43. člen ZIZ

Namen denarne kazni, ki jo predvideva tretji odstavek 226. člena ZIZ, zato ni kaznovanje dolžnika oz. sankcija za zamudo pri izpolnitvi nedenarne obveznosti, kot to zmotno meni upnica, temveč vplivanje na voljo dolžnika, da bo zaradi zagrožene denarne kazni izpolnil obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Ustavitev izvršbe zaradi izpolnitve nenadomestnega dejanja (tj. posredovanje podatkov ZPIZ-u za vpis v matično evidenco upnice in prijave upnice v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ-u od 18. 5. 2024 dalje), ki jo je sodišče prve stopnje dovolilo s sklepom o izvršbi I 161/2025 z dne 5. 9. 2025, pa zato pomeni tudi ustavitev izvršbe s predlaganim in edinim predvidenim izvršilnim sredstvom za dosego nenadomestnega dejanja, ki ga določa ZIZ v tretjem odstavku 226. člena, to je denarno kaznijo. Z ustavitvijo izvršbe glede nedenarne terjatve, ki jo lahko opravi le dolžnik, je prenehala pravna podlaga za vodenje izvršbe po uradni dolžnosti, s tem pa je odpadel tudi namen denarne kazni kot sredstva prisile za izpolnitev.

Najbolj ugodna možna odločitev, ki jo dolžnik glede na zakonske določbe v izvršilnem postopku sploh lahko doseže v zvezi s svojim ugovorom zoper celotni sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ali le zoper njegov naložitveni del, je torej razveljavitev sklepa o izvršbi ter nadaljnje odločanje v pravdnem postopku. Takšno odločitev je dolžnik v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa glede ostale terjatve že dosegel. Tudi pritožba zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa tako ni dovoljena. Upnik je v odgovoru na ugovor res umaknil predlog za izvršbo še za dne 29. 8. 2025 dodatno plačanih 1.000,00 EUR, vendar se na to plačilo ugovor ni nanašal, saj je bil vložen že prej. Posledično sodišče prve stopnje navedenega plačila v okviru odločitve o ugovoru ni moglo upoštevati. Ker pa je dolžnik terjatvi ugovarjal tudi po temelju, je sodišče prve stopnje v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa v preostalem delu sklep o izvršbi pravilno razveljavilo in odločilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku.

Upnik lahko po določbi prvega odstavka 43. člena ZIZ med postopkom umakne predlog za izvršbo in sodišče na podlagi tretjega odstavka tega člena izvršilni postopek ustavi. Sklep o ustavitvi postopka je v takšnem primeru dekleratorne narave, posledica ustavitve postopka pa je razveljavitev opravljenih izvršilnih dejanj.

Sklep o ustavitvi izvršilnega postopka je zgolj deklaratorne narave. Za nadaljnjo izvršbo zaradi umika predloga za izvršbo ni več podlage. Zato ni odločilno, da sklep o ustavitvki postopka v času prejema vloge novega upnika še ni bil pravnomočen.

Kljub temu, da je dolžničin ugovor vložen pred umikom predloga za izvršbo, je tudi v tem primeru potrebno zavreči ugovor zaradi odpadlega pravnega interesa, saj si dolžnica z odločitvijo o njem ne more izboljšati svojega pravnega položaja oziroma izpodbijana odločitev v njen pravni položaj ne posega. Ugovoru dolžnice po izteku roka, v katerem je ta uveljavljala, da so ji bile v postopku osebnega stečaja odpuščene obveznosti, bi sodišče prve stopnje tako in tako, če bi bil ta utemeljen, lahko ugodilo le tako, da bi izvršbo ustavilo. Stečajnega postopka nad dolžnico ni zakrivil upnik, niti ni upnik odgovoren za to, da je dolžnica v postopku osebnega stečaja dosegla odpust obveznosti (prav tako upnik ni bil dolžan ves čas spremljati potek stečajnega postopka nad dolžnico). Upnik je po prejemu dolžničinega ugovora zoper njo dejansko umaknil predlog za izvršbo, vložil ni niti odgovora na njen ugovor. Glede na navedeno ni mogoče šteti, da je upnik dolžnici neutemeljeno povzročil stroške ugovora.

