VSM Sklep I Ip 662/2021

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se ta pravilno glasi:

„Upnik mora dolžniku v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti izvršilne stroške v višini 55,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.“

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo pritožbo upnika z dne 23. 4. 2020 (pravilno 23. 4. 2021) zoper sklep opr. št. I 996/2020 z dne 24. 3. 2020 (pravilno 24. 3. 2021) (I. točka izreka) in ustavilo izvršilni postopek ter razveljavilo v tem postopku opravljena izvršilna dejanja rubeža dolžnikovih sredstev pri organizacijah za plačilni promet (II. točka izreka). O ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 17. 11. 2020 je sodišče prve stopnje odločilo tako, da je dolžniku priznalo stroške ugovora v skupnem znesku 345,56 EUR, ki mu jih mora v roku 8 dni od vročitve sklepa povrniti upnik (III. točka izreka), medtem ko je v preostalem delu ugovor dolžnika zavrglo (IV. točka izreka). Nadalje je sodišče odločilo še, da upnik sam krije vse v tem postopku priglašene izvršilne stroške, ki do sedaj še niso bili odmerjeni s sklepom sodišča (V. točka izreka).

2Zoper odločitev v I., II., III. in V. točki izreka se upnik pravočasno pritožuje ter navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem, ko mu zoper sklep z dne 24. 3. 2020 ni omogočilo pritožbe, v nasprotju s 25. členom Ustave RS. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o ustavitvi izvršilnega postopka pa navaja, da je bil ves čas postopka aktiven in je na pozive sodišča večkrat jasno odgovoril, da mu upnik lahko terjatev poplača tudi preko poštne nakaznice ali z deponiranjem pri sodišču. Zato ne drži obrazložitev sodišča prve stopnje, da je bil upnik tisti, ki je preprečil opravo izvršbe, ker ni sporočil številke TRR, na katerega se mu naj nakaže izterjani znesek. Upnik nima pravice, da bi za namen poplačila uporabljal tuj TRR, kot mu je predlagalo sodišče prve stopnje, prav tako zavrača navedbe sodišča prve stopnje, da poplačila ni mogoče opraviti drugače. Sodišče želi upnika prisiliti, da odpre račun zgolj in edino za prenakazilo izterjanih 65,52 EUR, kar je nesmiselno z vidika stroškov, poleg tega pa brez rednih dohodkov računa sploh ni mogoče odpreti. Zato so nesmiselne in pavšalne navedbe sodišča prve stopnje, da je tehnično mogoče račun odpreti v zelo kratkem času. Brezpredmetni so tudi bančni stroški, ki jih je v okviru povračila stroškov dolžnika sodišče prve stopnje naložilo upniku. Nesmiselno in iracionalno je, da pri poplačilu dolga v višini 65,52 EUR sodelujejo štiri banke, ki na koncu niti niso opravile dela, ki so ga zaračunale. Celotno ravnanje bank in sodišča ne pomeni nič drugega kot namerno oškodovanje upnika ter še povečuje dvom v pošteno in nepristransko sojenje, na kar je upnik opozoril že v zahtevi za izločitev sodnice, ki je izdala izpodbijani sklep ter ponovno predlaga njeno izločitev. Upnik ni odgovoren za protipravno ravnanje sodišča v tej zadevi, zato predlaga, da sodišče prizna vse njegove do sedaj prijavljene stroške.

3Dolžnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je na podlagi sklepa o nasprotni izvršbi I 13225/2007 z dne 30. 9. 2016, ki je izvršilni naslov v obravnavani zadevi, upniku poskušal dolg poravnati s poštno nakaznico, vendar upnik plačila ni želel sprejeti, zato je upnik dolg poravnal s pobotno izjavo z dne 24. 12. 2019, o čemer je obvestil upnika, kar je podrobno obrazložil v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je izvršilni postopek ustavilo, čeprav iz drugega razloga. Upnik neupravičeno vztraja pri izvršilnem postopku v obravnavani zadevi, zato so dolžniku stroški nastali po upnikovi krivdi in mu jih je dolžan povrniti, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je preizkusilo pravilnost izpodbijanega sklepa v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP ter 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ) .

