VSM Sodba II Kp 26045/2020

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. in okrožne državne tožilke se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 300,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka, medtem ko stroški pritožbenega postopka v zvezi z oprostilnim delom sodbe bremenijo proračun.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 26045/2020 z dne 14. 1. 2022 pod I. točko izreka sodbe obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po prvem odstavku 174. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen sedem mesecev zapora, nato pa mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanke B. B., C. C. in D. D. vsako s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 45.700,00 EUR napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je še odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, to je stroške pričnin v višini 103,20 EUR, sodno takso, na podlagi tar. št. 7113 v zvezi s tar. št. 71113 v višini 200,00 EUR ter potrebne izdatke oškodovank in potrebne izdatke in nagrado pooblaščenke oškodovank, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (za oškodovanko B. B. in D. D. v okviru BPP). Pod II. točko izreka sodbe je obdolženca na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe poskusa kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po prvem odstavku 173. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanko E. E. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 45.700,00 EUR v celoti napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je še odločilo, da v tem delu stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika (97. člen ZKP), če se dajo razmejiti od skupno nastalih stroškov, bremenijo proračun.

2Zoper obsodilni del sodbe sta se pritožila:

- zagovornik obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje;

- okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji in po drugem odstavku 374. člena ZKP, ker ni bil izrečen varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica, s predlogom, da pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo spremeni in obdolžencu za vsako od očitanih kaznivih dejanj izreče (pravilno določi) kazen sedem mesecev zapora, nato pa mu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 za vsa kazniva dejanja, vključno s kaznivim dejanjem, za katerega predlaga obsodilno sodbo, izreče enotno kazen dve leti in deset mesecev zapora ter da obdolžencu na podlagi 71. člena KZ-1 izreče prepoved opravljanja duhovniškega poklica za čas pet let; podredno pa predlaga, da višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

3Zoper oprostilni del sodbe se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da spozna obdolženca za krivega tudi za poskus kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po prvem odstavku 173. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, za kar naj mu izreče (pravilno določi) kazen eno leto in dva meseca zapora, podredno pa predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje.

4Na pritožbo zagovornika je odgovorila okrožna državna tožilka in se zavzela za zavrnitev pritožbe ter za potrditev sodbe sodišča prve stopnje v obsodilnem delu.

5Prav tako je na pritožbo okrožne državne tožilke odgovoril zagovornik obdolženca in predlagal zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje v oprostilnem delu.

6Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbama zagovornika in državne tožilke glede obsodilnega dela sodbe:

7Zagovornik uvodoma izpostavlja, da odločitev sodišča prve stopnje temelji na nepravilnem in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, posledično pa naj bi prišlo tudi do kršitve kazenskega zakona, poleg tega naj bi prvostopenjsko sodišče še bistveno kršilo določbe kazenskega postopka. Zagovornik pri tem prezre, da je pravilna izvedba kateregakoli pravnega postopka s predhodno postavljenimi pravili pogoj za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja, kot je to pogoj za uporabo kazenskega zakona, ki je lahko pravilna ali napačna. Postavljanje trojice: postopek, dejstva in pravo v obratni smeri bi namreč pomenilo, da ugotavljanje dejstev v kazenskem postopku ni odvisno od predhodno postavljenih pravil (ki bi bila potemtakem odveč) ter da je kazenski zakon mogoče uporabiti, še preden je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno, kar pa ni mogoče. Kršitev kazenskega zakona je torej lahko podana le tedaj, ko je sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo (ali pa ni uporabilo) neke določbe kazenskega materialnega prava,¹ takšno kršitev pa je mogoče storiti le z odločitvijo v izreku sodbe in ne z njeno obrazložitvijo.

8Zagovornik zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z utemeljitvijo, da obsodilni del izpodbijane sodbe temelji na dokumentaciji cerkvenega spisa, ki da je bila pridobljena v inkvizicijskem postopku na način, s katerim so se kršile obdolženčeve osnovne človekove pravice. Cerkveno sodišče se namreč po zatrjevanju zagovornika ni neposredno seznanilo z obremenilnimi dokazi, prav tako ni bila dana obdolžencu možnost razbremenitve očitkov v smislu dajanja pripomb in postavljanja vprašanj domnevnim oškodovankam. Odločitev v takšnem postopku pa ne more služiti kot podlaga za odločitev rednega sodišča.

9Z zagovornikom ni mogoče soglašati. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki se povezuje z drugim odstavkom 18. člena ZKP, je lahko podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodna odločba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Državno pravo Katoliški cerkvi dopušča svobodno delovanje v skladu s kanonskim pravom, dokler to delovanje ne trči ob pravni red Republike Slovenije (1. člen Zakona o ratifikaciji Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih (BHSPV), Ur. l. RS, št. 13/2004 z dne 12. 2. 2004)². Notranje razmerje med duhovnikom in Katoliško cerkvijo ter vprašanje njunih medsebojnih pravic in obveznosti sta pridržana presoji po kanonskem pravu, kar morajo spoštovati tudi država in sodišča. Glede na to, da je v skladu z Zakonikom cerkvenega prava zoper duhovnika A. A., sedaj obdolženca v tem kazenskem postopku, tekel tudi izvensodni kazensko upravni postopek, ki se je zaključil s pravnomočno odločitvijo, in v katerem so se obravnavali dogodki, ki so tudi predmet tega kazenskega postopka, je bil v predkazenskem postopku pridobljen cerkveni spis. Ta je nadalje res postal del dokaznega gradiva v postopku na prvi stopnji, vendar so bile ugotovitve iz tega spisa upoštevane le kot dodatni argumenti na glavni obravnavi neposredno izvedenim dokazom, kot pravilno izpostavlja tudi državna tožilka v odgovoru na pritožbo. Prvostopenjsko sodišče se je namreč v sodbi glede odločilnih dejstev oprlo zlasti na izpovedbe oškodovank kot tudi drugih prič, ki so bile zaslišane neposredno na glavni obravnavi, medtem ko je listinska dokumentacija iz priloženega cerkvenega spisa služila le za razjasnitev določenih dejstev v povezavi s postopkom pred Metropolitanskim cerkvenim sodiščem Nadškofije L. in se je tudi smela predočati pričam ob zaslišanju in uporabljati za presojo verodostojnosti izpovedb na glavni obravnavi zaslišanih prič.

