173. člen KZ-1

Pritožbeno sodišče ne more nekritično zaobiti možnosti t. i. lažnega priznanja, na katerega je skozi pritožbeno izvajanje fokusirana zagovornica. V primerih mladoletnih storilcev, posebej kadar obstajajo indici o nasilju ali neustreznih družinskih razmerah, je namreč treba možnost prilagojenega oziroma izsiljenega priznanja presojati z večjo mero previdnosti. Sodišče prve stopnje pa se do teh okoliščin ni celovito opredelilo, prav tako pa ni jasno in zadovoljivo obrazložilo, kako jih umešča v skupno dokazno oceno vseh izvedenih dokazov.

Upoštevaje teoretična izhodišča, razlagalne metode in na njih temelječe ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča RS, (zgolj) gole fotografije človeškega telesa, brez posebne seksualne konotacije, še ne dosegajo standarda pornografije oziroma pornografske vsebine, kot ključnega zakonskega znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 176. člena KZ-1.

Kljub posegu v obtoženčevo pravico do nedotakljivosti stanovanja ni prišlo do kršitve te pravice in da tudi USB ključek, ki je v vprašanju, v takšni situaciji ni bil pridobljen protiustavno, saj je pravica obtoženca omejena s pravicami drugih, v tem primeru z osebnostnimi pravicami otroka (tretji odstavek 15. člena Ustave), katerega zaščita ima v predmetni situaciji prednost ter se mora pravica obtoženca iz 36. člena Ustave umakniti uresničevanju družbeno pomembnejših vrednot. Za t. i. spolno dejanje v kontekstu tretjega odstavka 173. člena KZ-1 gre praviloma takrat, ko pride do fizičnega (telesnega) stika med dvema osebama (obtožencu očitana izvršitvena ravnanja poljubljanja deklice na lica in enkrat na usta ter lizanje z jezikom po spolovilu), za drugačen poseg v spolno nedotakljivost v smislu privilegirane oblike kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 pa običajno z nekontaktnimi ravnanji storilca (kamor se uvršča drgnjenje spolnega uda z rokami do ejakulacije pred otrokom), ne glede na to, ali gre za ravnanja nizke intenzitete oziroma kratkotrajnosti.

Vprašanje, ali gre pri določenem ravnanju za spolno občevanje v smislu inkriminacije po 173. členu KZ-1, je vprašanje materialnopravne narave, zato je odgovor nanj v domeni sodišča in ne sodnega izvedenca.

Glede posplošeno pritožbeno zatrjevanih nedoslednosti v izpovedbi ml. oškodovanke pritožbeno sodišče na načelni ravni pojasnjuje, da vsebinsko nemerodajna manjša odstopanja ne morejo ključno omajati verodostojnosti bistva izpovedbe. Takšna nihanja so sploh pri ml. oškodovancih, zlasti pri opisovanju travmatičnih dogodkov, pričakovana in psihološko razložljiva, kar je v obravnavani zadevi dodatno potrdil sodni izvedenec dr. B. B., ki je s tehtnim razlogovanjem, da ml. oškodovanka pripoveduje verno, brez tendence po falsifikaciji pripovedi, kakršnemkoli potenciranju, olepševanju, tako da je njeno pričanje verjetno, podprl razumen zaključek, da se ml. oškodovanka ne nagiba k potvarjanju realnosti in da dogodki, ki jih opisuje, najverjetneje niso zgolj plod njene domišljije ali vpliva s strani druge osebe. Odločilno je, da je ml. oškodovanka glede ključnih okoliščin - narave dejanja, identitete storilca in poteka inkriminiranega dejanja - ves čas izpovedovala konsistentno, pri čemer je njena izpoved notranje logična in življenjsko prepričljiva, nenazadnje pa tudi ustrezno dokazno podprta.