6Dolžnik se v pritožbi z navedbami o pristranskem vodenju postopka in opozorilu, da je podal predlog za izločitev ter zavračanjem odločitve Su 342/2021 z dne 20. 5. 2021, s katero je bil njegov predlog zavržen, smiselno pritožuje zoper odločitev o njegovem predlogu za izločitev. Sodišče druge stopnje je v okviru odločanja o glavni stvari - o pritožbi zoper sklep o ugovoru, preizkusilo tudi to odločitev (šesti odstavek 72. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).¹ ZPP, katerega določbe se smiselno uporabljajo v postopku izvršbe, v tretjem odstavku 71. člena in prvem odstavku 75. člena določa, da lahko stranka zahteva le izločitev poimensko določenega sodnika oziroma strokovnega sodelavca in zapisnikarja, ki postopa v zadevi. V nasprotju s to zahtevo upnik ni navedel poimensko določenega sodnika oziroma pristojne osebe, katere izločitev zahteva, temveč zgolj izločitev sodnika oziroma pristojne osebe, ki zadevo obravnava. Odločitev o zavrženju vloge sprejeta na podlagi šestega odstavka 72. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je zato pravilna in zakonita.

7Sodišče prve stopnje je s sklepom I 996/2020 z dne 24. 3. 2021 upnika pozvalo, da mora v roku 8 dni od prejema sklepa navesti TRR, na katerega naj se opravi plačilo, sicer bo sodišče postopek izvršbe ustavilo. Iz pravnega pouka navedenega sklepa izhaja, da zoper ta sklep ni pritožbe, dolžnik pa je kljub temu dne 23. 4. 2021 vložil pritožbo, ki jo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka izpodbijanega sklepa zavrglo ter v obrazložitvi pravilno pojasnilo, da je šlo za pozivni sklep na dopolnitev upnikove vloge – predloga za izvršbo, pri čemer zoper take sklepe posebna pritožba v skladu z drugim odstavkom 270. člena ZPP ni predvidena, saj se lahko na podlagi tretjega odstavka 363. člena ZPP izpodbijajo v pritožbi zoper končno odločbo. Končno odločbo, zoper katero je mogoče vložiti pritožbo tudi iz razlogov, ki se nanašajo na zgoraj navedeni sklep, v obravnavani zadevi predstavlja izpodbijani sklep I 996/2020 z dne 31. 5. 2021, s katerim je sodišče prve stopnje ustavilo izvršilni postopek in odločilo o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi ter stroških postopka z ugovorom.

8Razlog za ustavitev izvršilnega postopka ter razveljavitev opravljenih izvršilnih dejanj, ki je predmet presoje v izpodbijani zadevi, pa je ravno dejstvo, da upnik ni ravnal v skladu sklepom I 996/2020 z dne 24. 3. 2021, to je s pozivom sodišča prve stopnje, naj sporoči številko TRR, na katerega se mu lahko nakaže izterjani znesek, sicer bo sodišče izvršilni postopek ustavilo. Upnik tako v pritožbi zoper sklep z dne 24. 3. 2021, kot v pritožbi zoper izpodbijani sklep navaja iste razloge, zakaj ni ravnal v skladu s pozivom sodišča prve stopnje in ni sporočil številke TRR, ki bodo presojani v nadaljevanju, zato pritožbeno sodišče zaključuje, da mu ni bila odvzeta pravica do pritožbe zoper sklep I 996/2020 z dne 24. 3. 2021 in ni šlo za kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave RS, kot navaja v pritožbi zoper izpodbijani sklep.