10Zagovornik tudi v pritožbi ne navede, v čem konkretno naj bi bila podana neverodostojnost dokumentacije iz cerkvenega spisa, saj le posplošeno zatrjuje, da je šlo za inkvizicijski postopek iz srednjega veka, v katerem so bile kršene obdolženčeve osnovne človekove pravice. Pri tem očitno prezre dokument v priloženi dokumentaciji (dopis z dne 12. 11. 2018), v katerem Kongregacija za nauk vere na škofa dr. F. F. naslavlja izrecna navodila, po katerih je med drugim treba obdolženca seznaniti z obtožbami in dokazi ter mu dati možnost, da se brani prek zanesljivega cerkvenega zagovornika. Kot pritožnik sam navaja v pritožbi, obdolženec odločbe cerkvenega sodišča ni izpodbijal pri Kongregaciji za nauk vere pri Svetem sedežu v Rimu, zato je (kljub navajanju nekaterih pragmatičnih razlogov za to) nerazumljiv očitek o tako eklatantnem kršenju obdolženčevih pravic pred cerkvenim sodiščem. Ob tem pa je sodišče prve stopnje v točkah 14 in 21 razlogov izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da je sicer imela odločitev cerkvenega sodišča res posreden vpliv na uvedbo kazenskega postopka zoper obdolženca, saj so kriminalisti G. zaznali sum uradno pregonljivega kaznivega dejanja na podlagi pisanj v medijih v letu 2019 v zvezi s postopkom zoper obdolženca pred cerkvenim sodiščem in so nato pristopili k preiskovanju te zadeve. Vendar ta okoliščina, kot je izrecno navedlo sodišče prve stopnje, ni imela vpliva na sam potek kazenskega postopka pred sodiščem v smislu ugotavljanja obstoja kaznivih dejanj in obdolženčeve krivde za očitana dejanja. Glede na vse navedeno tako listinska dokumentacija Metropolitanskega cerkvenega sodišča ni nedopusten dokaz iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in listine v njem niso listine, s katerimi se sodišče, ki vodi kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj, očitanih obdolženemu A. A., sicer duhovniku, ne bi smelo seznaniti.

11Brez podlage je tudi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, katero zagovornik uveljavlja z navedbami, da je sodišče prve stopnje prekršilo pravico obrambe s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatra ali kliničnega psihologa, ki bi lahko podala mnenje o tem, kakšna je osebnostna struktura obdolženca, kakšen je njegov odnos do mladostnikov in žensk in kaj dejansko pomenijo njegove kretnje, ki so predmet obtožbe. Zaradi navedene kršitve naj bi bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Zagovornik nima prav. Z zavrnitvijo navedenega dokaznega predloga, kar je sodišče prve stopnje natančno in tehtno obrazložilo v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, pravica do izvedbe dokazov v korist obrambe ni bila kršena. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu ter izvesti dokaz, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče ni dolžno izvesti dokazov, če je izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč; če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo; ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.³ Sodišče torej (tudi ob upoštevanju načela učinkovitosti in ekonomičnosti po 15. členu ZKP) ugodi le tistemu dokaznemu predlogu, ki je ustrezno in zadostno substanciran in s katerim se dokazujejo pravno relevantna dejstva, pomembna za razsojo v konkretni zadevi, medtem ko mora biti zavrnitev dokaznega predloga vselej obrazložena z razumnimi razlogi.⁴ Sodišče prve stopnje je zavrnitev problematiziranega dokaznega predloga zavrnilo s tehtnimi argumenti, da od izvedenca ni mogoče pričakovati odgovora, ali je obdolženec po svoji osebnostni strukturi sposoben oziroma ni sposoben storiti očitana kazniva dejanja in kaj pomenijo določene kretnje obdolženca, saj je takšna presoja v domeni sodišča. Prav tako je pravilno argumentiralo, da bi se moralo sodišče ukvarjati z morebitno obdolženčevo osebnostno motnjo le v primeru, če bi bila vprašljiva njegova prištevnost. Na kaj takšnega pa v tem postopku nihče ni opozarjal. Prvostopenjskim razlogom za zavrnitev tega dokaznega predloga pritožbeno sodišče tako v celoti pritrjuje in ocenjuje, da uveljavljana procesna kršitev ni podana, prav tako zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga dejansko stanje ni bilo zmotno ali nepopolno ugotovljeno.

12Neutemeljena je namreč tudi pritožbena graja pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo in na tej podlagi tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženi A. A. storil v izreku prvostopenjske sodbe opisana kazniva dejanja. Višje sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

13Zagovornik v pritožbi graja obrazložitev sodišča prve stopnje, ki je izpovedbe oškodovank B. B., C. C. in D. D. (sedaj R. R.) ocenilo kot prepričljive in medsebojno skladne. Ob tem navaja, da gre za dejanja, ki naj bi se izvrševala v različnih obdobjih, na različnih krajih in ob prisotnosti različnih oseb, kar pomeni, da nobena od oškodovank ni bila prisotna ob dogodku, ki naj bi se pripetil na škodo druge ali celo obeh drugih oškodovank. Tako obrambi ni razumljivo, kako je mogoče govoriti o medsebojni skladnosti izpovedb, ko pa vsaka izmed oškodovank opisuje zgolj dogodek, ki naj bi se pripetil njej (razen ko je B. B. izpovedovala, kaj je slišala pri V. V.). Ob tem pa zagovornik še izpostavlja, da je skupna točka vseh izpovedb oškodovank praktično enaka terminologija, saj so se uporabljale besede „vdor v intimni (osebni) prostor“, kar naj bi kazalo na „skupinski pristop“ pri podajanju izpovedb.

