270. člen ZPP

O oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks lahko odloča strokovni sodelavec (12. točka prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 270. člena ZPP). Zoper odločitev, ki jo izda strokovni sodelavec, je dovoljeno pravno sredstvo, vendar o njem odloči sodnik istega sodišča (četrti in peti odstavek 53.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 54. člena ZS). Gre za specialnejšo določbo v razmerju do drugega odstavka 3. člena ZDSS-1, ki določa, da o pritožbah zoper odločbe delovnega in socialnega sodišča odloča višje delovno in socialno sodišče. Zoper sklep, ki ga izda strokovni sodelavec sodišča prve stopnje, ima torej stranka možnost pritožbe, o kateri odloča sodnik istega sodišča, zoper odločbo slednjega pa ima nato stranka možnost pritožbe, o kateri odloča pritožbeno sodišče. Ker v konkretnem primeru o pritožbi zoper izpodbijani sklep odloča sodnik sodišča prve stopnje, se je pritožbeno sodišče izreklo za nepristojno in pritožbo odstopilo v reševanje pristojnemu sodišču prve stopnje.

V določbah ZGD-1 posebnega procesnega določila, ki bi narekovalo dopustitev posebne pritožbe zoper sklep, ki se nanaša izključno na obveznost nasprotnega udeleženca založiti dodatni predujem za stroške izdelave dopolnilnega izvedenskega mnenja ni. Zato je treba uporabiti 14. točko prvega odstavka 270. člena ZPP in tretji odstavek 270. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 52. člena ZGD-1 in 42. členom ZNP-1, ki se smiselno uporablja v nepravdnem gospodarskem postopku. Sklep sodišča o naložitvi predujma je sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni pritožbe.

Medtem ko ima začasni zastopnik polna pooblastila za zastopanje pravic in koristi strank v postopku, je naloga začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj omejena na sprejemanje sodnih pisanj za stranko. Pravilno je zato implicite zavzeto stališče sodišča prve stopnje, da je z uvrstitvijo na seznam začasnih zastopnikov po 82. členu ZPP pritožnik izrazil tudi soglasje za imenovanje začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj.

Za priznanje pravice do zdravljenja v tujini po določbi 44.a člena ZZVZZ morata biti izpolnjena oba predpisana pogoja hkrati, in sicer, da so v Republiki Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, in da je z zdravljenjem v tujini utemeljeno pričakovati izboljšanje ali preprečitve slabšanja zdravstvenega stanja. Ker je pri prvotni tožnici, upoštevajoč jasno izvedensko mnenje, šlo za razširjeno, metastatsko bolezen, tudi z operacijo v Nemčiji ni bilo utemeljeno pričakovati ozdravitve ali preprečitve nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja pokojne. Ključne so torej ugotovitve v izvedenskem mnenju, da pri posegu v tujini ni prišlo do izboljšanja osnovne bolezni in s tem zdravstvenega stanja prvotne tožnice, niti tega ni bilo pričakovati, kar je eden od pogojev za povrnitev stroškov zdravljenja v tujini na podlagi 44.a člena ZZVZZ. Ker eden izmed zahtevanih pogojev ni izpolnjen, zakonske predpostavke za ugoditev zahtevku niso podane.

Odločitev sodišča prve stopnje o predlogu stranke, da se osebam, ki so se zaradi udeležbe v postopku ali seznanitve s pravdnim spisom seznanile s podatki, ki vsebujejo poslovno skrivnost, prepove uporaba ali razkritje teh podatkov, pomeni sklep procesnega vodstva.

Višje sodišče v Mariboru ni pristojno za odločanje o pritožbi zoper sklep Okrajnega sodišča v Mariboru, ki ga je izdal svetovalec v pravosodju.

Zakon ne predpisuje vrstnega reda odločitev sodišča v fazi predhodnega preizkusa tožbe, izdaja sklepa o založitvi predujma za pravdne stroške po četrtem odstavku 503. člena ZGD-1 pa je tudi sicer smiselno prvo procesno dejanje sodišča v okviru predhodnega preizkusa družbeniške tožbe. V teh postopkih namreč tožniki ne nosijo bremena plačila sodne takse, ki je sicer procesna predpostavka tožbe (105.a člen ZPP). Če gre za družbeniško tožbo sodišče glede na specialno določbo četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 ne naloži tožnikom plačilo sodne takse s pravno posledico po 105.a členu ZPP, ampak izda sklep o založitvi predujma za stroške postopka, ki med drugim vključuje tudi stroške sodne takse za tožbo. Tako kot se sicer izda plačilni nalog za plačilo sodne takse za tožbo po 105.a členu ZPP pred preverjanjem popolnosti tožbe v smislu navedbe identifikacijskih oznak strank po 180.a členu ZPP in pravilnosti zastopanja strank, se lahko enako izda tudi sklep o založitvi predujma za pravdne stroške po četrtem odstavku 503. člena ZGD-1, iz katerega se med drugim plača sodna taksa.