Namen vročanja kot enega od izrazov ustavne pravice do izjave je, da se strankam zagotovi možnost seznanitve in opredelitve do vsega procesnega gradiva v spisu, ki bi lahko vplivalo na odločitev sodišča. Če že zakon ne določa obvezne vročitve posamezne vloge v izjavo, je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali je (bila) vročitev nasprotni stranki potrebna za zagotovitev poštenega postopka. Pri tem je treba upoštevati, da vročanje ne sme biti samo sebi namen, zato vlog, ki ne morejo vplivati na odločitev sodišča, nasprotni stranki ni treba vročiti. Le v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugovor delno zavrnilo ravno na podlagi trditvene in dokazne podlage upnice iz odgovora na ugovor, kljub temu pa le-tega ne bi vročilo dolžniku v izjavo že pred sprejemom svoje odločitve, bi šlo za absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Stroški vloge, s katero upnik delno umakne predlog za izvršbo, niso že kategorično, v vsakem primeru potrebni za izvršbo (prim. peti odstavek 38. člena ZIZ). Odvisno je, za kakšen dejanski položaj gre. Sodna praksa razlikuje med primeri, ko gre za prostovoljn

Z vložitvijo (pravočasnega in obrazloženega) ugovora v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine se začne pravda med strankama. Izvršilno sodišče zato od tega trenutka dalje ne more zgolj odločiti o umiku predloga za izvršbo in ustaviti postopka, temveč je potrebno pri odločanju upoštevati tudi določbo 441. člena ZPP o umiku tožbe v postopku izdaje plačilnega naloga.

Zmotno je stališče tožnika, da je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi nična, zaradi česar v skladu s 93. členom OZ pravica do njenega uveljavljanja ni ugasnila, kljub poteku roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 in kljub izčrpanju pravnega varstva zoper to isto odpoved. Določbe OZ, na katere meri pritožba, urejajo le vprašanje ničnosti pogodb in ne enostranskih aktov, kakršen je odpoved pogodbe o zaposlitvi. Enako velja tudi glede določbe tretjega odstavka 15. člena ZDR-1 o tem, da pravica do uveljavljanja ničnosti pogodbe o zaposlitvi ne preneha. Sicer pa je, v kolikor delodajalec nezakonito odpove pogodbo o zaposlitvi, taka odpoved praviloma izpodbojna in ne nična. Pravilna je tudi odločitev o zavrženju tožbe glede zahtevka, da mora toženka umakniti ali preklicati izvršbo in tožniku vrniti zarubljena denarna sredstva. Zahtevek, ki ga tožnik postavlja v zvezi z izvršbo, ne more biti predmet individualnega delovnega spora (5. člen ZDSS-1). Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da v zvezi z izvršbo tožnik nima pravovarstvenega interesa v individualnem delovnem sporu.

Ker lahko glede na prvi odstavek 43. člena ZIZ upnik med postopkom brez dolžnikove privolitve delno umakne predlog za izvršbo, sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bilo dolžno dolžnici vročiti delnega umika v izjavo. Zato sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo pritožbeno (smiselno) očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ.

Ni sporno, da je upnik delno umaknil predlog za izvršbo za plačana zneska, dodatnih plačil drugodolžnik ne navaja. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo v skladu s prvim in tretjim odstavkom 43. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnik z dvema vlogama zahteval povrnitev stroškov izvršiteljev in citiralo priložena obračuna ter zneske. Zakaj konkretno naj bi bila nepravilna, drugodolžnik ne navede.

ZIZ v prvem in tretjem odstavku 43. člena izrecno določa, da lahko upnik med postopkom brez dolžnikove privolitve v celoti ali delno umakne predlog za izvršbo in da v takšnem primeru sodišče postopek ustavi. Zakonska dikcija 43. člena ZIZ v primeru umika predloga za izvršbo izrecno govori o ustavitvi postopka. Taki dikciji je sodišče prve stopnje pravilno sledilo, zapisanemu pa sledi tudi del sodne prakse. V sodni praksi je sicer zaslediti tudi drugačna stališča in sicer, da je v takem primeru mogoče ustaviti le izvršbo, vendar dolžnik tudi s tem ne more utemeljiti svojega pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka, saj tudi takšna morebitna sprememba (da bi se torej ustavila le izvršba in bi se postopek nadaljeval z odločanjem o ugovoru) dolžniku ne bi prinesla nobene neposredne pravne koristi in njegovega položaja v tem postopku ne bi v ničemer izboljšala. Ustavitev postopka namreč ne more pomeniti tudi njegovega konca, dokler ni odločeno o vseh pravnih sredstvih, temveč gre vsebinsko le za konec faze oprave izvršbe, torej konec opravljanja neposrednih izvršilnih dejanj.

Po drugem odstavku 76. člena ZI sodišče v primeru ustavitve postopka na podlagi umika predloga za izvršbo razveljavi opravljena izvršilna dejanja. To pomeni, da se razveljavijo le izvršilna dejanja, opravljena v izvršilnem postopku, glede katerega je sodišče odločalo o ustavitvi zaradi umika upnikovega predloga za izvršbo, in ne tudi izvršilna dejanja, opravljena v drugem postopku (In 134/2010), za kar se zavzema dolžnik.

