145. člen ZIZ

Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali obveznost upnika iz drugega odstavka 40. člena ZIZ, da v predlogu za izvršbo navede svoj TRR, na katerega se naj opravi plačilo dolžnikove denarne obveznosti, pomeni, da upnik brez odprtega TRR ne more sprožiti izvršilnega postopka oziroma ne more priti do poplačila, ali pa je izvršbo mogoče opraviti na katerega od alternativnih načinov, ki jih predlaga upnik. V kolikor izvršbe ni mogoče opraviti na katerega od alternativnih načinov, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, pa se postavi dodatno vprašanje, ali taka ureditev v ZIZ predstavlja nesorazmeren poseg v upnikovo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS, ki bi zahtevala presojo s strani Ustavnega sodišča RS. Določbe ZIZ sodišču ne dajejo pooblastila, da bi OPP odrejalo kakršenkoli drug način poplačila upnika, saj bi to pomenilo ravnanje v nasprotju z zakonom. Pritožbeno sodišče zavzema stališče, da pri obveznosti upnika po navedbi TRR ne gre za nesorazmeren poseg v pravice upnika v smislu onemogočanja pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS.

Nepravilna je razlaga, da se šteje, da je upnikova terjatev poplačana takrat, ko sekundarna organizacija za plačilni promet prenese sredstva na primarno organizacijo, kar pomeni na dolžnikov račun pri primarni organizaciji za plačilni promet. Upnik je poplačan šele takrat, ko primarna organizacija za plačilni promet prenese sredstva z dolžnikovega na njegov račun.

Ker postopek izvršbe v konkretnem primeru še ni bil zaključen, je pravilno pritožbeno stališče, da je drugotožena stranka (primarna organizacija za plačilni promet) ravnala pravilno s tem, ko je – tudi po navodilu izvršilnega sodišča – zarubljena sredstva zadržala na dolžnikovem računu in jih ni izplačala v korist tožeče stranke (upnika).

Ker je sklep o izvršbi pravnomočen, je bilo o upnikovem predlogu za izvršbo že pravnomočno odločeno, zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom, s katerim je predlog za izvršbo zavrglo, poseglo v pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata), kar je bistvena kršitev določb postopka iz 12. točke 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku.

V primeru izvršbe na sredstva na dolžnikovih računih mora upnik navesti tudi enoto organizacije za plačilni promet, pri kateri so dolžnikova sredstva (145. čl. ZIZ). Če upnik tega ne navede, lahko sodišče kljub temu odloči o krajevni pristojnosti, če samo razpolaga z zanesljivimi podatki, kje se nahaja dolžnikov račun, in svojo odločitev primerno obrazloži.

Odločitev o imenovanju izvršitelja dejansko pomeni nadaljevanje izvršbe s podrejeno predlaganim izvršilnim sredstvom, rubežem premičnin, saj za opravo izvršbe na sredstva na dolžnikovih računih sodelovanje izvršitelja ni potrebno, kar pa je po ugotovitvi sodišča druge stopnje glede na stanje zadeve vsaj preuranjeno, saj ni izkazano, da bi bila izvršba na sredstva na dolžnikovem žiro računu neuspešna.

Upnik mora v predlogu za izvršbo navesti številko dolžnikovega žiro računa. Upnikove pritožbene navedbe pa potrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da žiro računu št. 50104-601-190391 ni dolžnikov. Upnik navaja, da gre za novo družbo, ki jo je ustanovil dolžnik, da bi lahko posloval preko drugega žiro računa in se izognil plačilu obveznosti. Vendar hkrati ne zatrjuje prehoda obveznosti na to (novo) pravno osebo. Zato za poplačilo izterjevane obveznosti ni moč seči na sredstva na žiro računu te druge pravne osebe.

Trenutna plačilna nesposobnost ni pravno upošteven razlog, ki bi preprečeval izvršbo.

V zvezi s smiselnim izvajanjem dolžnika, da mu je sodišče onemogočilo poslovanje, kar bi lahko storilo le z začasno odredbo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje samo zarubilo dolžnikova denarna sredstva na žiro računu, skladno s sklepom o izvršbi, ni pa izdalo nikakršnega sklepa o prepovedi uporabe zadevnega žiro računa. Zato je dejanska blokiranost žiro računa posledica dejstva, da dolžnikovi prilivi ne zadoščajo za pokritje njegovih obveznosti, in ne morda kakšne sodne prepovedi. Popravni sklep lahko sodišče izda kadar koli, pred ali po pravnomočnosti popravljenega sklepa, na predlog strank ali po uradni dolžnosti. Pred izdajo popravnega sklepa sodišču ni potrebno zaslišati strank.

Upnik je pred sodiščem prve stopnje že dosegel svoj pravni interes, ki ga je zasledoval z vložitvijo zavrženega izvršilnega predloga opr. št. Ig 96/00721, saj je sodišče (v postopku Ig 96/00797) sledilo upnikovemu izvršilnemu predlogu in za izterjavo njegove terjatve izdalo sklep o izvršbi, ki je po podatkih spisa Ig 96/00797 tudi že pravnomočen. Tako upnik nima več pravnega interesa za odpravo sklepa o zavrženju njegovega izvršilnega predloga v zadevi Ig 96/00721, saj bi v tem primeru za isto terjatev pridobil dva sklepa o izvršbi in v posledici lahko tudi dvojno poplačilo, kar pa je nedopustno.

Upnik kljub ponovnemu pozivu sodišču ni sporočil podatkov o dolžnikovem računu, ki bi omogočili opravljanje izvršbe s predlaganim izvršilnim sredstvom, zato je sodišče prve stopnje pravilno ustavilo izvršbo. Upnikov predlog za izvršbo z novim izvršilnim sredstvom - rubežem in prodajo premičnin - je prepozen, saj ga je upnik predlagal po koncu izvršilnega postopka (prim. 3. odst. 34. čl. ZIZ).

Razveljavitev sklepa o izvršbi in zavrženje izvršilnega predloga v celoti sta napačna, ker je upnik kot izvršilno sredstvo poleg rubeža dobroimetja na dolžnikovih računih predlagal tudi izvršbo na premičnine, s katero se sodišče prve stopnje doslej sploh še ni ukvarjalo, zato za sprejeto odločitev glede tega dela izvršilnega predloga sploh ni bilo podlage. Upnik je zahtevo sodišča v smislu 1. in 2. odst. 109. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ pravzaprav izpolnil, saj je sporočil podatek, ki ga je sodišče zahtevalo. Upnik je sporočil številko računa, za katero je bil v dobri veri, da je pravilna. Sodišče prve stopnje bi moralo glede na takšno dejansko stanje upnika ponovno pozvati, naj sporoči pravo številko dolžnikovega žiro računa.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ki je izvršbo ustavilo, saj iz razlogov, ki jih upnik v postavljenem roku ni odpravil, izvršbe ni bilo mogoče opraviti.