363. člen ZPP

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Izpodbijani sklep je bil osebno vročen pooblaščenki toženke 13. 3. 2026. Rok 15 dni za pritožbo se je iztekel v soboto 28. 3. 2026, tako da bi bila skladno s četrtim odstavkom 111. člena ZPP pritožba pravočasna, če bi bila vložena v ponedeljek 30. 3. 2026. Pritožba, poslana priporočeno po pošti 31. 3. 2026, je tako prepozna, zato jo je bilo treba zavreči (1. točka 365. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je na podlagi četrtega odstavka 125a člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 izdalo sklep o predlagateljičinem ugovoru zoper prepis zvočnega zapisa posnetka naroka. Tovrsten sklep sodišča prve stopnje spada med sklepe, ki se nanašajo na vodstvo obravnave (298. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Zoper take sklepe po izrecni določbi četrtega odstavka 298. člena ZPP ni posebne pritožbe.

Odločitev sodišča prve stopnje o predlogu stranke, da se osebam, ki so se zaradi udeležbe v postopku ali seznanitve s pravdnim spisom seznanile s podatki, ki vsebujejo poslovno skrivnost, prepove uporaba ali razkritje teh podatkov, pomeni sklep procesnega vodstva.

Ker je sklep o dopustitvi stranske intervencije postal pravnomočen, tožniki pa ne izkazujejo novih okoliščin, ki bi vplivale na obstoj pravnega interesa stranskega intervenienta, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za odpravo stranske intervencije pravilna.

Tožnik je na Vrhovno sodišče RS posredoval vlogo, ki je bila v pristojno reševanje odstopljena sodišču prve stopnje. Sodišče je ugotovilo, da gre za pritožbo, vloženo zoper sklep Psp 53/2025 z dne 26. 3. 2025. Ker zoper sklep pritožbenega sodišča ni dovoljena pritožba, jo je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom kot nedovoljeno zavrglo. Pritožba je dovoljena le zoper sklep sodišča prve stopnje (prvi odstavek 363. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je torej pravilno na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP, pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.

Proti sklepu, s katerim je sodišče zavrnilo predlog tožnika za izdajo zamudne sodbe, pritožba ni dovoljena.

Ob dejstvu, da je bil pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo prvič razpisan 28. 9. 2023 (torej skoraj devet mesecev pred spornim pripravljalnim narokom in prvim narokom za glavno obravnavo z dne 27. 6. 2024), bi morala tožnica glede na predhodna opravičila, ob ustrezni skrbnosti poskrbeti, da bi bile njene pravice na naroku zastopane po drugem kvalificiranem pooblaščencu. Ne glede na zatrjevanja tožnice, da ni pristala na zastopanje po drugem pooblaščencu, je treba poudariti, da so pričakovanja glede skrbnega ravnanja, da se zagotovi ustrezna substitucija, v primeru bolezni odvetnika strožja. Ob dejstvu, da je pooblaščenka tožnice pred tem sodišče štirikrat zaprosila za preložitev prvega naroka za glavno obravnavo, je treba ob tehtanju pravic pravdnih strank ugotoviti, da bi ponovna preložitev pripravljalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo z dne 27. 6. 2024, pri čemer pooblaščenka tožnice ni niti zatrjevala nenadnosti in nepredvidljivosti bolezenskega stanja, pomenila resen zastoj v postopku, zaradi katerega bi bila kršena pravica toženke do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja.

Prvo sodišče je določilo napačen pritožbeni rok v pravnem pouku sklepa. Namesto 8 dni ta znaša 15 dni. Pritožbeni osemdnevni rok, ki ga je v pravnem pouku določilo sodišče, velja le in samo, če je bila v sporu majhne vrednosti izdana sodba ali sklep, s katerim je končan postopek (prvi in tretji odstavek 458. člena ZPP). V drugih primerih, ko ne gre za sklep sodišča, s katerim se konča postopek in je zoper njega dovoljena pritožba, se sme stranka pritožiti v roku 15 dni od vročitve sklepa (drugi odstavek 363. člena ZPP). Postopek v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje je postopek, ki je vzporeden (akcesoren) postopku o glavni stvari. V njem se ne odloča o glavni stvari, temveč o utemeljenosti predloga, konkretno o tem, ali je bilo določeno procesno dejanje zamujeno iz opravičljivega razloga. Tak sklep nima lastnosti končnosti in postopek z njim ni pravnomočno končan.