Tretji odstavek 173. člena KZ-1 kaznuje v svojem bistvu ravnanje storilca, ki svojo vlogo, ki mu prinaša določeno avtoriteto in mu omogoča, da se žrtvi intimno približa, izkoristi (zlorabi) za izvrševanje spolnih dejanj. Za konkretizacijo zakonskega znaka zlorabe položaja osebe, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, po utrjeni praksi Vrhovnega sodišča zadošča opis odnosa med starejšim in mlajšim članom (razširjene) družine. Po merilih za presojo nepristranskosti, kot so se vzpostavila v judikaturi ESČP, zgolj določeno osebno vedenje o priči samo po sebi še ne vzbuja (objektivno upravičenega) dvoma v nepristranskost, temveč je za presojo relevantno, kakšna sta narava in obseg poznavanja konkretne zadeve. Okoliščina, da je sodna izvedenka pred podajo izvedenskega mnenja v predmetni kazenski zadevi izdelala tudi izvedensko mnenje v nepravdni zadevi glede stikov med oškodovanko in njenim biološkim očetom, ni razlog, ki bi sam po sebi narekoval postavitev drugega sodnega izvedenca.

Spolna sla, ki običajno motivira storilce kaznivega dejanja po 173. členu KZ-1, je neodvisna od njihove spolne aktivnosti. Gre namreč za poželenje ali usmerjenost k spolnosti, ki pri spolno neaktivnem posamezniku nujno ne zamre in ga lahko zato, enako kot spolno aktivnega posameznika, vodi v storitev navedenega kaznivega dejanja.

Argument tožilstva, da gre za osebno naravo obravnavanih kaznivih dejanj iz 19. poglavja KZ-1, upoštevaje načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ko gre za kaznivo dejanje iz tretjega odstavka 176. člena KZ-1, sodišče prve stopnje utemeljeno zavrne, saj iz samega zakonskega besedila tega člena za razliko od določb 170. do 175. člena KZ-1, ne izhaja osebna narava kaznivega dejanja (torej, da storilec izpolni zakonske znake kaznivega dejanja, če na določen način ravna proti posamezni drugi osebi). Člen 176. člena KZ-1 se v tem pogledu razlikuje od ostalih določb istega poglavja KZ-1, in sicer ne le pri tem, ko se namesto na drugo osebo nanaša na gradivo, ampak tudi pri uporabi množine v nadaljevanju besedila člena - kaznivo dejanje stori, kdor poseduje gradivo, ki vključuje mladoletne osebe (ne: mladoletno osebo). Sodišče druge stopnje pritrjuje pravni kvalifikaciji sodišča prve stopnje, ki upošteva, da je ne glede na količino oziroma število kosov pornografskega oziroma drugačnega seksualnega gradiva, ki vključuje mladoletne osebe, tj. ne glede na število slikovnih in video datotek, ki jih je posedoval obtoženec; ne glede na to, koliko različnih mladoletnih oseb (identificiranih al

Opis dejanja se razteza na štiri dogodke, ko se je obsojenec dotaknil oškodovankinih prsi, in en dogodek, ko se je v svoji spalnici dotaknil njenega spolovila. Sodišči sta v časovno zgoščenih ravnanjih, z isto oškodovanko, na različnih krajih, dvakrat v zaprtem prostoru in enkrat v obsojenčevi spalnici, prepoznali življenjsko povezano celoto, tj. en historični dogodek in eno kaznivo dejanje. V opisanih posamičnih ravnanjih je že mogoče treba prepoznati tipična spolna dejanja v smislu prvega odstavka 173. člena KZ-1, presojo, ali je obsojenec ravnal iz spolne pobude, pa sta opravili v razlogih sodbe. Okoliščina, da se je obsojenec oškodovanke dotikal preko oblačil, na pravno opredelitev dejanja nima vpliva.

Obtoženki se očita, da je na začetek (pred)kazenskega postopka vplivala tako, da je svojega sina z ustrahovanjem in obljubljanjem pripravila, da je ta podal v odvetniški pisarni, kamor ga je sama pripeljala, neresnično izjavo o zavržnem ravnanju očeta, ki je nato bila podlaga za vložitev kazenske ovadbe (zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1). V predmetni zadevi ni pomembno, ali se je za vložitev ovadbe in s tem za začetek predkazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja, odločila obtoženka sama ali po nasvetu odvetnika, bistveno je, da je bilo njeno ravnanje načrtno usmerjeno v uvedbo predkazenskega postopka, ki bi lahko glede na očitke bistveno vplival na odločitev družinskega sodišča o dodelitvi otroka enemu od staršev.