Ni sporno, da je dolžnik delno plačal dolg, tudi niso sporni zneski. Dolžnik ne navaja, da bi morala biti izvršba delno ustavljena še za morebitne dodatne zneske, kot je upnik delno umaknil predlog za izvršbo in odločilo sodišče prve stopnje.

Umik je procesna izjava volje, učinkuje od trenutka, ko prispe na sodišče. Tako izjavo poda upnik osebno ali po svojem pooblaščencu. Ko prispe vloga na sodišče, načeloma tega umika naknadno ni mogoče več preklicati. Izjemo predstavlja 93. člena ZPP, po katerem lahko stranka spremeni ali prekliče izjavo pooblaščenca na naroku, na katerem je bila dana. To določbo je mogoče razumeti le tako, da v tem konkretnem primeru, ko naroka ni bilo, stranka izjavo o umiku, ki jo je podal pooblaščenec, lahko prekliče do tedaj, ko učinkuje, zagotovo take izjave ni mogoče preklicati po tem, ko je sodišče že izdalo sklep o ustavitvi postopka kot posledici izjave o umiku in ga vročilo strankam postopka.

V skladu s prvim in četrtim odstavkom 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je pritožba nedovoljena, če jo vloži oseba, ki nima pravnega interesa za pritožbo. Pravni interes za vložitev pritožbe ima le stranka, za katero je izdana odločba neugodna. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje izvršbo ustavilo, kar je dolžnici v korist in zato zanjo ne predstavlja neugodne odločitve. Glede na navedeno dolžnica nima pravnega interesa za pritožbo zoper ustavitev izvršbe.

Vsak zastoj v šolanju še ne more biti podlaga za ugotovitev, da je izvršilni naslov ugasnil. Izvršilni naslov ob izostanku rednega šolanja namreč ugasne le ob upravičenih razlogih, ki jih je treba ugotavljati v vsakem posameznem primeru. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevalo, da ne gre za prekinitev rednega šolanja, če preživninski upravičenec zamenja študijski program, ker je prvo izbrani študij prezahteven, in, izhajajoč iz pritožbeno nespornih podatkov o upnikovem neuspehu na univerzitetnem študiju in prepisu na izredni študij na višji strokovni šoli, pravilno ugotovilo, da je za takšen primer šlo tudi v obravnavani zadevi. Dejstvo, da upnik v prvem letniku študija na višješolskem programu (tj. v študijskem letu 2016/2017) ni opravil nobenega izpita, glede na to, da se je v študijskem letu 2017/2018 lahko redno vpisal v drugi letnik študija in oprava izpitov v prvem letniku torej ni bila pogoj za nadaljevanje študija in napredovanje v naslednji letnik, tudi po oceni sodišča druge stopnje ne predstavlja razloga, zaradi katerega bi bilo mogoče šteti, da se je upnik prenehal redno šolati in da je izvršilni naslov zato še pred študijskim letom 20

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Ustavitev postopka ne more pomeniti tudi njegovega konca, dokler ni odločeno o vseh pravnih sredstvih, temveč gre vsebinsko le za konec faze oprave izvršbe, torej konec opravljanja neposrednih izvršilnih dejanj. Povedano drugače, sklep o ustavitvi postopka v takem primeru učinkuje enako, kot če bi sodišče s sklepom izrecno ustavilo le izvršbo, za kar se v pritožbi zavzemata dolžnika, tak sklep pa zato ne pomeni ovire za odločitev o ugovoru dolžnikov, kot slednja zmotno menita. Kljub sklepu o ustavitvi postopka bo torej moralo sodišče prve stopnje o (pravočasnem) ugovoru dolžnikov v nadaljevanju postopka vsebinsko odločiti, saj dolžnika izkazujeta pravni interes za njegovo meritorno obravnavo že zaradi morebitne pravice do nasprotne izvršbe in tudi zaradi presoje stroškov.ugovornega postopka.

Vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, o katerem sodišče prve stopnje še ni odločalo, ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o podanosti pogojev za ustavitev izvršilnega postopka po tretjem odstavku 43. člena ZIZ.

Pravna oseba, kot je dolžnik, mora izkazati skrbnost in se organizirati na način, da zagotovi tekoče delo in sprejem sodnih pošiljk. Zakoniti zastopnik dolžnika je imel od odhoda iz Slovenije 30. 1. 2020 do puščenega obvestila 10. 3. 2022 več kot 2 leti časa, da bi poskrbel za prejemanje pošte. To bi lahko zagotovil iz Rusije s pomočjo sodobnih tehničnih sredstev, tudi pooblastilo. Sodišče prve stopnje je dolžniku pravilno očitalo krivdo, nevestno ravnanje, ko ni poskrbel, da bi seznanil s pisanjem, čeprav bi to lahko storil.