9Pritožbeno sodišče po pregledu celotne zadeve ugotavlja, da je upnik vložil predlog za nasprotno izvršbo na podlagi izvršilnega naslova – sklepa o nasprotni izvršbi I 13225/2007 z dne 30. 9. 2016. V predlogu za izvršbo je upnik navedel TRR, na katerega se mu naj nakaže izterjani znesek, vendar je sodišče prve stopnje že ob izdaji sklepa o izvršbi ugotovilo, da upnik nima odprtega TRR (poizvedba v registru TRR na l. št. 38 spisa). Zato je hkrati s sklepom o izvršbi upniku vročilo dopis z dne 4. 11. 2020, s katerim ga je pozvalo, naj sodišču sporoči številko TRR, na katero se naj plačilo opravi. Na ta dopis je upnik odgovoril 3. 12. 2020 ter navedel, da nima odprtega TRR, zato se mu naj plačilo opravi preko pošte ali z deponiranjem sredstev na sodišču. Sodišče prve stopnje ga je nato z dopisom z dne 8. 12. 2020 opozorilo, da v kolikor predlaga izpolnitev denarne obveznosti, mora po drugem odstavku 40. člena ZIZ v predlogu za izvršbo navesti svoj TRR, na katerega naj se plačilo opravi, kar pomeni, da izpolnitev upnikove denarne obveznosti brez tega ni mogoča in alternativne oblike izpolnitve, ki jih predlaga upnik, ne pridejo v poštev, lahko pa upnik navede tudi račun druge osebe. V odgovoru na ugovor dolžnika z dne 28. 12. 2020 pa je upnik vztrajal, da sam nima odprtega TRR, medtem ko za uporabo računov drugih oseb nima dovoljenja. Nato pa je sodišče prve stopnje 24. 3. 2021 izdalo še sklep, s katerim je upnika ponovno pozvalo naj sporoči številko TRR za nakazilo izterjanega zneska, pri čemer je pojasnilo, da dolžnikov dolžnik sklepa o izvršbi ne more realizirati na drugačen način ter upnika opozorilo, da bo v nasprotnem primeru ustavilo postopek izvršbe, kar je z izpodbijanim sklepom tudi storilo.

10Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali obveznost upnika iz drugega odstavka 40. člena ZIZ, da v predlogu za izvršbo navede svoj TRR, na katerega se naj opravi plačilo dolžnikove denarne obveznosti, pomeni, da upnik brez odprtega TRR ne more sprožiti izvršilnega postopka oziroma ne more priti do poplačila, ali pa je izvršbo mogoče opraviti na katerega od alternativnih načinov, ki jih predlaga upnik. V kolikor izvršbe ni mogoče opraviti na katerega od alternativnih načinov, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, pa se postavi dodatno vprašanje, ali taka ureditev v ZIZ predstavlja nesorazmeren poseg v upnikovo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS, ki bi zahtevala presojo s strani Ustavnega sodišča RS.

11V zvezi z namenom določbe drugega odstavka 40. člena ZIZ pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila sprejeta z novelo ZIZ-H (Ur.l. RS. št. 51/2010), pri čemer iz predloga novele objavljenega v Poročevalcu DZ z dne 4. 6. 2010 izhaja, da je ta obveznost upnika določena z namenom, da bo čim manj možnosti zapletov glede pravilne izpolnitve, ki pripelje do konca postopka. Ne gre za popolno novost, saj je bila obveznost upnika, da v predlogu za izvršbo navede svoj TRR v veljavnem zakonu že določena v 140. členu (ta je bil z isto novelo črtan), ki je veljal le za izvršbo na sredstva pri organizacijah za plačilni promet, po novi ureditvi pa razširjena tudi na ostala sredstva izvršbe, s katerimi upnik predlaga izpolnitev denarne obveznosti. V obravnavani zadevi je upnik kot edino sredstvo izvršbe predlagal izvršbo z rubežem in prenosom denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri organizacijah za plačilni promet (v nadaljevanju OPP), zato je pritožbeno sodišče najprej presojalo, ali je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pri tem sredstvu izvršbe ni mogoče opraviti drugače kot s prenakazilom zarubljenih sredstev na upnikov TRR.

12138. člen ZIZ v prvem odstavku določa, da s sklepom o izvršbi na denarna sredstva na vseh računih, ki jih ima dolžnik pri OPP, naloži sodišče OPP, naj blokira dolžnikova sredstva v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi in po pravnomočnosti sklepa ta znesek izplača upniku. Tretji odstavek istega člena pa določa, da ko postane sklep o izvršbi pravnomočen, sodišče o tem obvesti OPP, ki nato o opravljenem poplačilu upnika takoj obvesti sodišče. Sama izvršba torej v praksi poteka tako, da OPP po prejemu sklepa o izvršbi takoj blokira sredstva za poplačilo dolžnikove obveznosti, po pravnomočnosti sklepa o izvršbi pa ta sredstva prenakaže na upnikov TRR, (kar izhaja tudi iz izreka sklepa o izvršbi v obravnavani zadevi), ter o poplačilu obvesti sodišče. To pomeni, da je sama oprava izvršbe ter poplačilo upnika prepuščeno OPP, ta pa mora na podlagi tretjega odstavka 147. člena ZIZ na zahtevo sodišču le pojasniti ali in kako je izvršila sklep o izvršbi ter upoštevala morebiten zakonski vrstni red terjatev. Iz drugega odstavka 150. člena ZIZ sicer izhaja, da če je s sklepom o izvršbi določeno, da se izvrši prenos sredstev v gotovini, lahko OPP opravi gotovinsko plačilo po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vendar ta določba velja le pri izvršbi na denarna sredstva v gospodarskih zadevah. V obravnavani zadevi ne gre za gospodarsko zadevo, saj upnik ni gospodarski subjekt. Gre torej za še eno izmed izjem, ko se izpolnitev dolžnikove obveznosti lahko opravi drugače kot z nakazilom na upnikov TRR. Vendar izjem ni mogoče širiti oziroma uporabljati v vseh primerih, kot je v primeru druge izjeme² pravilno in podrobno pojasnilo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa (4. stran obrazložitve).

