48. člen ZDavP-2

Po presoji sodišča je davčni organ v zvezi z opredelitvijo tožnice kot zavezanke za dohodnino od dohodka iz oddajanja premoženja v najem pravilno oprl na določbo drugega odstavka 12. člena ZDavP-2, ki opredeljuje, da se kot zavezanec za davek šteje tudi skrbnik premoženja davčnega zavezanca oziroma plačnika davka. Po presoji sodišča je napačno tožničino stališče, da v konkretnem primeru ni zavezanka za davek.

Na podlagi izpodbijanega sklepa ne preide na dediča sama davčna izvršba (saj se sklep o dovolitvi izvešbe ne glasi nanj), preidejo pa na dediča obveznosti, ki so s tem sklepom nastale (npr. obveznost plačila stroškov). V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv. Tožnik ne zatrjuje, da bi bile terjane obveznosti do dneva izdaje izpodbijanega sklepa že poravnane, niti konkretno ne uveljavlja drugih ugovorov, ki bi se nanašali na sam postopek davčne izvršbe, zato je bila po presoji sodišča uvedba postopka izvršbe utemeljena.

Univerzalni pravni naslednik v celoti prevzame davčne obveznosti iz naslova davkov svojega pravnega prednika. Na tej pravni podlagi je urejena tudi obveznost dedičev za izpolnitev davčnih obveznosti iz naslova dohodnine v primeru, ko je davčni zavezanec umrl po odpremi informativnega izračuna dohodnine oziroma potem, ko je že vložil davčno napoved. Organ na prvi stopnji je dolžan tudi v primeru, ko v pritožbenem postopku na podlagi zakonskega pooblastila svojo pred tem izdano odločbo nadomesti z novo odločbo, s katero zadevo reši drugače, svojo odločitev ustrezno obrazložiti oziroma navesti razloge za odločitev, so ga vodili pri odločanju in narekovali sprejem drugačne odločitve od pred tem sprejete.

V skladu s 27. členom ZDoh-2 se od odškodnine za nepremoženjsko škodo dohodnina ne plačuje, kar pa ne velja za odškodnino za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega zaslužka. Za povrnitev premoženjske škode se uporablja načelo popolne odškodnine (primerjaj 169. člen OZ), ki veleva, da se z izplačilom odškodnin na premoženjskem področju oškodovanca vzpostavi premoženjski položaj, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. To pomeni, da mora odgovorna oseba poleg odškodnine, ki jo oškodovanec dejansko prejme v svoje razpolaganje, v imenu in v dobro oškodovanca ter v svoje breme plačati tudi davčne in druge javnopravne obveznosti, če za izplačano vrsto odškodnine obstaja dolžnost njihovega plačila. Davčna obveznost nastane šele v trenutku izplačila dohodka. To pomeni, da obveznost plačila davčnega odtegljaja nastane šele, ko dolžnik v korist upnika dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek in to glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki in prispevki, ki velja v času izplačila. V času sodnega odločanja o odškodnini obveznost obračuna in izplačila davčnega odtegljaja v zvezi z odškodnino

V primeru statusnega preoblikovanja pride do prenosa podjetja na novo (prevzemno) kapitalsko družbo, ki prevzame vse pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem. Če družba teh obveznosti ne izpolni, pa je zaradi pravne narave statusne oblike podjetnika posameznika in s tem povezane odgovornosti določena subsidiarna odgovornost fizične osebe z vsem njenim premoženjem. Prav tako pravica zahtevati plačilo dolgovanega zneska v obravnavanem primeru izhaja iz določbe 48. člena ZDavP-2.

Upravni organ ne na zahtevo stranke ne po uradni dolžnosti v obstoječe potrdilo ne more posegati na način, da bi ga razveljavil ali odpravil. Morebitne neskladnosti z javno evidenco pri že izdanem potrdilu se lahko popravijo zgolj na zahtevo stranke, organ pa bo praviloma izdal novo listino z drugačno (z javno evidenco skladno) vsebino. Ob tem pa stranka v postopku izdaje potrdila ne more izpodbijati resničnosti oziroma pravilnosti podatkov v javni evidenci. Vpis dejstev v uradno evidenco oziroma odprava morebitnih napak v njej je namreč mogoča samo na podlagi posebnega ugotovitvenega postopka, izvedenega na zahtevo zainteresirane stranke. Poseganje v že izdano javno listino na način, da bi jo organ sam, torej brez zahteve stranke, spremenil, razveljavil ali popravil, v zakonu ni predpisano. Toženi stranki ni mogoče odreči pravice, da v upravnem sporu dokazuje neresničnost vsebine javne listine, tako tiste, ki jo je izdal drug pristojen organ, kot tiste, ki jo je izdala sama oziroma njen organ. Na seji je nadzor sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega (davčnega) organa omejen izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo izpodbijane

Ob jasni zakonski določbi iz 48. člena ZDavP-2, po kateri univerzalni pravni naslednik v celoti prevzame davčne obveznosti in terjatve iz naslova davkov pravnega prednika, vsak dedič pa odgovarja za obveznosti zapustnika z vsem svojim premoženjem, je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.