Drugo spolno dejanje iz prvega odstavka 173. člena KZ-1 se od posega v spolno nedotakljivost kot zakonskega znaka privilegirane oblike kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 razlikuje po tem, da zahteva telesni stik, ki ni le kratkotrajen stik majhne intenzivnosti, kakršni so npr. bežni, rahli in površinski dotiki, ki jih je mogoče opredeliti kot poseg v spolno nedotakljivost. V položaju, ko si ob odsotnosti materialnih dokazov nasproti stojita le obdolženčev zagovor in oškodovankina izpovedba (t. i. položaj "beseda proti besedi"), je sodišče dolžno opraviti še posebej skrbno dokazno oceno in razumno obrazložiti, zakaj verjame oškodovankini izpovedbi in ne zagovoru, pri čemer si mora prizadevati, da dokazne zaključke, če je to le mogoče, preverja tudi s kontrolnimi dokazi.

Po prvem odstavku 172. člena KZ-1, veljavnega v času storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, je bila slabotna oseba tista, pri kateri se zlorabi njena duševna bolezen, začasna duševna motnja, hujša duševna zaostalost, slabost ali kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se ne more upirati. Novela KZ-1H (ki je začela veljati 30. 6. 2021) je definicijo slabotne osebe spremenila in sicer je slabotna oseba tista, pri kateri se zlorabi njena duševna bolezen, začasna duševna motnja ali hujša duševna manjrazvitost, zaradi katere ta ni sposobna podati privolitve. Namesto nesposobnosti upirati se, zakonsko besedilo zdaj govori o "nesposobnosti podati privolitev" v normativnem smislu (tj. nesposobnost učinkovito, torej pravno veljavno privoliti). Obenem je zožen krog okoliščin, z zlorabo katerih je dejanje mogoče izvršiti. Črtana je zloraba "slabosti", prav tako pa zakonsko besedilo ne vsebuje več klavzule, ki je dopuščala uporabo analogije intra legem ("kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se ne more upirati"). Prav tako je novela zakonski znak zaostalost, nadomestila z znakom manjrazvitost. Za izpolnitev biti inkriminacije (ne glede na to, ali gre za kaznivo dejanje storjeno p

Stranke v končni besedi res lahko izrazijo svoja stališča o pravno relevantnih dejstvih, o pravnih vprašanjih in podajo končne predloge, kakšno odločitev naj sodišče sprejme glede obtožbe. Drži, da se beseda strank ne sme omejiti na določen čas, vendar v zvezi s tem ne gre prezreti določbe drugega odstavka 350. člena ZKP, da sme predsednik senata v primeru, če se stranka spušča v ponavljanje ali izvajanja, ki očitno niso v nobeni zvezi z zadevo, stranko ustaviti. Mora pa biti navedeno, da je predsednik senata stranko ustavil in iz katerega razloga. Po predhodnem opominu, pa sme v primeru po drugem odstavku 350. člena ZKP stranko tudi ustaviti in ugotoviti, da ta zlorablja pravico do končnega govora, ki ga lahko nadaljuje tako, da te pravice ne zlorablja. Iz 20. člena ZZOKPOHO izhaja, da sodišče sme na predlog upravičenega tožilca, osumljenca, otroka, ki je dopolnil 16 let, zakonitega zastopnika otroka, pooblaščenca mladoletnega oškodovanca, zagovornika ali strokovnjaka zavoda, največ za osem dni odložiti pripravljalni sestanek ali zaslišanje otroka, ne določa pa, da to mora storiti. Ob ugotovitvi, da je obtoženec imel že do razpisanega pripravljalnega sestanka, na katerega

Pravilno je stališče sodišča, da na uradne zaznamke obsodilne sodbe ni mogoče opreti, vendar pri tem ni mogoče zanikati njihove kontrolne funkcije v postopku; na njihovi podlagi je mogoče preverjati verodostojnost oškodovank v okviru zaslišanja v preiskavi. Ne glede na to, da sta sodbi sodišča prve in druge stopnje celota, pri čemer lahko obrazložitev sodišča druge stopnje dopolnjuje nepopolno obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, v obravnavani zadevi povsem izostalih oziroma izvotljenih razlogov prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče, kljub podrobnejši opredelitvi, ni moglo nadomestiti.

Varstvo mladoletne oškodovanke pred sekundarno viktimizacijo, ki bi lahko nastopila ob njenem zaslišanju v kazenskem postopku, ne sme prikrajšati obtoženca za učinkovito izvrševanje pravice do obrambe. Kadar sta pri pridobivanju dokazov s strani "zasebnikov" ogrožani dve ustavni pravici, je treba opraviti tehtanje med pravicami v skladu s strogim testom sorazmernosti.