13Pritožbeno sodišče tako po pregledu zakonske ureditve izvršbe na dolžnikova sredstva na računih pri OPP zaključuje, da celotno fazo oprave izvršbe vključno s poplačilom upnika pri tem sredstvu izvršbe opravi OPP brez sodelovanja sodišča. Določbe ZIZ sodišču ne dajejo pooblastila, da bi OPP odrejalo kakršenkoli drug način poplačila upnika, saj bi to pomenilo ravnanje v nasprotju z zakonom. Zato je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sprejelo logičen in pravilen zaključek, da izvršbe ni mogoče opraviti in je ravnalo pravilno, ko je po ponovnem pozivu upniku in opozorilu na posledice ustavilo izvršilni postopek ter razveljavilo opravljena izvršilna dejanja.

14V zvezi z zgoraj obrazloženim, pa tudi v povezavi s pritožbenimi navedbami, da želi sodišče upnika za majhen znesek terjatve prisiliti k odprtju računa pritožbeno sodišče zavzema stališče, da pri obveznosti upnika po navedbi TRR ne gre za nesorazmeren poseg v pravice upnika v smislu onemogočanja pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Ne drži pritožbena navedba, da upnik ne more odpreti računa, ker ni redno zaposlen. Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih – ZPlaSSIED v 181. členu določa pravico do dostopa do osnovnega plačilnega računa, in sicer morajo osnovni plačilni račun potrošnikom ponujati vse banke, ki vodijo plačilne račune potrošnikov, pri čemer ima potrošnik, ki zakonito prebiva v EU, vključno s potrošnikom brez stalnega naslova in prosilcem za azil pravico do odprtja in uporabe osnovnega plačilnega računa pri banki. Četrti odstavek istega člena določa, da banka račun odpre brez nepotrebnega odlašanja oziroma najkasneje v desetih delovnih dneh, kar potrjuje obrazložitev sodišča prve stopnje, da je račun tehnično mogoče odpreti v zelo kratkem času. Nadalje pa šesti in sedmi odstavek istega člena izrecno določata razloge, ko lahko banka zavrne potrošnikovo prošnjo za odprtje računa in med njimi ni nezaposlenosti. Banka lahko zavrne prošnjo za odprtje računa le, če bi odprtje računa povzročilo kršitev določb zakona, ki ureja preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, če potrošnik že ima plačilni račun pri banki v Republiki Sloveniji, če potrošnik krši ali je v zadnjih treh letih kršil pogodbeno obveznost do banke, ali če ima banka informacije, da je na plačilnem računu potrošnika vzpostavljena evidenca o neizvršenih sklepih za izvršbo ali prisilno izterjavo.

