174. člen KZ-1

Argument tožilstva, da gre za osebno naravo obravnavanih kaznivih dejanj iz 19. poglavja KZ-1, upoštevaje načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ko gre za kaznivo dejanje iz tretjega odstavka 176. člena KZ-1, sodišče prve stopnje utemeljeno zavrne, saj iz samega zakonskega besedila tega člena za razliko od določb 170. do 175. člena KZ-1, ne izhaja osebna narava kaznivega dejanja (torej, da storilec izpolni zakonske znake kaznivega dejanja, če na določen način ravna proti posamezni drugi osebi). Člen 176. člena KZ-1 se v tem pogledu razlikuje od ostalih določb istega poglavja KZ-1, in sicer ne le pri tem, ko se namesto na drugo osebo nanaša na gradivo, ampak tudi pri uporabi množine v nadaljevanju besedila člena - kaznivo dejanje stori, kdor poseduje gradivo, ki vključuje mladoletne osebe (ne: mladoletno osebo). Sodišče druge stopnje pritrjuje pravni kvalifikaciji sodišča prve stopnje, ki upošteva, da je ne glede na količino oziroma število kosov pornografskega oziroma drugačnega seksualnega gradiva, ki vključuje mladoletne osebe, tj. ne glede na število slikovnih in video datotek, ki jih je posedoval obtoženec; ne glede na to, koliko različnih mladoletnih oseb (identificiranih al

Pravilno je stališče sodišča, da na uradne zaznamke obsodilne sodbe ni mogoče opreti, vendar pri tem ni mogoče zanikati njihove kontrolne funkcije v postopku; na njihovi podlagi je mogoče preverjati verodostojnost oškodovank v okviru zaslišanja v preiskavi. Ne glede na to, da sta sodbi sodišča prve in druge stopnje celota, pri čemer lahko obrazložitev sodišča druge stopnje dopolnjuje nepopolno obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, v obravnavani zadevi povsem izostalih oziroma izvotljenih razlogov prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče, kljub podrobnejši opredelitvi, ni moglo nadomestiti.

Da neko dejanje izpolnjuje zakonski znak "drugo spolno dejanje", mora iti za fizičen poseg v spolno integriteto oškodovanca, ki izhaja iz spolne pobude. Pri tem pa ni bistveno, da pride do fizičnega posega na intimnih delih telesa. Drugostopenjsko sodišče je - skladno z dognanji kazenskopravne teorije - obravnavano dejanje obsojenca utemeljeno opredelilo kot t. i. spolno ambivalentno ravnanje, ki izpolnjuje zakonski znak "drugo spolno dejanje". Pri tem gre za ravnanje, ki ni nujno tipično niti spolno niti nespolno (kazenskopravna teorija kot učbeniški primer izpostavlja pretepanje golih deklet), njegova spolna narava pa je močno odvisna od vsakokratnega družbenega in psihološkega konteksta. Skladno s temi teoretičnimi dognanji je potrebno ugotoviti, da v našem kulturnem prostoru že držanje za roke in objemanje okoli vratu med moškim in žensko, ki nista v takšnem ali drugačnem tesnejšem čustvenem odnosu, ni običajno. Še bolj neobičajno pa je poljubljanje po licu oz. obrazu ter držanje oz. gnetenje kolena med moškim in žensko. Kljub temu, da to niso najbolj tipična spolna dejanja (kot je dotikanje spolnih organov, prsi, zadnjice), predstavljajo takšna dejanja fizičen poseg v spoln

Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da dejanje, kot je opisano v 1. alineji 5. točke izreka prvostopenjske sodbe, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1, saj ni konkretiziran zakonski znak „brez privolitve“. Obtožencu se v opisu dejanja očita zgolj to, da je oškodovanko na bazenu nagovarjal, da se sleče, se slekel sam, nato pa oškodovanko otipaval po spolovilu, zakonski znak brez privolitve pa ni z ničemer konkretiziran. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da pa je zakonski znak „brez privolitve“ v zadostni meri konkretiziran pri kaznivem dejanju pod 2. alinejo 5. točke izreka, saj je v opisu razvidno, da je obtoženi oškodovanko med tem, ko je ponoči spala, preko hlač božal po mednožju, dokler se ni zbudila ter zbežala stran. Ker je oškodovanka med obtoženčevim ravnanjem spala, je jasno, da je bilo dejanje storjeno brez oškodovankine privolitve, saj med spanjem ni mogoče izraziti soglasja, torej volja ni zaznavna navzven, niti ni nedvoumna, oseba pa niti ni sposobna sprejeti take odločitve. Vsa dejanja, ki se očitajo obtožencu pod točkami 3 in 4, je potrebno pravno opredeliti kot eno kaznivo

