147. člen ZIZ

Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali obveznost upnika iz drugega odstavka 40. člena ZIZ, da v predlogu za izvršbo navede svoj TRR, na katerega se naj opravi plačilo dolžnikove denarne obveznosti, pomeni, da upnik brez odprtega TRR ne more sprožiti izvršilnega postopka oziroma ne more priti do poplačila, ali pa je izvršbo mogoče opraviti na katerega od alternativnih načinov, ki jih predlaga upnik. V kolikor izvršbe ni mogoče opraviti na katerega od alternativnih načinov, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, pa se postavi dodatno vprašanje, ali taka ureditev v ZIZ predstavlja nesorazmeren poseg v upnikovo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS, ki bi zahtevala presojo s strani Ustavnega sodišča RS. Določbe ZIZ sodišču ne dajejo pooblastila, da bi OPP odrejalo kakršenkoli drug način poplačila upnika, saj bi to pomenilo ravnanje v nasprotju z zakonom. Pritožbeno sodišče zavzema stališče, da pri obveznosti upnika po navedbi TRR ne gre za nesorazmeren poseg v pravice upnika v smislu onemogočanja pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS.

Postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, kot je obravnavani postopek, je poseben postopek, v katerem sta združena pravdni postopek za izdajo plačilnega naloga in izvršilni postopek. V skladu s tretjim odstavkom 44. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju izvršilno sodišče s sklepom o izvršbi dolžniku naloži, da v 8 dneh po vročitvi sklepa plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški. Hkrati na podlagi iste zakonske določbe sodišče že dovoli izvršbo, ki se prične opravljati po pravnomočnosti sklepa o izvršbi in poteku roka za prostovoljno izpolnitev.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je pri odločitvi, da na račun tožeče stranke ne prenese deponiranih sredstev z računa osebe, ki v sklepu okrajnega sodišča o izvršbi ni navedena kot dolžnik, toženka ravnala z zadostno profesionalno skrbnostjo. Za tak zaključek so zadostovale tiste trditve obeh pravdnih strank, ki med njima niso bile sporne ter jih zato ni bilo treba dokazovati. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 488. člena ZPP. Z rubežem dolžnikove terjatve, ki ga sodišče opravi na upnikov predlog, pridobi upnik na njej zastavno pravico, kar zatrjuje tudi pritožnik v pritožbi. Zmotno pa je njegovo stališče, da se z rubežem terjatve zarubijo hkrati (oziroma že prej) tudi denarna sredstva na računu dolžnikovega dolžnika. Tožena stranka bi v konkretnem primeru ravnala protipravno in na škodo družbe T. d. o. o., če bi njena denarna sredstva plačala družbi M. d. o. o. na podlagi sklepa o izvršbi zoper družbo S. d. o. o.

Ob dovoljeni izvršbi na vsa denarna sredstva dolžnika pri OPP ta zajema tako dobroimetje na računu kot tudi odobreno prekoračitev pozitivnega stanja oziroma limit. Denarna sredstva na računu podjetnika hkrati predstavljajo tudi premoženje fizične osebe in v obravnavani situaciji, ko je bila zahtevana izvršba zoper dolžnika kot fizično osebo, je dovoljena izvršba tudi na njegov poslovni račun. Dolžnik napačno razume, da mora imeti ves mesec na razpolago znesek v okviru omejitve iz 102. člena ZIZ. Ves mesec ga mora imeti na razpolago le ob predpostavki, da ga ne porabi, ko pa ga izčrpa, ga izčrpa. To ne pomeni, da lahko dolžnik črpa denarna sredstva na računu in mu mora tudi na koncu meseca ostati še vedno zajamčeni znesek po 102. členu ZIZ.

Ker je pravna prednica tožnice v stečajno maso dolžnika plačala vtoževani znesek, je na njeni strani prišlo do prikrajšanja, na strani toženca, ki je znesek prejel po začetku stečaja nad dolžnikom, pa je prišlo do obogatitve. Ker sta prikrajšanje tožnice na eni in obogatitev toženca na drugi strani v vzročni zvezi, je kondikcijski zahtevek utemeljen. Stečajna upraviteljica bi sicer lahko izbrala tudi drugo pot in znesek, za katerega je bila prikrajšana stečajna masa, zahtevala neposredno od toženca, vendar pa se ena in druga možnost ne izključujeta.