V obravnavanem primeru je nedvomno šlo za dotike teles med obtožencem in vsemi tremi oškodovankami, vendar so bili ti dotiki storjeni preko oblačil ter rahli, prekratki in preblagi (ni šlo za dolgotrajno prijemanje, stiskanje, otipavanje ali božanje intimnih delov), da bi bilo moč zaključiti o spolnih dejanjih v smislu prvega odstavka 173. člena KZ-1. Takšne dotike gre zato šteti zgolj za privilegirano obliko kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po četrtem odstavku 173. člena KZ-1.

Očim je do pastorke "druga oseba", če je z zlorabo svojega položaja izvrševala spolna dejanja z oškodovanko. Otipavanje po golih prsih in preko oblačil po mednožju (spolovila) ustreza zakonskemu znaku izvršitve spolnih dejanj. Po razveljavitvi predhodne sodbe na pritožbo oškodovanke ni dopustna modifikacija obtožbe v obtoženčevo škodo glede dejanskega stanja. Izločitev izvedenca iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je treba zahtevati najkasneje do konca glavne obravnave. Če se izvedenec med postopkom upokoji, ni zadržkov, da ga sodišče zapriseže in zasliši kot izvedenca.

Že zavzeto stališče sodnika o obstoju utemeljenega suma, ni ovira za njegovo meritorno odločanje o obtožbi. Tudi predhodno sodelovanje člana pritožbenega senata pri odločanju o (posebni) pritožbi zoper sklep o izločitvi dokazov, ne ogroža videza nepristranskosti in torej ni razlog za izločitev. Ker je sodišče z izčrpnim zaslišanjem in soočenji izvedencev glede nasprotij v njihovih mnenjih odpravilo dvom o njihovi (ne)pravilnosti, ter kot edino strokovno argumentirano in prepričljivo sprejelo mnenje Komisije, ni bilo nobene potrebe za pribavljanje še dodatnih novih mnenj drugih izvedencev (258. člen ZKP). Pri kaznivem dejanju spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, ni treba iskati in dokazovati poškodbenih prepovedanih posledic v fizičnem ali psihičnem smislu, temveč je relevanten oziroma v ospredju napad na spolno integriteto mladoletnega oškodovanca. Za obstoj zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja ni pomembno niti dejstvo, kdo je dal pobudo za spolni odnos.

Obtoženemu se očita, da je mladoletno oškodovanko večkrat preko oblačil prijel za prsi in se enkrat preko hlač dotaknil njenega spolovila. Prišlo je torej do dotikanja teles oziroma fizičnega stika, ki ni bil tako bežen in površen, kot skuša to prikazati pritožnica, obtoženi pa je oškodovanki ob tem tudi izražal občudovanje njenih prsi in jo spraševal o morebitni spolni aktivnosti ter tako obtoženčevo otipavanje oškodovanke nedvomno predstavlja ravnanje, kot ga predvideva zakonodajalec za opredelitev spolnega dejanja po prvem odstavku 173. člena KZ-1 in ni mogoče slediti navedbam o tem, da obtoženčeva ravnanja niso bila spolno motivirana.

Za kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga po drugem odstavku 371. člena ZKP gre v primeru, kadar sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrne predlog za sprejem dokaza, ki je materialnopravno relevanten za obrambo in za katerega obstoj in možnost izvedbe je dokazana z zadostno stopnjo verjetnosti. Tudi (večje) število zavrnjenih dokaznih predlogov samo po sebi še ne pomeni kršitve pravice do obrambe oziroma poštenosti postopka, saj je bistvena pravilna presoja o materialnopravni relevantnosti dokaza. Pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost sta že zaradi same narave teh dejanj, običajno prisotna le storilec in žrtev, ki o bistvenih okoliščinah praviloma izpovedujeta diametralno nasprotno, kar je situacija tudi v obravnavani zadevi. Zato je še posebej pomembna skrbna presoja zagovora obtoženca na eni in izpovedba oškodovanke na drugi strani ter nujna presoja, tako v medsebojni povezavi kot v povezavi z drugimi, posrednimi dokazi, ki rezultira v končno oceno komu verjeti oziroma čigava "verzija" obravnavanega dogodka je bolj prepričljiva. To presojo je sodišče prve stopnje opravilo dovolj kritično in pravilno ocenilo, da je oškodovankina i