Skladno s prakso Vrhovnega sodišča za konkretizacijo zakonskega znaka zlorabe položaja, zadošča opis odnosa med storilcem in žrtvijo. V izreku pravnomočne sodbe je z navedbo, da je obsojenec dejanja izvrševal kot trener (kar samo po sebi izraža odnos nadrejenosti), zakonski znak zlorabe položaja zadostno konkretiziran. Stališče zagovornikov, po katerem iz izreka prvostopenjske sodbe ne izhaja konkretizacija temeljnega zakonskega znaka - zlorabe položaja, je tako zmotno. Trener karateja poleg izrecno navedenih oseb, ki lahko storijo obravnavano kaznivo dejanje po drugem, odstavku 174. člen KZ-1, t.i. "druga oseba", ki jo zakon predvideva kot mogočega storilca kaznivega dejanja po drugem odstavku 174. člena KZ-1. Bistveno namreč je, da gre za osebo, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad petnajst let, ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo. Z navedbo, da je obsojeni ravnal v vlogi trenerja pa je zahtevan odnos nadrejenosti ustrezno opredeljen in zato "trener karateja" v obravnavanem primeru izpolnjuje konkretizacijo "druge osebe" kot storilca kaznivega dejanja po drugem odstavku 174. člena KZ-1. <

Varstvo telesne in duševne celovitosti je na splošno varovano že z Ustavo Republike Slovenije. Ravnanje tožnika je povsem v nasprotju s tem, kar se pričakuje od osebe, kateri je bila 38 let stara uporabnica zaupana v varstvo in oskrbo, in pomeni poseg v to ustavno varovano pravico posameznika. Ker je bilo storjeno na delovnem mestu s strani delavca, upravičuje najstrožje sankcioniranje s strani delodajalca. Tožnik namesto da bi uporabnico varoval in zaščitil je svoj poseben nadrejeni položaj zavestno izkoristil za storitev očitanega dejanja. Te okoliščine ne more pretehtati niti zatrjevano dejstvo, da so zaposleni z njim v preteklosti dobro sodelovali in da z njim ni bilo težav. Ugotovitve sodišča prve stopnje o porušenem razmerju med strankama pritožbeno sodišče tako sprejema kot pravilne, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno. Glede na naravo, težo in posledice kršitve, pritožbeno sodišče pritrjuje presoji v izpodbijani sodbi, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

Trener karateja je ob učitelju, vzgojitelju, skrbniku, posvojitelju in roditelju druga oseba oziroma ena od drugih oseb, ki jo predvideva zakon kot mogočega storilca kaznivega dejanja po drugem odstavku 174. člena KZ-1, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad petnajst let, ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo. Z navedbo, da je obdolženec dejanje storil kot trener, je torej odnos nadrejenosti ustrezno opredeljen. Pritrditi pa ni mogoče niti stališču, da mora biti osebam, navedenim v drugem odstavku 174. člena KZ-1, druga oseba zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo hkrati, torej da morajo biti ti zakonski znaki v vsakem primeru izpolnjeni kumulativno. Veznik "in" ne pomeni, da mora biti druga oseba storilcu zaupana v vse naštete dejavnosti, temveč zadostuje ena od njih, v obravnavanem primeru pa je v opisu kaznivega dejanja iz dejanskih ugotovitev pravilno povzeto, da je bila oškodovanka obdolžencu, trenerju karateja, kot učenka karateja v času individualnega treninga navedenega športa zaupana v učenje. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP zato pritožbi uveljavljata neutemeljeno. Obd