14Zagovorniku ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge, zakaj je sledilo izpovedbam oškodovank, njihove izpovedbe je analitično ocenilo v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP, saj je pretehtalo njihove izpovedbe vsako zase in nato tudi v zvezi z drugimi dokazi. Medsebojne skladnosti izpovedb oškodovank ni mogoče interpretirati le na način, kot je to opisal zagovornik, saj se utemeljitev glede medsebojne skladnosti izpovedb lahko nanaša tudi na bistvene okoliščine izvrševanja kaznivih dejanj in na obdolženčev način delovanja. Tako o medsebojni skladnosti izpovedb oškodovank ni mogoče govoriti le tedaj, če bi bile oškodovanke vedno hkrati prisotne ob izvršitvi posameznega dejanja. Tudi dejstvo, da so oškodovanke pri opisovanju svoje prizadetosti uporabljale podobne ali kdaj tudi enake izraze, samo po sebi ne more utemeljevati zatrjevanega „skupinskega pristopa“ v smislu naučenih izpovedb. Zagovornik pri tej kritiki prezre, da so bila tudi obdolženčeva ravnanja do vseh oškodovank podobna, saj je pri vseh na podoben način posegal v njihovo spolno integriteto, zato ne more biti presenetljivo, da so tudi oškodovanke uporabljale podobne izraze, ko so opisovale, na kak način jih je obdolženec prizadel (z vdorom v njihov osebni oziroma intimni prostor). Pri tem je vsaka oškodovanka dogajanje, ki je zadevalo njo, opisovala po svoje in nikakor ne identično. Poleg tega pri problematiziranih besednih zvezah ne gre za kakšne specifične izraze, za katere bi bilo nenavadno, da bi jih enako izražalo več oseb, temveč gre za splošne besede, s katerimi se pogovorno opisujejo posegi v človekovo intimno sfero. Očitki o domnevno „skupinskem pristopu“ pa niso utemeljeni niti z vidika interesa oškodovank za kazenski pregon obdolženca. Oškodovanke so namreč želele zadevo zaključiti znotraj cerkvenega postopka in niti niso podale kazenskih ovadb.

15Zagovornik prav tako ne more uspeti z navedbami, da je šlo pri oškodovanki B. B. za odraslo osebo, ki je v tistem času delala doktorat na Teološki univerzi v tujini in hkrati službovala na sedežu škofije. Navedene okoliščine naj bi utemeljevale sklepanje, da ta oškodovanka v odnosu do obdolženca ni bila v razmerju podrejenosti, prej nasprotno, na kar po mnenju zagovornika kaže tudi nasvet njenega soproga, da naj obdolženca, če bi se še kdaj ponovilo kaj podobnega, udari. Takšno sklepanje ni pravilno. Nasvet oškodovankinega soproga namreč nikakor ne more omajati prepričljive obrazložitve sodišča prve stopnje, ki je z izčrpnimi razlogi (zlasti v točki 44 in tudi 46 in 48 obrazložitve sodbe) natančno utemeljilo okoliščine, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča izkazujejo, da je obdolženi A. A. zlorabil svoj položaj duhovnika in da so bile oškodovanke v razmerju do obdolženca v podrejenem položaju. Dejanskih ugotovitev, da je imel obdolženec kot župnik v župniji L. močno avtoriteto nad verniki, da je bil avtoritaren, strog in hladen v odnosu do ljudi, pritožba ne izpodbija, prav tako ne dejstva, da so bile tako oškodovanke kot člani njihovih družin globoko verni, redno so hodili v cerkev in bili tudi aktivno vključeni v župnijsko in cerkveno življenje, ob tem pa so jim cerkveni funkcionarji in sama institucija cerkve predstavljali vrednoto in avtoriteto. Ne glede na to, da je B. B. študirala v tujini in se kasneje zaposlila na škofiji, to še ne pomeni, da v razmerju do obdolženca ni bila v podrejenem položaju. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je B. B. hodila k maši, brala berilo, prav tako je v letu 2011, ko je prišlo do prvega spolnega dejanja obdolženca, pomagala čistiti cerkev; v novembru 2016, ko je prišlo do drugega dogodka, je imela kot voditeljica H. uradni sestanek z njim v zvezi s programom na temo spolne vzgoje, katerega je nato tudi odobril; ob zadnjem dogodku pa je obdolženec zahteval, da mu prinese neke knjige s škofije in to priložnost je ponovno zlorabil za izvrševanje spolnih dejanj. Institucionalna hierarhična nadrejenost škofije, kjer je službovala B. B., v odnosu do župnije ne more ovreči razmerja podrejenosti med oškodovanko in obdolžencem, saj je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da izvršitvena ravnanja obdolženca dokazujejo neenakovreden odnos med njim in oškodovanko B. B. Obdolženec je kot spoštovan cerkveni dostojanstvenik in voditelj celotne župnije odločal o vseh pomembnih stvareh, kar je B. B. kot globoka vernica spoštovala, hkrati pa poskušala potlačiti njegova spolna dejanja in se mu umikati, kar vse utemeljuje njen podrejeni položaj v odnosu do obdolženca. Ko zagovornik oporeka zaključkom sodišča prve stopnje glede razmerja podrejenosti B. B. do obdolženca, prezre na eni strani obdolženčev ugled, avtoriteto in spoštovanje kot duhovnika, na drugi strani pa njegovo avtoritarnost in način vodenja in odločanja v župniji, tudi o stvareh, o katerih ga je prišla spraševat B. B. Pritožbeno sodišče tako lahko le pritrdi oceni sodišča prve stopnje, da so bile oškodovanke (ne le mlajši C. C. in D. D., temveč tudi B. B.) kot globoke vernice, ki so opravljale svoje naloge v okviru župnije in škofije, v razmerju do obdolženca kot duhovnika z veliko avtoriteto, dominantnega župnika, ki ga je treba spoštovati in ubogati, nedvomno v podrejenem položaju in je obdolženec svoj položaj duhovnika zlorabil ob priložnostnih srečanjih z njimi v okviru župnije.

16Zavrniti je treba tudi pritožbena izvajanja, češ da je oškodovanka B. B. v postopku različno izpovedovala, saj da je kriminalistki, ki je opravila z njo razgovor v predkazenskem postopku, povedala, da naj bi jo obdolženec z roko na rahlo udaril po zadnjici, v preiskavi pa je dogodek opisovala drugače, kar je pojasnila le z besedami, da je kriminalistka te stvari zamešala. Sodišče prve stopnje je razhajanja med izjavo B. B., ki jo je podala policistki, ter njeno izpovedbo v preiskavi sprejemljivo pojasnilo (točka 27 obrazložitve sodbe) in tem razlogom sodišče druge stopnje pritrjuje. Ob tem pa še dodaja, da izjave, ki jih pridobi policija v skladu z drugim odstavkom 148. člena ZKP, niso dokaz, temveč so to lahko le izpovedbe, ki jih priča poda pred sodiščem. Oškodovanka je v kazenskem postopku ves čas skladno izpovedovala, dogodke je podrobno opisala in zapisana izjava v predkazenskem postopku njene verodostojnosti ne more omajati. Tudi ko ji je bila predočena zapisana izjava, ki naj bi jo podala policistki, je oškodovanka vztrajala pri tem, da se je dogodek v letu 2011 zgodil natančno tako, kot je opisala pred sodiščem, pri čemer se njena izpovedba sklada tudi s tem, kar je izjavila v postopku pred cerkvenim sodiščem.