Proti sklepu, s katerim je sodišče zavrnilo predlog tožnika za izdajo zamudne sodbe, pritožba ni dovoljena.

Prokuristu je dano splošno pooblastilo za opravljanje vseh materialnopravnih in procesnopravnih dejanj (razen v zvezi z odsvojitvijo in obremenitvijo nepremičnin), ki se razteza tudi na sedaj zakonsko izrecno urejeno upravičenje za opravljanje procesnih dejanj v postopkih pred sodišči in drugimi organ in - kar je v obravnavani zadevi odločilno - tudi na vlaganje pritožb. Prokuristu je torej dano zakonsko pooblastilo za zastopanje družbe pred sodišči. Ker obseg upravičenj ni omejen s pogojem opravljenega pravniškega izpita ali z odobritvijo direktorja družbe, tudi navedenega zakonskega pooblastila ni mogoče pogojevati s tem (tako kot se tudi od zakonitega zastopnika (direktorja družbe), ali upravnika kot zastopnika etažnih lastnikov) ne zahteva posedovanje pravniškega državnega izpita za zastopanje pred pritožbenim sodiščem. Z izpodbijanima sklepoma je ugotovljeno, kdo je v procesnem smislu zakoniti udeleženec postopka, kar ne pomeni prejudica glede vprašanja, ali ima ta zakoniti udeleženec tudi kakšno materialnopravno pravico na spornih nepremičninah.

ZPP izrecno loči med določitvijo in podaljšanjem sodnih rokov (prim. 9. točko prvega odstavka 270. člena ZPP). Ob ugoditvi predlogu za podaljšanje roka (tudi če je predlogu ugodeno po poteku prvotno določenega roka) se čas, za katerega je bil rok podaljšan, priključi na stari rok.

Pristojnost se določi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP).

Sklep, s katerim sodišče prve stopnje ne dopusti nasprotne tožbe, je sklep procesnega vodstva. Pritožbe zoper tak sklep ni. Napačen pravni pouk ne more vzpostaviti pravice, ki je zakon ne daje. Primarni in podredni tožbeni zahtevek sta vsak zase samostojna zahtevka, le odločanje o njiju je podvrženo vrstnemu redu, kot ga izbere tožnik. Če sodišče tožbo po primarnem zahtevku zavrže, nastopijo pogoji za obravnavanje podrejenega zahtevka, ki s tem postane primarni.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila drugostopenjska odločba izdana 19. 4. 2024, torej še pred vložitvijo tožbe, posledično po stališču sodišča prve stopnje niso bile izpolnjene procesne predpostavke za molk organa, kot so določene v drugem odstavku 72. člena ZDSS-1 in da s tem v zvezi tožba na podlagi prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 ni dopustna. Utemeljene so pritožbene navedbe, da glede vprašanja, kdaj je bila izdana odločba, ni odločilen datum, kot je razviden iz drugostopenjske odločbe tožene stranke. Glede vprašanja, kdaj je izdana drugostopenjska odločba, je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče v drugi zadevi. Poudarilo je, da je odločba strogo formalen upravni akt. Pisna odločba po tretjem odstavku 210. člena ZUP obsega uvod, izrek, obrazložitev, pravni pouk in podpis pristojne osebe. Vsaka odločba mora imeti na podlagi 164. člena Uredbe o upravnem poslovanju med drugim tudi številko in datum. Potrebna sta zlasti zaradi individualizacije upravnih odločb. Tako sta številka in datum odločbe obvezni sestavini pritožbe (drugi odstavek 238. člena ZUP). Vendar posamični upravni akt skladno s sodno prakso podprto tudi s pravno teorijo začne pravno učinkovati šele z dnem