Seznanjenost z ravnanjem delavca ne pomeni tudi ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker tožnik tudi izven akademskega okolja ni nehal biti profesor, B. B. pa ne študentka, je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da lahko do kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja pride zgolj na delovnem mestu in v času opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi. Namen kaznivega dejanja po 174. členu KZ-1 je zaščita pred spolnimi dejanji oseb, ki so v nadrejenem odnosu, in prepoveduje ravnanje storilcev, ki ga oškodovanci doživljajo kot poseg v svojo spolno nedotakljivost. Med takšna ravnanja nedvomno spada tudi dotikanje intimnih telesnih predelov. Motiv storilca pri izvršitvi kaznivega dejanja za obstoj le-tega ni ključen in bi bilo kaznivo dejanje podano tudi v primeru, če ne bi ravnal z namenom zadovoljitve spolnega nagona. Glede na to, da opis očitanega kaznivega dejanja oziroma njegov zakonski znak drugo spolno dejanje ne izhaja z vidika storilca, temveč z zornega kota žrtve, je za presojo bistveno, da so morale v obravnavanem primeru študentke storiti ali trpeti nekaj spolnega (spolno dejanje), kar je pomenilo poseg v njihovo spolno inte

Državno pravo Katoliški cerkvi dopušča svobodno delovanje v skladu s kanonskim pravom, dokler to delovanje ne trči ob pravni red Republike Slovenije (1. člen Zakona o ratifikaciji Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih (BHSPV), Ur. l. RS, št. 13/2004 z dne 12. 2. 2004). Notranje razmerje med duhovnikom in Katoliško cerkvijo ter vprašanje njunih medsebojnih pravic in obveznosti sta pridržana presoji po kanonskem pravu, kar morajo spoštovati tudi država in sodišča. Glede na to, da je v skladu z Zakonikom cerkvenega prava zoper duhovnika A. A., sedaj obdolženca v tem kazenskem postopku, tekel tudi izvensodni kazensko upravni postopek, ki se je zaključil s pravnomočno odločitvijo, in v katerem so se obravnavali dogodki, ki so tudi predmet tega kazenskega postopka, je bil v predkazenskem postopku pridobljen cerkveni spis. Ta je nadalje res postal del dokaznega gradiva v postopku na prvi stopnji, vendar so bile ugotovitve iz tega spisa upoštevane le kot dodatni argumenti na glavni obravnavi neposredno izvedenim dokazom, kot pravilno izpostavlja tudi državna tožilka v odgovoru na pritožbo. Prvostopenjsko sodišče se je namreč v sodbi glede odločilnih de

Na opisan način je torej ravnal od meseca aprila 2016 do 8. oktobra 2018, čas storitve kaznivega dejanja pa je v opisu razmejen na dve obdobji zaradi starosti oškodovanke. Če bi bilo obravnavano kaznivo dejanje izvršeno le v časovnem obdobju, ko je že bila stara 15 let, bi bilo pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 174. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora od enega do osmih let, ker pa je bilo izvršeno tudi ko še ni dopolnila 15 let starosti, je pravilno pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena (v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena) KZ-1. V primeru, ko obdolženec zoper istega oškodovanca in v kontinuiranem časovnem obdobju izpolni zakonske znake obeh navedenih kaznivih dejanj, ker v tem času oškodovanec dopolni 15 let starosti, se obdolženčevo ravnanje pravno opredeli kot eno kaznivo dejanje po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, ker je zanj predpisana strožja kazen. Iz verodostojne izpovedbe oškodovanke izhaja, da jo je obdolženec v obravnavanem času večkrat otipaval po stegnih, prsih in spolovilu, ne pa, da je to

Res je, da so podana določena razhajanja med oškodovankinimi izjavami na policiji, v preiskavi in na glavni obravnavi, vendar niso take, da bi vzbujala dvom v oškodovankini verodostojnosti. Nekoliko drugačno izpovedovanje oškodovanke na glavni obravnavi kot na policiji oziroma v preiskavi glede tega, v katerem prostoru, kolikokrat, po katerih delih telesa in koliko časa pred posilstvom jo je obtoženec otipaval, gre pripisati poteku časa.

Namen kaznivega dejanja po 174. členu KZ-1 je zaščita pred spolnimi dejanji oseb, ki so v odnosu nadrejenosti, in prepoveduje ravnanje storilcev, ki ga oškodovanci doživljajo kot poseg v svojo spolno nedotakljivost. Med takšna ravnanja nedvomno spada tudi neposredno dotikanje spolnih organov s strani storilca, kateremu bila oškodovanka kot zdravniku med zdravstvenim pregledom zaupana v oskrbo, navedeni pa je to zlorabil.