17Zagovornik nadalje skuša v pritožbi omajati verodostojnost oškodovanke B. B. tudi z navedbami, da je v izpovedbi zatrjevala, da se je razen moža in dotikov obtoženega ni dotikal noben moški, kar naj bi ovrgel njen soprog, ki je izpovedal, da je imela njegova žena sporno situacijo tudi z duhovnikom I. I., ki je bil laiziran (to je odpuščen - op. s.) iz duhovniških vrst zaradi spolnega nadlegovanja njegove žene. Vendar pritožnik nima prav. Izpostavljena izjava oškodovanke ne more omajati njene verodostojnosti, saj jo zagovornik izpostavlja izven konteksta. Oškodovanka je odgovor, ki ga problematizira zagovornik, podala na vprašanje pooblaščenke oškodovanke (list. št. 195 spisa), pri tem pa ni bila natančneje povprašana o dejanju, ki ga je v kasnejši izpovedbi navedel njen mož in ga sedaj izpostavlja zagovornik v pritožbi. Tudi sicer odgovor na zastavljeno vprašanje v primerjavi z vsemi ostalimi dokazi, ki obremenjujejo obdolženca, ne more imeti takšne teže, da bi lahko bila zaradi njega vprašljiva verodostojnost oškodovanke B. B. Zagovornik podobno izven konteksta postavlja izpovedbo priče J. J., ki naj bi v nasprotju z B. B. izpovedala, da razen pripetljaja, ki se je zgodil z njeno hčerko C. C., ni nikoli ničesar videla ali slišala, da bi obdolženec počel to še komu drugemu. Ob tem pritožba še navaja, da je J. J. povedala zgolj to, kako so ji njeni ostali otroci govorili le o obdolženčevi strogosti in avtoriteti. V takšnih izvajanjih zagovornik prezre preostalo izpovedbo J. J., ki je ob zaslišanju, tik preden je podala v pritožbi izpostavljeno izjavo, potrdila, da je C. C. pred K. K., kot kličejo oškodovanko B. B., dogodek opisala ter da je C. C. verjela, prav tako je izpovedovala, da je C. C., potem ko je omenila dogodek s prsmi, povedala tudi, da jo je obdolženec prijemal za zadnjico, vendar se ni spomnila, kdaj je to bilo. Izpovedba J. J. tako le potrjuje izpovedbo oškodovanke B. B., saj izjava C. C., da sicer ni slišala, da bi obdolženec kaj takega počel tudi drugim, ne pomeni, da tega ni slišala od C. C. in takrat, ko je dogodek C. C. opisovala pred K. K.

18Prvostopenjsko sodišče je prav tako z razumnimi razlogi ocenilo izpovedbe prič, ki so izpovedovale v korist obdolženca (L. L., M. M., N. N., O. O. in ostali), in takšne ocene pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Sodišče prve stopnje je iz navedenih izpovedb pravilno sklepalo, da nobena od prič ob dogodku, ki se je pripetil 31. 1. 2017, ni imela obdolženca in oškodovanke B. B. ves čas na očeh, zato tudi niso mogli videti inkriminiranega dogajanja. Da se je oškodovanka ob odhodu smejala in prisotnim zaželela lahko noč, kot je izpovedovala L. L., pa tudi ne more voditi do samodejnega zaključka, da se ji pred tem ob srečanju z župnikom ni zgodilo to, kar je opisala v svoji izpovedbi. Prav tako dejstvo, o katerem je govorila M. M., da je B. B. na prošnjo obdolženca istega leta vodila obred ob praznovanju Velike noči, ne pomeni, da se inkriminirani dogodek ni mogel zgoditi. Tudi ko zagovornik izpostavlja, da naj bi bila sporna dejanja storjena preko debele zimske bunde, mu ni mogoče pritrditi, saj je bila oškodovanka o tem na glavni obravnavi izrecno povprašana (list. št. 194), pri čemer je povedala, da je začutila trepljaj po zadnjici in da je bilo zanjo to čisto dovolj, ne glede na to, kaj je čutil obdolženec.

19Zagovornik v zvezi z oškodovanko C. C. v pritožbi navaja, da je ta oškodovanka v svoji, po zagovornikovem mnenju, zmedeni in dokaj skopi izpovedbi, govorila le o udarjanju po zadnjici in ničesar o ščegetanju pod rebri pod prsmi, prav tako ni želela imenovati prijateljic, katerim se je zaupala, medtem ko njena mati J. J., kateri naj bi povedala o teh stvareh, njenih navedb ni jasno potrdila. To ne drži. Prvostopenjsko sodišče je namreč izpovedbo J. J. pravilno ocenilo v točki 28 obrazložitve sodbe, temu pa se pridružuje tudi višje sodišče, saj je navedena priča jasno povedala, da se ji je C. C. zaupala glede ravnanj obdolženca, pri čemer je tudi izrecno omenila dogodek z otipavanjem prsi in dejstvo, da je obdolženec C. C. prijemal za zadnjico. Zagovornik nadalje izpostavlja izpovedbo škofa dr. F. F., češ da naj bi slednji obdolženca, potem ko mu je C. C. povedala, da jo je otipaval po prsih in po zadnjici, opozoril in soočil z očitki o žgečkanju in otipavanju (17. 3. 2017). Zagovornik nadalje sklepa, da naj bi se torej zatrjevano otipavanje prsi in zadnjice zgodilo pred 17. 3. 2017, ko je škof F. F. opozoril obdolženca, kar pa se ne ujema z izpovedbo oškodovanke, da se je otipavanje po zadnjici dogajalo od spomladi 2015 pa do konca leta 2017, pri čemer ni ničesar omenjala o ščegetanju pod rebri in otipavanju prsi. Hkrati se otipavanje po prsih nanaša na dogodek z dne 16. 12. 2017. Zagovorniku tudi v teh navedbah ni mogoče pritrditi. Najprej je zavrniti njegove navedbe, da oškodovanka ni ničesar omenjala o ščegetanju pod rebri in otipavanju prsi, kar naj bi se dogajalo od spomladi 2015 pa do konca leta 2017, saj je C. C. ob zaslišanju to potrdila, kar je sodišče prve stopnje tudi povzelo v obrazložitvi sodbe (točka 24). Čeprav oškodovanka ni uporabila izraza „ščegetanje“, njena izpovedba pomensko ustreza očitkom v opisu dejanja, prav tako je bila njena izpovedba v tem delu zanesljivo potrjena z izpovedbami J. J. in oškodovank B. B. ter D. D. Slednja je jasno povedala, da je videla, kako je obdolženec tudi C. C. ščipal v predelu reber in pod prsmi. Oškodovanka B. B. pa je prepričljivo opisala, kako ji je C. C. vpričo svoje mame spregovorila o tem, da ji je pri župniku neprijetno; da njej in drugim mladinkam, ki so v zakristiji, obdolženec masira ramena, jih ščegeta po rebrih in udarja po zadnjicah. Nenazadnje pa to izhaja tudi iz izpovedbe škofa F. F., ki je izpovedoval o ogorčenem izbruhu oškodovank K. K. in C. C., zaradi česar je obdolženca z očitki o žgečkanju in otipavanju soočil in ga tako v marcu 2017 na to opozoril. Pri tem po oceni višjega sodišča med izpovedbama oškodovanke C. C. in F. F. ni prav nobenega neskladja, saj je obdolženec svoje početje kljub opozorilu škofa nadaljeval, ko je tudi v decembru 2017 C. C. prijel za prsi in jo tako otipaval, kar je presenetilo tudi samo oškodovanko, saj je mislila, da se bo obdolženec po škofovem opozorilu teh dejanj vzdržal.

