnosti.¹⁸ Sodišče prve stopnje je nadalje obrazložilo, da pri samostojnem podjetniku, ki prejema v različnih mesecih in letih različne dohodke, ugotavljanje izgubljenega zaslužka pomeni le oceno, projekcijo oziroma predvidevanje, kakšen zaslužek bi podjetnik dosegel, če ne bi bilo škodnega dogodka. Tudi to stališče je pravilno in v sodni praksi utrjeno. To pa hkrati pomeni, da ni nujno, da bi bila ocena izgubljenega zaslužka do centa natančna, saj gre le za predvidevanje, ki je nenazadnje v polju sodnikove proste presoje. Tudi ni nujno, da sodišče pri ugotavljanju (oceni) izgubljenega zaslužka samostojnega podjetnika sprejme katerikoli znesek od tistih, ki jih je navedel izvedenec, lahko se odloči za kakšen drug znesek (lahko tudi npr. povprečje različnih zneskov), vendar mora svojo odločitev dovolj jasno in prepričljivo obrazložiti. V teh razlogih so vsebovani tudi napotki za delo sodišča prve stopnje v ponovljenem sojenju glede višine izgubljenega dohodka tožnika v letih 2016 in 2017.

27V zvezi s tem izgubljenim zaslužkom toženka v pritožbi tudi utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenega ugovora glede nadomestila za bolniško odsotnost, ki bi jo tožnik (domnevno) lahko pridobil pri ZZZS. Sodišče prve stopnje je v 98. točki obrazložitve le zapisalo, da izvedenec ni upošteval odbitka nadomestil, ki bi jih tožnik prejel od ZZZS. Ni sporno, da tožnik teh nadomestil ni prejel, vendar je toženka v postopku na prvi stopnji argumentirano trdila, da bi tožnik nadomestila lahko prejel. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kaj je bil razlog, da tožnik teh nadomestil ni prejel; ali to, da do njih po zakonu ni upravičen, ali pa to, da ni sprožil ustreznih postopkov. Če je vzrok slednji, potem toženka pravilno opozarja, da si mora oškodovanec v skladu s 171. členom OZ prizadevati, da stori vse razumne ukrepe za zmanjšanje škode. Ni dvoma, da je pridobitev nadomestila za bolniško odsotnost, ki oškodovancu pripada po določbah o zdravstvenem zavarovanju, razumen ukrep za zmanjševanje škode iz naslova izgubljenega dohodka.

Glede izgubljenega zaslužka v letu 2020:

28Utemeljene so tudi pritožbene navedbe glede prispevkov iz naslova izgube na plači (IV. točka izreka izpodbijane odločbe). Sodišče prve stopnje je v izreku določilo neto in bruto zneske, ki jih mora toženka izplačati, vendar ni jasno (in tudi iz obrazložitve ne izhaja), kaj zajema bruto znesek. Treba je razlikovati pojme bruto plača, plača oziroma dohodek in neto plača. Bruto plača je dejansko breme delodajalca za plačilo, torej celotni znesek, ki ga mora delodajalec plačati različnim prejemnikom (delojemalcu in različnim državnim organom). Plača ali dohodek je bruto plača, zmanjšana za prispevke, neto plača pa je plača ali dohodek, zmanjšana za akontacijo dohodnine.¹⁹

29Toženka je v postopku na prvi stopnji podala številne ugovore, da prispevkov za socialno varnost ni dolžna plačati, saj ni tožnikov delodajalec, temveč njena obveznost izvira iz prostovoljno sklenjene zavarovalne pogodbe, zato toženka kot zavarovalnica ob izplačilu odškodnine iz naslova izgubljenega zaslužka ni dolžna obračunati in izplačati prispevkov za socialno varnost. Sodišče prve stopnje je na te ugovore smiselno odgovorilo v 108. točki obrazložitve, ko je zaključilo, da mora biti odškodnina takšna, da zagotovi tožniku enak premoženjski položaj, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka, da je torej upravičen do popolne odškodnine; to stališče je brez dvoma pravilno. Vendar pa pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kakšna škoda (o kateri govori 108. točka obrazložitve izpodbijane odločbe) bi tožniku nastala zaradi neplačila prispevkov. Toženka se je sklicevala na pojasnila DURS (priloga B25), da tožnik ni aktivno legitimiran za vložitev zahtevka za plačilo prispevkov za socialno varnost in da bi bil za take zahtevke aktivno legitimiran kvečjemu zavod; na odsotnost pravne podlage v Zakonu o prispevkih za socialno varnost;²⁰ na določbe 18. člena ZOZP. Do vseh teh ugovorov, listin in pravnih podlag se izpodbijana sodba ne opredeli, s čimer je bila toženki odvzeta pravica do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