Smiselna uporaba določb posameznega zakona pomeni uporabo teh določb v obsegu in na način, ki ustreza naravi (vsebini) pravnega razmerja, ki naj se z uporabo teh določb uredi. V šestem odstavku 267. člena ZPP je določeno, da zoper sklep, s katerim se ugodi predlogu za zavarovanje dokazov in zoper sklep, s katerim se odloči, da se začne izvedba dokazov, še preden se sklep vroči nasprotniku, ni pritožbe. Ob smiselni uporabi določbe je sklep, s katerim je bil pred pravdo imenovan izvedenec, treba šteti kot sklep, s katerim je ugodeno predlogu.

Od razglasitve dalje, je (bilo) sodišče prve stopnje vezano na izdani sklep. Zoper tak sklep je na podlagi 185. člena ZPP v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 363. člena ZPP dopustna pritožba, zato je sodišče prve stopnje moralo razglašeni sklep pisno izdelati, v katerem je v izreku zapisalo odločitev, ki je bila razglašena na naroku, v obrazložitvi pa je navedlo razloge za sprejeto odločitev. Sklep (oz. sodbo in sklep) je vročilo pravdnima strankama. Načeloma velja, da so tudi stranke vezane na sklep od njihove razglasitve dalje, od tega pravila pa obstaja izjema, če je zoper sklep dopustna posebna pritožba in mora sodišče ustno izdani in razglašeni sklep še pisno izdelati in ga v prepisu dostaviti pravdnim strankam. V tem primeru učinkuje sklep šele od vročitve. Pisna izdelava in vročitev v tem primeru ne spadata k perfektuiranju sodnega dejanja, marveč sta potrebna za sprožitev drugih učinkov, kakor je na primer - tek pritožbenih rokov.

Zoper določitev vrednosti spornega predmeta, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo s sklepom dne 10. 2. 2023, ni bila dopustna pritožba (drugi odstavek 31. člena ZST-1), končni sklep, zoper katerega je možen ugovor tudi zoper določeno vrednost spornega predmeta, pa je, po stališču VSRS sklep o ustavitvi postopka kot končna odločba, v okviru katere je tovrstna pritožba dovoljena.

Zoper sklep, s katerim višji sodnik zavrže nerazumljivo oziroma nepopolno zahtevo za izločitev, je dovoljena posebna pritožba. Po določbi prvega odstavka 73. člena ZPP o izločitvah res odloča predsednik sodišča, vendar za prepozne, nerazumljive, nepopolne ali nedovoljene zahteve za izločitev šesti odstavek 72. člena ZPP določa, da jih zavrže s sklepom predsednik senata.

Sodišče za potrebe odločanja o predlogu za taksno oprostitev vpogleda v obstoječe zbirke podatkov (peti odstavek 12.a člena ZST-1). Edina sodišču dostopna zbirka podatkov glede vrednosti nepremičnin je evidenca GURS, ki sodišču omogoča, da se na hiter način prepriča o vrednosti nepremičnin. Če prosilec za taksno oprostitev meni, da je vrednost njegovih nepremičnin dejansko nižja, mora te svoje trditve dokazno podpreti. Za oprostitev plačila sodne takse je pomembna tudi višina sodne takse, ki jo mora stranka plačati. Šele ko sodišče pozna taksno obveznost zavezanca, lahko presoja tudi njegove plačilne zmožnosti.

Kljub prevladujočemu stališču v sodni praksi, da nabor kriterijev za odmero denarnega povračila po določbi drugega odstavka 118. člena ZDR-1 ni hermetično zaprt in omogoča upoštevanje drugih okoliščin primera, ki bi se izkazale za relevantne, med te po presoji sodišča druge stopnje ne morejo spadati v pritožbi izpostavljene okoliščine tožnikove nesorazmerno visoke plače glede na njegovo izobrazbo, ki naj bi jo direktorju toženke prikrival, kakor tudi ne dejstvo, da naj bi si tožnik sam določal variabilni del plače.

Tožnica s predlogom po vsebini uveljavlja postopkovne kršitve konkretnega primera, ne pa razloge v smislu 67. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki bi nalagali določitev drugega sodišča. S predlogom za določitev drugega sodišča ne more doseči, da bi se vrhovno sodišče izreklo o materiji, ki sodi najprej v pristojnost pritožbenega sodišča v okviru odločanja o pritožbi zoper končno odločbo, ki pa niti še ni bila izdana. Zato okoliščine, s katerimi tožnica utemeljuje predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, ne morejo privesti do ugoditve predlogu. Nenazadnje sodnica, ki ji tožnica v predlogu očita pristranskost, ni edina sodnica na Delovnem sodišču v Mariboru, glede katerega tožnica predlaga prenos pristojnosti na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.