V obravnavanem primeru upnik ni izkazal predmeta izvršbe oziroma zavarovanja (zatrjevanega depozita). Predlagana začasna odredba na neizkazanem dolžnikovem premoženju ne more doseči svojega namena, zaradi česar je bil predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnjen.

Dolžnikov dolžnik v ugovoru ni navedel konkretnih in preverljivih podatkov v zvezi s sklepi o izvršbi, ki naj bi imeli pri izvršitvi prednost pred predmetnim sklepom o izvršbi, čeprav je bilo trditveno in dokazno breme za ugovorno trditev, da predmetnega sklepa o izvršbi ni mogel izvršiti zaradi drugih sklepov o izvršbi, na njem, saj gre za dejstvo v njegovi sferi.

V izvršilnem postopku je obseg ugotavljanja odgovornosti organizacije za plačilni promet za škodo upniku omejen na neupravičeno neodtegnjene in neizplačane zneske iz sklepa o izvršbi (in ne vključuje tudi ugotavljanja odgovornosti za morebitno nepravočasno odtegnitev zneskov), končni obseg te pravno priznane škode pa je mogoče določiti šele po sporočilu OPP, da je (bodisi uspešno bodisi neuspešno) zaključila z izvrševanjem sklepa o izvršbi.

Pravilno je upnikovo stališče, da za odgovornost po prvem odstavku 147. člena ZIZ ni bistveno, ali je dolžnikov dolžnik opustil izplačilo namerno. Ko je dolžnikov dolžnik s strani sodišča prejel obvestilo, da je bil predlogu priložen izvršilni naslov, se od njega zahteva, da se ravna po zakonskem določilu tretjega odstavka 46. člena ZIZ in izplača vse zapadle obveznosti, za katere je bila dovoljena izvršba na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet. Upnik napada sklep le zaradi 0,45 EUR(1), kar je zanemarljiv znesek glede na celotno izterjevano obveznost, s čimer zlorablja sodno varstvo. Vložitev pritožbe je usmerjena le v povzročanje stroškov postopka, ki so hkrati tudi v izdatnem nesorazmerju z vrednostjo predmeta pritožbe. Pravico do sodnega varstva zlorablja tisti, ki jo uporablja, ne da bi imel od tega kakšno otipljivo korist.

S predhodno odredbo ni mogoče pridobiti nepogojne zastavne pravice. Tožeča stranka ne more uspešno zahtevati, da mu je banka dolžna posredovati pojasnila in listine o tem, kako je izvršila sklep o predhodni odredbi oziroma ali je bila predhodna odredba izvršena v celotnem znesku ali le delno. Obveznost organizacije za plačilni promet iz 3. odstavka 147. člena ZIZ se ne more določi tudi v razmerju do nje.

Sklep o rubežu dolžnikovemu dolžniku ne nalaga, da obveznost, ki jo ima do dolžnika, izpolni direktno upniku, temveč dolžnikovemu dolžniku le prepoveduje, da bi terjatev poravnal dolžniku. Sodišče v izvršilnem postopku naloži organizaciji za plačilni promet le plačilo vseh neupravičeno neodtegnjenih, neprenešenih in neizplačanih zneskov po sklepu o izvršbi, ne pa tudi plačilo škode, ki je upniku nastala zaradi nezakonitega ravnanja organizacije za plačilni promet pri izvrševanju sklepa o izvršbi.

Začasna odredba, izdana po 4. točki prvega odstavka 271. člena ZIZ, upniku nudi le varstvo pred morebitnimi dolžnikovimi razpolaganji v višini zadržanih denarnih sredstev, ne zaščiti pa ga pred morebitnimi prisilnimi izvršitvami sklepov o izvršbi v korist drugih upnikov. Dokazno breme za dokazovanje dejstva, da bi dolžnica (organizacija za plačilni promet) denarna sredstva v določenem znesku lahko zadržala oz. odtegnila in izplačala upnici, je na upnici, saj gre za zatrjevanje obstoja pozitivnega dejstva.

Ker postopek izvršbe v konkretnem primeru še ni bil zaključen, je pravilno pritožbeno stališče, da je drugotožena stranka (primarna organizacija za plačilni promet) ravnala pravilno s tem, ko je – tudi po navodilu izvršilnega sodišča – zarubljena sredstva zadržala na dolžnikovem računu in jih ni izplačala v korist tožeče stranke (upnika).