Nepravilne navedbe datuma in s tem nastopa izvršljivosti zadevnega izvršilnega naslova v konkretnem primeru ni mogoče šteti za očitno pomoto, ki jo lahko organ vsak čas popravi, temveč za nepravilnost, ki narekuje drugačen izrek in s tem spremembo izpodbijanega sklepa.

Obveznost dedičev za izpolnitev davčnih obveznosti, odmerjenih pravnemu predniku, je specialno urejena v 48. členu ZDavP-2, ki določa, da je dedič dolžan izpolniti davčne obveznosti zapustnika, a le do višine vrednosti podedovanega premoženja, v sorazmerju s prejeto dediščino.

V primeru statusnega preoblikovanja pride do prenosa podjetja na novo (prevzemno) kapitalsko družbo, ki prevzame vse pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem. Če družba teh obveznosti ne izpolni, pa je zaradi pravne narave statusne oblike podjetnika posameznika in s tem povezane odgovornosti določena subsidiarna odgovornost fizične osebe z vsem njenim premoženjem.

Tožena stranka je napačno uporabila materialno pravo, saj iz drugega odstavka 48. člena ZDavP-2 izhaja, da je dedič dolžan izpolniti davčne obveznosti zapustnika le do višine vrednosti podedovanega premoženja, in sicer v sorazmerju s prejeto dediščino.

Seznam izvršilnih naslovov je torej zbir več izvršilnih naslovov, kar pa samo po sebi pomeni, da se lahko glasi le na istega zavezanca, kot se glasijo posamezni izvršilni naslovi. V obravnavanem primeru se posamezni izvršilni naslovi v seznamu glasijo na zapustnika, pri tem pa tožena stranka ni pojasnila na kakšen način in po kakšnem postopku je lahko obveznost zapustnika prenesla na tožnika. Izrek sklepa o davčni izvršbi in obrazložitev sta sama s seboj v nasprotju, saj iz izreka sklepa izhaja, da se pri dolžniku C.C. opravi davčna izvršba, medtem ko iz obrazložitve izhaja, da je dolžnik A.A.

Upravičenje davčnega zavezanca iz drugega odstavka 16. člena ZDPN-2 je treba razlagati tako, da vključuje tudi univerzalnega pravnega naslednika davčnega zavezanca, kot to določa 48. člen ZDavP-2, ki lahko ob utemeljenosti zahtevka in izpolnjevanju pogojev iz tega člena uveljavi tudi navedeno davčno terjatev, če je bila le-ta plačana brez podlage v zakonu (ker pogodbe ni bilo mogoče izpolniti). Revident je glede na nesporno ugotovljeno dejansko stanje pravni naslednik zapustnika, zato je tudi v okvirih 48. člena ZDavP-2 vstopil v njegova materialnopravna upravičenja, med katere sodijo tudi morebitni zahtevki za povrnitev preveč plačanega davka.

Predložitev popravka obračuna davčnega odtegljaja je zakonsko omejena na plačnika davka. Širše priznavanje kroga upravičenih predlagateljev popravka obračuna na podlagi razlage določb 54., 57. in 59. člena ZDavP-2 ni mogoče. Ni ovire, da 97. člen ZDavP-2 ne bi bil uporabljiv tudi v primeru, kot je obravnavani, ko davčni zavezanec po vsebini uveljavlja davčno olajšavo in iz tega naslova zahteva vračilo preplačanega davka, ki ga je zanj plačal izplačevalec dohodka. Namen določbe je namreč v tem, da se zavezancu, ki je plačal nekaj, česar mu zakon o obdavčenju ne nalaga, omogoči vračilo tega zneska. Davčni odtegljaj pa je zgolj eden izmed načinov izpolnitve davčne obveznosti, zato mora imeti davčni zavezanec tudi v tem specifičnem primeru, v katerem odmerna odločba ni izdana, možnost zahtevati vračilo davka (brez predložitve popravka obračuna). V postopku vračila lahko davčni organ ugotovi, da je obračun davčnega odtegljaja napačen in preveč plačan davek zavezancu vrne ali pa zahtevek zavrne z odločbo, ki se lahko izpodbija s pravnimi sredstvi, določenimi v procesnih zakonih. Na takšen način je zavezancu omogočeno uresničevanje pravice iz 22. člena Ustave, saj v postopku vrač

Univerzalni pravni naslednik davčnega zavezanca na podlagi prvega odstavka 48. člena ZDavP-2 vstopi le v materialne pravice, to je ugotovljene davčne obveznosti in terjatve iz naslova davkov pravnega prednika, razen v primeru dokončanja že začetih davčnih postopkov oziroma točno določenih izjemah, kot jih določa 333. člen ZDavP-2.