20Glede zadnjega očitanega dejanja obdolženca na škodo C. C. 16. 12. 2017 zagovornik v pritožbi obširno problematizira po njegovem mnenju neskladno izpovedbo C. C., ko je v preiskavi enkrat navajala, da je ob tem dogodku šla dol po stopnicah, nato je na istem zaslišanju povedala, da je šla gor po stopnicah, nakar ponovno, da je šla dol po stopnicah, prav tako je J. J. izpovedovala, da je šla oškodovanka takrat po stopnicah gor. Okoliščina, ali je šla tedaj oškodovanka po stopnicah navzgor ali navzdol po presoji višjega sodišča ni odločilna. V samem opisu dejanja je namreč navedeno le, da je oškodovanka ob tistem dogodku „šla po stopnicah“. Zato ni bistveno, ali je šla gor ali dol, pri čemer je C. C. na glavni obravnavi večkrat povedala, da je takrat, ko jo je obdolženec prijel za prsi, da so jo te zabolele, šla po stopnicah navzdol (list. št. 204 in 208). Ker pa ta okoliščina ni ključna, tudi ne more biti odločilno, da je J. J., ki ob dogodku ni bila prisotna in ji je o tem hčerka C. C. le pripovedovala, navedla, da naj bi šla tedaj C. C. po stopnicah navzgor.

21Zagovornik nadalje selektivno izpostavlja del izpovedbe J. J., ko je na njegovo vprašanje odgovorila, da se po tistem, ko sta bila s P. P. pri škofu F. F., „kake stvari na račun njene hčerke“ niso več dogajale. Pritožba namreč ne upošteva njene izjave, ki jo je podala takoj zatem, da se to ni več dogajalo, ko je župnik odšel iz L. (kar je bilo šele v aprilu 2018 – op. s.), prav tako zagovornik prezre, da je J. J. v svoji izpovedbi izrecno povedala, da ji je C. C. pred K. K. opisovala dogodek s prsmi (ki se je zgodil sredi decembra 2017). Tako zagovornik s svojimi pritožbenimi izvajanji ne more ovreči pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, še zlasti ker izven konteksta postavlja tudi izpovedbo J. J., kateri naj bi C. C., potem ko ji je omenila dogodek s prsmi, tudi povedala, da jo je obdolženec prijemal še za zadnjico, česar pa oškodovanka C. C. naj ne bi navajala. Dosledno upoštevanje izpovedbe J. J. (na list. št. 242) po presoji višjega sodišča ne dopušča sklepanja, kot ga je izvedel zagovornik, saj je J. J. dejala, da ji je C. C., potem ko ji je omenila dogodek s prsmi, povedala tudi, da jo je obdolženec prijemal za zadnjico, pri tem pa je še dodala, da se časovno, kdaj se je to dogajalo, ni spomnila. Tako je jasno, da J. J. ni nujno govorila o istem dogodku, temveč je le povzemala, kar je slišala od C. C., zato zagovornik s temi navedbami zaključkov prvostopenjskega sodišča ne more omajati.

22Prav tako pa ne more biti uspešno njegovo izpostavljanje izpovedbe O. O., saj je sodišče prve stopnje izpovedbo te priče analitično in pravilno ocenilo v točki 42 obrazložitve sodbe, zato so zagovornikove navedbe, v katerih zgolj na kratko ponavlja izpovedbo O. O., brez teže. Prvostopenjsko sodišče je tako tudi glede dejanj na škodo C. C. dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, zato pritožba niti v tem delu ni utemeljena.

23Zavrniti pa je tudi pritožbena izvajanja obrambe v zvezi z dejanjem na škodo oškodovanke D. D. (sedaj R. R.). Zagovornik poleg dejstva, da je ta oškodovanka uporabljala isto terminologijo, na kar je pritožbeno sodišče že odgovorilo, izpostavlja, da se njena izpovedba, ki jo je podajala v različnih fazah kazenskega postopka, v bistvenih delih razlikuje. Tako naj bi v izjavi, ki jo je dala na prošnjo C. C., navedla, da naj bi jo obdolženec parkrat udaril po zadnjici ter jo ščipal v predelu trebuha in ji celo stopil na palec na nogi, medtem ko je v preiskovalnem postopku povedala drugače, in sicer da se je enkrat po maši zgodilo, da jo je obdolženec prijel za roko, z drugo roko pa jo je potapkal po zadnjici, prav tako naj bi jo večkrat ščipal v predelu trebuha. Kot nadalje navaja zagovornik, pa je oškodovanka na glavni obravnavi povedala, da je bil dogodek trepljanja po zadnjici le en, dogodki s ščipanjem pa dva ali trije, pri čemer je na izrecno vprašanje, v katerem predelu je bilo izvedeno ščipanje, povedala, da je bilo to v predelu med boki in prsmi, torej v predelu reber pod prsmi, kar je po mnenju zagovornika bistveno drugače, kot je predel trebuha, o čemer je prvotno izpovedovala.