30Pritožba pravilno opozarja, da je pravni položaj toženke (morda) bistveno drugačen od položaja delodajalcev, saj so slednji zavezanci za plačilo socialnih prispevkov (primerjaj 6. člen ZPSV). Tudi ZZVZZ v 48. do 52. členu določa, kdo so zavezanci za plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje, in med njimi niso omenjene zavarovalnice. Toženkina obveznost ne izvira iz delovnopravnega razmerja, temveč iz prostovoljno sklenjene pogodbe, v zvezi s čimer sodišče prve stopnje ni obrazložilo, ali in zakaj je toženkin položaj enak položajem delodajalcev v sporih z delojemalci. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nedvoumne sodne prakse o tem vprašanju še ni, je pa obširna sodna praksa v zvezi z 18. členom ZOZP, na katerega se sklicuje toženka in iz katere jasno izhaja, da so v primeru smrti ali telesnih poškodb v prometnih nesrečah do povrnitve stroškov in prispevkov v zvezi s tem upravičeni zavodi.²¹

31Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da sodna praksa, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje, ni uporabljiva za to zadevo. V zadevi I Cp 1702/2017 se višje sodišče ni opredelilo do ugovorov, ki jih je toženka podala v tem postopku, ker v citirani zadevi navedeni ugovori očitno niso bili predmet obravnavanja. V ostalih dveh zadevah, na kateri se sklicuje sodišče prve stopnje, gre za drugačno pravno podlago in bistveno drugačno dejansko stanje. V zadevi VDSS Pdp 798/2016 gre za odškodninski zahtevek delavca zoper delodajalca iz naslova delovnega razmerja in delodajalec je v skladu z določili ZPSV dolžan plačevati tudi prispevke za socialno varnost. Zadeva VSRS II Ips 49/2019 pa se nanaša na povračilo škode, ki jo je utrpel oškodovanec kot samostojni podjetnik posameznik, slednji pa je dolžan v skladu z zakonodajo prispevke za socialno varnost plačevati sam.

32Ker torej niso bili izčrpani vsi ugovori toženke (sodišče prve stopnje se do večine ni argumentirano opredelilo) in ker sodba tudi nima jasnih razlogov o pravni podlagi ter pasivni legitimaciji toženke za plačilo prispevkov (katerih?), je odločitev sodišča prve stopnje glede prispevkov v zvezi s plačo iz leta 2020 vsaj preuranjena. Glede na uvodoma povedano v zvezi z davčnimi obveznostmi in odškodnino je oškodovanec upravičen zahtevati povrnitev zneska plače (brez »neto« ali »bruto«), torej zneska, ki poleg neto plače vključuje tudi akontacijo dohodnine (ki jo bo nato dolžnik ob izplačilu odškodnine odvedel davčnemu organu). Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, koliko je v spornem obdobju znašala tožnikova plača, niti, kaj vse zajema pojem bruto plače, s katerim operira sodišče oziroma, kolikšen del bruto plače predstavljajo davki, koliko pa prispevki za socialno varnost. Zato pritožbeno sodišče v tem delu sodbe ni moglo spremeniti (tako, da bi prisodilo tožniku le znesek plače).

Glede zamudnih obresti:

33Pritožba sicer navaja, da sodbo izpodbija v celoti, vendar odmere višine odškodnine za nepremoženjsko škodo z ničemer ne izpodbija. Izpodbija le odločitev o obrestih od te oblike odškodnine.

34Utemeljen je pritožbeni očitek, da glede zamudnih obresti od glavnine zahtevka (preostanka nepremoženjske škode ter izgubljenega zaslužka iz let 2016 do 2017 – znesek 18.605,44 EUR) obstaja nasprotje med izrekom (prvo alinejo III. točke) in obrazložitvijo (113. točka), saj je v izreku navedeno, da obresti tečejo od 26. 12. 2017, v obrazložitvi pa, da od 25. 1. 2018. Vendar gre pri teku zamudnih obresti za vprašanje materialnega prava, medtem ko dejstva v zvezi s tem niso sporna (zaključek, kdaj je nastopila zamuda, je materialnopravno vprašanje) zato je lahko to kršitev pritožbeno sodišče samo odpravilo.

35Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo tudi za tisto škodo, ki je tožniku nastala kot posledica druge operacije v letu 2020, zato toženka glede te škode leta 2017 ali 2018 še ni mogla biti v zamudi. Tožnik ne zatrjuje, da bi bilo že tedaj znano, da bo leta 2020 potrebna operacija in kakšne bodo njene posledice. Tožnik v zvezi z novo, dodatno nepremoženjsko škodo iz leta 2020 ni zvišal zahtevka,²² vendar je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino za vso tožnikovo nepremoženjsko škodo, ne da bi razmejilo škodo v zvezi z operacijo v letu 2020 in prej nastalo nepremoženjsko škodo. Pritožba ne pove, od kdaj bi morale pričeti teči obresti za nepremoženjsko škodo, pritožbeno sodišče pa zaključuje, da je glede nepremoženjske škode toženkina zamuda nastala šele, ko je bila seznanjena z njenim celotnim obsegom, ki izhaja iz dopolnilnega izvedenskega mnenja dr. B. B. z dne 23. 2. 2020, ki je bilo toženki vročeno dne 2. 3. 2020 (povratnica, pripeta k list. št. 217).

36Glede na povedano je pritožbeno sodišče odločitev glede zakonskih zamudnih obresti od preostanka nepremoženjske škode (2.679,57 EUR), spremenilo tako, da jih je dosodilo od dne 3. 3. 2020 (peta točka prvega odstavka 358. člena ZPP). Ker je bilo treba glede premoženjske škode iz naslova izgubljenega zaslužka odločitev iz zgoraj pojasnjenih razlogov razveljaviti, je pritožbeno sodišče posledično razveljavilo tudi obrestne dele teh zahtevkov, pri čemer opozarja, da je utemeljena pritožbena navedba, da v predpravdnem odškodninskem zahtevku tožnik ni uveljavljal škode iz naslova izgubljenega dohodka oziroma zaslužka, temveč je izgubljeni zaslužek iz leta 2016 in 2017 prvič uveljavljal šele s tožbo, vloženo 23. 4. 2018 (primerjaj list. št. 5), izgubo dohodka iz naslova plače v letu 2020 pa s pripravljalno vlogo z dne 4. 5. 2021. Dokler toženka s temi zahtevki ni bila seznanjena, ni mogla priti v zamudo.²³ Pritožbeno sodišče pa je potrdilo odločitev glede zakonskih zamudnih obresti od zneskov 300,88 EUR (potni stroški v znesku 230,88 EUR in tuja pomoč v znesku 70 EUR) in 458,80 EUR (potni stroški), saj ta del odločitve pritožbeno ni izpodbijan.

37Niso utemeljene pritožbene navedbe v zvezi s kapitaliziranimi zamudnimi obrestmi od akontacije odškodnine (V. točka izreka). Ni se mogoče strinjati s pritožbenim naziranjem, da je nastopila upniška zamuda, ker tožnik ni odgovoril na toženkino poravnalno ponudbo z dne 2. 2. 2018. Tretji odstavek 943. člena OZ določa, da če znesek obveznosti zavarovalnice ni ugotovljen v roku iz prvega odstavka tega člena (14 dni), mora zavarovalnica upravičencu na njegovo zahtevo izplačati nesporni del svoje obveznosti kot predujem. Navedene določbe ni mogoče tolmačiti tako, da mora oškodovanec vselej izrecno zahtevati izplačilo nespornega dela odškodnine, temveč mora to izrecno zahtevati le, kadar škode ni mogoče ugotoviti v smislu drugega odstavka 943. člena OZ. Pritožba ne trdi, da škode ni mogla ugotoviti v roku 14 dni v smislu zgoraj navedenega člena, zato bi morala, če bi hotela preprečiti svojo dolžniško zamudo, nesporni znesek odškodnine nakazati v roku 15 dni od prejema odškodninskega zahtevka²⁴ (prvi odstavek 943. člena OZ). Tudi dejstvo, da tožnik ni sporočil številke svojega transakcijskega računa, toženke ne odvezuje izplačila nespornega dela odškodnine, saj je v odškodninskem zahtevku (priloga A8) naveden fiduciarni račun pooblaščene odvetnice.

38Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje glede zakonskih zamudnih obresti od plačane zavarovalnine 150 EUR v višini kapitaliziranih obresti 17,36 EUR (VII. točka izreka izpodbijane odločbe). Obširne pritožbene navedbe v zvezi s tem delom odločitve (4. točka obrazložitve pritožbe), niso utemeljene. Zavarovalna pogodba in njen sestavni del (tabele invalidnosti) je tipska pogodba v smislu 83. člena OZ, zato je vse nejasnosti treba tolmačiti v korist zavarovanca – fizične osebe. Zavarovalni pogoji in tabele invalidnosti res določajo, da mora biti delni izpah akromioklavikularnega sklepa razviden na primerjalni rentgenski sliki, vendar pa nikjer ni določeno, da je zavarovanec dolžan izvirno rentgensko sliko predložiti zavarovalnici. Četudi je res, kar izpostavlja pritožba, da mora bodisi zavarovanca bodisi zdravstveno dokumentacijo pregledati zavarovalničin zdravnik cenzor, ki brez izvirne rentgenske slike (na filmu ali v elektronski obliki) ne more zanesljivo preveriti, ali je res prišlo do izpaha, pa ni nerazumno sklepanje, da je izpah na rentgenski sliki odčital zdravnik, ki je zdravil zavarovanca in postavil diagnozo popolnega ali delnega izpaha. Zato obveznost predložitve izvirnika rentgenske slike ni tako jasna in samoumevna, kot skuša prikazati pritožba.

39Toženka si je po prejemu zahtevka iz naslova nezgodnega zavarovanja dopisovala s tožnikovo pooblaščenko, vendar ni izrecno, jasno in nedvoumno zahtevala predložitve rentgenskih slik v izvirniku. Tako pritožbeno sodišče, upoštevaje nejasna določila splošnih pogojev in odsotnost jasne zahteve po predložitvi izvirnika rentgenske slike v predpravdni korespondenci ocenjuje, da je toženka prišla v zamudo 14 dni po prejemu zahtevka za izplačilo zavarovalnine, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sklepno:

40Odločitev o zahtevkih v zvezi s premoženjsko škodo zaradi izgubljenega zaslužka ter glede vseh davkov in prispevkov (delno III. in celotna IV. točka izreka), je bilo treba razveljaviti iz zgoraj pojasnjenih razlogov (354. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ni moglo samo sanirati pomanjkljivosti sodbe, saj zaradi spregleda določenih materialnopravnih izhodišč tako s strani sodišča prve stopnje kot tudi obeh kvalificirano zastopanih strank, pomemben vidik zadeve ni bil predmet razprave na prvi stopnji in bi pritožbeno sodišče pretirano poseglo v pravico strank do dvostopenjskega sojenja. Poleg tega je sodišče prve stopnje v zvezi z izgubljenim zaslužkom izvedlo več personalnih dokazov (zaslišanje tožnika in več prič), ki bi jih sodišče druge stopnje moralo ponoviti zaradi varovanja načela neposrednosti, medtem ko sodišču prve stopnje tega ne bo treba.

41Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo in premoženjsko škodo v zvezi s stroški zdravljenja (potni stroški in tuja pomoč, vključno z obrestmi) ni bila konkretizirano izpodbijana, v zvezi s temi zahtevki pa pritožbeno sodišče tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. točka 350. člena ZPP), ni ugotovilo kršitev, zato je odločitev v III. točki izreka glede glavnice 3.439,26 EUR (preostali del odškodnine za nepremoženjsko škodo ter vsi stroški v zvezi z zdravljenjem) potrdilo (353. člen ZPP), delno jo je spremenilo (peta alineja prvega odstavka 358. člena ZPP) glede začetka teka obresti od nepremoženjske škode.

42Ker je odločitev sodišča prve stopnje glede kapitaliziranih zamudnih obresti od že izplačane odškodnine in zavarovalnin (V. in VII. točka izreka izpodbijane odločbe) pravilna, je pritožbeno sodišče ta del odločitve potrdilo (353. člen ZPP).