Ker dediči odgovarjajo za zapustnikove dolgove z vsem svojim premoženjem, tako podedovanim kot osebnim (142. člen ZD) in ker ZDavP-2 v prvem odstavku 208. člena jasno določa, da se davčna izvršba na dolžnikovo nepremično premoženje lahko opravi le, če davkov ni bilo mogoče izterjati iz njegovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz njegovega premičnega premoženja, takšnega postopka pa davčni organ, kot je bilo ugotovljeno in pojasnjeno zgoraj, zoper dolžnike kot dediče ni poskušal izpeljati, še niso izpolnjeni pogoji za sodno izvršbo davčnih obveznosti na nepremičnine dolžnikov po citiranem členu.

Ugovor, da obveznost iz naslova dohodnine in prispevkov za socialno varnost ni prešla na univerzalnega pravnega naslednika, lahko poda le pravna oseba, na katero je bila prenesena dejavnost, ki jo je do prenosa opravljala fizična oseba, ne pa tudi dediči te fizične osebe po njeni smrti. Fizična oseba, ki preneha opravljati dejavnost, mora namreč praviloma sama izpolniti davčne obveznosti iz časa opravljanja svoje dejavnosti, posledično pa glede na splošna pravila o prehodu obveznosti le-te v primeru smrti fizične osebe preidejo na njene dediče.

Šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju se ugotovi, kdo je dedič po zapustniku in kdo prevzame njegovo premoženje, vse do takrat pa se vsi dediči štejejo za skupnost dedičev, ki z zapustnikovim premoženjem skupno upravlja in z njim razpolaga, s tem, da ima vsak od dedičev pravico, da se od zapustnikove smrti pa do zaključka zapuščinske obravnave odpove dedovanju po zapustniku (133. člen ZD). Skladno s tem zato za zapustnikove dolgove odgovarjajo dediči, razen tisti, ki se dedovanju odpovejo, in to do višine podedovanega premoženja (143. člen ZD). Predmet dedovanja po zapustniku je tudi njegova dejavnost. Z nadaljevanjem zapustnikovega podjetja preidejo na njegovega dediča tako podjetje, kot tudi pravice in obveznosti zvezi s podjetjem. V obravnavanem primeru ni dvoma, da tožnik izjave o nadaljevanju dejavnosti ni podal, kar pomeni, da je treba njegova ravnanja pri upravljanju premoženja zapustnika in izpolnjevanje davčnih obveznosti iz tega naslova ocenjevati v smislu sedmega odstavka 48. člena ZDavP-2, torej v breme zapustnikovega premoženja, oziroma v breme tožnikovega le, kolikor bi tožena stranka ugotovila, da sta bila izpolnjena oba taksativno našteta pogoj

Če je zavezanec umrl pred vložitvijo napovedi za odmero dohodnine od obresti na denarne depozite pri bankah in hranilnicah, so dolžni napoved vložiti zavezančevi pravni nasledniki v imenu pokojnega zavezanca in za račun vseh dedičev. V konkretnem primeru tožnica zatrjuje, da je po pokojni sestri dedovala le 41,55 EUR in da zato ni dolžna plačati naloženega ji davka. V tej zvezi sodišče pripominja, da tožnica ne zanika ugotovitve davčnega organa, da je po pokojni sestri prejela 203.670,00 EUR. Tudi ne pojasni, zakaj ji je bil omenjeni denar izročen štiri dni pred smrtjo sestre in kakšni so bili razlogi za to. Sodišče zato utemeljeno sklepa, da je bil denar tožnici izročen zaradi predvidenega izogibanja plačilu davkov. Z izogibanjem predpisov pa se ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju, kar določa četrti odstavek 74. člena ZDavP-2.

Davčni zavezanec v smislu določbe 39. člena ZDDV-1 je tudi posameznik, ki v času vložitve popravka obračuna DDV sicer ne opravlja več gospodarske dejavnosti, pa želi s popravkom obračuna popraviti oziroma zmanjšati znesek DDV, ki ga je obračunal v času, ko je še opravljal gospodarsko dejavnost.