24S temi izvajanji ni mogoče soglašati. Tako kot že prvostopenjsko sodišče tudi višje sodišče v izpovedbi D. D. ne vidi razhajanja v bistvenem delu njene izpovedbe. Sodišče prve stopnje je izpovedbo D. D. pravilno ocenilo, pri čemer se je ustrezno oprlo na njeno izpovedbo, ki jo je podala v kazenskem postopku in ne v postopku pred cerkvenim sodiščem, kjer je podala le kratko, ročno izpisano izjavo. Ob tem je določena manjša razhajanja v njeni izpovedbi določno pojasnilo (v točki 27 obrazložitve sodbe) in s temi razlogi višje sodišče v celoti soglaša, saj je oškodovanka prepričljivo pojasnila, da se ji je ob zaslišanju v preiskavi zdelo samoumevno, ko je izpovedovala o ščipanju v predelu trebuha, nad bokom, da je to vse v področju reber v predelu nad boki. Z zagovornikom pa se tudi ni mogoče strinjati v navedbah, da je izpovedba oškodovanke omajana z izpovedbo njene matere S. S. Slednja je namreč že v preiskavi povedala, da ji je D. D. govorila o tem, da jo je obdolženec prijel za zadnjico in v predelu trebuha. Dejstvo, da se v preiskavi ni spomnila, ali ji je D. D. o tem govorila po maši, medtem ko je na glavni obravnavi določno izpovedala, da misli, da ji je o tem, kako jo je obdolženec prijel za zadnjico in v predelu trebuha, hčerka povedala enkrat po maši, ko so pripravljali kosilo, ne pomeni takšnega neskladja, da bi bila vprašljiva njena verodostojnost. Ni namreč dvoma, da se ji je hčerka o otipavanju obdolženca zaupala, o čemer je S. S. skladno izpovedovala ves čas postopka in tudi njene navedbe, da je po tem dogodku hčerka D. D. še nekaj časa hodila ministrirat, ne morejo omajati prvostopenjskih razlogov o obdolženčevem ravnanju. S. S. je namreč ob tem še povedala, da D. D. ni šla več ministrirat vsako nedeljo, temveč je bila občasno z njo v cerkvi v klopi, kar vse pa govori v prid okoliščini, da je šlo tudi pri tej oškodovanki za globoko vernico, ki je spoštovala avtoriteto duhovnika. V pritožbi nadalje izpostavljena okoliščina glede tega, ali je obdolženec stopil na prst noge D. D., kot je zapisala v svoji izjavi v cerkvenem spisu, ali drugi hčerki, kot je navajala v izpovedbi njena mati S. S., pa za obravnavano zadevo upoštevaje očitke obtožbe o tem, da so morale oškodovanke trpeti spolna dejanja obdolženca, ni bistvena.

25Glede na to, da pritožba zagovornika tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo treba njegovo pritožbo zoper sodbo tudi v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

26Kršitev kazenskega zakona pritožnik uveljavlja zgolj uvodoma, saj v nadaljevanju te kršitve ne konkretizira, nakazuje pa na 1. točko 372. člena ZKP, ko navaja, da očitana dejanja ne izkazujejo potrebnih sestavin kaznivega dejanja po prvem odstavku 174. člena KZ-1, saj da ni šlo za ravnanja, namenjena zadovoljevanju spolnega nagona, zato ni bilo zadoščeno standardu spolnih dejanj. Zagovornik ima sicer prav, da se za pravno opredelitev spolnih dejanj zahteva telesnost,⁵ vendar pa je sodišče prve stopnje v opisu dejanja obdolžencu očitana ravnanja (ko je eno oškodovanko stisnil k sebi, sicer pa jih je žgečkal oziroma ščipal v predelu pod prsmi, trepljal po zadnjici in prijemal za prsi), pravilno subsumiralo pod pojem spolnih dejanj v smislu prvega odstavka 174. člena KZ-1, ki so bila namenjena obdolženčevemu zadovoljevanju spolnega nagona. Sodišče prve stopnje je prepričljive razloge za svoje zaključke, ki jim ni kaj dodati, navedlo zlasti v točki 46 obrazložitve sodbe (in še v točkah 38 in 48), pri čemer se tudi višje sodišče v celoti strinja z oceno, da je skušal obdolženec svoja nedopustna ravnanja pretkano zaviti pod videzom zanimanja za oškodovanke z vprašanjem, če imajo „čigece“, torej, če jih kaj žgečka. Tak pristop pa je izkoristil za dotikanje teles oškodovank, pri čemer tudi po presoji višjega sodišča dotikanje intimnih predelov teles oškodovank (zadnjica, prsi oziroma predeli v bližini prsi) nedvomno presega očetovske ali prijateljske dotike oziroma izkazovanje prijateljstva, domačnosti, zaupanja ali tolažbe. Zato ne more biti nobenega dvoma, da je šlo za spolna dejanja obdolženca, ki je svoje „prijateljske“ geste zavil pod pretvezo izražanja skrbi in zanimanja za oškodovanke, saj je dobro vedel, da gre za vdane vernice, ki se mu ne bodo uprle. Kot pravilno opozarja državna tožilka v odgovoru na pritožbo, so oškodovanke izpovedale, da so kot vernice opravljale določene naloge v okviru župnije in škofije, zato je ta odnos obdolženčeve nadrejenosti še toliko bolj izkazan in njegove dotike teles oškodovank, ki so bili kdaj pospremljeni še z globokim dihanjem, kot je slikovito opisala C. C., so oškodovanke doživljale kot izražanje pohotnosti. Ob vsem navedenem tako ne more biti nobenega dvoma, da očitana ravnanja obdolženca izpolnjujejo zakonski znak spolnih dejanj, izvršenih za zadovoljevanje spolnega nagona.

27Brezpredmetno je tudi pritožbeno opozarjanje zagovornika, da obdolženec zoper oškodovanke ni uporabljal kakršnokoli grožnjo ali silo, saj ti nista zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje pa je navedlo tudi povsem jasne in sprejemljive zaključke glede obdolženčeve krivde, ko je iz načina obdolženčevega ravnanja sklepalo na njegovo hoteno ravnanje in tako ustrezno obrazložilo, da je obdolženec ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa.

28Zagovornik v pritožbi odločbe o kazenski sankciji ne graja. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je višje sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na težo kaznivih dejanj ter krivdo obdolženca je obdolženemu A. A. izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. Pri tem je kot olajševalne okoliščine pravilno upoštevalo, da še ni bil kaznovan, da so kazniva dejanja časovno odmaknjena in da je šlo tudi za manjšo intenzivnost samega posega v spolno nedotakljivost oškodovank z manjšimi psihičnimi posledicami za oškodovanke, kot tudi dejstvo, da je obdolžencu že cerkveno sodišče naložilo določene ukrepe. Ob tem pa prvostopenjsko sodišče tudi ni prezrlo navedenih obteževalnih okoliščin, da je bil A. A. kot župnik med verniki še posebej spoštovan, da ni izbiral med oškodovankami, pri čemer sta bili C. C. in D. D. stari le 15 let in da je inkriminirano početje trajalo skozi daljše časovno obdobje. Vsem tem obteževalnim okoliščinam je dalo sodišče prve stopnje pri izbiri in odmeri kazenske sankcije ustrezno težo, zato ne more biti uspešna niti pritožba državne tožilke glede izrečene kazenske sankcije.