Za storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 174. člena KZ-1 se ne zahteva, da bi bile žrtve teh kaznivih dejanj nemočne osebe v smislu patalogije ali kakšnih posebnih sicer nepatoloških fizioloških stanj, temveč je predmet kazenskopravnega varstva poleg spolne samoodločbe posameznika predvsem v podrejenem družbenem položaju ali odvisnosti od drugega. V konkretnem primeru je sicer v zasebnost oškodovanke in obsojenca posegel oškodovankin soprog, saj je dogajanje posnel brez vednosti in tako tudi brez vnaprejšnjega soglasja enega ali drugega. Vendar pa ni prezreti, da je oškodovanka kasneje soglasje dala, s čimer je odvzela protipravnost ravnanju svojega moža, vsaj glede posega v njeno zasebnost. S svojo zasebnostjo namreč, kot je bilo že pojasnjeno, oškodovanka lahko razpolaga in je zato dokaz, pridobljen v zvezi z njo zakonit in ustavno skladen. Situacija se namreč v ničemer ne razlikuje od situacije, kjer bi dogajanje posnela oškodovanka sama. Vsekakor pa je bilo z opisanim ravnanjem poseženo, kot to pravilno ugotavljata nižji sodišči, v zasebnost obsojenca. Vendar pa sta nižji sodišči v nadaljevanju tudi pravilno presodili, da je ob koliziji varovanih dobrin oziroma

Obdolženčevo subjektivno prepričanje o pristranskosti sodišča, ki temelji na zavrnitvi dokaznega predloga obrambe s strani sodišča in na dokazni oceni izvedenih dokazov in zagovora obdolženca s strani sodišča, ki je nasprotna oceni obrambe ter na izidu kazenskega postopka pred prvostopnim sodiščem, s katerim obdolženec ne soglaša, ne sodi med tehtne razloge za dvom o nepristranskosti sodišča prve stopnje. V sodni praksi je sprejeto stališče, da odklonitveni razlogi (tak razlog navaja pritožba zagovornikov) predstavljajo okoliščine, ki pri človeku ob razumnem upoštevanju primera, lahko ustvarijo upravičen dvom v pristranskost sodnika. Običajno so to okoliščine osebne narave, ki kažejo na določene (izvensodne) povezave sodnika s predmetom spora ali s stranko postopka. Nezadovoljstvo stranke s postopanjem sodišča, z odločitvami, ki jih sprejme in z izraženimi pravnimi stališči ter s končno odločitvijo (vse to izraža pritožba), pa ne predstavlja izločitvenega razloga iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, niti ne gre za okoliščino, ki bi z upoštevanjem objektivnega ali subjektivnega kriterija nepristranskosti, kot je obrazložen v odločbi ESČP v zadevi Coeme in drugi proti Belgij

V okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožba neutemeljeno trdi, da bi se moral predsednik senata v predmetni kazenski zadevi izločiti iz sojenja in da je podana kršitev iz 2. točke prvega odstavka člena 371 ZKP. Drži sicer, da je predsednik senata podpisal odločbo opr. št. Bpp 1323/2014 z dne 18. 9. 2014, s katero je bila obtoženčeva prošnja za brezplačno pravno pomoč v postopku preiskave pred Okrožnim sodiščem v Celju (opr. št. I Kpr 19176/2014) zavrnjena kot neutemeljena. Iz citirane odločbe namreč izhaja, da sicer obstaja utemeljen sum za začetek preiskave zoper obtoženca, kot prosilca za brezplačno pravno pomoč, iz nadaljnje obrazložitve te odločbe pa še, da v fazi preiskave niso podane nobene takšne okoliščine, ki bi kazale na to, da je obtoženec, kot prosilec potreboval strokovno pomoč zagovornika že v tej fazi, pri čemer je bil le-ta tudi poučen o tem, da pa v primeru, če bo zoper njega vložena obtožnica, bo prosilec lahko ponovno zaprosil za brezplačno pravno pomoč, kar pa se sicer v nadaljevanju ni zgodilo. Zato ne drži pritožbeni očitek, da se je predsednik senata že kot podpisnik citirane odločbe seznanil z bistvom zadeve in spre

