71. člen KZ-1

Obstoj ponovitvene nevarnosti je ugotovilo že sodišče v pravnomočni sodbi, s katero je obsojencu izreklo varnostni ukrep v trajanju štirih let. V predmetnem postopku, ko odloča o prošnji obsojenca za predčasno prenehanje izrečenega ukrepa, sodišče ni dolžno ponovno ugotavljati, ali je obsojenec ponovitveno nevaren, oziroma podajati novih dejstev, ki bi utemeljevala takšno nevarnost, temveč je presoja obratna. Sodišče ugotavlja, ali so razlogi za izrek varnostnega ukrepa prenehali in ali so torej podane nove okoliščine, ki nasprotujejo ugotovljeni ponovitveni nevarnosti oziroma drugim razlogom za izrek varnostnega ukrepa.

Z vidika načela neposrednosti je vseeno, iz katerega razloga pride do preložitve glavne obravnave. Opredelitev zadeve kot nujne ali nenujne, ne vpliva na tek roka po tretjem odstavku 311. člena ZKP. Navzočnost zagovornika v smislu šestega odstavka 244.a člena ZKP, ki določa, da je lahko ob zaslišanju priče v tujini preko videokonference navzoč zagovornik, ni namenjena izvajanju pravice do obrambe, saj je ta zagotovljena že s prisotnostjo obtoženca in zagovornika na glavni obravnavi in možnostjo postavljanja vprašanj. Možnost navzočnosti zagovornika je namenjena le njegovemu dodatnemu nadzoru nad pravilnostjo poteka zasliševanja in verodostojnostjo izpovedbe. Pri obtoženi J. J., ki se ji sodi v izločenem postopku, gre za očitek, ki se nanaša na isti sistem dajanja nedovoljenih nagrad, zato njeno zaslišanje kot priče ni združljivo s položajem obdolženke. Njeno zaslišanje tudi ni nujno zaradi zagotavljanja pravice do obrambe obtoženih D. D. in Č. Č., saj se izpodbijana sodba ne opira na njeno morebitno obremenilno izjavo v zagovoru, niti kaj takega ne izhaja iz podatkov spisa, niti tega ne zatrjujejo zagovorniki. Mnenje, ki ga izdela izvedenec, zaposlen pri NFL, n

Obstoj družinske skupnosti je vprašanje dejanske narave, odvisno od vsakokratne presoje vseh konkretnih okoliščin posameznega primera, za presojo teh okoliščin pa je treba upoštevati določbo 2. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND).

Nepristranskost sodišča je treba ocenjevati ne le po njenih učinkih (na primer po odsotnosti kršitev procesnih pravic ene izmed strank, po vplivu (ne)pristranskosti na odločitev o glavni stvari), temveč tudi po njenem zunanjem izrazu, namreč, kako lahko vprašanje razmerja pristranskosti oziroma nepristranskosti razumejo stranke v konkretnem postopku. Za razliko od prej veljavnega Sodnega reda, trenutno veljavni Sodni red izrecno določa, kje sedi obdolženec. Tako ni nobenega dvoma, da je njegovo mesto na sodnikovi desni strani. Zgolj izjemoma, kadar sodnik določi drugače, lahko obdolženec sedi drugje. Vprašanje, ali je obdolženec sposoben sodelovati na glavni obravnavi, je torej predmet presoje sodišča, ne pa obdolženčeve osebne odločitve. Procesno postopanje sodnika in vrsta odločitve, ki jo sodnik sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, same po sebi, brez navedbe dodatnih okoliščin, ki bi kazale na pristranskost sodnika, ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev. Zlorabo postopkovnih pravic v zvezi s podajanjem predlogov za prenos krajevne pristojnosti je mogoče obravnavati enako kot zlorabo pravic v zvezi z zahtevami za i

Obdolženčevo subjektivno prepričanje o pristranskosti sodišča, ki temelji na zavrnitvi dokaznega predloga obrambe s strani sodišča in na dokazni oceni izvedenih dokazov in zagovora obdolženca s strani sodišča, ki je nasprotna oceni obrambe ter na izidu kazenskega postopka pred prvostopnim sodiščem, s katerim obdolženec ne soglaša, ne sodi med tehtne razloge za dvom o nepristranskosti sodišča prve stopnje. V sodni praksi je sprejeto stališče, da odklonitveni razlogi (tak razlog navaja pritožba zagovornikov) predstavljajo okoliščine, ki pri človeku ob razumnem upoštevanju primera, lahko ustvarijo upravičen dvom v pristranskost sodnika. Običajno so to okoliščine osebne narave, ki kažejo na določene (izvensodne) povezave sodnika s predmetom spora ali s stranko postopka. Nezadovoljstvo stranke s postopanjem sodišča, z odločitvami, ki jih sprejme in z izraženimi pravnimi stališči ter s končno odločitvijo (vse to izraža pritožba), pa ne predstavlja izločitvenega razloga iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, niti ne gre za okoliščino, ki bi z upoštevanjem objektivnega ali subjektivnega kriterija nepristranskosti, kot je obrazložen v odločbi ESČP v zadevi Coeme in drugi proti Belgij

Resnost grožnje je dejansko vprašanje, sodišče pa je dolžno o njem v sodbi navesti jasne razloge. Zlasti razloge o tem, zakaj in na osnovi česa ugotavlja, da je podana objektivna resnost grožnje, torej taka, da bi "slehernika", kot to v pritožbi navajajo zagovorniki, pripravila k delovanju v škodo lastnega ali tujega premoženja. Ni dovolj, da se oškodovanec počuti ogroženega z izsiljevanjem in v posledici povsem subjektivne presoje kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja, temveč mora biti grožnja po vsebini taka, da bi vsakogar prisilila v škodno premoženjsko ravnanje. Državni tožilec in preiskovalni sodnik pa sta opravila presojo utemeljenosti predlogov za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov, kar je razvidno iz obrazložitve odredb, v katerih sta navedla, da bo zaradi previdnosti osumljenih dokazovanje izredno težavno oziroma bo povezano z nesorazmernimi težavami tudi zaradi visoke protipravne premoženjske koristi ter možnosti, da bo nevarno tudi za življenje in telo, zbrati pa bo dokaze o načinu storitve kaznivega dejanja in morebitni vpletenosti ostalih pomagačev, o odkritju lokacije, kjer storilci skrivajo poslovno dokumentacijo, ki je pred