15Drži pritožbena navedba, da je odprtje TRR za upnika povezano z določenimi stroški, vendar ZplaSSIED v drugem odstavku 183. členu določa, da Banka Slovenije določi način izračuna višine primernega nadomestila za dostop do osnovnega plačilnega računa, pri čemer upošteva nacionalno raven prihodkov in povprečna nadomestila, ki jih banke v RS zaračunavajo za storitve povezane s plačilnim računom. S sklepom o značilnostih osnovnega plačilnega računa in načinu izračuna višine primernega nadomestila za zagotavljanje osnovnega plačilnega računa pa je Banka Slovenije določila, da maksimalno mesečno nadomestilo znaša 1,60 % osnovnega zneska minimalnega dohodka kot ga določa zakon, ki ureja socialnovarstvene prejemke oziroma 0,80% tega zneska, v kolikor račun odpira upravičenec do denarne socialne pomoči ali varstvenega dodatka. Na podlagi citiranih določb pritožbeno sodišče zaključuje, da je strošek odprtja in vodenja TRR zakonodajalec predpisal v taki višini, za katero je ocenil, da ga bodo zmogle poravnati tudi osebe z minimalnimi dohodki. To pa posledično pomeni, da zahteva iz drugega odstavka 40. člena ZIZ po tem, da kadar upnik vloži predlog za izvršbo za izterjavo denarne terjatve, hkrati navede tudi svoj TRR, na katerega se naj opravi plačilo, ne more pomeniti nesorazmernega oteževanja dostopa do sodnega varstva ne z vidika pravice potrošnika, da mu banka odobri odprtje računa, še manj pa z vidika stroškov.

16Upnik v pritožbi sicer navaja, da nima rednih dohodkov, ter da je odpiranje TRR zgolj zaradi izterjave 65,52 EUR nesmiselno, vendar je v zvezi s stroški vodenja TRR poleg že obrazloženega treba upoštevati, da se je izvršilni postopek začel na upnikov predlog, sprožanje sodnih postopkov pa je vedno povezano z določenimi stroški. ZPP v prvem odstavku 151. člena pravdne stroške definira kot izdatke, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka, ta definicija pa se lahko na podlagi 15. člena ZIZ uporabi tudi v izvršilnem postopku, saj ZIZ samega pojma izvršilnih stroškov posebej ne definira. Po presoji pritožbenega sodišča lahko strošek odprtja TRR v obravnavani zadevi definiramo kot izdatek, ki upniku nastane zaradi postopka. Na upniku je torej, da že ob vložitvi predloga za izvršbo, pa tudi ves čas izvršilnega postopka presoja, ali se mu vodenje postopka splača glede na stroške in višino terjatve, ki jo izterjuje od dolžnika. V kolikor presodi, da se mu sprožen postopek več ne izplača, lahko z umikom predloga za izvršbo brez težav doseže, da se izvršilni postopek v skladu s 43. členom ZIZ kadarkoli ustavi brez dolžnikove privolitve, če si kasneje premisli, pa lahko kadarkoli vloži nov predlog za izvršbo.

17Na podlagi vsega zgoraj obrazloženega pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka tega sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka ter razveljavitvi opravljenih izvršilnih dejanj zaradi ravnanja upnika, ki ni sporočil svojega TRR, na katerega se naj opravi plačilo, pravilna. Posledica take odločitve pa je zavrženje dolžnikovega ugovora zoper sklep o izvršbi zaradi pomanjkanja pravnega interesa v IV. točki izreka izpodbijanega sklepa, ki ji upnik v pritožbi posebej ne nasprotuje ter naložitev dolžnikovih stroškov v zvezi z ugovorom v plačilo upniku.

18Tem stroškom, naloženim v III. točki izreka izpodbijanega sklepa, pa upnik v pritožbi nasprotuje v delu, kjer mu je sodišče prve stopnje, ki mu je kot stroške dolžnikovega ugovora v plačilo naložilo tudi stroške izvrševanja sklepa o izvršbi pri vseh štirih bankah, kjer ima dolžnik odprt TRR. Neutemeljena je pritožbena navedba o nesmiselnosti in neracionalnosti sodelovanja štirih bank pri izterjavi 65,52 EUR, saj je upnik v predlogu za izvršbo sam predlagal, naj sodišče opravi poizvedbe o računih, ki jih ima dolžnik odprte pri OPP. Sodišče prve stopnje je na podlagi upnikovega predloga pri dovolitvi izvršbe ravnalo v skladu s prvim odstavkom 145. člena ZIZ, po katerem mora v primeru, če na upnikov predlog ugotovi, da ima dolžnik več računov pri različnih OPP, sklep o izvršbi poslati vsem organizacijam za plačilni promet, te pa morajo dolžnikova denarna sredstva zarubiti do višine obveznosti iz sklepa o izvršbi ter jih takoj prenesti na račun dolžnika pri OPP, ki je v sklepu o izvršbi prva navedena (primarna OPP), ta pa nato v skladu z drugim odstavkom istega člena opravi poplačilo upnika in o tem takoj obvesti upnika, sodišče in ostale OPP, da prenehajo z rubeži in prenosi.

19Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, ki je bančne stroške izvrševanja sklepa o izvršbi, ki so bili obračunani dolžniku in jih je ta v ugovoru zoper sklep o izvršbi priglasil kot izvršilne stroške v skupni višini 290,56 EUR, štelo za izvršilne stroške ter jih upniku naložilo v plačilo na podlagi šestega odstavka 38. člena ZIZ kot izvršilne stroške, ki so upniku nastali po krivdi dolžnika. Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da ZIZ teh stroškov nikjer ne opredeljuje na tak način, da bi jih lahko šteli med izvršilne stroške. Vprašanje stroškov nadomestil za izvajanje dejanj na podlagi sklepa o izvršbi je omenjeno le v 102.a členu ZIZ, ki določa, da izvrševalec sklepa o izvršbi tega nadomestila ne sme poravnati iz dolžnikovih prejemkov, ki so po 101. členu ZIZ iz izvršbe izvzeti, v primeru izvršbe na prejemke, na katere je po 102. členu tega zakona izvršba omejena, pa pa ne iz minimalnega zneska, ki ga določa zakon. 190. člen ZplaSSIED določa, da lahko OPP imetniku računa zaračunavajo posebno nadomestilo za izvajanje dejanj na podlagi sklepa o izvršbi, vendar morajo biti ta nadomestila primerna in v skladu z dejanskimi stroški, kar nadzira Banka Slovenije, ter javno objavljena na njihovih spletnih straneh. Pravna teorija na podlagi citirane določbe tem stroškom odreka naravo izvršilnih stroškov z obrazložitvijo, da imajo ti stroški podlago v pogodbenem razmerju med banko in komitentom, to je dolžnikom, zoper katerega teče izvršba (tako Maja Lajevec in Elizabeta Žgajnar v komentarju k 102.a členu ZIZ objavljenem na portalu Tax-Fin-Lex, www.tax-fin-lex.si, datum dostopa 26. 10. 2021) in pritožbeno sodišče se s takim stališčem strinja.

20Na podlagi zgoraj obrazloženega pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o dolžnikovih stroških postopka z ugovorom zmotno uporabilo določbo šestega odstavka 38. člena ZIZ, zato je v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v III. točki izreka izpodbijanega sklepa tako, da mora upnik dolžniku od priglašenih stroškov ugovornega postopka povrniti le sodno takso v znesku 55,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, kot izhaja iz II. točke izreka tega sklepa.

21Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje v V. točki izreka izpodbijanega sklepa, da upnik sam krije vse v postopku priglašene izvršilne stroške, ki še niso bili odmerjeni s sklepom sodišča. Peti odstavek 38. člena ZIZ, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, določa, da mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da so bili vsi upnikovi stroški priglašeni po izdaji sklepa o izvršbi nepotrebni za izvršbo, saj je bil upnik hkrati z izdajo sklepa o izvršbi opozorjen, da mora sporočiti številko TRR. V kolikor bi ravnal v skladu s pozivom sodišča, namreč do vseh nadaljnjih pripravljalnih vlog upnika in tam priglašenih stroškov ne bi prišlo.

22Upnik je s pritožbo uspel le v delu stroškovnega zahtevka, zato v posledici neuspeha sam krije svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Upniku stroškov sestave pritožbe ni priznati tudi iz razloga, ker imajo po izrecni določbi drugega odstavka 151. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pravico do nagrade le osebe, ki jim zakon priznava to pravico.³ Odločitev o dolžnikovih stroških pritožbenega postopka je v skladu s prvim odstavkom 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odpadla, ker jih ni priglasil.

¹ Zoper sklep o zavrženju zahteve za izločitev kot prepozne, nerazumljive, nepopolne ali nedovoljene ni posebne pritožbe.
² V primeru izvršbe na plačo (132. člen ZIZ).
³ Po Pravilniku o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 15/03, 32/13) stranki gredo le potni stroški, stroški za prehrano in prenočišče ter nadomestilo plače. Ima pa pravico do povrnitve stroškov nastalih ji za delo odvetnika ali druge osebe, ki ji zakon priznava pravico do nagrade (drugi odstavek 151. člena ZPP).