ZUPJS v 30. členu določa, da so do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje upravičeni državljani Republike Slovenije in tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje, če so upravičeni do denarne socialne pomoči ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči, pri čemer se krivdni razlogi ne upoštevajo, in imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ter niso zavarovane osebe iz drugega naslova, določenega z zakonom, ki ureja zdravstveno zavarovanje. Ker ima tožnik na podlagi 51. člena ZTuj-2 le dovoljenje za začasno prebivanje, ne pa tudi dovoljenja za stalno prebivanje, do pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, ne more biti upravičen. S tem v zvezi je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tožnika na stališče Varuha človekovih pravic, ki se nanaša na pravici urejeni v Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre), to sta denarna socialna pomoč in varstveni dodatek. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se v primeru ko je pravica do javnih sredstev priznana za nazaj, upravičenost do zamudnih obresti presoja po določbah OZ. Priznavanje zamudnih obresti na področju sistema socialne varnosti v ZSVarPre, niti Z

Tožeča stranka v vloženi tožbi zoper toženo stranko uveljavlja več tožbenih zahtevkov, in sicer na plačilo odškodnine, mesečne rente ter pripadajočih zakonskih zamudnih obresti od že izplačane odškodnine, ki naj bi ji pripadala iz naslova delodajalčeve odgovornosti za njeno nesrečo na delovnem mestu. Delodajalec je imel v času škodnega dogodka sklenjeno zavarovanje odgovornosti pri toženi stranki (zahtevki po točko 1, 2 in 3). S tožbenim zahtevkom pod točko 4 pa od tožene stranke uveljavlja plačilo 8.735,65 EUR zavarovalnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2023 dalje do plačila na podlagi sklenjene police za kolektivno nezgodno zavarovanje. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da zahtevki iz točke 1 do 3 tožbenega predloga ne temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi, kot zahtevek pod točko 4 tožbenega predloga. Ker vrednost spornega predmeta slednjega ne presega 20.000,00 EUR, zanj ni stvarno pristojno. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Čeprav vsi zahtevki izvirajo iz istega historičnega dogodka, pa ima zahtevek pod točko 4 različno pravno podlago, kar posledično pomeni (vsaj delno) obravnavo različnih dejstev, ki so pravno pomembna za odločite

Poziv toženki, da odgovori na dopolnitev tožbe, predstavlja odločbo izdano med pripravami na glavno obravnavo v okviru procesnega vodstva sodišča, zato zoper takšen poziv toženka nima pritožbe, na kar je bila tudi opozorjena v okviru pravnega pouka.

Ničnost po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ki jo skozi svojo pritožbo na več mestih pavšalno smiselno navaja tožnik, je podana le, če je v odločbi takšna nepravilnost, ki je po izrecni zakonski normi razlog za ničnost, kar pomeni, da mora biti nepravilnost v materialnem zakonu že v naprej opredeljena kot razlog za ničnost. Takšne nepravilnosti pa tožnik v obravnavanem primeru konkretizirano niti ne zatrjuje.

Interes stranskega intervenienta v tuji pravdi je utemeljen s pravni posledicami sodbe, katere vsebina lahko posredno vpliva tudi na njegov pravni položaj. Pogoj za obstoj intervencijskega interesa je obstoj intervenientovega pravnega interesa, da v pravdi zmaga stranka, ki se ji v pravdi pridruži. Zgolj obstoj ekonomskega interesa ne zadošča. Sklep o združitvi postopkov (300. člen ZPP) je sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni pritožbe (8. točka prvega odstavka 270. člena v zvezi z drugim odstavkom 270. člena ZPP).

Sklep, s katerim sodišče v ločeno obravnavanje izloči tožbeni zahtevek je sklep procesnega vodstva. Zoper tak sklep ni pritožbe, prav tako pa nanj sodišče ni vezano. Vsled obrazloženemu je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrglo. Po odpoklicu s funkcije oz. po prenehanju mandata delovnega razmerja za opravljanje funkcije direktorja (kot poslovodne osebe) ni več mogoče priznati. Tožnik ne le, da ne more zahtevati reintegracije, upravičen ni niti do reparacijskega zahtevka. Nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi ima za posledico prenehanje izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, zato zahtevek za reparacijo predstavlja zahtevek za njeno (naknadno) izpolnitev. Utemeljen pa je le v primeru, če se pogodba o zaposlitvi, ki je nezakonito prenehala, ponovno vzpostavi. Pogodba o zaposlitvi, ki je prenehala zaradi odpoklica, tudi če je ta nezakonit, se ponovno ne vzpostavi. Odpoklicani direktor (kot član uprave) nima reintegracijskega zahtevka, zaradi nezakonitega odpoklica pa se mu ne priznava reparacija temveč pravica do povrnitve škode (odškodnina v višini neizplačanih plač) po splošnih pravilih civilnega prava. Glede na to, da gre v obravnavani zadevi za spor na plačilo o