132. člen ZIZ

Ko je predlagana izvršba z izvršilnim sredstvom rubežem denarnih sredstev dolžnika na njegovem računu, je račun upnika, na katerega se bo nakazal izterjani znesek, obvezna sestavina predloga, brez katere izvršbe ni mogoče opraviti.

Ker izvršbe na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet ni mogoče opraviti drugače, kot da se prenos denarnega zneska, za katerega je dovoljena izvršba, opravi na upnikov račun (kar izhaja tudi iz pravnomočnega sklepa o izvršbi), tega pa upnica kljub več pozivom sodišča prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 40. člena ZIZ ni navedla, obstajajo ovire, zaradi katerih izvršbe objektivno ni mogoče opraviti. Cilj izvršilnega postopka je namreč poplačilo upnika, tega cilja pa ni mogoče doseči, če upnik s svojo pasivnostjo preprečuje opravo predlagane izvršbe tako, da zahtevanih obveznih podatkov v skladu z določbo 40. člena ZIZ sodišču ne posreduje.

Izvršba na plačo je mogoča le v primeru, da je dolžnikov delodajalec tretja oseba, ne pa sam dolžnik kot samostojni podjetnik.

Odločitev, da je nezarubljivi del plače ustrezno višji v primeru, če ima dolžnik, katerega plača se rubi, zakonite preživninske obveznosti, se opravi na ugovor dolžnika (ugovorni razlog iz 7. točke 1. odst. 55. čl. ZIZ).

Izvršba na plačo je pojmovno mogoča samo v primeru, ko obstaja dolžnikov delodajalec kot tretja oseba. Če je dolžnik samostojni podjetnik, torej fizična oseba, ki samostojno opravlja gospodarsko dejavnost, dolžnikov delodajalec ne obstoji. Sodišče je z izpodbijanim sklepom dejansko naložilo odtegovanje določenih zneskov v korist upniku samemu dolžniku, zato je upnikov predlog po svoji vsebini pravzaprav predlog za izvršbo na sredstva na dolžnikovem računu, to izvršilno sredstvo pa je sodišče že dovolilo. Tako ne gre za novo izvršilno sredstvo, temveč za sredstvo, s katerim je sodišče že dovolilo izvršbo, zato ga upnik ne more ponovno predlagati iz razloga litispendence.