29Državna tožilka v pritožbi poudarja zavržnost očitanih dejanj, ki jih je izvršil obdolženec kot duhovnik, ki bi moral imeti duhovno in moralno integriteto, tako pa je pod pretvezo ugotavljanja maščobe ali žgečkljivosti pretkano večkrat izkoristil predanost več vernic, kar bi po stališču državne tožilke terjalo strožje kaznovanje. Vendar njeni pritožbi ne gre pritrditi, saj je sodišče prve stopnje vse naštete obteževalne okoliščine ustrezno upoštevalo in jih natančno utemeljilo v točki 50 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ob tem pa je pravilno ovrednotilo tudi ugotovljene olajševalne okoliščine, ki jih delno priznava celo sama državna tožilka v svojih pritožbenih izvajanjih, in sicer da je šlo za manj intenzivne posege v spolno nedotakljivost oškodovank, saj jih je obdolženec le na kratko otipaval, prijemal oziroma trepljal. Poleg te okoliščine pa prvostopenjsko sodišče ustrezno ni prezrlo niti že omenjene časovne odmaknjenosti dejanj, obdolženčeve dosedanje nekaznovanosti in naloženih ukrepov s strani cerkvenega sodišča, zaradi česar vsega pritožbeno sodišče ocenjuje, da je na prvi stopnji izrečena kazenska sankcija obdolžencu povsem primerna in pravična, zato je ne gre spreminjati niti v škodo niti v korist obdolženca.

30Prav tako ni utemeljena pritožba državne tožilke glede varnostnega ukrepa prepovedi opravljanja poklica. Pritožnica v zavzemanju za primernost izreka navedenega varnostnega ukrepa izpostavlja, da je obdolženec zlorabil svoj položaj in poklic duhovnika za kaznivo dejanje, zaradi česar naj bi obstajala nevarnost, da bi na tak način znova storil kaznivo dejanje, če bi z duhovniško službo nadaljeval. Pri tem pa prezre ugotovitve sodišča prve stopnje (obrazložitev sodbe v točkah 20, 34 in 50), da je bil obdolženec že v aprilu 2018 razrešen službe župnika župnije L. in dekana dekanije L.; po zaključenem izvensodnem kazensko upravnem postopku, ki ga je zoper njega vodilo Metropolitansko cerkveno sodišče Nadškofije L., pa so bili A. A. z izvensodnim odlokom naloženi ukrepi in kazen, to je strokovno terapevtsko zdravljenje pri za to usposobljenem strokovnjaku za delo s storilci spolnega nasilja, priznanje spolnega nasilja in javno pisno opravičilo žrtvam zlorab, prepoved vračanja v župnije službovanja, kjer so se zgodila dejanja, brez izrecnega ordinarijevega dovoljenja, kot tudi prepoved maševanja v prisotnosti vernikov. Vsi navedeni ukrepi tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zadoščajo za odpravo nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj kot temeljne predpostavke za izrek tega varnostnega ukrepa.⁶ Tako sodišče prve stopnje problematiziranega varnostnega ukrepa obdolžencu pravilno ni izreklo in zato tudi ni zagrešilo uveljavljane kršitve po drugem odstavku 374. člena KZ-1.

31Iz navedenih razlogov, ko pritožbi zagovornika in državne tožilke glede odločilnih dejstev ne navajata več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča in ker slednje tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah zoper obsodilni del prvostopenjske sodbe odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

32Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na neuspešno pritožbo je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tar. št. 7122 v zvezi s tar. št. 7113 in 71113 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, upoštevaje premoženjske razmere obdolženca.

K pritožbi državne tožilke glede oprostilnega dela sodbe:

33Jedro pritožbenih izvajanj državne tožilke zoper oprostilni del sodbe je v očitku prvostopenjskemu sodišču, da je v izpodbijani sodbi uporabilo dvojna merila. Navaja namreč, da je sodišče prve stopnje za tri oškodovanke (B. B., C. C. in D. D.) jasno argumentiralo, kako so obdolžencu kazniva dejanja dokazana, medtem ko je za oškodovano E. E., nasprotno z vsemi zaključki v obsodilnem delu, odločilo, da obdolžencu to kaznivo dejanje ni dokazano in da izvršitvenega ravnanja ni moč šteti za spolno dejanje, dodatno pa se je sodišču porodil še dvom o obdolženčevi zavesti o oškodovankini starosti. Državna tožilka se ne strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča, ki je podobna (če ne celo ista) ravnanja obdolženca štelo za spolna dejanja, ko pa se ta ravnanja nanašajo na osebo, mlajšo od 15 let, pa je takšna ravnanja opravičilo zgolj s tem, da so bila izvršena vpričo gruče ljudi. Tako meni, da je sodišče ravnanje obdolženca v zvezi z oškodovano E. E. izoliralo od preostalih obravnavanih dogodkov, ko je sicer za tri odrasle ženske zaključilo, da je z enakim modusom operandi obdolženec prestopil prijateljske dotike in kretnje ter je sodišče takšno njegovo ravnanje opredelilo kot spolna ravnanja. Tako državna tožilka nasprotuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da otipavanje duhovnika po trebuhu v smeri prsi 14-letne deklice, pospremljeno z zaničevalnim vprašanjem, ali ima kaj „špeha“, ni spolno dejanje. Ob povzemanju izpovedb oškodovanke E. E., njene matere Š. Š. in materine prijateljice T. T., ki so dogodek doživele kot spolno ravnanje do otroka, opozarja, da zagotovo ni šlo zgolj za neprimerno žgečkanje in šalo z otrokom. Le oškodovankini reakciji, ki se je od obdolženca odmaknila, je pripisati dejstvo, da se je obdolženčeva roka ustavila v predelu popka, zaradi česar se mu tudi očita poskus očitanega kaznivega dejanja. Po stališču državne tožilke je tako obdolženec tudi glede oškodovanke E. E. izražal svojo pohotnost, kar je pretkano zavil v paket preverjanja žgečkanja ali telesne maščobe („čigece in špeha“). Oporeka pa še zaključkom prvostopenjskega sodišča, češ da obstaja resen dvom tudi o tem, ali je obdolženec vedel za starost E. E., saj je poznal njihovo družino, kot je povedal oškodovankin oče U. U. Otroci so namreč hodili k verouku, birmi in k maši, pri čemer gre za manjše okolje, kjer so vezi med duhovnikom in verniki tesnejše in se tudi bolje poznajo. Tudi to, da je E. E. k maši prišla v spremstvu svoje mame in z njo tudi stala na dvorišču, po mnenju državne tožilke kaže na okoliščino, da je dejansko šlo za otroka, kar je bilo obdolžencu, ki je poznal svoje vernike, znano in je tako točno vedel, koliko je oškodovanka stara.