Tožnik je verbalno nadlegoval takrat mladoletne priče, pri čemer sta se dve počutili grozno, mati ene od njih je izpovedala, da je bila hči prestrašena in ji je bilo nerodno iz razloga, ker jo je tožnik enkrat "diral" po vratu. Prav tako vprašanja iz osebnega življenja, ali ima priča fanta in podobno, pomenijo nedopusten poseg v osebno integriteto mladoletnih dijakinj. Več ravnanj tožnika predstavlja hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in kršitev po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je moral tožnik zavedati svojih ravnanj in je torej tožnik kršitve storil najmanj iz hude malomarnosti. Tožnikova ravnanja so tudi v nasprotju s 33., 34., 37. členom ZDR-1, saj mora delavec dela opravljati vestno in upoštevati tudi zahteve in navodila delodajalca, v konkretnem primeru pa je to bilo še toliko bolj potrebno, ker gre za institucijo za varovanje oseb z motnjami v duševnem in telesnem razvoju, kjer je ničelna toleranca do vsakih spolnih nadlegovanj ali podobnih ravnanj še toliko bolj pomembna. Tožniku pripada pravica do nadomestila za neizrabljeni letni dopust, ne glede na to, ali je zan

Za "zdravilce" se v splošnem pomenu ne opredeljujejo zgolj osebe, ki izpolnjujejo formalne pogoje, določene v prvem odstavku 6. člena ZZdrav oziroma, ki imajo registrirano zdravilsko dejavnost, ampak tudi tiste, ki sicer nimajo licence za opravljanje te dejavnosti, kljub temu pa izvajajo različne oblike terapij, metod in postopkov, usmerjenih v izboljšanje zdravja, počutja in kakovosti življenja ljudi.

Pritožnik pa ima prav in pritožbeno sodišče pritrjuje njegovim razlogom, da določena ravnanja, ki jih je pritožbeno sodišče izpustilo iz opisa kaznivega dejanja, ne predstavljajo spolnih dejanj v smislu prvega odstavka 174. člena KZ-1 (siljenje gledati spletne strani s spolno vsebino, razkazovanje spolnega uda, nagovarjanje k spolnim uslugam, pošiljanje slike spolnega uda na mobilni telefon oškodovanke, izsiljevanje objemov in poljubov). Pravica do zasebnosti oziroma do lastnega glasu se konča samo takrat in tam, ko se sreča z zakonsko izkazanim močnejšim interesom drugih. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je pravica do zasebnosti omejena z drugo ustavno varovano pravico, ki ji je treba dati prednost ob upoštevanju načela sorazmernosti, pri čemer je bil poseg prikritega zvočnega snemanja vsekakor v razumnem sorazmerju s ciljem, zato taka kršitev ni bila protipravna. Posnetek je nastal z namenom, da oškodovankin mož preveri oziroma ugotovi, kaj se z ženo dogaja, posledično pa, da jo zaščiti, saj kot je pojasnil sam, je snemalno napravo vstavil v ženino torbico zato, ker je zaradi njenega dlje trajajočega neobičajnega obnašanja sumil, da je nekaj narobe i

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojima ravnanjema dne 9. 5. 2013 in 20. 6. 2013 naklepoma (ali vsaj iz hude malomarnosti) huje kršil svoje pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), s tem da je kršil določbo 37. člena ZDR-1. Po 37. členu ZDR-1 se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škoduje ali bi lahko škodoval poslovnim interesom delodajalca. Pravilno je ugotovilo tudi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Na tožniku kot odrasli osebi in še posebej kot pedagoškemu delavcu, ki se ukvarja s poučevanjem osnovnošolcev, je bilo, da prepreči takšne telesne stike z mladoletno deklico, kot je do njih po ugotovitvi sodišča prve stopnje prišlo tako 9. 5. 2013 kot tudi 20. 6. 2013 (tudi v primeru, če bi si to deklica želela). Prav gotovo je ena od nalog učitelja tudi pomagati učencem, ko se znajdejo v različnih stiskah oziroma težavah (t

Duhovniški poklic vsekakor pri vernikih vzbuja ugled, spoštovanje, tudi zaupanje, vendar pa takšen odnos vernikov do duhovnikov sam po sebi ne izkazuje podrejenega položaja vernikov, oziroma nadrejenega položaja duhovnika, temveč morajo za takšen zaključek obstajati konkretne okoliščine, ki tak odnos podrejenosti in nadrejenosti dejansko in določno potrjujejo. Zato je potrebno vprašanje, ali je bila ta okoliščina v konkretnem odnosu med obtožencem in oškodovancem izkazana, presojati tudi z vidika njunega poznanstva, srečevanja in medsebojnega odnosa pred skupnim dopustom.