Sklep o zasegu denarnega dobroimetja se opira na 389. člen in 393. člen ter 394. člen ZFPPIPP. Slednji pa se sklicuje na 3. odstavek 147. člena ZIZ, ki pravi, da je organizacija za plačilni promet na zahtevo sodišča dolžna posredovati vsa pojasnila in listine, iz katerih je razvidno, ali in kako je izvršila sklep o izvršbi, ter ali in kako je upoštevala z zakonom določen vrstni red poplačila terjatev. Iz navedenega sledi, da ne glede na to, da se pritožnikov predlog napačno opira na 52. člen ZIZ namesto na 147. člen ZIZ, mu sodišče ne bi smelo odreči sodnega varstva. Sodišče je namreč glede na citirano določbo dolžno nadzirati tudi pravilnost izvrševanja izdanega sklepa s strani banke.

Osrednje vprašanje za to zadevo je, ali iz določb ZPPSL o prekinitvi tekočih izvršb kot procesnopravni posledici začetka postopka prisilne poravnave (30. člen ter prvi in odstavek 36. člena ZPPSL) izvira specifično za drugo toženko dolžnost, da sklepa o izvršbi ne izvrši. Da bi namreč tožnici lahko odškodninsko odgovarjala zato, ker je izvršila sklep o izvršbi, bi moralo obstajati pravilo, ki bi ji to prepovedovalo. Revizijsko sodišče ocenjuje, da se takšno pravilo (prepoved) v ugotovljenih dejanskih razmerah te zadeve ni vzpostavilo. (Prepoved o novih predpisih zdaj izrecno izhaja iz četrtega odstavka 158. člena ZFPPIPP).

Upnik lahko v predlogu za izvršbo na denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet poda predlog, da se dolžnikov dolžnik izjavi o tem, ali pripoznava zarubljeno terjatev in sicer kolikšen znesek, ter ali je njegova obveznost, da poravna to terjatev, pogojena z izpolnitvijo kakšne druge obveznosti. Vendar pa je v primeru, če banka ne ravna po predlogu in ne obvesti upnika o ovirah, predpisana le odškodninska odgovornost.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Agencija Republike Slovenije na podlagi 2. odstavka 83. člena Zakona o plačilnem prometu (ZPlaP, Ur. l. RS, št, 30/2002) po uradni dolžnosti zaprla dolžnikov račun ter, da dolžnik transakcijskega računa pri banki ni odprl. Zato je ustavilo izvršbo na denarno terjatev dolžnika. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za odločitev o ustavitvi izvršbe sodišče prve stopnje v določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki je veljal v času izdaje izpodbijanega sklepa, ni imelo pravne podlage. ZIZ izrecno ne ureja, kako v postopku izvršbe na sredstva na računu pri organizacijah za plačilni promet, postopa sodišče, kadar po izdaji sklepa o izvršbi pride do ukinitve računa. Zato se je po oceni pritožbenega sodišča treba ravnati po določbah ZIZ, ki urejajo sporni situaciji najbolj podoben primer (2. odst. 3. člena Zakona o sodiščih). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obravnavani primer primerljiv situaciji, ki jo ureja 1. odst. 147. člena ZIZ.

Ustavitve izvršbe pa ne gre enačiti s koncem izvršilnega postopka. Izvršba se ustavi zaradi pravnih ali dejanskih ovir, ki jo onemogočajo. Izvršilni postopek pa se konča takrat, ko stranke in drugi udeleženci izvršilnega postopka ne morejo več opravljati procesnih dejanj (Triva, Belajec, Dika: Sudsko izvršno pravo, Zagreb, 1984, str. 245).

Vlogo upnika bi moralo sodišče (prve stopnje) obravnavati kot poziv k postopanju po 2. odst. 147. čl. ZIZ in ne kot umik predloga za izvršbo.

Na račun dolžnika v obdobju od prejema sklepa do danes ni bilo nobenega priliva sredstev, zato APP sklepa o izvršbi ni mogla izvršiti in ga je dne 6.2.2000 z dopisom vrnila sodišču. Glede na prejeto obvestilo in ker tudi v enem letu od uveljvitve ZIZ, to je od 15.10.1998 do 15.10.1999, dolžnik na svojem računu ni imel prilivov sredstev, je sodišče prve stopnje pravilno postopalo po 2. odst. 147. člena ZIZ in izvršbo ustavilo.