34Državni tožilki v njenih pritožbenih prizadevanjih ni mogoče priznati uspeha. To, kar prezre, so namreč bistveno različne okoliščine očitanih kaznivih dejanj, ki jih je prvostopenjsko sodišče ustrezno presojalo. Glede na vse okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje skrbno analiziralo tako v obsodilnem kot v oprostilnem delu sodbe, tudi višje sodišče soglaša s presojo, da v primeru mladoletne E. E., kolikor je bilo ravnanje obdolženca že skrajno neumestno in neprimerno, vendarle ne izpolnjuje zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Ni namreč nujno, da so prav vsi dotiki obdolženca, ki jih je usmerjal na svoje vernice, v slehernem primeru presegli mejo med neprimernimi in nedopustnimi ravnanji. Državna tožilka prezre, da se je obdolženec vseh ostalih oškodovank, navedenih v obsodilnem delu sodbe, dotikal tako po predelu prsi kot po zadnjici, medtem ko se E. E. ni, niti tega po pravilnih prvostopenjskih razlogih ni poskusil.

35Sodišče prve stopnje se je namreč pravilno oprlo na ključni del izpovedbe E. E., ko je izpovedala, kako je obdolženec po maši pristopil do nje pred cerkvijo, kjer je stala s svojo mamo in njeno prijateljico T. T. ter stegnil roko proti njej in jo začel otipavati v predelu od popka proti prsim ter jo vprašal, če ima kaj „špeha“, nakar se je odmaknila. Sama oškodovanka je pojasnila, da je imela občutek, da jo bo prijel za prsi, vendar ne more trditi, da bi to res naredil, če se ne bi odmaknila, lahko bi se tudi sam ustavil. Kot je utemeljilo sodišče prve stopnje, je oškodovanki verjelo; tudi to, da je bila globoko prizadeta, pri čemer so njeno izpovedbo potrdili Š. Š., T. T. in nenazadnje kot posredna priča tudi oškodovankin oče U. U. Sodišče zato utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca, češ da je le razširil roki levo in desno in da niti ni gledal, koga je pri tem natančno prijel za ramena, oziroma da je mogoče roke tudi spustil nižje. Glede na okoliščine dogodka, ko je mladoletna oškodovanka stala pred cerkvijo skupaj s svojo materjo in njeno prijateljico, pa se je sodišču prve stopnje utemeljeno porajal pomislek glede obdolženčevega naklepa, da bi hotel E. E. tedaj otipavati tudi po intimnih delih telesa. Kot izhaja iz ustreznih prvostopenjskih zaključkov, izpovedbe prič niso nedvomno potrdile obtožbenega očitka, da je obdolženec tedaj šel z roko še višje in pričel E. E. otipavati od rebrnega dela proti prsim z namenom, da jo prime za prsi. Že sama oškodovanka je podvomila v to, da bi jo obdolženec resnično hotel prijeti za prsi, v to pa je utemeljeno podvomilo tudi sodišče ob ugotovljenih okoliščinah, da so zunaj pred cerkvijo po maši stali še drugi ljudje, kot je to opisala T. T., prav tako je bila oškodovanka v neposredni bližini svoje matere in njene prijateljice. Sodišče prve stopnje je tako kretnjo obdolženca pravilno označilo za neprimerno, vendar pa je zaradi resnega dvoma, da bi obdolženec tedaj oškodovanko poskušal tudi prijeti za prsi, utemeljeno v skladu z načelom in dubio pro reo v tem delu obdolženca oprostilo obtožbe.

36Glede na to, da torej del očitka po obtožbi ni bil nedvomno dokazan, niti ni več toliko bistveno, ali se je obdolženec zavedal starosti oškodovanke, pri čemer pa ne gre prezreti, da je bila E. E. v času inkriminiranega dogodka le nekaj tednov pred dopolnjenim 15. letom, torej stara približno toliko kot D. D., ko je bilo izvršeno prvo kaznivo dejanje na njeno škodo. Okoliščine, ki jih v zvezi s starostjo oškodovanke E. E. v pritožbi izpostavlja državna tožilka, pa tudi niso nujno takšne, da bi lahko obdolžencu že zgolj na njihovi podlagi pripisali natančno poznavanje oškodovankine starosti.

37Ob pravilnih zaključkih sodišča prve stopnje, da A. A. ni brez dvoma dokazano, da naj bi oškodovanko E. E. pričel otipavati od rebrnega dela proti prsim niti da bi to storil z namenom, da jo prime za prsi in zadovoljuje svoj spolni nagon, česar tudi pritožba z izpostavljenimi navedbami ni mogla omajati, je višje sodišče pritožbo državne tožilke zoper oprostilni del izpodbijane sodbe, ko tudi ni bilo zaslediti nobenih kršitev zakona, ki jih sodišče druge stopnje upošteva po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena KZ-1), kot neutemeljeno zavrnilo in tudi v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

38Izrek o stroških pritožbenega postopka v zvezi z oprostilnim delom sodbe temelji na določbah prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena in drugim odstavkom 95. člena ZKP.

¹ Dr. K. Šugman Stubbs, dr. P. Gorkič, dr. Z. Fišer, Temelji kazenskega procesnega prava, Lexpera GV Založba, Ljubljana 2020, stran 531.
² Prim. tudi sodbo VS RS II Ips 64/2014 z dne 26. 11. 2015.
³ Sodba VS RS I Ips 19809/2016 z dne 5. 3. 2020.
⁴ Sodba VS RS I Ips 52541/2017 z dne 19. 9. 2019.
⁵ Več o tem: dr. D. Korošec in dr. B. Novak v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), prva knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, stran 975.
⁶ Prim. dr. B. Nerat v: Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, Lexpera GV Založba, Ljubljana 2021, stran 889.