43Ker je pritožbeno sodišče odločbo v pomembnem delu razveljavilo in vrnilo v novo sojenje, je zaradi preglednosti razveljavilo tudi zavrnitvene dele izreka. Pri ponovnem pisanju odločbe naj sodišče prve stopnje zavrnitev vseh zahtevkov združi v eno točko, pri čemer je – še posebej v tem primeru, ko je zahtevek kompleksen in z različnimi pravnimi podlagami – pomembno, da tudi zavrnilni del izreka nedvoumno določa, kateri del zahtevka je zavrnjen.²⁵

44Ker še ni jasno, kolikšen bo končni uspeh strank, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških (X. točka izreka). Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločitev na podlagi tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

¹ Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.
² Tožnik je tožbeni zahtevek večkrat spremenil, deloma tudi zaradi novo nastalih okoliščin (dodatne fizioterapije, zdravljenja, itd., kar je pomenilo dodatno škodo in stroške).
³ Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
⁴ Uradni list RS, št. 13/2011 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZDoh-2.
⁵ Uradni list RS, št. 72/2006 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZZVZZ.
⁶ Uradni list RS, št. 93/2007 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZOZP.
⁷ V prvotnem besedilu zakona je bil obseg škod, od katerih se ne plačuje dohodnina, omejen, vendar je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-26/20-9 z dne 29. 9. 2022 odločilo, da so iz plačila dohodnine izvzete vse vrste odškodnin za nepremoženjsko škodo.
⁸ Občasno jih dopušča še sedaj; primerjaj sodbo in sklep VSRS II Ips 43/2022 z dne 7. 12. 2022.
⁹ Glej zadeve II Ips 313/2015 z dne 20. 4. 2017, VIII Ips 23/2019 z dne 10. 10. 2018 in II Ips 39/2021 z dne 6. 9. 2021.
¹⁰ Uradni list RS, št. 117/2006 in nadaljnji, v nadaljevanju ZDavP-2.
¹¹ Glej odločbe VSRS VIII Ips 23/2019, VIII Ips 226/2017, II Ips 313/2015 in II Ips 39/2021.
¹² Prav tam.
¹³ Glej npr. zadevi II Ips 313/2015 in II Ips 39/2021.
¹⁴ Davčni organ je, na primer, zavezan načelu materialne resnice in preiskovalnemu načelu, medtem ko civilno sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov in skladno s trditvenim in dokaznim bremenom.
¹⁵ Če plačnik davka (v tem primeru: toženka) državi nakaže previsok davčni odtegljaj in posledično davčnemu zavezancu (v tem primeru: tožniku) prenizek neto dohodek, ima po stališču Ustavnega sodišča RS (prim. Up-879/12, U-I-234/12 z dne 24. 4. 2014) tudi davčni zavezanec sam možnost vložiti popravek obračuna davčnega odtegljaja v obliki zahteve za vračilo davka. Več o tem II Ips 313/2015.
¹⁶ Povzetek evidenčnega stavka odločbe VSRS II Ips 39/2021 z dne 6. 9. 2021.
¹⁷ Zgolj v pojasnilo in zaradi popolnosti odgovora na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi bila sicer oznaka »ustreznim inštitucijam« dovolj določljiva, saj je splošno znano katerim (edinim) inštitucijam v RS se plačujejo javnopravne dajatve iz naslova davkov ter prispevkov za zdravstveno in pokojninsko ter invalidsko zavarovanje.
¹⁸ Prvi odstavek 48. čl. ZDoh-2 določa: Davčna osnova od dohodka iz dejavnosti je dobiček, ki se ugotovi kot razlika med prihodki in odhodki, doseženimi v zvezi z opravljanjem dejavnosti, če ni s tem zakonom drugače določeno.
¹⁹ Primerjaj sodbo VSL II Cp 2242/2019 z dne 4. 3. 2020, 21. točka obrazložitve.
²⁰ Uradni list RS, št. 5/1996 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPSV.
²¹ Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-116/09, Up-495/09, VSL II Cpg 740/2020 in številne druge.
²² V zvezi z operacijo leta 2020 je postavil le dodatne zahtevke iz naslova premoženjske škode.
²³ Glej tudi sodbo VSL II Cp 2242/2019, 25. točka obrazložitve.
²⁴ Tožnik je postavil rok 15 dni, ki je za en dan daljši od zakonskega roka iz 943. člena OZ.
²⁵ Glej sodbo in sklep VSRS II Ips 43/2022 z dne 7. 12. 2022.